Jedro

Tožnik očita, da je Posebna zdravniška komisija opravila z njim le razgovor in da ni preverila njegovih fizičnih in psihičnih sposobnosti za voznika motornih vozil. Irelevantna v tej zadevi so vsa tožnikova zatrjevanja, da ga Posebna zdravniška komisija ni posebej pregledala oziroma da je dejansko stanje v zvezi z njegovim zdravstvenim stanjem ostalo nepopolno ugotovljeno. Organ prve stopnje je bil dolžan izdati odločbo na podlagi 1. odstavka 170. člena ZVCP in zakonodajalec v določilih ZVCP ni dal pooblastila organu prve stopnje, da preverja oceno Posebne zdravniške komisije. Upravni organ je bil na podlagi zdravniškega spričevala dolžan odvzeti tožniku vozniško dovoljenje za toliko časa, dokler se z zdravstvenim pregledom ne ugotovi, da je tožnik telesno in duševno ponovno zmožen voziti motorna vozila (1. odstavek 170. člena ZVCP) in to je tožena stranka na podlagi ocene Posebne zdravniške komisije tudi pravilno naredila.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnika proti odločbi Upravne enote A št. ... z dne ... . Organ prve stopnje je s svojo odločbo v 1. točki izreka odločil, da se tožniku odvzame vozniško dovoljenje za vožnjo motornih vozil kategorije A, B, C in F za čas dokler traja zdravstvena nezmožnost voziti motorna vozila omenjenih kategorij. V 2. točki pa je odredil, da mora v treh dneh po dokončnosti odločbe oddati svoje vozniško dovoljenje, da mu bo izdano na njegovo vlogo novo vozniško dovoljenje za vožnjo kategorije A do 50 km/h ter G in H kategorij. V 3. točki izreka pa je tožniku zagrozil, da bo odrejena izvršba s prisilnim sredstvom, v kolikor ne bo izročil vozniškega dovoljenja. V svoji obrazložitvi tožena stranka navaja, da je Policijska postaja A podala predlog organu prve stopnje za napotitev tožnika na kontrolni zdravstveni pregled in ga utemeljila s tem, da obstaja sum, da voznik zaradi simptomov, ki so jih ugotovili pri preizkusu alkoholiziranosti dne 6. 7. 2003, po vsej verjetnosti boleha za boleznijo, katera bi lahko za voznika kakor tudi za druge udeležence predstavljala nevarnost v cestnem prometu. Tožena stranka se sklicuje na določbo 165. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 30/98 in nadaljnji, v nadaljevanju: ZVCP) ter na 161. in 162. člen tega zakona. Tožena stranka povzema spričevalo Posebne zdravniške komisije o telesni in duševni zmožnosti za voznika motornega vozila oziroma traktorja, ki ga je izdala na podlagi ugovora tožnika z dne 20. 2. 2004 zoper zdravniško spričevalo pooblaščene organizacije Osnovno zdravstvo B, Zdravstveni dom A, Dispanzer medicine dela, prometa in športa. Po opravljenem ponovnem zdravstvenem pregledu pri Posebni zdravniški komisiji je ta izdala oceno, da je tožnik nezmožen za voznika motornih vozil A, B, C, F kategorije I. skupina, hkrati pa je zapisala, da je ta ocena dokončna in da zoper njo ni možen ugovor. Tožena stranka nadalje navaja, da se je utemeljenost suma Policijske postaje A pokazala z zdravniškim spričevalom Osnovnega zdravstva B, Zdravstvenega doma A oziroma z odločitvijo Posebne zdravniške komisije, ki je izdala mnenje, ki je dokončno. Organ prve stopnje se je pri svoji odločitvi pravilno oprl na določilo 170. člena ZVCP, zato tožena stranka navaja, da ni relevantno ali se tožnik z zdravniškim spričevalom Posebne zdravniške komisije strinja ali ne. Poudarja, da je zdravniško spričevalo Posebne zdravniške komisije z dne 25. 3. 2004 dokončno in zato ni bilo zakonite ovire za izdajo odločbe organa prve stopnje. Upravni organ ne more sam presoditi ali predstavljati, da je nepravilno in nestrokovno ugotovljeno zdravstveno stanje tožnika. Če bi se organ prve stopnje postavil na stališče tožnika in dvomil v mnenje Posebne zdravniške komisije, bi bilo to v nasprotju z določbo 162. člena ZVCP. Tako organ prve stopnje, ki ima pooblastilo in je pristojen za odvzem vozniškega dovoljenja na podlagi predloženega zdravniškega spričevala, ni naslov za zahtevek za preverjanje kakršnegakoli zdravniškega spričevala. Tožnik predlaga tudi, da ga pregleda strokovnjak medicinske stroke, vendar za to nima podlage v ZVCP. Tožena stranka zavrača, da iz zdravniškega spričevala Posebne zdravniške komisije ni razvidno niti to, katere zdravstvene preiskave so pri tožniku bile opravljene in na podlagi katerih je komisija prišla do ocene, da tožnik ni sposoben za vožnjo motornih vozil, ker ta domnevna nepravilnost ne more vplivati na zakonitost odločitve organa prve stopnje, ker upravni organ ne more in ne sme diktirati zdravstveni stroki na kakšen način in kaj naj navaja v oceno, ko bo izdajala z zakonom določeno zdravniško mnenje. Tožena stranka zavrača tudi pritožbene navedbe tožnika, da je sposoben za vožnjo motornega vozila B kategorije, ker ga opravlja praktično vse življenje in se dnevno pojavlja v prometu, hvali pa se tudi z dejstvom, da v vsem tem času ni imel prometne nesreče. Tožena stranka tudi zavrača pritožbeno navedbo, da je tožnik vitalna oseba, ki skrbi tudi za svojo ženo in domače stvari, ker so vse te navedbe oziroma okoliščine irelevantne za odločitev po zakonu v tej zadevi.

