Jedro

Tretji odstavek 327. člena ZPP določa prisilno (ex lege) prekvalifikacijo vloge (ob izpolnitvi določenih pogojev), zaradi katere mora sodišče (po uradni dolžnosti) pritožbo obravnavati kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe in samo po sebi ne izključuje v sodni praksi načeloma dopustne diskrecijske opcije sodišča, da lahko prekvalificira vlogo (ali njen del) zaradi njene vsebine, saj naziv, s katerim je stranka vlogo poimenovala, ni ključnega pomena pri opredelitvi pravnega sredstva, ki ga vloga dejansko vsebuje pač pa je to njena vsebina.

Univerzalno pravno nasledstvo učinkuje ex tunc in ex nunc, in je zato nerelevantno, če je naslednik v času nastanka obveznosti svojega prednika že obstajal.

Izrek

Pritožbi zoper sodbo z dne 01. 09. 2010 se zavrneta in se izpodbijana sodba potrdi.

Pritožba zoper dopolnilno sodbo z dne 15. 02. 2011 se zavrne in se izpodbijana dopolnilna sodba potrdi.

Vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje s sodbo z dne 01. 09. 2010 toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati znesek 122.028,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe (01. 09. 2010) do plačila. Višji tožbeni zahtevek (11.996,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 10. 2002 do plačila) je zavrnilo. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 12.979,81 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Dne 15. 02. 2011 je sodišče prve stopnje izdalo dopolnilno sodbo, s katero je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati zakonske zamudne obresti od 122.028,80 EUR, in sicer od 23. 10. 2002 do 27. 06. 2003 po 13,5 % letni obrestni meri, od 28. 06. 2003 do 31. 08. 2010 pa po zakonski obrestni meri, višji (obrestni zahtevek) za čas od 23. 10. 2002 do 31. 08. 2010 pa je zavrnilo. S sklepom je delno zavrglo, delno pa zavrnilo predlog za izdajo dopolnilnega sklepa o stroških.

Zoper sodbo z dne 01. 09. 2010 sta se pritožili obe pravdni stranki, vsaka zoper del, s katerim v postopku ni uspela. Tožena stranka se je pritožila tudi zoper dopolnilno sodbo z dne 15. 02. 2011. Pritožnici uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. čl. ZPP in pritožbenemu sodišču predlagata, da sodbo (in dopolnilno sodbo) spremeni v njuno korist, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo v izpodbijanem delu vrne v ponovno odločanje. Priglasili sta pritožbene stroške, tožeča stranka tudi za odgovora na pritožbo, v katerima je nasprotovala pritožbenim razlogom.

Pritožbe niso utemeljene.

1. V zvezi s pritožbama tožene stranke Pritožba očita prvostopnemu sodišču, da je pritožbo tožeče stranke nedopustno obravnavalo kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe, in da zato ni bilo pogojev za njeno izdajo. Tudi tožeča stranka (v odgovoru na pritožbo) trdi, da ni vložila predloga za izdajo dopolnilne sodbe, pač pa je zaradi tega, ker je v izreku sodbe izostala odločitev o obrestnem delu zahtevka, uveljavljala absolutno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Izrek sodbe je bil namreč v nasprotju z obrazložitvijo sodbe, ki vsebuje razloge o zavrnitvi celotnega obrestnega dela zahtevka.

