Jedro

Sodišče druge stopnje sprejema oceno izpodbijane sodbe, da gre za objektivno žaljive trditve, saj izjave o neki osebi – zasebnemu tožilcu, da je pokvarjenec, ni normalen, zmešan, butelj, da laže, krade, da je norec, butelj frdaman itd., vsekakor so izjave, ki pomenijo negativno vrednostno sodbo o zasebnem tožilcu. Gre torej za objektivno žaljive označbe zasebnega tožilca in storitev kaznivih dejanj razžalitve.

Strinja pa se sodišče druge stopnje z zagovornikom, da besedi „ciganija“ ter da nastavlja „ciganske cote“ ne pomenita napada na čast in dobro ime zasebnega tožilca oziroma ne pomenita negativne vrednostne sodbe o njem. Gre za opis stanja na določenem prostoru, ne pa za zmerjanje oziroma žaljivo izražanje o zasebnem tožilcu.

Izrek

Ob delni ugoditvi pritožbi zagovornika obdolžene Z. B. in ob ugoditvi pritožbam obdolženega M. Š. in njegovega zagovornika se izpodbijana sodba v odločbi o krivdi in kazenski sankciji spremeni tako, da se

1. obdolžena Z. B. po 358. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprosti obtožbe, da je drugega žalila s tem, ko je dne 22.1.2008 na naslovu C. 1 v ... rekla N. B., da je pri njem „ciganija“, da nastavlja „ciganske cote“, s čimer vse ga je razžalila, s čimer naj bi storila kaznivo dejanje razžalitve po prvem odstavku 169. člena KZ;

2. za tem se obdolženi v okviru izrečene pogojne obsodbe ob nespremenjenih določenih kaznih za kazniva dejanja pod točko 1 – 1.1 do 1.3, 1.5 in 1.6 določi enotna kazen 3 (tri) mesece zapora;

3. obdolženi M. Š. se po členu 358 ZKP oprosti obtožbe da je drugega žalil s tem, ko je dne 24.10.2007 na naslovu C. 1 ob cca. 18.30 uri ozmerjal N. B. z besedami „zmešan si, kako lahko imaš tako službo“, s čimer vse ga je razžalil, s čimer naj bi storil kaznivo dejanje razžalitve po prvem odstavku 169. člena KZ.

4. Po drugem odstavku 96. člena ZKP je zasebni tožilec dolžan plačati potrebne izdatke obdolženega M. Š. ter potrebne izdatke in nagrado njegovega zagovornika;

5. V preostalem se pritožba zagovornika obdolžene Z. B., v celoti pa pritožba pooblaščenca zasebnega tožilca zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje;

6. Zasebni tožilec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Krškem je z izpodbijano sodbo pod točko 1 – 1.1 do 1.5 obdolženo Z. B. spoznalo za krivo storitve petih kaznivih dejanj razžalitve po prvem odstavku 169. člena KZ pod točko I – 1.6. pa še kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1. Izreklo ji je pogojno obsodbo, v njej pa ji je za vsako izmed kaznivih dejanj razžalitve po členu 169/1 KZ določilo kazen enega meseca zapora, za kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari po členu 220/1 KZ-1 pa kazen dveh mesecev zapora, za tem pa ji je po pravilih o steku odmerilo in določilo enotno kazen šest mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi dveh let ne bo storila novega kaznivega dejanja.

2. Pod točko 2 pa je obdolženega M. Š. spoznalo za krivega kaznivega dejanja razžalitve po členu 169/1 KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo z določeno kaznijo 15 dni zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja.