Tožnik v tožbi navaja, da se z odločbo ne more strinjati, ker je prepričan, da se mu godi krivica. Tožbo vlaga zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in zaradi kršitev postopka. Pri očitku nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja tožnik navaja, da tožena stranka ne odgovarja niti na en očitek, ki ga je tožnik navedel v pritožbi. Tožena stranka tožniku očita, da ni izkoristil možnosti, da zavaruje svoje koristi, ker naj bi se dvakrat opravičil na vabilo upravne enote, tretjič pa se vabilu ni odzval. Iz tega bi se dalo razumeti, da tožnik ni izkoristil vseh sredstev, ki so mu bila na voljo v postopku in da je izpodbijana odločba posledica njegovega neaktivnega ravnanja. Tožnik navaja, da ni res, da ni aktivno deloval v postopku. Posebna zdravniška komisija je nepopolno ugotovila tožnikovo zdravstveno stanje in zaradi tega je prišla do napačnega zaključka, da tožnik ni sposoben za vožnjo motornih vozil navedenih kategorij. Posebna zdravniška komisija dejansko tožnika ni pregledala, pri njem ni opravila nikakršnih preizkusov zmožnosti fizičnih in psihičnih lastnosti. Tožnik očita, da so mu tako nastale tudi kršitve procesnih pravic, saj ga organ, ki odloča o sposobnosti, dejansko ni pregledal, ker je šlo dejansko za razgovor. Tožniku ni znano zakaj je nesposoben za vožnjo motornih vozil. Tožnik meni, da je njegovo zdravstveno stanje ugotovljeno napačno. Odločba organa prve stopnje kot tudi tožene stranke pa temeljita izključno na zdravniškem spričevalu, iz katerega dejansko ni razvidno ničesar in zato pomeni za tožnika hud poseg v njegove z ustavo zagotovljene pravice. Dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno, ker zdravstveno stanje tožnika oziroma njegova sposobnost za vožnjo motornih vozil ni bila pravilno in popolno ugotovljena. Tožnik predlaga, da se določi sodni izvedenec ustrezne stroke, ki bo tožnika pregledal, opravil preverbe telesnih in duševnih zmožnosti, pregledal tožnikov osebni zdravstveni karton in nato izdelal strokovno poročilo. Tožnik predlaga, da se odločba tožene stranke odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da tožnik organu prve stopnje ni predložil ustreznega zdravniškega spričevala, zato je bil dolžan izdati svojo odločbo na podlagi 131. člena ZVCP. Tožena stranka poudarja, da je bilo najprej izdano zdravniško spričevalo Osnovnega zdravstva B, OE Zdravstvenega doma A, Dispanzerja za medicino dela, prometa in športa o telesni in duševni zmožnosti za tožnika, nato pa je tožnik s pritožbo sam zahteval pregled pred pristojno Posebno zdravniško komisijo. Ta pa je na podlagi predložene zdravstvene dokumentacije OE Zdravstvenega doma A spričevalo potrdila oziroma spremenila le v delu, da je tožnik sposoben voziti le vozila G in H kategorije. Tožena stranka se ne more opredeliti do očitanih kršitev, ker tožnik ni navedel konkretnih navedb v zvezi s kršitvami organa prve stopnje. V zvezi z mnenjem Posebne zdravstvene komisije pa tožena stranka navaja, da upravni organ ne more in ne sme posegati v to, kar komisija potrebuje pred izdajo strokovnega mnenja, ker je to stvar medicinske stroke. Tožena stranka vztraja pri svoji odločbi in predlaga, da se tožba zavrne.

