Jedro

Natančnejšega konteksta oziroma dialoga, v katerem so bile očitane besede izrečene, sodišče resda ni ugotavljajo, vendar to ne pomeni, da v konkretnem primeru ni moč presoditi, ali je podano kaznivo dejanje po 169. členu KZ. Očitane besede („nisi normalen“, „pokvarjenec, pokvarjeni, smotan“, „norec“, „zmešan“ idr.), ki jih je po ugotovitvah sodišča obsojenka izrekla v okviru sporov z zasebnim tožilcem, so objektivno žaljive, ne glede na to, kakšen je bil ožji kontekst izrečenih besed.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka je dolžna plačati 200,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Krškem je z v uvodu navedeno sodbo Z. B. spoznalo za krivo petih kaznivih dejanj razžalitve po prvem odstavku 169. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Izreklo ji je pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo enotno kazen šest mesecev zapora ter preizkusno dobo dveh let. Sodišče je obsojenki naložilo plačilo stroškov postopka v višini 504,65 EUR ter potrebnih izdatkov zasebnega tožilca in potrebnih izdatkov ter nagrade njegovega pooblaščenca v delu, ki se nanaša na obsodilni del sodbe, pa tudi plačilo sodne takse. Nadalje je odločilo, da je obsojenka dolžna oškodovancu R. N. plačati 61,35 EUR, oškodovanca B. N. pa je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbi obsojenkinega zagovornika delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obsojenko oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje razžalitve po prvem odstavku 169. člena KZ, ki naj bi ga obsojenka storila 22. 1. 2008, nato pa ji v okviru izrečene pogojne obsodbe, ob nespremenjenih določenih kaznih za preostala kazniva dejanja, določilo enotno kazen tri mesece zapora.

2. Zoper pravnomočno sodbo je dne 17. 1. 2014 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornik obsojenke zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona. Vrhovnemu sodišču predlaga, da obsojenko oprosti vseh obtožb ter v breme proračuna in zasebnega tožilca ustrezno razdeli in naloži stroške postopka oziroma sodbi v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne v tem delu v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču, vendar ne Okrajnemu sodišču v Krškem ali Brežicah.

3. Obsojenka je dne 24. 3. 2014 vložila dodatek k zahtevi za varstvo zakonitosti, v kateri utemeljuje, zakaj člani družine N. niso verodostojni. Vrhovno sodišče je to vlogo štelo kot del zahteve za varstvo zakonitosti, ki pa je v tem delu ni vsebinsko obravnavalo, saj je vložena po poteku tri mesečnega roka (tretji odstavek 421. člena Zakona o kazenskem postopku, v nadaljevanju ZKP) odkar je bila obrambi vročena sodba sodišča druge stopnje (obsojenki je bila vročena 19. 10. 2013, njenemu zagovorniku pa 21. 10. 2013).

4. Vrhovni državni tožilec je zahtevo ocenil kot neutemeljeno. Po njegovem mnenju so razlogi sodbe jasni in razumljivi, uveljavljane relativne kršitve določb postopka v zahtevi niso ustrezno obrazložene, v okviru zatrjevane kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP pa zagovornik po vsebini izpodbija pravilno ugotovljeno dejansko stanje, kar z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno. Meni, da se je pritožbeno sodišče do nosilnih pritožbenih argumentov opredelilo, do ostalih pritožbenih navedb pa se sodišču niti ni bilo potrebno opredeljevati, kar je tudi izrecno navedeno v 30. točki obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje.

5. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obsojenki in njenemu zagovorniku. Obsojenka je v pravočasni izjavi na odgovor navedla, da z mnenjem vrhovnega državnega tožilca ne soglaša ter da ji je bila kršena pravica do poštenega sojenja, saj naj sodnica ne bi upoštevala materialnih dokazov obrambe, pač pa le očitno prirejene in neverodostojne dokaze nasprotne strani. V preostalem delu izjave dodatno pojasnjuje in utemeljuje razloge, ki jih navaja zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti.

B.

