Jedro

Informacija o vloženi reviziji izključi dobro vero oziroma oškodovancu naloži breme, da prejete odškodnine še ne porabi na način, ki bi predstavljal dokončen odpad koristi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da ostane v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 114501/2009 z dne 20. 8. 2009, v katerem je bilo dolžniku, sedaj tožencu, naloženo, da v roku 8 dni poravna upnici, sedaj tožnici, glavnici v višini 86.733,76 in 26.630,78 EUR, obe z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 8. 2009 dalje, izvršilne stroške v znesku 46,00 EUR ter plača pravdne stroške v višini 5.499,66 EUR. Višje sodišče je obe pritožbi toženca zavrnilo, potrdilo prvostopenjsko sodbo in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

2. Revizijo je vložil toženec in v njej najprej izpostavil, da je pred Evropskim sodiščem za človekove pravice (ESČP) v teku postopek, zaradi očitka o neutemeljenem odstopu od ustaljene sodne prakse, ki ga je napravilo Vrhovno sodišče v predhodni zadevi II Ips 242/2005. Sodišču prve stopnje pa očita, da je zmotno izračunalo višino preplačila, ki ga mora plačati tožnici na podlagi citirane sodbe Vrhovnega sodišča, ki je posegla v obrestni del pravnomočne sodbe. Iz izreka sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 242/2005 je razvidno, da je toženec dolžan vrniti le zakonske zamudne obresti od zneska 3.149.799,80 SIT za obdobje od 18. 3. 1995 do 31. 12. 2001. Po izračunu izvedenke to znaša 12.108.000,25 SIT oziroma 50.525,78 EUR, sodišče pa je tožnici prisodilo kar 113.363,00 EUR in ji s presežkom nad 50.525,78 EUR dosodilo več kot je uspela v revizijskem postopku. S tem presežkom je sodišče poseglo v pravnomočno razsojeno stvar, kar predstavlja kršitev 12. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Iz obrazložitve pravnomočne sodbe ni mogoče ugotoviti, kaj ta presežek predstavlja, zato toženec uveljavlja tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je v tem delu le nekritično sledilo izvedenskemu mnenju in višine tožbenega zahtevka, to je odločilnega dejstva, ni obrazložilo. Zakonskih zamudnih obresti sodišče ni prisodilo od dneva vložitve tožbe, temveč že od dneva, ko je zavarovalnica tožencu poslala zahtevek za plačilo in s tem kršilo 193. člen Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ). Utemeljuje, da je denar prejel na podlagi pravnomočne sodbe, zato ga ni mogoče šteti za nepoštenega pridobitelja, tudi če je podlaga za plačilo kasneje delno odpadla. Toženec zato predlaga, naj Vrhovno sodišče sodbi nižjih sodišč razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, toženki pa naloži, da tožniku povrne vse nastale pravdne stroške.

3. Sodišče je revizijo vročilo tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Navedbe o neutemeljenem odstopu Vrhovnega sodišča od ustaljene sodne prakse se nanašajo na predhodno pravdno zadevo, ne na izpodbijano pravnomočno sodbo, zato Vrhovno sodišče nanje ne more odgovoriti (prvi odstavek 367. člena ZPP).

