Jedro

Kršitve, ki jih je tožena stranka očitala tožniku v izredni odpovedi (vožnja šolskega avtobusa čez nezavarovani železniški prehod, uporaba drugega vozila, ker je bilo njegovo v okvari, ....), ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera (nejasna navodila), ne ustrezajo standardu hujših kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Zaradi teh kršitev tožena stranka tožniku ni zakonito podala izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 6. 2008, ki jo je tožena stranka vročila tožeči stranki, nezakonita (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo na delovno mesto v skladu s pogodbo o zaposlitvi oziroma na drugo delovno mesto, ki ustreza izobrazbi, znanjem in izkušnjam tožeče stranke, za nedoločen čas in za polni delovno čas ter ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja vpisati delovno dobo v delovno knjižico (II. točka izreka) ter da ji je dolžna za ves čas od nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi do vrnitve nazaj na delo obračunati mesečna bruto nadomestila plače, plačati davke in prispevke, ter obračunati in izplačati neto mesečna nadomestila plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih mesečnih zneskov plače do 18. v mesecu za pretekli mesec do plačila (III. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki na TRR njenega pooblaščenca povrniti pravdne stroške v znesku 835,63 EUR v roku 8 dni, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in v celoti spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne kot neutemeljen oziroma da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne sodišču v ponovno odločanje. Navaja, da je bil tožnik že v letu 2007 in ne šele s potnim nalogom obveščen, da otrok ne sme voziti čez nezavarovan železniški prehod v N.. O tem ga je obvestila delavka tožene stranke S.H., prav tako je bil o tem obveščen s strani Občine K., ravnatelja OŠ K. B.T. ter s strani staršev, ki so zahtevali, da se prevozi ne opravljajo po navedeni trasi. Navedeno dejstvo, to je, da se je tožnik zelo dobro zavedal, da ne sme voziti čez nezavarovan prehod, bi lahko potrdile priče J.V., A.S. in B.T., katerih sodišče prve stopnje ni zaslišalo, v obrazložitvi izpodbijane sodbe tudi ni pojasnilo, zakaj predlaganih dokazov ni izvedlo. S tem je ostalo dejansko stanje nepopolno in zmotno ugotovljeno. Podana je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče do predlaganih dokaznih predlogov ni opredelilo, zaradi česar sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Ne strinja se z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da tožnik ni bil seznanjen, po kateri drugi poti naj bi vozil šolski avtobus, če ne čez N., saj je taka ugotovitev protispisna. Sodišče namreč samo navaja, da je tožnik, ko je opazil svojo napako, upošteval navodilo tožene stranke in je vozil po drugi poti. Prav tako se ne strinja z ugotovitvijo sodišča, da se glede konkretnih navodil o pravilni progi šolskega avtobusa ne bi mogel obrniti na svojega nadrejenega. Priča A.V. je izpovedal, da so v delovnem nalogu navodila, kako naj voznik vozi, v kolikor mu ta vozila niso jasna, se lahko v vsakem trenutku obrne na nadrejenega. Bistveno je, da tožnik pred izvedbo delovne naloge sploh ni vpogledal v potni nalog z opisom trase vožnje ter delovne naloge. Obveznost ravnanja v skladu z navodili nadrejenega izhaja tudi iz 2. točke pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 3. 1991 ter iz določb ZDR. Navodilo „v N. ne vozi čez železniški prehod“ je dobro vidno na levi zgornji strani potnega naloga, in bi ga tožnik, v kolikor bi ravnal z minimalno skrbnostjo, moral opaziti. Meni, da bi moralo sodišče v postopek, za ugotovitev preglednosti železniškega prehoda, pritegniti izvedenca cestno – prometne stroke, česar pa ni storilo. Iz predloženih fotografij je tudi razvidno, da je pred prehodom postavljen znak „stop“ oziroma „ustavi“ ter „Andrejev križ“, kar pomeni, da bi se moral tožnik pred prehodom popolnoma ustaviti. Iz priloženega posnetka, ki ga je eden izmed šolarjev posnel dne 14. 