6. Zagovornik v zahtevi uveljavlja številne pomanjkljivosti in nejasnosti v razlogih sodbe sodišča prve stopnje, zaradi katerih naj bi bila podana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Uveljavlja, da sodišče ni navedlo argumentov, zakaj verjame izpovedbi zasebnega tožilca ter zakaj je štelo kot verodostojne njegove zapiske, ki so bili priloženi šele v drugem sojenju, na naroku dne 22. 8. 2012. Meni, da sodišče izpovedb vseh zaslišanih prič ni ocenilo v povezavi z drugimi dokazi, da se ni opredelilo do verodostojnosti soobdolženega Š., do umika posameznih obtožb, ki so se izkazale kot neverodostojne, do obsojenkinega dnevnika dogodkov, ki je v spisu priložen kot nasprotna tožba, ter do tega, da je zasebni tožilec že 4. 1. 2008 podpisal pooblastilo odvetniku za dogodek z dne 22. 1. 2008. Po stališču zagovornika bi sodba morala imeti razloge o tem, ob kakšni priliki oziroma v kakšnem kontekstu so bile žaljivke izrečene oziroma ali je bila obsojenka izzvana s strani zasebnega tožilca. Meni, da so besede, ki se očitajo obsojenki, iztrgane iz konteksta, tako da ni moč sklepati, da gre za žaljivke v smislu kaznivega dejanja. Zagovornik nadalje navaja, da bi sodišče moralo v zvezi s kaznivim dejanjem z dne 6. 8. 2009 obrazložiti, zakaj meni, da psa ni poškodoval kdo drug ter da bi oškodovanec moral dokazati, kaj se je v času po srečanju dogajalo s psom. Ocenjuje, da izvedeni dokazi niso zadoščali za obsodbo, da je sodišče odločilo po načelu indubio contra reum ter da je izpovedbe zaslišanih prič povzelo selektivno. V nadaljevanju navaja številne okoliščine, s katerimi izpodbija verodostojnost dokazov, na katere je sodišče prve stopnje oprlo izpodbijano sobo.

7. Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti argumentacije nižjih sodišč glede obstoja konkretnega dejanskega stanu kaznivega dejanja ne presoja meritorno, temveč le z vidika postopkovne pravilnosti. Vrhovno sodišče na zahtevo stranke preizkusi, ali je sodišče prve stopnje glede obstoja odločilnih dejstev navedlo konkretne razloge, ali so ti razlogi razumljivi in med seboj skladni ter ali je vsebina dokazov v sodbi pravilno povzeta (v nasprotnem primeru je podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP). Vprašanje, ali so argumenti sodb prepričljivi, pa sodi na področje pravilne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga Vrhovno sodišče ne presoja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

8. V obravnavanem primeru Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje obrazložilo vse elemente dejanske in pravne presoje, ki jih zahteva sedmi odstavek 364. člena ZKP, ter napravilo razumljivo dokazno oceno. Sodišču se v obrazložitvi sodbe ni potrebno opredeliti do prav vsake okoliščine primera (npr. do datuma pooblastila pooblaščencu zasebnega tožilca, vpliva umika nekaterih obtožb na verodostojnost zasebnega tožilca ipd.), pač pa mora navesti, iz katerih razlogov šteje odločilna dejstva za (ne)dokazana ter kako je presojalo verodostojnost protislovnih dokazov. Iz izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je sodišče sledilo prepričljivi izpovedbi zasebnega tožilca, ki so jo potrdile priče. Sodišče je pojasnilo, da zasebni tožilec na glavni obravnavi ni navedel vseh očitanih žaljivk ter točnega časa izrečenih žaljivk, vendar je ocenilo, da glede na časovno oddaljenost dogodkov to ne vpliva na dokazanost tistih žaljivk, ki jih je v svoji izpovedbi izrecno potrdil (str. 9 in 10 prvostopne sodbe). Sodišče prve stopnje se sicer ni posebej opredelilo do verodostojnosti zapiskov zasebnega tožilca, ki so bili predloženi šele na drugem sojenju, vendar teh zapiskov tudi ni ocenjevalo kot samostojen dokaz, pač pa kot del izpovedbe zasebnega tožilca. To je pojasnilo že sodišče druge stopnje v 14. točki svoje obrazložitve, zato je neutemeljena tudi navedba zagovornika, da sodba sodišča druge stopnje o tem nima razlogov. Pritožbeno sodišče je prav tako ocenilo, da vrstni red žaljivk, kot so navedene v zapiskih zasebnega tožilca, v primerjavi z vrstnim redom, ki je naveden v zasebni tožbi, na verodostojnost teh zapiskov oziroma izpovedbe zasebnega tožilca ne vpliva. Na isti način, torej kot del obsojenkine izpovedbe, pa je sodišče prve stopnje ocenjevalo tudi verodostojnost obsojenkinega dnevnika dogodkov oziroma nasprotne tožbe, ki jo sodišče izrecno omenja na 9. strani sodbe.