Drži, da lahko sodišče na podlagi 325. člen ZPP izda dopolnilno sodbo samo na predlog stranke in ne po uradni dolžnosti. Nesporno je, da takšnega predloga tožeča stranka izrecno ni podala. Kar pa ne pomeni, da je sodišče o tem odločalo po uradni dolžnosti oz. samovoljno, pač pa je iz vsebine pritožbe sklepalo, da je bil takšen predlog (smiselno) podan. Zmotno je pritožbeno stališče, da lahko sodišče šteje pritožbo za predlog, naj se izda dopolnilna sodba le v primeru, če se sodba izpodbija samo zaradi tega, ker sodišče ni odločilo o vseh zahtevkih (3. odst. 327. člena ZPP). Citirano določilo določa prisilno (ex lege) prekvalifikacijo vloge (ob izpolnitvi določenih pogojih), zaradi katere sodišče mora (po uradni dolžnosti) pritožbo obravnavati kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe in samo po sebi ne izključuje v sodni praksi načeloma dopustne diskrecijske opcije sodišča, da lahko prekvalificira vlogo (ali njen del) zaradi njene vsebine, saj naziv, s katerim je stranka vlogo poimenovala, ni ključnega pomena pri opredelitvi pravnega sredstva, ki ga vloga dejansko vsebuje, pač pa je to njena vsebina (tako tudi sklep Dsp 115/2008). Seveda pri tem ne sme ravnati arbitrarno, predvsem pa mora paziti, da s takšnim ravnanjem ne poseže v pravni ali procesni položaj stranke, ki ga je zasledovala z vložitvijo poimenovane vloge. Tako je Vrhovno sodišče RS v odločbi II Ips 232/2009 res zavzelo stališče, da je izdaja dopolnilne sodbe brez izrecnega predloga stranke nezakonita, vendar v povezavi z okoliščino, da je bila prizadeta stranka zaradi takšnega postopanja sodišča (ki je pritožbo štelo kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe) prikrajšana za vsebinsko odločitev o svoji formalno pravilni in pravočasni pritožbi. S tem sta nižji sodišči po mnenju Vrhovnega sodišča zagrešili absolutno bistveno kršitev postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. čl. ZPP.

Takšne ali drugačne absolutne bistvene kršitve (nastale v posledici izdaje dopolnilne sodbe) pa v obravnavani zadevi ni zaslediti. Če bi že šlo za kršitev postopka (kar po mnenju pritožbenega sodišča ni), pa ta ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Predlog za izdajo dopolnilne sodbe je institut, predviden namesto oziroma poleg pritožbe za odpravo napake - nehotene opustitve dolžnosti sodišča odločiti o celotnem zahtevku oziroma o vseh zahtevkih, ki so predmet pravde. Prav za takšno nehoteno in pomotno opustitev je v obravnavanem primeru evidentno šlo, saj sodišče prve stopnje v sodbi z dne 01. 09. 2010 ni odločilo o zakonskih zamudnih obrestih od prisojene glavnice od dneva vložitve tožbe do izdaje sodbe (prim. modificirani tožbeni zahtevek v pripravljalni vlogi tožeče stranke z dne 12. 11. 2004). Navedene napake ni mogoče odpraviti s popravo sodbe v smislu 328. čl. ZPP, ker s popravkom izreka sodbe ni mogoče posegati v njegovo vsebino, kar pomeni, da se s popravkom nič vsebinskega ne sme dodati ali spreminjati. Napaka bi bila v konkretnem primeru sicer odpravljiva tudi s pritožbo, z uveljavljanjem kršitve iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP (ker sodba vsebuje razloge o delu zahtevka, o katerem ni bilo odločeno), kar pa bi bi neizbežno vodilo k razveljavitvi celotne sodbe z dne 01. 09. 2010 in vrnitvi zadeve prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje, saj lahko pritožbeno sodišče v okviru svojih pooblastil odločitev prvostopnega sodišča le spremeni, ne sme pa je dopolniti. Načelo instančnega sojenja prepoveduje drugostopnemu sodišču odločati o nečem, o čemer na prvi stopnji ni bilo odločeno.

Najsmotrnejši in najprimernejši institut za odpravo navedene napake je tako izdaja dopolnilne sodbe (ki je izrecno predvidena prav za tovrstne primere, kot je obravnavani). S tem, ko je sodišče prve stopnje pritožbo v spornem delu obravnavalo kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe, je postopek vodilo smotrno in ekonomično ter tudi v interesu obeh pravdnih strank, ki ju je „prikrajšalo“ le za ponovitev celotnega prvostopnega postopka zaradi sprejema odločitve o delu stranske terjatve, za kar nobena od pravdnih strank ne more imeti pravnega interesa.

Dopolnilna sodba je kljub temu, da se obravnava skupaj s sodbo, samostojna sodba, zato je sodišče prve stopnje z njo lahko samostojno odločilo o manjkajočem obrestnem delu zahtevka tako, da mu je v pretežnem delu ugodilo, in pri tem ni bilo vezano na (smiselno zavrnitvene) razloge iz sodbe z dne 01. 09. 2010. Sicer pa se ti razlogi tičejo zgolj vprašanja pravilne uporabe materialnega prava, in zato tudi, če si v obeh sodbah nasprotujejo, ne predstavljajo v pritožbenem postopku neodpravljive kršitve določb pravdnega postopka (1. odst. 354. čl. v zvezi s 14. točko 2. odst. 339. čl. ZPP).