3. 2008, pa je razvidno, da se avtobus pred nezavarovanim železniškim prehodom ni ustavil, niti ni zmanjšal hitrosti, s čimer je tožnik kršil določila ZVCP-1 in hudo ogrožal otroke, ki jih je prevažal na avtobusu. Ne drži ugotovitev, da iz posnetka ni mogoče ugotoviti, ali je vožnjo na posnetku opravljal tožnik in kdaj je bila vožnja posneta. Predlagane priče J.V., A.S. in B.T. bi lahko izpovedale, da je bil posnetek opravljen na avtobusu tožnika dne 14. 3. 2008, vendar sodišče prič ni zaslišalo. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da obravnavane kršitve ne predstavljajo hujših kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnik je ravnal naklepno, saj je bil seznanjam, da se preko navedenega prehoda ne sme voziti, pa je to kljub temu storil oziroma hudo malomarno, saj bi pred izvedbo vožnje moral vpogledati v delovni nalog in se seznaniti z njegovo vsebino. Zmotno je tudi naziranje sodišča prve stopnje v zvezi z očitanima kršitvama z dne 16. 5. 2008 in 19. 5. 2009, da ti ne predstavljata hujše kršitve delovnih obveznosti. Tožena stranka zaposluje večje število voznikov, prevoze pa je dolžna opravljati v skladu z voznim redom in podpisanimi koncesijskimi pogodbami, ki jih podpisuje s posameznimi občinami. Če bi vsak voznik avtobusa po svoji volji, mimo navodil nadrejenih in v nasprotju s potnim nalogom, samovoljno izbiral avtobus, ki ga bo uporabil pri svojem delu, bi to v celoti porušilo organizacijo dela in poslovanje pri toženi stranki. Tožnik je s svojim ravnanjem kršil 2. člen pogodbe o zaposlitvi, 31., 32. in 35. člen ZDR. Da gre za hujše kršitve delovnih obveznosti in da je bilo vozilo, ki je bilo po potnem nalogu dne 16. in 19. 5. 2010 tehnično brezhibno in primerno za vožnjo, izhaja tudi iz izpovedi zaslišanih prič Z.L., A.V. in R.Š. ter priložene listinske dokumentacije, in sicer iz zapisnika preventivnega tehničnega pregleda z dne 25. 4. 2008 in iz potrdila z dne 5. 2. 2008. Navaja, da je v zvezi s kršitvijo z dne 16. 5. 2008 predlagala zaslišanje V.K., prometnika, ki je tožniku naložil prevoz dne 16. 5. 2008, vendar ga sodišče ni zaslišalo niti ni pojasnilo, zakaj dokaza ni izvedlo. Dejansko stanje glede kršitve z dne 16. 5. 2008 je ostalo zmotno in ne popolno ugotovljeno. Sodba ne vsebuje razlogov, na podlagi katerih je sodišče presodilo, da ugotovljene kršitve ne predstavljajo hujših kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, zaradi česar je podana kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik v odgovoru na pritožbo tožene stranke prereka pritožbene navedbe ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo v celoti zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Glede očitane kršitve z dne 14. 3. 2008 meni, da je tožena stranka zamudila rok za podajo odpovedi. Kršitev se je pripetila dne 14. 3. 2008, odpoved pa je bila podana 18. 6. 2008. Glede očitkov tožniku v zvezi s kršitvijo z dne 16. 5. 2008 in dne 19. 5. 2008 se strinja z ugotovitvami sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi določbe 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, s spremembami, v nadaljevanju ZPP) preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožba sodišču prve stopnje očita kršitev 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Navedeno kršitev naj bi sodišče prve stopnje storilo tudi s tem, ko ni izvedlo zaslišanja prič J.V., A.S., B.T. in V.K. niti ni obrazložilo svoje odločitve. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da očitana kršitev ni podana. Ta kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je lahko presodilo miselno pot sodišča prve stopnje, zakaj je presodilo tako, ko izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve ne nasprotujejo samemu sebi in tudi niso nejasni, prav tako ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe. Odločitev sodišča prve stopnje, da ne izvede vseh predlaganih dokazov, ni nezakonita, saj drugi odstavek 213. člena ZPP določa, da sodišče odloča o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev. V skladu z drugim odstavkom 287. člena ZPP pa mora sodišče navesti, zakaj je zavrnilo predlagane dokaze. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje dokaza z zaslišanjem prič J.V., A.S., B.T. in V.K., katere je predlagala tožena stranka, v postopku ni izvedlo in se v izpodbijani sodbi o tem dokaznem predlogu ni izreklo. To bi predstavljalo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 287. člena ZPP, ki pa po oceni pritožbenega sodišča ni podana, saj to ni vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Tožena stranka je namreč izvedbo dokaza z zaslišanjem prič J.V., A.S. in B.T. predlagala v zvezi z ugotovitvijo okoliščin očitane prve kršitve v izredni odpovedi, to je, da se je tožnik zavedal, da ne sme voziti čez nazavarovan prehod. Po oceni pritožbenega sodišča navedene priče, še zlasti zato, ker ne gre za zaposlene pri toženi stranki, ne bi mogle izpovedati o odločilnem dejstvu, to je, na kakšen način je bil tožnik s strani tožene stranke seznanjen s prepovedjo opravljanja šolskega prevoza preko nezavarovanega prehoda, kot mu je to očitano v izredni odpovedi. Dokaza z zaslišanjem priče V.K. pa sodišče prve stopnje utemeljeno ni izvedlo zato, ker je bila tožena stranka s tem dokaznim predlogom prekludirana (286. člen ZPP). Izvedbo dokaza z zaslišanjem navedene priče je namreč tožena stranka predlagala na naroku dne 4. 12. 2008, torej po prvem naroku za glavno obravnavo, (ki je bil dne 9. 10. 2008), pri čemer v zvezi s tem ni navedla, zakaj zaslišanja navedene priče prej ni mogla predlagati. S takšnim dokaznim predlogom, brez navedbe opravičljivih razlogov, je bila torej tožena stranka prekludirana in tega dokaznega predloga sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka (na podlagi dokumentacije, ki sta jo predložili obe pravdni stranki, zaslišanja tožnika, prič A.V., Z.L., R.Š. in opravljenega ogleda železniškega prehoda N.) zaključilo, da je tožbeni zahtevek tožnika v celoti utemeljen. Ugotovilo je, da tožniku očitanih kršitev v izredni odpovedi ni mogoče opredeliti kot hujših kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja in da tožniku pri njegovem ravnanju ni mogoče očitati naklepa ali hude malomarnosti. Nadalje je ugotovilo, da niso podane take okoliščine in taki interesi pogodbenih strank, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo mogoče. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in jih zato ne ponavlja, v zvezi s pritožbenimi navajanji pa dodaja: Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga po 2. alinei 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002, s spremembami, v nadaljevanju ZDR). Tožniku je očitala: - da je dne 14. 3. 2008 v nasprotju z razporedom in delovno nalogo izvedel šolski prevoz preko nezavarovanega prehoda čez železniško progo in pri tem ni upošteval cestno prometnih predpisov, s tem pa je ogrožal življenje in zdravje šolarjev; - da je dne 19. 5. 2008 ponovil odklonitev izvedbe delovne naloge z odrejenim vozilom interna št. 534 ter ponovno, kljub večkratnim opozorilom nadrejenih, brez ustrezne dokumentacije, opravljal vožnje z vozilom interna št. 515, pred tem pa se je sporekel z nadrejenim in v celoti odklanjal njegova navodila; - da je dne 16. 5. 2008 kljub opozorilom nadrejenih prvič odklonil izvedbo delovne naloge z vozilom interna št. 529 ter samovoljno brez ustrezne dokumentacije vozil vozilo interna št. 515. Navajala je, da so te kršitve tako hude, da rušijo osnovne temelje zaupanja med delavcem in delodajalcev, zaradi česar delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka.

Delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi (med ostalim) iz razloga, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alinea 1. odstavka 111. člena ZDR). Delodajalec mora dokazati utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ter dejstvo, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi (1. odstavek 110. člena ZDR v zvezi z 2. odstavkom 82. člena ZDR). V skladu z 2. odstavkom 110. člena ZDR mora izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalec podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v 6 mesecih od nastanka razloga.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo, da je tožena stranka postopek podaje izredne odpovedi izvedla skladno z zakonskimi določbami (2. in 3. odstavek 83. člena ZDR) in da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 6. 2008 podana pravočasno, torej v 30 dneh od ugotovitve utemeljenega razloga (subjektivni rok) in v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga (objektivni rok), določenih v 2. odstavku 110. člena ZDR. Tožnik v odgovoru na pritožbo neutemeljeno navaja, da je izredna odpoved v zvezi z očitano kršitvijo z dne 14. 3. 2008 prepozna. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da se je tožena stranka z vsemi okoliščinami tožniku očitane kršitve z dne 14. 3. 2008 dokončno seznanila 20. do 22. 5. 2008 (ko je izvedela, da oseba, ki je predložila posnetek, iz katerega naj bi bile razvidne tožnikove kršitve, in da starši otrok, ki so bili spornega dne na avtobusu, ne bodo dajali izjav, otrok pa niso želeli vpletati), zato je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka tožniku podala dne 18. 6. 2008, podana pravočasno, znotraj 30-dnevnega prekluzivnega roka, kot je določen v 2. odstavku 110. člena ZDR.

Sodišče prve stopnje je v zvezi s tožniku očitano prvo kršitvijo z dne 14. 3. 2008 v izredni odpovedi, na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo vse pravnoodločilne okoliščine in sprejelo pravilen materialno praven zaključek, da tožnikove kršitve ni mogoče opredeliti kot hujše kršitve pogodbenih ali drugih delovnih obveznosti niti v njegovem ravnanju ni mogoče ugotoviti naklepa ali hude malomarnosti. Pritožbeni razlog po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR je podan, če gre za hujšo kršitev delovnih obveznosti. Pojem „hujša kršitev“ je pravni standard, zato je predmet materialnopravne presoje vsakokratnega primera, ali so očitana dejanja takšne narave, da ustrezajo temu pojmu. Kršitev pogodbenih in drugih obveznosti (ob hudi malomarnosti ali naklepu) mora namreč biti po obsegu, intenzivnosti, pomenu in morebitnih drugih okoliščinah primera takšna, da opravičuje takojšno prenehanje pogodbe o zaposlitvi. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik spornega dne opravil šolski prevoz čez nezavarovan prehod v N., pri čemer je bilo v potnem nalogu z dne 14. 3. 2008, katerega je tožnik prejel, v opombah napisano „v N. ne vozi čez železniški prehod“. Kljub izrecni prepovedi vožnje čez omenjeni železniški prehod v potnem nalogu, se pritožbeno sodišče strinja z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, sprejetim predvsem na podlagi zaslišanja priče A.V., kadrovskega direktorja in Z.L., ki je pri toženi stranki izdajal potne naloge, da navodila glede opravljanja šolskega prevoza spornega dne niso bila dovolj jasna in da se tožnik glede konkretnih navodil o pravilni progi šolskega avtobusa ne bi mogel obrniti na svojega nadrejenega. Priča A.V. namreč ni mogel potrditi, ali je bil tožnik seznanjen, po kateri drugi poti naj bi opravil šolski prevoz, prav tako njegov nadrejeni Z.L. ni vedel povedati, kdaj je bila spremenjena pot vožnje šolskega avtobusa čez prehod N. niti ne, po kateri drugi progi naj bi tožnik vozil. Pritožbene navedbe, da je bil tožnik že v letu 2007 seznanjen, da otrok ne sme voziti čez nezavarovani prehod, so neutemeljene in protispisne, saj iz izvedenega dokaznega postopka in listin v spisu, to ne izhaja. Na pritožbene navedbe v zvezi z neizvedbo dokaza z zaslišanjem prič J.V., A.S. in B.T., ki bi potrdile dejstvo, da se je tožnik zavedal, da ne sme voziti čez nezavarovan prehod, pa je pritožbeno sodišče že odgovorilo. Glede na nadaljnje ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnik po tej poti vozil več let, da je ta prepoved veljala samo za opravljanje šolskega prevoza in glede na to, da pri toženi stranki tožnik ni prejel jasnih in konkretnih navodil o spremenjeni progi opravljanja šolskega prevoza (izpoved prič Z.L. in A.V.) se pritožbeno sodišče strinja s presojo sodišča prve stopnje, da očitana kršitev opravljanja šolskega prevoza v nasprotju z razporedom in delovno nalogo ne predstavlja hujše kršitve pogodbenih ali drugih delovnih obveznostih niti v tožnikovem ravnanju ni mogoče ugotoviti naklepa ali hude malomarnosti. Pritožbene navedbe, ki takšno ugotovitev izpodbijajo, so neutemeljene.