3. V nadaljevanju je odločilo, da je obdolžena dolžna povrniti stroške kazenskega postopka iz drugega odstavka 92. člena ZKP in sicer do sedaj znane v znesku 504,56 EUR ter povrniti zasebnemu tožilcu njegove potrebne izdatke ter nagrado in potrebne izdatke njegovega pooblaščenca v delu, ki se nanašajo na obsodilni del sodbe ni plačati sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe. Tudi glede obdolženega M. Š. je odločilo, da je dolžan povrniti zasebnemu tožilcu njegove potrebne izdatke ter potrebne izdatke in nagrado njegovega pooblaščenca, ki se nanašajo na obsodilni del sodbe in plačati sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe. Oškodovanca B. N. je z njegovim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, odločilo pa, da je obdolženka Z. B. dolžna oškodovancu R. N. plačati znesek 61,35 EUR v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe.

4. Pod točko II je obdolženega M. Š. iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo očitka obtožbe, da naj bi storil kaznivo dejanje razžalitve po členu 169 KZ in v tem delu odločilo, da je zasebni tožilec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebne izdatke obdolženca ter potrebne izdatke in nagrado njegovega zagovornika, ki se nanašajo na oprostilni del sodbe in plačati sodno takso. Oškodovanca oziroma zasebnega tožilca je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

5. Pod točko III je iz razloga po 1. točki 357. člena ZKP zoper obdolženo Z. B. zavrnilo obtožbo, da naj bi storila dve kaznivi dejanji lahke telesne poškodbe po členu 122/1 KZ-1. V zvezi z zavrnilnim delom je glede stroškov kazenskega postopka odločilo, da obremenjujejo proračun, kakor tudi potrebni izdatki obdolženke in potrebni izdatki in nagrada njenega zagovornika. Zasebnega tožilca je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

6. Zoper obsodilni del sodbe se pritožujejo zagovornik obdolžene Z. B., obdolženi M. Š. in njegov zagovornik ter pooblaščenec zasebnega tožilca.

7. Zagovornik obdolžene Z. B. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, odločitve o kazenskih sankcijah in premoženjskopravnih zahtevkih in predlaga, da višje sodišče napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženko oprosti vseh obtožb ter opredeli in v breme proračuna in zasebnega tožilca ustrezno razdeli in naloži stroške postopka oziroma napadeno sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne v tem delu v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču, vendar ne Okrajnemu sodišču v Krškem v Brežicah ali Sevnici.

8. Obdolženi M. Š. iz vseh pritožbenih razlogov, predvsem pa zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, njegov zagovornik pa zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakonika in zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, oba pa predlagata spremembo izpodbijane sodbe, tako da se obdolženca oprosti očitka po zasebni tožbi, podrejeno pa, razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno sojenje.

9. Pooblaščenec zasebnega tožilca pa se pritožuje v delu, ki se nanaša na Z. B. iz vseh pritožbenih razlogov, predlaga pa, da višje sodišče napadeno sodbo v delu, ki se nanaša na izrek kazenske sankcije Z. B. tako spremeni, da ji za vsako kaznivo dejanje po členu 169/1 KZ izreče dva meseca zapora, za kaznivo dejanje po členu 220/1 KZ tri mesece zapora in nato določi enotno kazen dvanajst mesecev zapora s preizkusno dobo treh let. 10. Na pritožbo pooblaščenca zasebnega tožilca je odgovoril zagovornik obdolžene Z. B., ki v odgovoru vztraja pri svojih pritožbenih navedbah, sicer pa predlaga zavrnitev pritožbe zasebnega tožilca kot neutemeljene.

11. Pritožba zagovornika obdolžene Z. B. je delno utemeljena, v celoti sta utemeljeni pritožbi obdolženega M. Š. in njegovega zagovornika, neutemeljena pa je pritožba pooblaščenca zasebnega tožilca.

Glede pritožbe zagovornika obdolžene Z. B. 12. Po proučitvi izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva pri dejanjih opisanih pod točko 1-1.1 do 1.3, 1.5 in 1.6 pravilno ugotovilo. Na podlagi njihove presoje je napravilo pravilne dokazne zaključke in jih tudi sprejemljivo obrazložilo. Pri dejanju, opisanem pod točko 1.4 pa je na podlagi zagovornikove pritožbe drugačna presoja ugotovljenih dejstev v izpodbijani sodbi zahtevala spremembo sodbe in izrek oprostilne sodbe za obdolženo B. v tem delu.

