Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Mnenje posebne zdravniške komisije je izvedeniško mnenje, ki mora biti obrazloženo (2. odstavek 193. člena ZUP). Če to mnenje ni obrazloženo, ni podlage za ugotovitev o zdravstveni nezmožnosti voznika za vožnjo in za odvzem vozniškega dovoljenja.
Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek. Odločitev o stroških se pridrži za končno odločbo.
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 11.10.2006, s katero je zavrnila njegovo pritožbo proti odločbi Upravne enote Škofja Loka z dne 10.9.2004. Prvostopni organ je odločil, da se tožniku odvzame vozniško dovoljenje za vožnjo motornih vozil, kategorije A, B, C in F za čas, dokler traja zdravstvena nezmožnost voziti motorna vozila omenjenih kategorij, v drugi točki izreka te odločbe pa je odredil, da mora v treh dni po pravnomočnosti odločbe oddati vozniško dovoljenje in da mu bo izdano na njegovo vlogo novo vozniško dovoljenje za vožnjo vozil kategorije A do 50 km/h ter G in H kategorij.
Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi tožene stranke in razlogom, ki jih je navedla v izpodbijani odločbi. Ugotovilo je, da med strankama ni sporno, da je Zdravstveni dom.., dispanzer za medicino dela, prometa in športa, dne 24.12.2003 izdal oceno, da je tožnik zdravstveno, trajno nezmožen za voznika motornih vozil kategorije A, B, C, F, G in H. Nato mu je posebna zdravniška komisija izdala zdravniško spričevalo o telesni in duševni zmožnosti za voznika motornega vozila oziroma traktorja dne 25.3.2004. Iz njene ocene izhaja, da je tožnik nezmožen za voznika motornih vozil A, B, C, F kategorije I. skupine. Tožnik je bil napoten na kontrolni zdravniški pregled na podlagi 165. člena Zakona o varnosti cestnega prometa(ZVCP). Ko je dobil oceno, da je zdravstveno trajno nezmožen za voznika vozil omenjenih kategorij na podlagi 162. člena ZVCP je zahteval, naj se opravi ponovni zdravstveni pregled pred posebno zdravstveno komisijo, katere mnenje je dokončno (162. člen ZVCP). Tudi iz ocene te komisije izhaja, da je tožnik nezmožen za voznika navedenih kategorij vozil in zato je organ prve stopnje na to mnenje oprl svojo odločitev, ki temelji na 1. odstavku 170. člena ZVCP ter odvzel tožniku vozniško dovoljenje za čas, dokler traja zdravstvena nezmožnost voziti motorna vozila v odločbi navedenih kategorij. Po presoji sodišča so nepomembna v tej zadevi tožnikova zatrjevanja, da ga posebna zdravniška komisija ni pregledala oziroma, da je dejansko stanje v zvezi z njegovim zdravstvenim stanjem ostalo nepopolno ugotovljeno. Organ prve stopnje je bil dolžan izdati odločbo na podlagi 1. odstavka 170. člena in mu zakonodajalec v določilih ZVCP ni dal posebnega pooblastila, da preverja oceno posebne zdravniške komisije. Na podlagi zdravniškega spričevala je bil dolžan odvzeti tožniku vozniško dovoljenje za toliko časa, dokler se z zdravstvenim pregledom ne ugotovi, da je telesno in duševno ponovno zmožen voziti motorna vozila (1. odstavek 170. člena ZVCP). To je tožena stranka na podlagi ocene posebne zdravniške komisije tudi pravilno naredila. Sodišče je o zadevi odločilo na seji, ker tožnik v tožbi ni izrecno predlagal, naj se opravi glavna obravnava, predlagal pa je zaslišanje in postavitev izvedenca medicinske stroke, kar pomeni, da smiselno predlaga opravo glavne obravnave. Predlog za zaslišanje in postavitev izvedenca se nanaša na ugotavljanje njegovega zdravstvenega stanja oziroma njegovih sposobnosti za vožnjo motornih vozil. Na podlagi 2. odstavka 161. člena ZVCP zdravstvene preglede kandidatov za voznike opravljajo pooblaščene zdravstvene organizacije oziroma pooblaščeni zasebni zdravniki, ki so usposobljeni za opravljanje takih pregledov. To pomeni, da je zakonodajalec za zdravstvene preglede voznikov predvidel poseben postopek s tem, ko je določil, da lahko zdravstvene preglede opravljajo le pooblaščene zdravstvene organizacije oziroma pooblaščeni zasebni zdravniki in ko je določil tudi možnost ugovora zoper zdravniško spričevalo (162. člen ZVCP). Zdravniška ocena je služila organu prve stopnje kot