Pritožba neutemeljeno sodišču prve stopnje očita, da je zmotno ugotovilo okoliščine v zvezi s tožniku očitano kršitvijo cestnoprometnih predpisov, ko naj bi ta vozil čez nezavarovan nepregleden železniški prehod v N., brez da bi se ustavil in da bi moralo za ugotovitev, ali je železniški prehod pregleden v takšni meri, da omogoča varno prečkanje, postaviti izvedenca cestno – prometne stroke ter da bi moralo za ugotovitev okoliščin, zlasti, da je vožnjo na predloženem posnetku opravljal tožnik in kdaj je bila ta vožnja posneta, zaslišati tudi priče J.V., A.S. in B.T., katerih pa v postopku ni zaslišalo. Navedeni pritožbeni očitek ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je na podlagi opravljenega ogleda navedenega železniškega prehoda dne 26. 11. 2010 in ogleda predloženega posnetka s strani tožene stranke, ki naj bi prikazoval tožniku očitano kršitev cestnoprometnih predpisov, in katerega naj bi spornega dne posnel eden izmed šolarjev na avtobusu, presodilo, da je železniški prehod pregleden v takšni meri, da omogoča varno prečkanje in da iz posnetka ni mogoče ugotoviti očitanih kršitev cestnoprometnih predpisov, niti ni mogoče ugotoviti, ali je vožnjo opravljal tožnik in kdaj je bila vožnja posneta. Pritožbeno sodišče se strinja s sprejeto dokazno oceno sodišča prve stopnje, saj je le-ta vestna, skrbna in prepričljiva, kot to veleva 8. člen ZPP. Neutemeljeno tožena stranka v pritožbi navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje postaviti izvedenca cestnoprometne stroke, ki bi ugotavljal preglednost železniškega prehoda. Tega dokaznega predloga tožena stranka namreč v postopku niti ni podala. Priloženi fotografiji železniškega prehoda (priloga B9), na katere se sklicuje tožena stranka v pritožbi, pa ugotovitev sodišča prve stopnje glede prehodnosti železniškega prehoda ne uspeta izpodbiti. Prav tako iz predloženega posnetka, katerega si je ogledalo tudi pritožbeno sodišče na seji dne 25. 8. 2011, ni mogoče ugotoviti pravnorelevantnih dejstev, pomembnih za odločitev v tej zadevi. Navedeni posnetek ne izkazuje zatrjevane kršitve cestnoprometnih predpisov, niti kdo naj bi opravljal vožnjo in kdaj. Pritožbene navedbe, da so ta dejstva iz posnetka jasno razvidna, so neutemeljene. Prav tako sodišče prve stopnje teh okoliščin, predvsem pa tožniku očitane kršitve cestnoprometnih predpisov, ne bi moglo ugotoviti z zaslišanjem predlaganih prič na katere se sklicuje pritožba, ki ob očitanem dogodku spornega dne niso bile prisotne.