9. V zvezi z navedbami zagovornika, da sodišče ni ugotovilo konteksta, v katerem so bile očitane besede izrečene, Vrhovno sodišče ugotavlja, da so kazniva dejanja razžalitve v izreku izpodbijane sodbe konkretizirana z navedbo časa, kraja in besedami, ki jih je obsojenka izrekla oškodovancu, iz obrazložitve sodbe pa izhaja, da je med obsojenko in zasebnim tožilcem skoraj ob vsakem srečanju prihajalo do konfliktov in medsebojnega žaljenja zaradi prehoda med hišo družine N. in hišo Š. Natančnejšega konteksta oziroma dialoga, v katerem so bile očitane besede izrečene, sodišče resda ni ugotavljajo, vendar to ne pomeni, da v konkretnem primeru ni moč presoditi, ali je podano kaznivo dejanje po 169. členu KZ. Vrhovno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje (8. točka izpodbijane sodbe), da so očitane besede („nisi normalen“, „pokvarjenec, pokvarjeni, smotan“, „norec“, „zmešan“ idr.), ki jih je po ugotovitvah sodišča obsojenka izrekla v okviru sporov z zasebnim tožilcem zaradi prehoda med hišama, objektivno žaljive, ne glede na to, kakšen je bil ožji kontekst izrečenih besed.

10. Sodišče prve stopnje je razumljivo dokazno oceno podalo tudi glede kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari z dne 6. 8. 2009. Pojasnilo je, da je to dejanje obsojenki dokazano na podlagi izpovedb oškodovanca R. N. ter prič B. N. in C. N., ki so v bistvenih delih izpovedali skladno, ter obvestilom o telesni poškodbi in mnenjem izvedenca veterinarja. Sodišče se je prav tako opredelilo do zagovora obdolženke, da se je psa (pasme zlati prinašalec) bala ter da ga je le odrinila, pojasnilo pa je tudi, kako je presojalo datum nastanka poškodbe (str. 11 do 13 prvostopne sodbe).

11. Navedbe zagovornika, da obsojenki dejanje ni dokazano, da sta zasebni tožilec in C. N. izpovedala neverodostojno ter obširno povzemanje in primerjava njunih izpovedb iz prvega in drugega sojenja ter izpovedb ostalih prič, pa predstavljajo izpodbijanje pravilno ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

12. Zagovornik v zahtevi nadalje povzema pritožbene navedbe, do katerih se sodišče druge stopnje naj ne bi opredelilo, ter izpostavlja nekatere navedbe drugostopenjskega sodišča, ki naj bi bile nerazumljive. Po oceni Vrhovnega sodišča iz obrazložitve drugostopenjske sodbe izhaja, da se je pritožbeno sodišče seznanilo z vsemi pritožbenimi navedbami in na vse relevantne navedbe tudi odgovorilo. Pritožbeno sodišče je podalo razloge o tem, zakaj sprejema zaključke sodišča prve stopnje, tako glede kaznivih dejanj razžalitve (5. do 8. stran drugostopenjske sodbe) ter kaznivega dejana poškodovanja tuje stvari (8. in 9. stran sodbe). V zahtevi citirani deli obrazložitve sodišča druge stopnje (in sicer, da dejstvo, da se oškodovanca nista spominjala vseh žaljivk in časa, v katerem so bile izrečene, še ne pomeni, da žaljivke niso bile izrečene; da bi bilo neprepričljivo, če bi oškodovanca vse žaljivke do potankosti ponovila; da zagovornik od prič preveč pričakuje idr.) po oceni Vrhovnega sodišča niso nerazumljivi. Vprašanje, ali so ti argumenti prepričljivi pa sodi v okvir pravilne ugotovitve dejanskega stanja.

13. Zagovornik nadalje uveljavlja, da naj bi sodišče neutemeljeno zavrnilo vrsto dokaznih predlogov obrambe, pri čemer konkretno navede le dokazni predlog za zaslišanje izvedenca psihiatra in dokazni predlog za ogled dejanja in rekonstrukcijo dogodka z dne 6. 8. 2009. V zvezi z navedenimi očitki Vrhovno sodišče poudarja, da je za presojo, ali je sodišče nek dokazni predlog (ne)utemeljeno zavrnilo, ključna obrazložitev tega dokaznega predloga. Za uspešno uveljavljanje pravice do izvajanja dokazov namreč ne zadostuje, da stranka navede dokaz, ki naj se izvede, temveč mora hkrati navesti tudi, katera dejstva naj bi se s tem dokazala (prvi odstavek 289. člena ZKP). Le na tej podlagi sodišče presoja pravno relevantnost predlaganega dokaza ter verjetnost za njegov uspeh. Kadar iz obrazložitve dokaznega predloga ne izhaja, da bi se z izvedbo tega dokaza lahko razjasnila pravno pomembna dejstva oziroma kadar je očitno, da dokaz ne more biti uspešen, sodišče tak dokazni predlog zavrne.

