Jedro

Presoja višine denarne odškodnine za telesne bolečine, strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki 2. izreka spremeni tako, da se skupni znesek odškodnine 2.244.124,00 SIT nadomesti z zneskom 2.545.624,00 SIT, znesek odškodnine za nematerialno škodo 2.010.000,00 SIT pa z zneskom 2.311.500,00 SIT.

V ostalem se pritožba zavrne in v izpodbijanem zavrnilnem in stroškovnem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Toženka je dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti 26.633,00 SIT stroškov pritožbenega postopka, pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je dolžna toženka tožniku plačati 234.124,00 SIT odškodnine za materialno in 2,010.000,00 SIT odškodnine za nematerialno škodo, vse s pripadki.

Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in toženki naložilo še plačilo tožnikovih pravdnih stroškov v višini 919.876,00 SIT.

Zoper del sodbe, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek za plačilo odškodnine za nematerialno škodo v skupni višini

837.500,00 SIT ali 67 % od 1.250.000,00 SIT, se pritožuje tožnik.

Navaja, da je sodišče prve stopnje prenizko odmerilo odškodnino za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Tožnikovo zdravljenje v ožjem smislu je trajalo najmanj osem mesecev.

Poleg dolgotrajne hospitalizacije je bil vsaj 26-krat podvržen raznim pregledom in preiskavam in še dodatno rentgensko slikan. Približno 90-krat je bil na fizikalni rehabilitaciji in je tedne dolgo na desni roki nosil mavec. Telesne bolečine bo čutil do konca življenja.

Primerna odškodnina za prestane telesne bolečine bi tako znašala (67 % od) 2.250.000,00 SIT. Po sicer strogem mnenju izvedenca je sekundarni strah tožnika trajal kar osem mesecev, torej ves čas aktivnega zdravljenja. Sodišče je spregledalo, da ta strah v lažji obliki traja še danes, saj je bil tožnik zaradi posledic telesnih poškodb spoznan za invalida tretje kategorije in dela, ki ga je opravljal poprej, sploh ne bi smel več opravljati, a je v to prisiljen. Po njegovem mnenju bi bila pravična odškodnina za strah (67 % od) 400.000,00 SIT. Končno sodišče prve stopnje pri odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ni zadostno upoštevalo spremembe v načinu in kakovosti tožnikovega življenja. Zaradi posledic škodnega dogodka po mnenju Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije tožnik ne bi smel več opravljati svojega dosedanjega dela, vendar ga vseeno opravlja, ker drugega ne more najti. Opustil je tudi ukvarjanje s priljubljenimi športnimi aktivnostmi. Razen težav z roko mu je pretres možganov zapustil psihične in fizične posledice, kot so pogosti glavoboli, slabo počutje, stiskanje v prsih ter težave s spominom in koncentracijo. Ker je tožnik še sorazmerno mlad, bo duševne bolečine zaradi opisane zmanjšane življenjske aktivnosti trpel še desetletja dolgo. Zato bi pravična odškodnina iz tega naslova znašala (67 % od)

1.600.000,00 SIT. Iz navedenih razlogov tožnik predlaga ustrezno spremembo izpodbijanega zavrnilnega dela sodbe.

Pritožba je bila v skladu z določbo 1. odstvka 344. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 36/2004 - drugo uradno prečiščeno besedilo) vročena toženki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je najprej po uradni dolžnosti 2. odstavka 350. člena ZPP preverilo, ali ni morda podana kakšna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. ali 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in ugotovilo, da takšnih kršitev ni bilo.

Denarna odškodnina za prestane telesne bolečine, strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti sodišče odmeri glede na pomen prizadete dobrine in na namen odškodnine ter ob tem upošteva, da odmerjena odškodnina ne gre na roke težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (200. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - Ur. l. RS, št. 88/99, ki ga je pritožbeno sodišče uporabilo na podlagi prehodne določbe 1060. člena Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/2001).

Dejanska podlaga za odločanje o višini odškodnine je v odločilnih dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje o obstoju in obsegu posameznih oblik tožnikove nepremoženjske škode, ki jih tožnik v pritožbi ne izpodbija.

Prvostopenjske ugotovitve o tožnikovih bolečinskih obdobjih, pregledih in drugih nevšečnostih med zdravljenjem temeljijo na izvedenskem mnenju specialista kirurga in travmatologa dr. J.P. Tožnik jih v pritožbi podrobno povzema v skoraj enakem obsegu, zato pritožbeno sodišče teh podatkov ne ponavlja. Gre za nekaj hudih (raztrganino in izliv krvi v vranici, udarnino jeter in pretres možganov) in še več lažjih poškodb (izvin vratne hrbtenice, sklepni zlom osnovnega členka drugega prsta desne roke, zlom v končnem delu pete dlančnice, izpah v četrtem dlančničnoprstnem sklepu desne roke, udarnine in odrgnine po glavi in odrgnine in udarnino po desnem kolenu). Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo odškodnino za ugotovljene tožnikove pretrpljene in bodoče telesne bolečine. Znesek nad (67 %, kolikor za škodo odgovarja toženka) 1.750.000,00 SIT, za katerega se zavzema tožnik v pritožbi, ne bi bil niti v skladu z merili po 200. členu ZOR niti s primerljivo sodno prakso. Zato pritožbeno sodišče ni ugodilo pritožbenemu predlogu za zvišanje tega dela odškodnine.

