Jedro

Iz določbe drugega odstavka 72. člena ZDen niti po nasprotnem razlogovanju ni mogoče neposredno razbrati, kdaj se konča časovno obdobje, začeto z uveljavitvijo ZDen, za katero je denacionalizacijski upravičenec upravičen do odškodnine. Vendar pa je odgovor vseeno očiten. Ker se priznavajo odškodninski zahtevki iz naslova nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja, je čas trajanja vezan na čas, ko denacionalizacijski upravičenec premoženja ni mogel uporabljati oziroma upravljati.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti tožeči stranki stroške odgovora na revizijo v višini 1.189,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Tožeča stranka kot denacionalizacijska upravičenka od tožene stranke kot denacionalizacijske zavezanke zahteva nadomestilo za izgubo koristi zaradi nemožnosti upravljanja denacionaliziranega premoženja (kmetijska zemljišča) po drugem odstavku 72. člena ZDen od 5. 12. 1992 do 31. 12. 2000, in sicer znesek 140.366,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe (23. 10. 2002).

2. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo plačilo zneska 122.028,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe (1. 9. 2010) do plačila, višji tožbeni zahtevek za znesek 11.996,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 10. 2002 pa zavrnilo. V dopolnilni sodbi je toženi stranki naložilo še plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 122.028,80 EUR, in sicer od dne 23. 10. 2002 do 27. 6. 2003 po 13,5 % letni obrestni meri, ter od 28. 6. 2003 do 31. 8. 2010 po zakonski obrestni meri, višji zahtevek za plačilo obresti od zneska 122.028,80 EUR za čas od 23. 10. 2002 do 31. 8. 2010 pa zavrnilo.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi pravdnih strank zoper sodbo z dne 1. 9. 2010 zavrnilo, zavrnilo pa je tudi pritožbo tožene stranke zoper dopolnilno sodbo z dne 15. 2. 2011 ter potrdilo izpodbijano sodbo in dopolnilno sodbo.

4. Vrhovno sodišče je s sklepom III DoR 64/2011-10 z dne 2. 4. 2012 dopustilo revizijo glede vprašanja: „Kdaj se konča obdobje, za katerega se odmeri odškodnina na podlagi drugega odstavka 72. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen)?“

5. Na podlagi navedenega sklepa je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

6. Tožeča stranka je na revizijo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

Relevantno dejansko stanje

7. Denacionalizirano premoženje je bilo vrnjeno tožeči stranki z delnimi odločbami o denacionalizaciji, ki so postale pravnomočne: delna odločba št. D 321-257/93-05106 (z dne 13. 12. 1999) dne 6. 1. 2000, delna odločba št. D 321-99/00-05106 (z dne 15. 3. 2000) dne 10. 4. 2000, delna odločba št. D 321-99/00-05106 (z dne 17. 5. 2000) dne 7. 6. 2000 in delna odločba št. D 321-99/00-05106 (z dne 18. 5. 2000) dne 8. 6. 2000. 8. Tožena stranka je tožeči stranki zemljišča izročila 31. 12. 2000, ko je tožeča stranka zemljišča, ki so bila predmet denacionalizacijskega postopka, prevzela v upravljanje.

Revizijske navedbe

9. V primeru dopuščene revizije Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP).

10. Revident uveljavlja napačno uporabo materialnega prava sodišča druge stopnje, s tem ko je to presodilo, da se obdobje, za katero je dolžan denacionalizacijski zavezanec povrniti denacionalizacijskemu upravičencu tisto korist, ki bi jo ta lahko dosegel, konča šele z dejansko izročitvijo nepremičnine. Opozarja, da se s pravnomočnostjo denacionalizacijske odločbe odpravi nemožnost uporabe oziroma upravljanja denacionaliziranega premoženja, saj je prešlo v last denacionalizacijskega upravičenca. Pravica do odškodnine v denacionalizacijskem postopku je drugačna, saj temelji na določilih ZDen, medtem ko zahtevki denacionalizacijskega upravičenca v zvezi z vrnjenim premoženjem po pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe nimajo več podlage v določilih ZDen, temveč v splošnih pravilih civilnega prava. V konkretnem primeru pa poteka spor zaradi plačila odškodnine na podlagi drugega odstavka 72. člena ZDen in ne na kakšni drugi pravni podlagi. Utemeljenost tožbenega zahtevka je zato po njegovem mnenju treba presojati na podlagi določbe drugega odstavka 72. člena ZDen, ne pa na podlagi pravil splošnega civilnega prava, določil OZ in Zakona o kmetijskih zemljiščih.

Razlogi za zavrnitev revizije

11. Drugi odstavek 72. člena Zakona o denacionalizaciji (Ur. l. RS, št. 27/1991 in nasl.: ZDen) določa, da se odškodninski zahtevki iz naslova nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja ter iz naslova vzdrževanja nepremičnin (v nadaljevanju: odškodninski zahtevki) v času od podržavljenja do dneva uveljavitve ZDen ne priznavajo. Besedni pomen določbe je zgolj v tem, da se ne priznavajo odškodninski zahtevki za čas do dneva uveljavitve ZDen.

12. Ustaljena sodna praksa na podlagi izključevanja odškodninskih zahtevkov za čas od podržavljenja premoženja do uveljavitve ZDen s pomočjo argumenta a contrario sklepa, da ZDen dopušča take zahtevke v obdobju po njegovi uveljavitvi (tako npr. v sodbi Vrhovnega sodišča II Ips 267/2001 z dne 12. 12. 2001).

13. Iz določbe drugega odstavka 72. člena ZDen niti po nasprotnem razlogovanju ni mogoče neposredno razbrati, kdaj se konča časovno obdobje, začeto z uveljavitvijo ZDen, za katero je denacionalizacijski upravičenec upravičen do odškodnine. Vendar pa je odgovor vseeno očiten. Ker se priznavajo odškodninski zahtevki iz naslova nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja, je čas trajanja vezan na čas, ko denacionalizacijski upravičenec premoženja ni mogel uporabljati oziroma upravljati. O tem se je že izrekla sodna praksa, npr. v sodbi II Ips 541/2000 z dne 10. 5. 2001, v kateri se govori o času „do pravnomočne odločitve in dejanske vrnitve nepremičnine.“ Če premoženje denacionalizacijskemu upravičencu ni vrnjeno ob pravnomočnosti odločbe, je upravičen do odškodnine še za čas od pravnomočnosti odločbe do dejanske vrnitve. Do tega seveda ne bi bil upravičen, če bi bili na njegovi strani razlogi za kasnejšo vrnitev premoženja, kar pa v tej zadevi ni bilo ugotovljeno.

14. Po obrazloženem se je pokazalo, da razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani. Vrhovno sodišče je zato revizijo na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

O stroških postopka

15. Na podlagi določbe prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP tožena stranka sama nosi svoje revizijske stroške. Tožeči stranki pa mora, upoštevaje Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 67/2003 in nasl.), povrniti stroške sestave odgovora na revizijo, ki po tar. št. 21 Odvetniške tarife znašajo 2100 točk oziroma 963,90 EUR, 22 % DDV in materialne stroške po 13. členu Odvetniške tarife v višini 13,77 EUR, skupaj torej 1.189,72 EUR. Višjih stroškov Vrhovno sodišče tožeči stranki ni priznalo, saj za njih ni podlage v Odvetniški tarifi.