14. Iz dokaznega predloga zagovornika za postavitev izvedenca psihiatrične stroke (narok za glavno obravnavo z dne 14. 11. 2012) izhaja, da naj bi se s tem dokazom razjasnilo dejansko stanje v zvezi s kaznivim dejanjem ogrožanja varnosti, do katerega naj bi prišlo 19. 9. 2007. Izvedenec naj bi podal mnenje, ali se je oškodovanec sposoben samopoškodovati. Kot je obrazložilo že sodišče prve stopnje, je postala izvedba tega dokaza brezpredmetna, saj je tožilstvo obtožni predlog za to kaznivo dejanje umaknilo in je sodišče posledično obtožbo za to kaznivo dejanje zavrnilo. Ker iz dokaznega predloga ne izhaja, da naj bi bil ta dokazni predlog odločilen tudi za presojo ostalih očitkov, sodišče z njegovo zavrnitvijo ni kršilo pravice obrambe do izvajanja razbremenilnih dokazov.

15. V dokaznem predlogu za ogled kraja in rekonstrukcijo dogodka z dne 6. 8. 2009 (narok za glavno obravnavo z dne 22. 8. 2012) pa je zagovornik navedel le, da naj se opravi ogled kraja, kjer naj bi obsojenka udarila psa ter se v zvezi s tem opravi rekonstrukcija, na katero naj se vabijo vsi, ki so bili takrat prisotni, ter izvedenec veterinarske stroke, kakor tudi izvedenec sodne medicine, ki naj podata mnenje, ali je glede na opise dogajanj, lahko prišlo do poškodb, ki izhajajo iz dokumentacije v spisu. Po oceni Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje tudi ta dokazni predlog utemeljeno zavrnilo. Glede na to, da je sodišče pogledalo fotografije kraja dejanja ter v zvezi s poškodbami psa zaslišalo izvedenca veterinarske stroke, bi moral zagovornik v dokaznem predlogu navesti konkretne okoliščine, ki naj bi se s predlaganim dokazom ugotavljale, ter pojasniti, zakaj meni, da teh okoliščin z vpogledom v fotografije in zaslišanjem izvedenca veterinarske stroke ni mogoče (pravilno) ugotoviti.

16. Neutemeljene so tudi navedbe zagovornika, da je sodišče prve stopnje kršilo pravila postopka, ker ni sprejelo predloga obrambe za združitev obravnavanega postopka s postopkom I K 32692/2012, ki pred sodiščem teče zoper zasebnega tožilca zaradi kaznivega dejanja krive ovadbe v zvezi z dogodkom z dne 19. 9. 2007. Kršitev določb iz 32. člena ZKP je relativno bistvena kršitev pravil postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, ki terja razveljavitev sodbe le, če je izkazan vpliv te kršitve na pravilnost sodbe. Takšnega vpliva vlagatelj v zahtevi ne zatrjuje. Po drugi strani pa je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe pojasnilo, da združitev ne bi pripomogla k ekonomičnosti postopka, saj je bila obravnavana zadeva že v fazi zaključka, ter da je bil B. N. v tej zadevi že zaslišan kot priča, v kazenski zadevi I K 32692/2012 pa ima položaj obdolženca, pri čemer oseba v enem kazenskem postopku ne more hkrati nastopati v vlogi priče in obdolženca.

17. Zagovornik nadalje uveljavlja, da so bila zasebnemu tožilcu in priči C. N. postavljena nekatera sugestivna vprašanja, kar naj bi po njegovi oceni vplivalo na zakonitost sodbe. Vendar zagovornik ob tem ne navede konkretnih vprašanj, ki naj bi bila sugestivna, zato te kršitve ni bilo mogoče preizkusiti.

18. Vrhovno sodišče prav tako ni vsebinsko obravnavalo navedb zagovornika, da naj bi sodišči dejanje z dne 6. 8. 2009 zmotno opredelili po 169. členu KZ, saj te kršitve obramba ni uveljavljala v pritožbi, kar je procesna predpostavka za uveljavljanje kršitev v zahtevi za varstvo zakonitosti (peti odstavek 420. člena ZKP).

