Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo - opekline.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je tožniku prisodilo 2.800.000 SIT odškodnine (od tega 1.400.000 SIT za telesne bolečine, 300.000 SIT za strah, 700.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in 400.000 SIT za duševne bolečine zaradi skaženosti, pri tem pa je upoštevalo valorizirano plačano akontacijo 2.891.791 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in odločilo še o pravdnih stroških.

Pritožbeno sodišče je tožnikovo in toženkino pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Soglašalo je s prvostopenjskim sodiščem, da je denarna odškodnina za telesne bolečine, za strah, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in zaradi skaženosti v višini 2.800.000 SIT pravična.

Zoper to sodbo je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zviša prisojeno odškodnino za 1.958.209 SIT s pripadajočimi obrestmi in toženki naloži v plačilo njegove stroške postopka. V reviziji povzema ugotovljena dejstva in meni, da jih pritožbeno sodišče ni v zadostni meri upoštevalo. Tožniku pripada odškodnina za telesne bolečine, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, zaradi skaženosti in za strah v višini, zahtevani s tožbo. Glede odškodnine za strah se sklicuje na mnenje izvedenca dr. P., da pri tožniku obstaja trajen lahek strah pred podobnim dogodkom kot bodoča škoda.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma poudarja, da je revizija izredno pravno sredstvo, ki ga je dopustno vložiti le iz omejenih in v zakonu taksativno predpisanih razlogov (370. člen ZPP, Uradni list RS št. 73/2007, ZPP-UPB3), pri čemer je izrecno prepovedan preizkus pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Tožnik se ob uveljavljanju zmotne uporabe materialnega prava glede odškodnine za strah sklicuje na izvedensko mnenje specialista kirurga, ki sta ga sodišči prve in druge stopnje dokazno ocenili. Ker je revizijsko sodišče vezano na ugotovitev in na oceno dejanskega stanja, ki sta ju opravili sodišči prve in druge stopnje (da je sekundarni strah lahke intenzitete trajal dve leti po poškodbi), pri odmeri odškodnine ni moglo upoštevati revizijskih trditev, da bo strah trajal tudi v bodočnosti.

V reviziji je sporna višina odškodnine za telesne bolečine, za strah, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in zaradi skaženosti. Izhodišče za odločanje o višini odškodnine so dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, ki jih je preverilo pritožbeno sodišče. Ugotovljeno je, da se je takrat 23-letni tožnik 13.11.1998 pri delu polil z žveplovo kislino, ki je povzročila opekline po roki in nogi. Najbolj obsežna je bila opeklina na levi nogi (5% telesne površine), pri kateri je šlo za globoko dermalno opeklino. Opekline so bile zdravljene v bolnišnici (27 dni) brez operacije, nato pa s pregledi v ambulanti, prevezami in mazili. Tožnikova življenjska aktivnost je le blago zmanjšana, po oceni izvedenca 5%, zaradi česar tožnik duševno trpi. Opekline so mu pustile brazgotine, in sicer na notranji strani desne podlahti ter na zadnji in notranji strani celotne leve noge, ki se vidijo predvsem v poletnih mesecih, kar ga moti in mu je neprijetno. Poleg primarnega strahu, ki je trajal kakšno uro, je tožnik približno dve leti po poškodbi prestajal tudi sekundarni strah.

Podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine v zvezi s temi poškodbami je v 200. in 203. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ št. 29/78 do 57/89). Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta po navedenih določbah načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin in strahu, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic, ker se morajo enaki primeri obravnavati enako, različni pa različno. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno upoštevali obe načeli. Sodišče prve stopnje je natančno in izčrpno ugotovilo vse konkretnosti in specifičnosti tožnikovega primera (kje na tožnikovem telesu so opekline, kako velike so, kako globoko v kožo segajo, način in zapletenost zdravljenja, izid rehabilitacije, kakšne brazgotine so pustile...). Na nižjih stopnjah ugotovljeno dejansko stanje, ki ga revizija po nepotrebnem ponavlja, je po presoji revizijskega sodišča pravilno pravno ovrednoteno. Zneski odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode, to je za telesne bolečine 1.400.000 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 700.000 SIT, za duševne bolečine zaradi skaženosti 400.000 SIT in za strah 300.000 SIT, pravilno odsevajo razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje. Odškodnina 2.800.000 SIT, ki je v času izdaje prvostopenjske sodbe predstavljala 17,4 povprečnih neto plač, je primeren rezultat natančno in izčrpno ugotovljene konkretnosti in specifičnosti tega primera nepremoženjske škode in upoštevanja sodne prakse v podobnih primerih. Zato ne gre za zatrjevano zmotno uporabo materialnega prava in je revizijska zahteva za zvišanje odškodnine neutemeljena.

Ker uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan, razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka pa je ostal nekonkretiziran, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP tožnikovo neutemeljeno revizijo zavrnilo in z njo tudi priglašene revizijske stroške.