Jedro

Če gre za delo, ki se pojavlja pri delodajalcu v različnih oddelkih oziroma organizacijskih enotah z določenimi specifičnostmi, delavci v drugih oddelkih, v katerih se potreba po njihovem delu ne spreminja, pri reševanju manjšega števila presežnih delavcev zgolj v eni organizacijski enoti oziroma oddelku ne morejo biti zajeti v krog izbire delavcev, ki jim bo odpovedana pogodba o zaposlitvi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici 27. 3. 2012. Hkrati je ugotovilo, da tožnici na podlagi te odpovedi delovno razmerje pri toženi stranki z 2. 7. 2012 ni prenehalo in tožnici priznalo neprekinjene pravice na podlagi delovnega razmerja z izplačilom plače v mesečnem bruto znesku 1.783,15 EUR, znižanem za bruto nadomestila, prejeta iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti, ter toženi stranki naložilo, da tožnici povrne stroške postopka. Ugotovilo je, da bi morala tožena stranka ob ukinitvi uredništva leksikonov, kjer je delala tožnica, na podlagi 18. člena takrat veljavne Kolektivne pogodbe časopisno – informativne, založniške in knjigotrške dejavnosti (v nadaljevanju kolektivna pogodba dejavnosti, Ur. l. RS, št. 43/2000), po kriterijih iz te kolektivne pogodbe opraviti izbiro presežnih delavcev med vsemi uredniki pri toženi stranki, ne pa da je bila zaradi ukinitve uredništva leksikonov iz poslovnega razloga odpovedala pogodbo o zaposlitvi le trem urednikom tega dela uredništva, vključno z tožnico.

2. Na pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožničin zahtevek kot neutemeljen zavrnilo. Soglašalo je s presojo, da je kolektivna pogodba dejavnosti v spornem času nalagala toženi stranki izbiro presežnih delavcev, ki jim iz poslovnega razloga preneha pogodba o zaposlitvi, med zaposlenimi na delovnih mestih, ki jih je medsebojno mogoče razporejati v skladu z zakonom. Pri tem pa je presodilo, da delavci na delovnem mestu urednika pri toženi stranki glede na različna uredniška področja niso neposredno zamenljivi, tako da tožena stranka, kljub določbam kolektivne pogodbe dejavnosti, ob ukinitvi uredništva leksikonov ni bila dolžna opraviti izbire presežnih delavcev na delovnem mestu urednika izmed vseh urednikov.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnica revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču druge stopnje očita bistveno kršitev v smislu prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker je na drugi stopnji brez izvedbe obravnave in neposrednega izvajanja dokazov ugotovilo drugačno dejansko stanje glede zamenljivosti urednikov, kršitev načela kontradiktornosti v smislu 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ob spremembi sodbe sodišče ni izvedlo s strani tožnice predlaganih dokazov, ki bi bili ob taki odločitvi bistveni, in kršitev v smislu 14. in 15. točke drugega odstavka navedenega člena, ker v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in ker gre za nasprotje med razlogi sodbe ter vsebino listin in zapisnikov v spisu. Uveljavlja zmotno presojo primerljivosti oziroma zamenljivosti delovnih mest urednikov v smislu določb 18. člena kolektivne pogodbe dejavnosti in v prvi vrsti predlaga spremembo izpodbijane sodbe ter potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. V odgovoru tožena stranka prereka revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njen navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka v smislu prvega odstavka in 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sodišče druge stopnje spreminjalo ugotovljeno dejansko stanje brez obravnave in neposrednega izvajanja dokazov, ni utemeljen. Glede ugotovitev zamenljivosti urednikov pri toženi stranki v razmerju do določb 18. člena kolektivne pogodbe dejavnosti sodišče druge stopnje dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje ni spreminjalo, temveč je te ugotovitve le drugače pravno vrednotilo. Sodišče druge stopnje se je opredelilo tudi do navedb v zvezi z možnostmi ponudbe druge ustrezne zaposlitve, tako da ima izpodbijana sodba tudi glede tega ustrezne razloge.

8. Obe nižji sodišči sta ugotovili, da je imela tožena stranka formalno opredeljeno le enotno delovno mesto urednika. Obe sodišči sta ugotovili, da so uredniki na tem delovnem mestu opravljali uredniško delo tako v uredništvu leksikonov, kjer je delala tožnica, kot v uredništvu priročnikov ter uredništvu leposlovja (Sektor knjižno založništvo) in uredništvu učbenikov ter uredništvu revij (Sektor izobraževalno založništvo). Obe sodišči sta hkrati ugotovili, da je bilo uredniško delo v posameznem uredništvu specifično glede na siceršnje področje založniške dejavnosti, zaradi česar je bilo potrebno ob spremembi uredništva določeno uvajalno obdobje oziroma „dokvalifikacija“.

9. Določba 18. člena kolektivne pogodbe dejavnosti, da se pri določanju presežnih delavcev v isto kategorijo uvrstijo vsi delavci na delovnih mestih, ki jih je mogoče medsebojno prerazporejati v skladu z zakonom, izvira še iz časov pred uveljavitvijo Zakona o delovnih razmerjih v letu 2003 (v nadaljevanju ZDR), ko je veljal sistem razporejanja delavcev na (druga) delovna mesta s formalnim aktom, to je sklepom delodajalca in ko zakon ni razločeval med prenehanjem delovnega razmerja večjemu številu delavcev in posamičnimi prenehanji delovnega razmerja zaradi prenehanja potreb po delu. Kot pravilno ugotavlja sodišče druge stopnje so bila po uveljavitvi ZDR v sodni praksi oblikovana enotna stališča, da se do tedaj veljavne kolektivne pogodbe uporabljajo še naprej, seveda ob smiselni razlagi njihovih določb glede na novo ureditev delovnega razmerja v ZDR in kolikor z določbami ZDR niso v nasprotju.