Sodišče prve stopnje je tudi v zvezi s tožniku očitanima kršitvama z dne 16. 5. 2008 in z dne 19. 5. 2008 presodilo, da ti ne predstavljata hujše kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje v zvezi z dogodkom dne 19. 5. 2009 izhaja, da je tožnik dne 19. 5. 2008 namesto odrejenega vozila št. 515 vožnjo opravil z vozilom št. 534, ker na parkirišču odrejenega vozila ni bilo in je zato uporabil avtobus, ki je bil takrat na razpolago, tožena stranka pa ni izkazala, da bi bile okoliščine konkretnega primera drugačne. V zvezi z dogodkom z dne 16. 5. 2008 pa je tožnik tega dne odklonil vožnjo z vozilom št. 529, ker je bilo vozilo v okvari oziroma je imelo napake, delovno nalogo pa je opravil z vozilom št. 515. Tožena stranka v pritožbi vztraja, da vozilo št. 529 ni bilo v okvari in da je bilo tehnično brezhibno in primerno za vožnjo. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno sledi tožnikovi izpovedi, da je na vozilu št. 529 odkril določene napake, saj njegovo izpoved potrjuje obrazec o potrebi po vzdrževanju vozila, katerega je izpolnil dne 14. 5. 2008 in predložil toženi stranki (priloga A3). Iz navedenega obrazca izhaja, da je tožnik na avtobusu št. 529 odkril več okvar, zaradi česar je tudi odklonil vožnjo s tem vozilom, dodeljeno mu je bilo vozilo št. 515. Ker pa je dne 16. 9. 2008, ko bi moral opraviti vožnjo z vozilom št. 529, ugotovil, da na vozilu vse okvare, ki jih je navedel (popravljena je bila le ročna zavora), niso bile odpravljene, je tudi za vožnjo tega dne uporabil vozilo št. 515. Potrdilo o opravljenem tehničnem pregledu z dne 5. 2. 2008 (priloga B12) in dva zapisnika s prilogami o preventivnem tehničnem pregledu z dne 28. 3. 2008 in 25. 4. 2008, ki jih je v dokaz tehnične brezhibnosti vozila št. 529 predložila tožena stranka in na katere se sklicuje v pritožbi, izkazujejo zgolj tehnično brezhibnost vozila ob opravljenem pregledu, ne izkazujejo pa tehnične brezhibnosti vozila po tem, ko je tožnik opozoril na določene okvare. Na pritožbene navedbe, da je tožena stranka v zvezi s kršitvijo z dne 16. 5. 2008 predlagala zaslišanje priče V.K., prometnika, ki je tožniku tega dne naložil prevoz, katerega pa sodišče prve stopnje ni izvedlo, je pritožbeno sodišče že odgovorilo. S tem dokaznim predlogom je bila namreč tožena stranka prekludirana. Glede na navedene ugotovitve je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da očitani kršitvi ne dosegata standarda hujše kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, kot je to določeno v 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR. Samovoljno menjavanje vozil v nasprotju s potnim nalogom in navodili nadrejenih lahko vpliva na organizacijo dela in poslovanje tožene stranke, kot to izpostavlja tožena stranka v pritožbi, vendar tudi po oceni pritožbenega sodišča tožnikovo ravnanje ob dejansko ugotovljenih okoliščinah tako dne 16. 5. 2008 kot tudi 19. 5. 2009 ne predstavlja hude kršitve pogodbenih ali delovnih obveznosti, ki bi opravičevalo takojšno prenehanje pogodbe o zaposlitvi.

Ob dejanskih ugotovitvah, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen 28 let, da še nikoli ni imel prometne nezgode oziroma ni bil kaznovan zaradi kršitve cestnoprometnih predpisov in je bil pri toženi stranki to prvi postopek, ki so ga vodili zoper tožnika, se pritožbeno sodišče strinja s presojo sodišča prve stopnje, da ni izpolnjen tudi drugi pogoj za izredno odpoved po 1. odstavku 110. člena ZDR, saj niso podane take okoliščine in interesi pogodbenih strank, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo mogoče. Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavani pravdni zadevi niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP), prav tako tožena stranka ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijano sodbo in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP). Svoje stroške pritožbenega postopka pa krije tudi tožnik, ker njegov odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k reševanju pritožbe (1. odstavek 155. člena ZPP).