Drugače je z odškodnino za strah. Prvi teden hospitalizacije, ko je bil tožnik na oddelku intenzivne nege, ni bilo jasno, ali bo zaradi poškodb vranice potrebna operacija. Sprva nejasna je bila tudi situacija s trebušno votlino in zaradi tega potrebni vsakodnevni ultrazvočni pregledi. Po premestitvi na oddelek sicer tožnikov strah za izzid zdravljenja ni bil več najvišje stopnje, vendar po mnenju izvedenca srednje hud sekundarni strah ni izginil kar tri mesece po prometni nesreči, do konca zdravljenja (še nadaljnje tri mesece) pa je tožnik utrpel še lahki sekundarni strah. Navedeno po oceni pritožbenega sodišča utemeljuje zvišanje na prvi stopnji odmerjene odškodnine za to obliko nepremoženjske škode za (67 % od) 150.000,00 SIT oziroma na skupaj (67 % od) 400.000,00 SIT.

Pritrditi je treba pritožbeni oceni, da je bila glede na ugotovljeni obseg duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti tožniku prisojena tudi prenizka odškodnina iz tega naslova. Gre za ugotovitve o duševnih bolečinah zaradi zmanjšanja gibljivosti prstov desne roke, manjše sposobnosti koncentracije, glavobolov, težav s spominom in zmanjšanje sposobnosti za športne aktivnosti. Zmanjšana gibljivost prstov desne roke je povzročila, da tožnik ne bi smel več opravljati dela keramičarja in vodovodarja, ki ga je opravljal pred nesrečo. Duševno trpljenje torej ni zanemarljivo, pri čemer je treba upoštevati, da je bil tožnik ob nesreči star komaj 32 let in da bodo duševne bolečine še dolgotrajne. Škoda sicer ni katastrofalna, vendar omogoča prisojo višje odškodnine od tiste, ki jo je z zneskom (67 % od) 1.000.000,00 SIT določilo sodišče prve stopnje. V primerjavi z drugimi podobnimi primeri v sodni praksi je za to vrsto škode primerna odškodnine v znesku (67 % od) 1.300.000,00 SIT.

Odločitev o delni spremembi izpodbijanega dela sodbe temelji na določbi 4. odstavka 358. člena ZPP. Zaradi strahu in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je tožniku sedaj priznana odškodnina v seštevku 67 % od 1.700.000,00 SIT. S prištevkom zneska odškodnine v višini 67 % od 1.750.000,00 SIT, ki je bil pravilno dosojen že na prvi stopnji, je toženka dolžna tožniku iz navedenih treh postavk plačati 67 % od 3.450.000,00 SIT, to je 2.311.500,00 SIT.

Zaradi pritožbenega posega v odmero odškodnine se je spremenil tudi končni uspeh pravdnih strank. Po višini je tožnik uspel približno polovično (2.545.624,00 SIT od 4.959.916,00 SIT), skupno (upoštevajoč temelj zahtevka) pa s približno 60 % in toženka nasprotno s približno 40 %. Glede na to bi morala toženka tožniku povrniti 60 % od

998.776,00 SIT, tožnik toženki pa 40 % od 78.900,00 SIT že na prvi stopnji odmerjenih potrebnih pravdnih stroškov. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi morala toženka tožniku po medsebojnem pobotanju plačati skupaj 567.705,60 SIT (599.265,60 SIT - 31.560,00 SIT) pravdnih stroškov. Ker je sodišče prve stopnje tožniku že priznalo več pravdnih stroškov, sprememba stroškovne odločitve sodišča prve stopnje ni bila potrebna.

Pritožbene stroške tožnika je pritožbeno sodišče odmerilo od izpodbijanega zneska 837.500,00 SIT (to je 67 % od 1.250.000,00 SIT), vendar mu jih je glede na približni uspeh v pritožbi priznalo le tretjino. V skladu s tem in Odvetniško tarifo je tako upravičen do povračila tretjine zneska 79.900,00 SIT (v kar je vključen strošek za sestavo pritožbe v višini 375 točk, od tega 20 % davek na dodano vrednost in sodna taksa za pritožbo v višini 1600 točk), torej do

26.633,00 SIT.