10. ZDR ob sedanji ureditvi pogodbe o zaposlitvi enostranskega razporejanja delavcev na (druga) delovna mesta več ne pozna. Hkrati pogodba o zaposlitvi, kot akt urejanja zaposlitve posameznega delavca, delovno razmerje delavca ureja glede na delovno mesto oziroma delo, ki ga delavec dejansko opravlja. Tudi ZDR pri opredelitvi poslovnega razloga izhaja iz prenehanja potreb po delu iz pogodbe o zaposlitvi, oziroma pod pogoji iz delavčeve pogodbe o zaposlitvi (prva alineja prvega odstavka 88. člena). Le pri prenehanju potreb po delu večjega števila delavcev (96. člen ZDR) zakon odstopa od individualne povezanosti med delom posameznega delavca in potrebami po njegovem delu iz pogodbe o zaposlitvi z zahtevo po sprejemu posebnega programa razreševanja presežnih delavcev in izbiro presežnih delavcev na podlagi vnaprej opredeljenih kriterijev.

11. Na podlagi navedene ureditve odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi prenehanja potreb po delu iz poslovnih oziroma operativnih razlogov je potrebno v času sporne odpovedi še veljavne določbe 18. člena za toženo stranko veljavne kolektivne pogodbe dejavnosti razlagati tako, da mora delodajalec kriterije za izbiro posamičnih delavcev, ki jim bo odpovedana pogodba o zaposlitvi, uporabiti le takrat, če enaka dela na delovnem mestu opravlja več delavcev, pa preneha potreba po delu le manjšemu številu delavcev. Če pa gre za delo, ki se pojavlja pri delodajalcu v različnih oddelkih oziroma organizacijskih enotah z določenimi specifičnostmi, pa delavci v drugih oddelkih, v katerih se potreba po njihovem delu ne spreminja, pri reševanju manjšega števila presežnih delavcev zgolj v eni organizacijski enoti oziroma oddelku ne morejo biti zajeti v krog izbire delavcev, ki jim bo odpovedana pogodba o zaposlitvi. Z vidika urejanja individualnih delovnih razmerij s pogodbo o zaposlitvi bi bilo nesprejemljivo, da bi pri odpovedih manjšemu številu delavcev bila zaradi širše uporabe kriterijev za izbiro pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga odpovedana delavcu, ki sicer opravlja delo resda v načelu na enakem delovnem mestu, vendar v drugi organizacijski enoti, kjer se potreba po njegovem delu ni v ničemer spremenila.

12. Glede na navedeno sodišče druge stopnje ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je presodilo, da tožena stranka zaradi ukinitve uredništva leksikonov in prenehanja potreb po uredniških delih v tem uredništvu ne glede na določbe takrat veljavnega 18. člena kolektivne pogodbe dejavnosti ni izvedla izbire delavcev – urednikov, ki jim bo odpovedana pogodba o zaposlitvi, med vsemi uredniki tudi v drugih uredništvih, kjer se potreba po delu iz njihovih pogodb o zaposlitvi ni v ničemer spremenila, temveč je podala odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnega razloga le urednikom v ukinjenem uredništvu leksikonov, vključno tožnici, ki je bila urednica v tem oddelku.

13. Sodišče druge stopnje je utemeljeno presodilo, da predhodna prezaposlitev dveh tožničinih sodelavk v kapitalsko povezano družbo C. d.o.o. ni vplivala na zakonitost odpovedi tožničine pogodbe o zaposlitvi. Prav tako niso utemeljene tožničine navedbe, da bi morala tožena stranka na podlagi tretjega odstavka 88. člena ZDR preverjati, ali je mogoče tožnici ponuditi ustrezno zaposlitev v tej družbi. Dolžnost preverjanja možnosti ponudbe ustrezne zaposlitve je namreč omejena le na okvir delodajalca, v tožničinem primeru na okvir tožene stranke.

14. Tožnica je neutemeljeno navajala, da bi ji tožena stranka morala omogočiti zaposlitev na delovnem mestu urednice v uredništvu priročnikov, ki ga je do podaje odpovedi v mesecu oktobru 2011 zasedala N. M. in za katero je tožnica celo dokončala nekatera založniška dela. Ob krčenju dejavnosti po odhodu N. M. tožena stranka njene zaposlitve ni nadomestila, sama tožnica pa je navajala, da je bil delovni prostor N. M. kasneje dodeljen eni od urednic v C. d.o.o., ki se je vrnila iz porodniškega dopusta. Prav tako je sodišče utemeljeno presodilo, da sporna odpoved ni nezakonita, ker tožena stranka tožnici ni ponudila drugega dela v zvezi z urejanjem revije P., kar je po podjemni oziroma avtorski pogodbi pokrival zunanji sodelavec, samostojni podjetnik R. V. Pri tem se je utemeljeno sklicevalo na pristojnosti delodajalca, da odloča o opravljanju posameznih del z zunanjimi sodelavci.

15. Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

16. Odločitev o stroških odgovora na revizijo temelji na določbi petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1), da v sporu o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije svoje stroške ne glede na izid postopka.