13. V zvezi s kaznivimi dejanji razžalitve pod točkami 1.1 do 1.3 in 1.5 sodišče druge stopnje sprejema oceno sodišča prve stopnje, da je bil zasebni tožilec dovolj prepričljiv glede navajanja žaljivih besed, ki mu jih je izrekla obdolžena ter da so njegovo izpovedbo smiselno potrdili tudi družinski člani. Zagovornik takšne dokazne ocene ne sprejema in v pritožbi očita izpodbijani sodbi, da ni celovito ocenila zagovora obeh obdolžencev, izpovedb zasebnega tožilca in izpovedb njegovih družinskih članov, vendar pa neutemeljeno. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa bistvena dejstva pravilno ugotovilo in upravičeno poklonilo vero zasebnemu tožilcu. Ocenilo tudi je, da natančno nespominjanje časa izrečenih žaljivk in tudi opustitev oziroma nespominjanje nekaterih žaljivk, ki so vnesene v izrek sodbe, še ne pomeni, da slednje niso bile izrečene, saj bi bilo glede na potek časa, ko je bil po vloženi zasebni tožbi zasebni tožilec prvič zaslišan, tudi neprepričljivo, če bi vse do potankosti ponovil. Pravilno je sodišče prve stopnje ugotovilo, da izostanek navajanja dnevov ne vpliva na presojo verodstojnosti izpovedbe zasebnega tožilca, saj je nenazadnje tudi sama obdolžena povedala, da je do srečanj med njima prihajalo, da so padle tudi kakšne besede ter da so besede navedene v zasebni tožbi vzete iz konteksta tako, da je bilo nekaj dodano, nekaj pa odvzeto. Ni pa odveč poudariti, da je zasebni tožilec na prvem zaslišanju izpovedoval, da so se v srečanjih med njim in obdolženo ponavljale žaljivke, kot so „prasec, lopov, kradeš, butelj frdaman, nagravžen, norec“, da konkretno po dnevih ne more povedati, kateri dan so bile katere od žaljivk izrečene, da pa so bile izrečene tako, kot je to navedeno v zasebni tožbi. Ob pogostih konfliktnih situacijah, do katerih prihaja skoraj ob vsakem srečanju in do medsebojnega izzivanja z vseh strani pa zagovornik obdolžene preveč pričakuje od prič, ko zatrjuje, da ne zasebni tožilec ne njegovi najbližji niso izrecno potrdili niti časa kaznivega dejanja, še manj pa samih žaljivk. Kot je bilo že povedano, se je glede časa storjenih kaznivih dejanj in tudi vseh žaljivk poleg prostega izpovedovanja zasebni tožilec skliceval na zasebni tožbo, ko je kmalu po dogodkih o žalitvah pripovedoval svojemu odvetniku. Res je, da se A. N., C. N. in I. N. časa izrečenih žaljivk niso spomnile, so jih pa okvirno umestile v širše časovno obdobje in jih tudi pojasnile in sicer, da je bilo s strani obdolžene rečeno, cigani, prasci, C. N., da je kurba, cigani, prasica, da je njenemu možu govorila, da ga bo ubila, da je cigan, prasec, itd. 14. Res je, da je zasebni tožilec šele v ponovljenem sojenju dne 22.8.2012 sodišču predložil zapis o izrečenih besedah s strani obdolžene dne 22., 23. in 24.10., kar je sodišče prve stopnje upoštevalo, v bistvu kot del izpovedbe zasebnega tožilca, saj gre za zapise, ki jih je odnesel svojemu odvetniku po dogodkih, ni pa se mogoče strinjati s pritožbenim navajanjem, da iz tega naknadno predloženega seznama žaljivk ne izhajajo besede, ki so navedene v izreku izpodbijane sodbe, pač pa ravno nasprotno. Zagovornik pričakuje preveč, da bi morale biti navedene besede prav v enakem vrstnem redu, dejstvo pa je, da se ključne besede pokrivajo in sicer „kradeš, lažeš, norec, pokvarjeni itd., kradli ste, svojega denarja si vreden“, stvar pooblaščenca pa je v kakšnem vrstnem redu jih je vnesel v zasebno tožbo, dejstvo pa je, da je zasebni tožilec že prvič zaslišan pretežni del žaljivk ponovil, sicer pa se v celoti skliceval na samo zasebno tožbo.