6. V tej pravdi je sporna višina zneska, ki ga mora toženec na podlagi sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 242/2005 z dne 21. 9. 2006, ki je posegla v obrestni del pravnomočne sodbe, vrniti tožnici. V predhodnem pravdnem postopku je bilo s pravnomočno sodbo med drugim odločeno, da mora takratna toženka oziroma sedanja tožnica plačati odškodnino za materialno škodo v višini 3.149.799,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 3. 1995 dalje. Vrhovno sodišče je s citirano sodbo poseglo v obrestni del pravnomočno razsojene zadeve tako, ta je takratni tožnik oziroma sedanji toženec upravičen do zakonskih zamudnih obresti le za čas od 1. 1. 2002 do 14. 2. 2003 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 15. 2. 2003 dalje pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti. S sodbo Vrhovnega sodišča je torej v celoti odpadel temelj za plačilo zakonskih zamudnih obresti za obdobje od 18. 3. 1995 do 31. 12. 2001, za obdobje od 1. 1. 2002 do 14. 2. 2003 pa le delno, saj je toženec za to obdobje upravičen do obresti, ki so zmanjšane za temeljno obrestno mero. Tožnica je še pred revizijsko odločitvijo tožencu plačala pravnomočno prisojeno odškodnino skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer 27. 12. 2004 znesek 8.474.939,00 SIT in 10. 2. 2005 znesek 19.165.199,00 SIT. V tem pravdnem postopku je sodišče prve stopnje angažiralo izvedenko finančne stroke, da je izračunala višino preplačila, ki je nastal po odločitvi Vrhovnega sodišča, s katero je bilo poseženo v obrestni del pravnomočne sodbe. Iz pisnega izvedenskega mnenja ni bilo jasno razvidno, ali so bile za obdobje od 1. 1. 2002 do 14. 2. 2003 obresti obračunane v višini zamudne obrestne mere zmanjšane za temeljno obrestno mero ali v višini takratnih zakonskih zamudnih obresti, zato je sodišče izvedenki odredilo, naj preveri ustreznost obrestnega izračuna za to obdobje, opravi specifikacijo dolga po sodbi Vrhovnega sodišča II Ips 242/2005 v zvezi s sodbama prve in druge stopnje, pri čemer naj izvedenka upošteva datume, ko je tožeča stranka plačala zneske oziroma, ko jih je tožena stranka dejansko prejela na svoj bančni račun. Izvedenka finančne stroke je izračunala, da zakonske zamudne obresti od glavnice 3.149.799,80 SIT za obdobje od 1. 1. 2002 do 14. 2. 2003 znašajo 755.348,38 SIT, zakonske zamudne obresti zmanjšane za temeljno obrestno mero pa 477.647,72 SIT (listovna št. 153). Nato je izračunala stanje dolga po sodbi Vrhovnega sodišča II Ips 242/2005 na dan, ko je toženec s strani tožnice prejel prvo plačilo (izračun na listovni št. 159) in preplačilo tožnice do toženca na ta dan (listovna št. 162). Ob upoštevanju spremembe, ki jo je v obrestni del pravnomočne sodbe napravilo Vrhovno sodišče, je tožnica že ob prvem plačilu svoj dolg preplačala za 1.746.261,43 SIT. Nato pa je tožnica 10. 2. 2005 izvršila še drugo plačilo v višini 19.165.199,00 SIT, tako da je dolg, ob upoštevanju sodbe Vrhovnega sodišča, skupaj preplačala za 20.911.460,43 EUR oziroma 87.261,98 EUR (listovna št. 162).