Odločitev prvostopnega sodišča o višini zamudnih obresti od prisojene glavnice je bila pravilna. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da gre v primeru odškodnine zaradi nemožnosti uporabe denacionaliziranega premoženja za nečisto denarno terjatev, katere višina se izračuna po cenah v času sojenja. Pri tem je pravilno upoštevalo načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, sprejetega na občni seji Vrhovnega sodišča dne 26. 06. 2002, ki je spremenilo dotedanjo sodno prakso, po kateri so se zamudne obresti od denarne terjatve za nepremoženjsko škodo oziroma za nečiste premoženjske terjatve priznavale le od dneva izdaje sodne odločbe. Sodba Vrhovnega sodišča II Ips 218/97, na katero se sklicuje tožena stranka v pritožbi, je bila izdana dne 15. 04. 1999, pred sprejetjem načelnega pravnega mnenja in se torej ne nanaša na vtoževano obdobje. Sodna praksa je načelno pravno mnenje po njegovem sprejetju dosledno upoštevala in ga po uveljavitvi Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti (UL RS št. 56/2003 in nasl., ZPOMZO-1) dne 28. 06. 2003 še nadgradila s stališčem, da gredo tožnikom zamudne obresti od nečistih terjatev od 28. 06. 2003 dalje v višini celotne predpisane obrestne mere zamudnih obresti (glej sodbo II Ips 356/2008).

Vprašanje pasivne legitimacije tožene stranke kot zavezanca za plačilo odškodnine po 2. odstavku 72. člena ZDen je bilo že obravnavano in tudi pravnomočno rešeno v tem in drugih primerljivih sodnih postopkih (glej sodbe I Cpg 854/2005-v spisu, II Ips 1/2004, II Ips 685/2003), in se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje nanje in na razloge izpodbijane sodbe. Okoliščina, na katero ponovno opozarja tožena stranka v pritožbi, da v času uveljavitve ZLPP dne 05. 12. 1992 še ni obstajala, je pravno nepomembna. Pri zahtevku za povrnitev nadomestila za nezmožnost uporabe denacionaliziranega premoženja po 2. odst. 72. čl. ZDen ne gre zgolj za sui generis zahtevek, (ki ni ne odškodnina ne obogatitev ne zakup in nima stvarne narave), pač pa gre tudi za sui generis pasivno legitimacijo tožene stranke, ki je postala na podlagi Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (ZSKZ) v zvezi z Zakonom o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP) univerzalna pravna naslednica prejšnjih upravljalcev kmetijskih zemljišč, kot je to pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje. Univerzalno pravno nasledstvo pa učinkuje ex tunc in ex nunc, in je zato nerelevantno, če je naslednik v času nastanka obveznosti svojega prednika že obstajal. Pritožba nadalje neutemeljeno napada odločitev prvostopnega sodišča, ki je tožeči stranki priznalo nadomestilo do konca leta 2000 (in ne do pravnomočnosti posameznih denacionalizacijskih odločb). Drži, da se postopek vračanja podržavljenega premoženja nekdanjim lastnikom zaključi s pravnomočnostjo denacionalizacijske odločbe, kar pa ne pomeni, da upravičencu ne pripada odškodnina za nemožnost uporabe denacionaliziranega premoženja do njegove dejanske izročitve v posest. Vrnitev v naravi je aktivna dolžnost zavezanca. Tožena stranka se sicer sklicuje na sodno prakso, ki da je glede končnega roka, do katerega je zavezanec upravičen do plačila odškodnine na podlagi 2. odstavka 72. člena ZDen, določila pravnomočnost posamezne denacionalizacijske odločbe, vendar takšne sodne odločbe pritožbeno sodišče v bazi sodnih odločb ni našlo. Če upravičencu pripada nadomestilo za nemožnost uporabe, je edini logičen zaključek, da mu pripada do trenutka, ko premoženje spet lahko uporablja. Lahko pa ga uporablja od trenutka, ko mu ga zavezanec fizično izroči, oz. mu omogoči dejansko oblast nad njo. Dan pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe se ponuja zgolj kot primeren ne pa tudi obvezen indikator, saj lahko zavezanec premoženje izroči upravičencu tudi prej ali pozneje. Ker tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni prerekala s strani tožeče stranke zatrjevanega dejstva, da ji je tožena stranka zemljišča izročila šele konec leta 2000, je bila odločitev prvostopnega sodišča pravilna.