15. Ocena sodišča prve stopnje, da je bil zasebni tožilec dovolj verodostojen ter da njegova izpovedba ni bila osamljena, pač pa smiselno podprta z izpovedbami družinskih članov ter upoštevaje zagovor same obdolžene, da so besede navedene v zasebni tožbi vzete iz konteksta in da je bilo nekaj dodano, oziroma nekaj vzeto, s čimer je na nek način potrdila, da je bilo nekaj pa vendarle rečeno, je neutemeljena pritožbena trditev, da je zasebni tožilec zaradi slabih medsosedskih odnosov neresnično oziroma po krivem obtoževal glede izrečenih žaljivk obdolženko, tudi glede na samopoškodbo z dne 19.9.2007. Nobenega dvoma glede na razloge izpodbijane sodbe tudi ni, da je obdolženka ob dogodku z dne 6.8.2009 najmanj enkrat rekla zasebnemu tožilcu, da je prasec, kar je potrdil slednji in tudi njegova žena C. N. in je zato neutemeljeno pritožbeno navajanje, da je dokazna ocena sodišča napačna, ker da je zasebni tožilec rekel, da je obdolženka dvakrat rekla besedo prasec, medtem ko njegova partnerica govori še o drugih besedah.

16. V zvezi z navedenimi kaznivimi dejanji torej sodišče druge stopnje sprejema oceno izpodbijane sodbe, da gre za objektivno žaljive trditve, saj izjave o neki osebi – zasebnemu tožilcu, da je pokvarjenec, ni normalen, zmešan, butelj, da laže, krade, da je norec, butelj frdaman itd., vsekakor so izjave, ki pomenijo negativno vrednostno sodbo o zasebnem tožilcu. Gre torej za objektivno žaljive označbe zasebnega tožilca in storitev kaznivih dejanj razžalitve.

17. Strinja pa se sodišče druge stopnje z zagovornikom, da besedi „ciganija“ ter da nastavlja „ciganske cote“ ne pomenita napada na čast in dobro ime zasebnega tožilca oziroma ne pomenita negativne vrednostne sodbe o njem. Gre za opis stanja na določenem prostoru, ne pa za zmerjanje oziroma žaljivo izražanje o zasebnem tožilcu. Namreč, kot pravilno ugotavlja zagovornik, vsi udeleženci predmetne zadeve govorijo o stanju v prehodu, češ da je takšno, da predstavlja ciganijo oziroma, da je kot pri ciganih. Torej neurejeno oziroma gre za nakazovanje na zanemarjenost in podobno, ne pa za negativno vrednostno oceno o zasebnem tožilcu. Zato je sodišče v tem delu pritrdilo utemeljeni pritožbi in v zvezi z dogodkom z dne 22.1.2008 obdolženko oprostilo očitka storitve kaznivega dejanja razžalitve. Drugačna presoja že ugotovljenih dejstev je namreč pokazala, da obdolženki to dejanje ni dokazano, saj ni dokazano, da bi se očitka o ciganiji oziroma ciganskih cotah nanašala na osebnost ali pa osebne lastnosti obdolženega, pač pa na zanemarjenost v določenem prostoru.