strokovna podlaga, na katero je vezan pri svoji odločitvi po 1. odstavku 170. člena ZVCP. Dokazni predlog tožnika se nanaša le na mnenje Posebne zdravniške komisije, te ocene pa tožnik s tožbo ne izpodbija, ampak izpodbija odločbo tožene stranke na podlagi 1. odstavka 1. člena ZUS. Določilo 162. člena ZVCP pa zoper mnenje komisije ne predvideva upravnega spora oziroma sodnega varstva, zato sodišče na obravnavi ne bi moglo ugotavljati dejanskega stanja glede na zdravstveno sposobnost tožnika. Ker pa tožnik ni predlagal nobenih drugih dokazov, sodišče na morebitni glavni obravnavi ne bi moglo izvajati nobenih dokazov, je odločilo o tožbi na seji senata.
Tožnik se zoper izpodbijano sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov iz 72. člena Zakona o upravnem sporu(ZUS) in predlaga razveljavitev sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, zaradi pravilne ugotovitve dejanskega stanja, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov celotnega postopka. Odločba tožene stranke ni zakonita, saj tožnik še vedno ne ve in tudi iz izpodbijane sodbe ni znano ter mu ne more biti znano, zakaj ni sposoben za vožnjo in kaj je tisto, zaradi česar mu je bila prepovedana vožnja motornih vozil. Vse do sedaj izdane odločbe v tem postopku nimajo razlogov o odločilnih dejstvih, torej zakaj pritožnik ni sposoben za vožnjo. Tudi izpodbijana sodba, tako kot odločba upravnega organa, se sklicuje na mnenje zdravniške komisije iz katere pa ni razvidno dejansko ničesar. Sodišče je izpodbijani sodbi zapisalo zgolj trditev, da pritožnik ni sposoben, ne da bi za tako trditev navedlo podlago oziroma ugotovljene konkretne zdravstvene ali psihične pomanjkljivosti, ki tožnika delajo nesposobnega za vožnjo motornih vozil. Ne more se strinjati s stališčem v sodbi, da so trditve, da ga posebna zdravniška komisija ni pregledala oziroma, da je dejansko stanje v zvezi z njegovim zdravstvenim stanjem ostalo nepopolno ugotovljeno, irelevantne. Izpodbijana sodba pravilno trdi, da je bil organ prve stopnje dolžan izdati odločbo na podlagi 1. odstavka 170. člena ZVCP, vendar pa tožnik že ves postopek izpodbija prav to mnenje posebne zdravniške komisije, ki je napačno, saj ne odraža njegovega dejanskega zdravstvenega stanja. Mnenje pa tudi ni v ničemer obrazloženo in ga ni mogoče preizkusiti, zato je arbitrarno in samovoljno. Izpodbijana sodba trdi, da je odločba upravnega organa zakonita, zgolj zato, ker je bila izdana v skladu s postopkom, ki ga določa zakon. Tožnik pa poudarja, da odločba ne more biti zakonita zgolj zato, ker je izdana v pravilnem postopku, če je sama odločitev nepravilna in ne odraža dejanskega stanja. Izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj ne navede razlogov zaradi katerih pritožnik ni sposoben za vožnjo. Tudi sodišče postavi zgolj trditev, da je mnenje posebne zdravniške komisije dokončno in tako zaključi, da je odločba pravilna. Zato naj pritožbeno sodišče navede razloge zaradi katerih ni sposoben za vožnjo in zaradi katerih mu je vozniško dovoljenje odvzeto, saj mu ti razlogi, kljub doslej izvedenem postopku niso poznani in mu ne morejo biti poznani. Ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, je tožniku odvzeta pravica do učinkovitega pravnega sredstva. V nasprotju s podatki v spisu je v izpodbijani sodbi trditev, da tožnik ne izpodbija ocene posebne zdravniške komisije in da izpodbija odločbo tožene stranke, saj je iz celotne tožbe jasno, da se tožnik pritožuje tudi zoper mnenje posebne zdravniške komisije, ki je očitno podlaga za odločitev upravnega organa, kakor tudi zoper izpodbijano odločbo, ki je posledica predmetnega mnenja. Pritožnik je mnenje posebne zdravniške komisije izpodbijal že v pritožbi zoper prvostopno odločbo upravnega organa in tudi v tožbi, kar je sodišče tudi povzelo v sodbi. Ker ima izpodbijani upravni akt bistvene pomanjkljivosti, ga ni mogoče preizkusiti in je nezakonit, saj se dejansko ne ve, zakaj tožnik za vožnjo ni sposoben. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče odloči v skladu s pritožbenim predlogom in odloči tudi o povračilu stroškov.
Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.
Pritožba je utemeljena.
V obravnavanem primeru je sporen odvzem vozniškega dovoljenja tožniku iz zdravstvenih razlogov. Po določbah ZVCP, ki je veljal ob odločanju organa prve stopnje (ZVCP 1998), je podlaga za odvzem vozniškega dovoljenja ugotovitev o zdravstveni nezmožnosti voznika za vožnjo (2. odstavek 34. člena in 170. člen ZVCP). Zdravniško spričevalo izda pooblaščena zdravstvena organizacija na podlagi pregleda voznika ali posebno zdravniška komisija, na podlagi ponovnega pregleda voznika. Voznik ima namreč, če se z zdravniškim spričevalom ne strinja, pravico zahtevati ponovi pregled pred posebno zdravniško komisijo, katere mnenje je dokončno (162. člen ZVCP). To mnenje je po presoji pritožbenega sodišča izvedeniško mnenje, ki je sicer res podlaga za odločitev, vendar pa mora biti obrazloženo kot to določa 2. odstavek 193. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), da ga je mogoče po pravilih tega postopka preizkusiti. O odvzemu vozniškega dovoljenja odloči upravni organ z upravno odločbo po pravilih ZUP. Ta mora biti obrazložena, obrazložitev pa mora vsebovati odločilne razloge in dokazno oceno, v katero mora biti vključena ocena izvedeniškega mnenja (214. člen ZUP). Samo tako odločbo je mogoče preizkusiti in s tem zagotoviti stranki učinkovito pravno sredstvo. V primeru, da bi obveljalo stališče sodišča prve stopnje in tožene stranke, ne bi bilo nobene potrebe za izvedbo upravnega postopka v zvezi z odvzemom vozniškega dovoljenja, ampak bi to lahko storila kar zdravniška komisija.
Iz podatkov v upravnih spisih izhaja, da sta oba upravna organa, temu pa je sledilo tudi sodišče prve stopnje, odločitev oprla na mnenje Posebne zdravniške komisije z dne 25.3.2004, ki ga je šteti kot izvedeniško mnenje. To mnenje ni obrazloženo in je zato pomanjkljivo ter ne more biti podlaga za odločitev o tožnikovi nezmožnosti za vožnjo. Ker je bilo po presoji pritožbenega sodišča dejansko stanje, ki ga je ugotovila tožena stranka nepopolno in pomanjkljivo ugotovljeno, sodišče prve stopnje ni imelo podlage za zavrnitev tožbe. Zato je z zavrnitvijo tožbe bistveno kršilo določbo 1. odstavka 59. člena ZUS.
Pri ponovnem odločanju bo moralo sodišče prve stopnje odločiti tudi o stroških postopka, zato je pritožbeno sodišče pridržalo odločitev o stroških v zvezi s pritožbo za končno odločbo ( 3. odstavek 165. člena ZPP v zvezi z 16. členom ZUS).
Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 74. člena ZUS pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.