Jedro

Dokazno breme v pravdi ni stabilno, marveč se razporeja glede na okoliščine konkretne pravde.

Dokazni standard, ki se uveljavlja v novejši teoriji in sodni praksi je prožen ter se približuje standardu pretežne verjetnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožnice, naj ji toženec izstavi zemljiškoknjižno listino glede stanovanja v prvem nadstropju stanovanjskega bloka na naslovu C., ki ima identifikacijsko št. 000, k.o. X. Tožnico je obsodilo na plačilo pravdnih stroškov tožene stranke. Presodilo je, da je toženec kupnino plačal in da zato tožnica nima nobene pravne podlage, da bi predmet prodajne pogodbe (stanovanje) zahtevala nazaj (kondicirala).

2. Proti sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge ter sodišču predlaga, naj sodbo spremeni in zahtevku ugodi, če pa ne, naj jo vsaj razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba meni, da se je sodišče proste presoje dokazov lotilo z napačnimi pravnimi predpostavkami. Sodišču očita kršitev pravila o dokaznem bremenu. Sklicuje se na 24. točko obrazložitve, iz katere naj bi izhajala napačna uporaba pravila o dokaznem bremenu. Gre za negativno dejstvo, ki ga tožeča stranka ne more dokazovati. Pravilno bi zato bilo, da bi tožena stranka s stopnjo gotovosti dokazala, da je kupnino plačala.

4. V preostalem delu pritožbe se ta ukvarja s pravilnostjo ugotovljenega dejanskega stanja in napada dokazno oceno. Kritiko dokazne ocene gradi na svoji interpretaciji naslednjih dejanskih okoliščin: vprašanja hčerine zaposlenosti v banki, vprašanja dveh različnih potrdil o plačilu kupnine z različno vsebino, vprašanja notarske takse v povezavi s prej navedenim vprašanjem, dejstva, da notarsko overjen podpis še nič ne govori o pristnosti izjave, psihični nestabilnosti tožnice v spornem obdobju, tega, da se kupnina ni v ničemer odrazila v njenem premoženju, tega, da je bilo plačilno sredstvo v času pogodbenega razmerja tolar in ne evro in nazadnje tega, da tožena stranka ni izkazala oskrbe tožnice v življenju.

5. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Pritožnica v tej pravdi zahteva vračilo stanovanja. To stanovanje je prodala toženi stranki. Tožbo opira na svoje odstopno upravičenje zaradi zatrjevane neizpolnitve kupca (neplačila kupnine) ter posledično na vračilo predmeta pogodbe.

8. Osrednje dejansko vprašanje v tej pravdi je, ali je toženec kupnino plačal ali pa je ni. Od rešitve tega dejanskega vprašanja je neposredno odvisna tudi usoda tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec kupnino plačal ter kondikcijski tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbeno sodišče dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje sprejema. Nobenega resnega dvoma nima pritožbeno sodišče glede prepričljivosti dokazne ocene. Ker je tako, je na dlani, da pritožbeno sodišče soglaša tudi s pravilnim materialnopravnim zaključkom, da tožena stranka tožeči stranki ni dolžna vrniti predmeta kupnine.

9. Očitki pritožnice o napačni uporabi pravil o trditvenem in dokaznem bremenu so neutemeljeni. Dokazno breme v pravdi ni stabilno, marveč se v skladu z načelom enakega varstva pravic (22. člen Ustave) med strankama prerazporeja in seli glede na okoliščine in stanje konkretne pravde. S tem, ko je toženec predložil pisno potrdilo (podpisano s strani tožnice), da je kupnina v celoti poravnana, se je dokazno breme o nasprotnem preložilo na tožečo stranko. V tej luči je mogoče glede na celoto edinole razumeti razloge sodišča prve stopnje v 24. točki obrazložitve. Ti nikakor ne pomenijo, da je bilo izhodiščno dokazno breme glede plačila oziroma neplačila kupnine na tožeči stranki. Pritožbeno prikazovanje 24. točke v takšni luči je sprenevedavo in zavajajoče. 10. Napačno in v nasprotju z načelom enakega varstva pravic je tudi pritožbeno izhodišče, da bi morala tožeča stranka z dokaznim standardom gotovosti dokazati trditev o plačani kupnini. To stališče je napačno že zato, ker je dokazni standard, ki se uveljavlja v novejši teoriji (1) in sodni praksi (2) prožen ter se približuje standardu pretežne verjetnosti (tudi pred tem pa nikakor ni dosegal višje ravni, kot je kvečjemu prepričanje). Drugi razlog, zaradi katerega je pritožbeno stališče o dokaznem standardu gotovosti nepravilno, pa je, da (gotovost, zanesljivost) spoznavnoslovno ni mogoča (3). Za potrebe te obrazložitve pa naj vendarle zadošča le sklep, da bi bilo evidentno v nasprotju z načelom enakega varstva pravic (22. člen Ustave), če bi položaj non liquet in s tem sklepanje po pravilu o dokaznem bremenu (215. člen ZPP) v konkretni zadevi doletel toženo stranko.