18. Glede kaznivega dejanja pod točko 1-1.6 pritožbeno sodišče pritrjuje prepričanju sodišča prve stopnje, da je obdolženki dokazano, da je dvakrat brcnila psa R. N. in ga poškodovala. Nobene resne podlage ni za pritožbeno trditev, da je poškodbo povzročil nekdo drug in ne obdolžena, kakor tudi za trditev, da niti eden izmed izvedenih dokazov tega ni izpodbil. Tako B. N. kot C. N. sta povedala, da je obdolžena psu zadala vsaj dve brci, kar se je potrdilo z ugotovitvami veterinarja, ki je na psički ugotovil hematom na predelu levega dela prsnega koša, kot tudi to, da je šepala na prednjo levo nogo. Natančno je bil ugotovljen tudi čas nastanka poškodb na psu in sicer iz predloga za pregon, ki ga je podal B. N. dne 6.8.2009 ob 22.10 uri, medtem ko je šel naslednji dan k veterinarju, to je 7.8.2009. Glede na dejstvo, da je bil predlog za pregon podan že 6.8.2009, seveda ni dvoma, da je bil pes že ta dan poškodovan in ne drži pritožbena trditev, da ni dokazil, da je bil pes poškodovan 6.8.2007, zagovornik verjetno misli 6.8.2009. Zakaj na računu veterinarja z dne 7.8.2012 ni naveden čas nastanka poškodbe, pa je sodišče prve stopnje tudi prepričljivo popjasnilo na 12. strani izpodbijane sodbe. Čeprav se izvedenec M. P. glede časa poškodbe ni opredeljeval, pa to seveda še ne pomeni, kot je razumeti iz pritožbe, da poškodbe na psu niso nastale dne 6.8.2007. 19. Tako B. N. kot C. N. sta bila glede bistvenega dogajanja in poškodovanja psa dovolj skladna, da jima je sodišče lahko sledilo, sta pa oba pojasnila, da je obdolženka brcnila psa in to vsaj dvakrat. Zagovornik v nadaljevanju secira izpovedbe B. N., C. N. in R. N. v prvem in drugem sojenju in namenja kritiko sodišču prve stopnje, češ da razlikam v izpovedbah ni posvetilo zadostne pozornosti, vendar pa neutemeljeno. Odločilna dejstva je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ni potrebno, da se v sodbi opredeljuje do vseh nians izpovedb in sicer tistih, ki niso bistvene oziroma odločilne. Pri tem pa gre za vprašanja, kako je bila obuta obdolženka, koliko brc naj bi zadala in komu, kje je kdo stal, ali je bilo na pločniku sploh možno srečanje, ali je bil R. N. takrat doma ali ne, kolikokrat je obdolženka brcnila B. N. in podobno.

20. Kot že pojasnjeno se je sodišče prve stopnje do odločilnih in bistvenih vprašanj opredelilo in utemeljeno zaključilo, da je obdolženka dvakrat brcnila psa, pri čemer stik s psom ne zanika niti sama obdolžena, ki trdi, da ga je zgolj odrinila, ker je rinil vanjo, končno pa tudi njen partner, ki prav tako govori o odrinjenju oziroma brcah v psa s strani obdolženke. Ni res, kar tudi trdi pritožba, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do strahu obdolžene pred psi, saj je na strani 12 in 13 navedlo, da obdolženka psičke ni poškodovala iz strahu pred njo, saj bi se lahko umaknila, ne pa da ji je zadala kar dve brci in jo poškodovala. Ker je bilo dejansko stanje obravnavanega dogodka povsem jasno in prepričljivo ugotovljeno, ni bilo nobene potrebe, da bi sodišče prve stopnje opravljalo ogled oziroma rekonstrukcijo dogodka, da bi ugotovilo, ali se na pločniku lahko srečajo oziroma vštric hodijo tri osebe in pes, za kar se je zagovornik zavzemal že pred sodiščem prve stopnje, slednje pa je tudi po presoji pritožbenega sodišča tak dokazni predlog upravičeno zavrnilo. Enako je upravičeno zavrnilo predlog po postavitvi izvedenca psihiatrične stroke za B. N. in to tudi razumno in sprejemljivo pojasnilo na strani 7 izpodbijane sodbe.