2. V zvezi s pritožbo tožeče stranke V pritožbi uveljavljano bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP je sodišče prve stopnje odpravilo z izdajo dopolnilne sodbe, zato za uveljavljanje te kršitve tožeča stranka nima več pravnega interesa.

Pritožba neutemeljeno napada odločitev prvostopnega sodišča o višini nadomestila, s katero je sodišče sledilo merilom za izračun tržne zakupnine, ki jih uporabil v postopku imenovani izvedenec ter njegovemu izračunu. Tožeča stranka uporabljenemu merilu (ceniku zakupnin tožene stranke) niti ne nasprotuje, trdi le, da se zemljišča, ki so bila predmet vrnitve, nahajajo na območju kmetijskih zemljišč, ki so izredno zanimiva za tržno pridelavo in kjer je povpraševanje pridelovalcev po najemu izredno veliko, zaradi tega bi se morala ovrednotiti z višjim faktorjem 1,2 in ne s faktorjem 1. Uporabljena podlaga in kriteriji za določitev tržne zakupnine (cenik zakupnin in seznam katastrskih občin z določenimi faktorji ogroženih območij in območij ugodne lege), ki jih je sodišče prve stopnje s sprejetjem izvedenskega mnenja potrdilo kot primerne in verodostojne, predstavljajo celoto, iz katere ni mogoče poljubno iztrgovati in spreminjati posameznih elementov. Niti sodišče niti stranke nimajo pooblastil posegati v cenik tožene stranke in spreminjati meril, na podlagi katerih je tožena stranka določila cene zakupa. To seveda ne preprečuje tožeči stranki, da poda pri pristojnem organu tožene stranke ustrezno pobudo za spremembo faktorjev vrednotenja zemljišč, če se z njimi ne strinja, ne more pa njihove spremembe doseči v tem postopku. Tudi (morebitni novi) izvedenec ne more popravljati meril in faktorjev, ki jih je določila tožena stranka, zato bi bilo njegovo imenovanje smotrno le, če bi tožeča stranka argumentirano nasprotovala uporabljeni podlagi v celoti in predlagala neke druge primernejše kriterije za določitev višine nadomestila.

Zaključku prvostopnega sodišča, da je izračun višine nadomestila, ki temelji na ceniku (zakupnin) tožene stranke, vključno s faktorji vrednotenja zemljišč, prepričljiv in verodostojen, se pridružuje tudi pritožbeno sodišče. Pritožbene navedbe, da je cenik prilagojen interesom in potrebam tožene stranke, delno držijo, kar pa samo pritrjuje pravilnosti in primernosti izbranega merila. Tožena stranka je cenik in spremljajočo kategorizacijo zemljišč sprejela zaradi izvrševanja namenov, za katere je bila ustanovljena. Je oseba javnega prava, ki se profesionalno ukvarja z upravljanjem kmetijskih zemljišč. Vse, kar počne, mora biti zato v prvi vrsti prilagojeno javnim in ne zgolj njenim interesom in potrebam. Pri ocenjevanju slednjih pa je treba upoštevati, da tožena stranka v pravnem prometu praviloma nastopa kot zakupodajalec (v tem svojstvu je najbrž tudi sprejela cenik) in da zato nima ekonomskega interesa podceniti vrednosti oz. zmanjševati kvalitete kmetijskih zemljišč.

Pritožba tudi ni utemeljena v delu, ki napada nepriznanje stroškov nagrade izvedencu za podajanje mnenja na naroku v znesku 137,00 EUR. Stranka je upravičena do povrnitve samo dejanskih stroškov, t.j. stroškov, ki so stranki v resnici nastali. Kljub temu, da je sodišče sklep o odmeri teh stroškov izdalo ob zaključku glavne obravnave, bi jih bila tožeča stranka dolžna plačati v odrejenem roku in o tem sodišču predložiti dokazilo. Sodišče ni dolžno priznati stroškov, ki jih stranka prostovoljno ne plača in jih je treba šele prisilno izterjati.

Pritožbeni razlogi tako niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče obe pritožbi zavrnilo in izpodbijani sodbi potrdilo. Ker s pritožbo nista uspeli, sta pravdni stranki dolžni nositi tudi svoje pritožbene stroške. Sodišče prve stopnje tožeči stranki tudi ni priznalo stroškov odgovora na pritožbo, saj niso prispevali k rešitvi zadeve.