11. Sicer pa je dokazna ocena sodišča prve stopnje celostna ter skladna z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Sodišče se je opredelilo do prepričljivosti vsakega posameznega dokaza (listine, izpovedb) ter nato vse skupaj sestavilo v dokazni mozaik, ki je sprejemljiv tako z vidika medsebojne logične skladnosti, kakor z vidika izkustvene, življenjske prepričljivosti. Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi izrecno opredelilo do tistih morebitnih mest, iz katerih bi utegnilo priti do protislovnih dokaznih položajev.

12. Tako je že sodišče prve stopnje samo odgovorilo na dileme glede tega, zakaj je bila kupnina izročena v gotovini ter tudi glede tega, da tožničina hči sicer v tistem času že dolgo ni delala v banki, da pa je vendarle bila njega nekdanja zaposlitev razlog, zaradi katerega je sama tožnica želela izročitev kupnine v gotovini. Te razloge pritožbeno sodišče sprejema. Pritožbeno sodišče nadalje sprejema tudi dokazno opredelitev sodišča prve stopnje glede tega, da sta stranki podpisali dve potrdili in tudi zakaj sta to storili (17. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Na pritožbene dileme glede tega pa pritožbeno sodišče odgovarja, da je bistveni del potrdila vendarle v izjavi, da so obveznosti v celoti poravnane z dokončnim plačilom kupnine. Ta izjava je vsebovana v obeh listinah. Nobenega razloga zato ni videti, da bi obstoj dveh nenasprotujočih si listin govoril proti pristnosti njune vsebine. S tem je odgovorjeno tudi na vse nadaljnje pritožbene dileme, ki se navezujejo na okoliščine, da obstajata dve različni (a v ničemer bistveno nasprotujoči si) pisni izjavi (prilogi B1 in B2). Pritožbeno sodišče sprejema tudi dokazne razloge sodišča prve stopnje glede vprašanja o psihični stabilnosti tožnice (glej 19. točko izpodbijane sodbe). Tudi na pritožbene navedbe, češ da se kupnina ni odražala v premoženjskem stanju tožnice, je bilo že odgovorjeno v izpodbijani sodbi (23. točka le-te) in tudi te pritožbeno sodišče sprejema.

13. Pritožbena navedba, češ da je bilo v času pogodbenega razmerja plačilno sredstvo slovenski tolar, ne pa evro, z ničemer ne izpodbija prepričljivosti dokazne ocene in celotne zgodbe nasploh. Splošno znano vendar je, da smo v našem okolju zasebniki od nekdaj varčevali in tudi poslovali z osrednjo evropsko valuto. Naprej je bila to nemška marka, kasneje pa evro.

14. Ker pritožba ni utemeljena, podani pa tudi niso razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

(1) Glej predvsem: Jan Zobec v: Pravni postopek, Zakon s komentarjem, Založba Uradni list in Založba GV, Ljubljana 2006, 2. knjiga, stran 327-343

(2) Glej naslednje odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije: II Ips 674/2003, II Ips 125/2008, II Ips 402/2007, II Ips 515/2009 in II Ips 178/2007

(3) O obojem glej več v: T. Pavčnik, Dokazni standardi, Podjetje in delo, št. 6-7/2012, str. 1407-1416