Preizkus izpodbijane sodbe v odločbi o kazenski sankciji izrečeni obdolženi Z. B. 21. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje obdolženi Z. B. utemeljeno izreklo pogojno obsodbo, pri tem pa pravilno ovrednotilo ugotovljeno obteževalno okoliščino in olajševalne okoliščine. Določilo ji je tudi primerne kazni glede na vse ugotovljene okoliščine, je pa moralo pritožbeno sodišče glede na to, da je bila obdolžena za eno kaznivo dejanje razžalitve oproščena spremeniti v izrečeni kazenski sankciji določeno enotno zaporno kazen. Tako ji je sodišče druge stopnje v okviru pogojne obsodbe določilo enotno kazen tri mesece zapora, ob enaki preizkusni dobi kot jo je izreklo sodišče prve stopnje. Po prepričanju pritožbenega sodišča je enotna določena kazen pravična in primerna in je pravilen odraz vseh ugotovljenih okoliščin, ki so pomembne za presojo določitve višine enotne kazni.

22. Na tem mestu zato pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrača pritožbeno zavzemanje pooblaščenca zasebnega tožilca za zvišanje določenih kazni obdolženki, zvišanje enotne kazni in podaljšanje preizkusne dobe. Težo dejanj in sicer izrečene žaljive besede je sodišče prve stopnje upoštevalo v zadostni meri, prav tako pa tudi obdolženkino predkaznovanost za istovrstno kaznivo dejanje.

23. Pravilno pa je sodišče prve stopnje odločilo tudi o stroških kazenskega postopka, ki jih je dolžna plačati obdolženka in sicer v znesku 504,56 EUR in je neutemeljeno pritožbeno navajanje, da je odločitev sodišča napačna, ker da ni določeno kolikšen del stroškov bremeni obdolženko in kakšen del obdolženega Š. Sodišče prve stopnje je že kot povedano natančno navedlo, da je obdolžena dolžna plačati 504,56 EUR ter še povrniti zasebnemu tožilcu potrebne izdatke in nagrado in potrebne izdatke njegovega pooblaščenca, v delu, ki se nanaša na obsodilni del sodbe in kar bo odmerjeno naknadno ter plačati sodno takso. V zvezi s samimi stroški postopka v znesku 504,56 EUR pa iz razlogov sodbe izhaja, da se navedeni znesek nanaša na stroške izvedenca.

24. Po določbi tretjega odstavka 96. člena ZKP se smejo oškodovancu kot tožilcu naložiti v plačilo samo tisti stroški, ki so nastali po tem, ko je prevzel pregon od državnega tožilca, do tedaj nastali stroški pa obremenjejo proračun. Res je, da je oškodovanec po tem, ko je državna tožilka dne 5.9.2012 umaknila obtožni predlog opr. št. Kt 828/2009 z dne 6.10.2009, dne 25.9.2012 poslal sodišču sporočilo, da nadaljuje kazenski pregon, vendar pa je že na prvi naslednji obravnavi dne 26.9.2012 po pooblaščenki izjavil, da ne vztraja pri pregonu in naj se ne upošteva izjava o nadaljevanju pregona. V tem vmesnem obdobju niso nastali nobeni stroški kazenskega postopka, zaradi česar je neutemeljeno pritožbeno navajanje zagovornika obdolžene B., da bi moralo sodišče z deli stroškov postopka obremeniti oškodovanca kot tožilca.