Državni pravobranilec je kot zastopnik javnega interesa prijavil udeležbo v tem upravnem sporu.

Tožba ni utemeljena.

Iz upravnega spisa in navedb v tožbi izhaja, da med strankama ni sporno, da je Osnovno zdravstvo B, OE Zdravstveni dom A, Dispanzer za medicino dela, prometa in športa dne ...2003 izdal oceno, da je tožnik zdravstveno trajno nezmožen za voznika motornih vozil kategorije A, B, C, F, G in H. Nato pa je izdala zdravniško spričevalo Posebna zdravniška komisija o telesni in duševni zmožnosti za voznika motornega vozila oziroma traktorja z dne 25. 3. 2004. Njena ocena je, da je tožnik nezmožen za voznika motornih vozil A, B, C, F kategorije I. skupine.

Iz upravnega spisa izhaja, da je bil tožnik napoten na kontrolni zdravstveni pregled na podlagi 165. člena ZVCP. Tožnik je pridobil oceno, da je zdravstveno trajno nezmožen za voznika motornih vozil kategorije A, B, C, F, G in H, na podlagi 162. člena ZVCP pa je zahteval ponovni zdravstveni pregled pred Posebno zdravstveno komisijo, katere mnenje je dokončno (162. člen ZVCP). Ker tudi iz ocene Posebne zdravniške komisije izhaja, da je tožnik nezmožen za voznika motornih vozil A, B, C, F kategorije I. skupine, je organ prve stopnje pravilno oprl svojo odločitev na 1. odstavek 170. člena ZVCP in odvzel tožniku njegovo vozniško dovoljenje za te kategorije za čas, dokler traja zdravstvena nezmožnost voziti motorna vozila omenjenih kategorij.