7. Sodišče prve stopnje je zlasti z dodatnim sklepom izvedenki dalo pravilna navodila in usmeritve za izračun višine preplačila dolga, ki je nastalo po posegu Vrhovnega sodišča v obrestni del pravnomočne sodbe. Izvedenka je izračunala višino preplačila na način, ki je v praksi splošno sprejet, in sicer tako, da je izračunala stanje dolga na dan prejema plačila, ko so od glavnice nehale teči zakonske zamudne obresti, pri čemer je izhajala iz pravnomočne sodbe in upoštevala spremembe, ki jih je v obrestnem delu prisojenega zahtevka napravilo Vrhovno sodišče. Zakaj naj bi sodišče s takšnim načinom izračuna stanja dolga in preplačila le-tega poseglo v že razsojeno stvar, toženec ne pojasni, utemeljuje pa, da bi se sodišče tej procesni kršitvi izognilo le tako, da bi upoštevalo izračun izvedenke, da zakonske zamudne obresti od glavnice 3.149.799,80 SIT za obdobje od 18. 3. 1995 do 31. 12. 2001 znašajo 50.525,78 EUR. Toženec je očitno spregledal, da mora, poleg zakonskih zamudnih obresti za to obdobje, vrniti tudi del prejetih zamudnih obresti za obdobje od 1. 1. 2002 do 14. 2. 2003, katerih višina pa ni bila izračunana. Za to obdobje je izvedenka finančne stroke izračunala le višino zakonskih zamudnih obresti od glavnice 3.149.799,80 SIT, tožnica pa jih je obračunala in plačala od glavnice, ki je bila povečana za obresti, ki so se natekle v obdobju od 18. 3. 1995 do 31. 12. 2001, do katerih pa toženec od sodbe Vrhovnega sodišča dalje ni več upravičen. Višino preplačila dolga bi bilo v konkretnem primeru mogoče izračunati tudi na način, ki ga v reviziji ponuja toženec, vendar pod pogojem, da bi toženec izvedenki finančne stroke dal natančna in pravilna navodila za izračun višine preplačila po tej poti.

8. Revizija prvostopenjski sodbi očita neobrazloženost, češ da se iz nje ne da razbrati, kaj prisojeni znesek predstavlja, s čimer se Vrhovno sodišče ne strinja. Upoštevati je potrebno, da gre za dokaj enostaven izračun višine preplačila dolga, ki bi ga sodišče s pomočjo spletnega programa Vrhovnega sodišča za izračun zakonskih zamudnih obresti lahko izračunalo samo, če ne bi bilo treba za določeno obdobje zamudne obresti izračunati po predpisani obresti meri, zmanjšani za temeljno obrestno mero. Glede na to, da je sodišče izvedenki dalo jasna navodila, kaj mora izračunati, da je iz izvedenskega mnenja razvidno, koliko je znašal dolg tožnice do toženca na dan, ko je toženec prejel prvo plačilo, koliko je na ta dan znašalo preplačilo tožnice, kot tudi koliko je znašalo preplačilo na dan prejema drugega plačila, ne more biti nobenega dvoma o tem, da znesek 87.261,98 EUR predstavlja preplačilo tožnice do toženca na dan prejema drugega plačila, sodišče pa je tožnici, skladno z načelom dispozitivnosti, prisodilo nekoliko nižji znesek. Nadalje je v 23. točki obrazložitve prvostopenjske sodbe pojasnjeno, da je od tega zneska tožnica zahtevala še plačilo zakonskih zamudnih obresti za obdobje od 12. 12. 2006 do 12. 8. 2009 in da je izvedenka, zaradi pomote pri datumu, narobe izračunala višino obresti, zato je sodišče obresti za to obdobje s pomočjo programa Vrhovnega sodišča za izračun zakonskih zamudnih obresti izračunalo samo.

9. Neutemeljen je tudi očitek kršitve 193. člena OZ. Že prvostopenjsko sodišče je pojasnilo, da se je v sodni praksi izoblikovalo in ustalilo stališče, da informacija o vloženi reviziji izključi dobro vero oziroma oškodovancu naloži breme, da prejete odškodnine še ne porabi na način, ki bi predstavljal dokončen odpad koristi.(1) Iz dejanskih ugotovitev pravnomočne sodbe izhaja, da je tožnica toženca ob izplačilu odškodnine obvestila, da bo izplačani znesek zahtevala nazaj, če bo z revizijo uspela. Glede na take dejanske ugotovitve in stališče sodne prakse je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je odločilo, da zakonske zamudne obresti ne začnejo teči šele z vložitvijo tožbe.

10. Ker uveljavljeni revizijski razlogi niso podani, je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP) in z njo tudi toženčev zahtevek za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Glej npr. odločbi Vrhovnega sodišča: II Ips 193/2010 z dne 21. 11. 2013, II Ips 731/2007 z dne 23. 6. 2010.