25. Prav tako pa je tudi neutemeljeno pritožbeno zatrjevanje, da je sodišče neupravičeno priznalo premoženjskopravni zahtevek oškodovanca R. N., ker da v postopku ni bilo ugotovljeno, kdo je plačal 61,35 EUR in bi bilo potrebno v zvezi s tem izvesti potrebne dokaze. Sodišče prve stopnje je upravičeno odločilo, da je obdolženka dolžna R. N. kot lastniku psa plačati 61,35 EUR, kar se nanaša na to, kolikor je oškodovanec plačal za zdravljenje psičke ... in kar izhaja iz računa z dne 7.8.2009. Glede pritožbe M. Š. in njegovega zagovornika

26. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbama obdolženega M. Š. in njegovega zagovornika, da je ocena sodišča prve stopnje, da je obdolženi B. N. razžalil z besedami „zmešan si, kako lahko imaš tako službo“, zmotna. Ni sicer dvoma, da je kritičnega dne prišlo do verbalne komunikacije med obdolženim in zasebnim tožilcem, vendar oba pritožnika upravičeno navajata, da glede na izpovedbo zasebnega tožilca in nenazadnje tudi razloge sodbe, očitane besede niso bile izrečene. Namreč zasebni tožilec v svoji izpovedbi ni omenjal besedne zveze navedene v izreku izpodbijane sodbe, pač pa je izpovedoval, da ga zmerja B., medtem ko Š. ne reče ničesar, da mu je Š. dejansko govoril, da mu ni pomoči ter, da je zrel za psihiatra in mu očital, zakaj uči sina lagati, da mu je tudi rekel, da bo znorel in nekaj razbil, v pretežni meri pa je miril B. Navedeno je zasebni tožilec navajal v prvem sojenju, tudi v ponovljenem sojenju, kar pravilno poudarja zagovornik nikoli ni navajal besed oziroma stavčne zveze, ki je zajeta v izrek izpodbijane sodbe. Nenazadnje ima zagovornik tudi prav, ko navaja, da tudi v razlogih sodbe ni navedene stavčne zveze, ki je v izreku, pač pa sodišče prve stopnje zapiše, da je zasebnemu tožilcu verjelo, ker je prepričljivo povedal, da mu je obdolženec govoril, kako ima lahko tako službo, ter da je žalostno, da ima tako službo. Navedeno vsekakor ne predstavlja razžalitev, predvsem pa dokazni zaključek glede na razloge sodbe ni potrdil, da bi obdolženi zasebnemu tožilcu rekel „zmešan si, kako lahko imaš tako službo“.

27. Ker je sodišče prve stopnje v tem delu zmotno ugotovilo dejansko stanje, je pritožbeno sodišče zaključilo, da obdolženemu Š. očitano kaznivo dejanje ni dokazano, na kar pravilno opozarjata obdolženi in njegov zagovornik. Ni mu torej dokazano, da bi izrekel stavčno zvezo, ki je zajeta v izrek sodbe, zaradi česar je bilo potrebno oprostiti.

28. Glede na to je pritožbeno sodišče odločilo, da da je zasebni tožilec dolžan plačati potrebne izdatke obdolženega in nagrado njegovega zagovornika ter njegove potrebne izdatke.

29. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče deloma ugodilo pritožbi zagovornika obdolžene Z. B. in v celoti pritožbama obdolženega M. Š. in njegovega zagovornika ter izpodbijano sodbo spremenilo na način, kot je to razvidno iz izreka te odločbe. Ker pa je ugotovilo, da v ostalem pritožba zagovornika obdolžene Z. B. in v celoti pooblaščenca zasebnega tožilca nista utemeljeni, jo je deloma ali v celoti zavrnilo in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

30. V kolikor na kakšno pritožbeno navedbo ni odgovorjeno velja ugotovitev, da je nepomembna, ker se ne dotika odločilnih dejstev, ali ker je že sodišče prve stopnje dalo zadovoljive odgovore ali pa je postala brezpredmetna glede na oprostilni del te sodbe.

31. Ker zasebni tožilec s pritožbo ni uspel, mora plačati stroške pritožbenega postopka in sicer sodno takso, ki jo bo po Zakonu o taksah odmerilo sodišče prve stopnje.