Pravilno je stališče tožene stranke, da je bil upravni organ dolžan izdati odločbo, da se odvzame vozniško dovoljenje za čas, dokler tožniku traja zdravstvena nezmožnost voziti motorna vozila kategorij, ki so omenjene v odločbi organa prve stopnje, ker ima organ prve stopnje pooblastila za takšno odločanje v določilih ZVCP. Tožnik očita, da je Posebna zdravniška komisija opravila z njim le razgovor in da ni preverila njegovih fizičnih in psihičnih sposobnosti za voznika motornih vozil. Irelevantna v tej zadevi so vsa tožnikova zatrjevanja, da ga Posebna zdravniška komisija ni posebej pregledala oziroma da je dejansko stanje v zvezi z njegovim zdravstvenim stanjem ostalo nepopolno ugotovljeno. Organ prve stopnje je bil dolžan izdati odločbo na podlagi 1. odstavka 170. člena ZVCP in zakonodajalec v določilih ZVCP ni dal pooblastila organu prve stopnje, da preverja oceno Posebne zdravniške komisije. Upravni organ je bil na podlagi zdravniškega spričevala dolžan odvzeti tožniku vozniško dovoljenje za toliko časa, dokler se z zdravstvenim pregledom ne ugotovi, da je tožnik telesno in duševno ponovno zmožen voziti motorna vozila (1. odstavek 170. člena ZVCP) in to je tožena stranka na podlagi ocene Posebne zdravniške komisije tudi pravilno naredila. Kot izhaja iz odločbe upravnega organa prve stopnje se odvzame vozniško dovoljenje za čas, dokler traja zdravstvena nezmožnost, to pa pomeni, da ima tožnik naknadno možnost pridobiti zdravstveno spričevalo o telesni in duševni zmožnosti v smislu 164. člena ZVCP. Tožnik tudi očita, da se je tožena stranka oprla na dejstvo, da je bil tožnik vabljen na zaslišanje, da se je opravičil, enkrat pa se vabilu ni odzval. Vendar je iz upravnega spisa razvidno, da je bil s tožnikom opravljen razgovor 27. 8. 2003, tožnik se je tako odzval na vabilo organa prve stopnje z dne 12. 8. 2003. Vendar iz odločbe tožene stranke in organa prve stopnje izhaja, da se je organ prve stopnje oprl izključno le na oceno Posebne zdravniške komisije, ko je odločal na podlagi 1. odstavka 170. člena ZVCP, zato tega tožbenega ugovora sodišče ne more upoštevati.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je odločba tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče je odločilo na podlagi 2. odstavka 50. člena ZUS na seji senata. Tožnik v tožbi izrecno ne predlaga, da se naj opravi glavna obravnava, vendar predlaga zaslišanje tožnika in postavitev izvedenca medicinske stroke, kar posredno pomeni, da predlaga glavno obravnavo. Sodišče glavne obravnave ni opravilo, ker tožnik predlaga svoje zaslišanje in postavitev izvedenca medicinske stroke le v zvezi z ugotavljanjem njegovega zdravstvenega stanja oziroma njegovih sposobnosti za vožnjo motornih vozil. Na podlagi 2. odstavka 161. člena ZVCP zdravstvene preglede kandidatov za voznike in voznikov opravljajo pooblaščene zdravstvene organizacije oziroma pooblaščeni zasebni zdravniki, ki so usposobljeni za opravljanje takih pregledov. To pomeni, da je zakonodajalec za zdravstvene preglede voznikov predvidel poseben postopek s tem, ko je določil, da lahko zdravstvene preglede opravljajo le pooblaščene zdravstvene organizacije oziroma pooblaščeni zasebni zdravniki in ko je določil tudi možnost ugovora zoper zdravstveno spričevalo (162. člen ZVCP). Zdravniška ocena je služila organu prve stopnje kot strokovna podlaga, na katero je vezan pri svoji odločitvi po 1. odstavku 170. člena ZVCP. Dokazni predlog tožnika se nanaša le na mnenje Posebne zdravniške komisije, te ocene pa tožnik s tožbo ne izpodbija, ampak izpodbija odločbo tožene stranke na podlagi 1. odstavka 1. člena ZUS. Določilo 162. člena ZVCP pa zoper mnenje komisije ne predvideva upravnega spora oziroma sodnega varstva, zato sodišče na obravnavi ne bi moglo ugotavljati dejanskega stanja v zvezi z zdravstveno sposobnostjo tožnika, ker pa tožnik ni predlagal nobenih drugih dokazov, sodišče na morebitni glavni obravnavi ne bi moglo izvajati sploh nobenih dokazov, zato je odločilo na seji senata.