19. Neutemeljene pa so tudi navedbe zagovornika, ki se nanašajo na odločbo drugostopenjskega sodišča o stroških postopka. S tem, ko je sodišče druge stopnje obsojenko obtožbe delno oprostilo (in sicer za eno kaznivo dejanje razžalitve) in hkrati ni odločilo o stroških postopka, ni kršilo določb kazenskega postopka. Po določbi drugega odstavka 95. člena ZKP se obdolženca ne obsodi na povrnitev stroškov za dejanja, glede katerih je oproščen le, če se dajo ti stroški izločiti iz skupnih stroškov. V obravnavani zadevi je že na prvi pogled očitno, da v zvezi s kaznivim dejanjem razžalitve, za katerega je bila obsojenka oproščena, niso nastali posebni stroški, ki bi jih bilo moč izločiti. Kar se tiče izdatkov zasebnega tožilca ter nagrade in potrebnih izdatkov njegovega pooblaščenca, pa višje sodišče ni posegalo v odločitev prvostopenjske sodbe, ki je glede teh stroškov odločilo, da jih mora obsojenka plačati le v delu, ki se nanašajo na obsodilni del sodbe.

20. Vrhovno sodišče prav tako ne vidi kršitve zakona v odločitvi sodišča, da se B. N. s premoženjskopravnim zahtevkom, ki je bil postavljen le po temelju, napoti na pravdo. Tudi o takem, nepopolnem zahtevku je sodišče moralo odločiti, pri čemer z odločitvijo ni bilo poseženo v obsojenkin pravni položaj. Pravilno pa je sodišče odločilo tudi, da je obsojenka dolžna plačati 61,35 EUR R. N. iz naslova zdravljenja psa. Kot je sodišče navedlo v obrazložitvi sodbe je R. N. lastnik psa (11. stran prvostopenjske sodbe), zato je upravičen uveljavljati odškodnino zaradi škode, ki je nastala z zdravljenjem. Ali je zdravljenje psa plačal lastnik psa ali kdo drug, pa je v civilnopravnem razmerju med povzročiteljem škode in lastnikom stvari irelevantno.

21. Neutemeljene pa so tudi navedbe zahteve, ki se nanašajo na nepristranskost krajevno pristojnega sodišča – Okrajnega sodišča v Krškem. Na navedbe zagovornika, da je obsojenka bivša žena okrajnega sodnika Okrajnega sodišča v Brežicah, da so sodniki tega sodišča povezani s krajevno pristojnim sodiščem ter da pooblaščenec zasebnega tožilca pozna obsojenkinega moža ter sodnike krajevno pristojnega sodišča, je odgovorilo že Višje sodišče v Ljubljani pri odločanju o dveh predlogih obrambe za prenos krajevne pristojnosti (sklepa I Kr 22453/2010-23 z dne 18. 10. 2011 in I Kr 22453/2010-30 z dne 29. 11. 2011). Sodišče je pravilno pojasnilo, da obramba ni navedla konkretnih okoliščin, ki bi kazale na zatrjevane zveze med sodniki krajevno pristojnega sodišča in obsojenkinim bivšim možem ter pooblaščencem zasebnega tožilca. Zgolj dejstvo, da je obsojenkin bivši mož sodnik drugega sodišča (Okrajnega sodišča v Brežicah), ki tako kot krajevno pristojno sodišče sodi v območje Okrožnega sodišča v Krškem, pa ni okoliščina, ki bi vzbujala dvom v nepristranskost krajevno pristojnega sodišča. C.

22. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

23. Glede na izid postopka je obsojenka, na podlagi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, dolžna plačati sodno takso kot strošek, ki je nastal v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti . Sodna taksa je bila odmerjena po tar. št. 7111 (izrek kazni zapora do šestih mesecev) v zvezi s tar. št. 71113 (izrek pogojne obsodbe) in tar. št. 7152 (zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti), po katerih je sodna taksa določena v razponu od 112,00 EUR do 272,00 EUR. Ob upoštevanju trajanja in zahtevnosti postopka ter premoženjskih razmer obsojenke, ki po ugotovitvah sodišča prve stopnje mesečno zasluži 800,00 EUR in nima preživninskih obveznosti, je Vrhovno sodišče takso odmerilo v znesku 200,00 EUR.