Jedro

Glede na konkretne okoliščine obravnavane zadeve tožnikovih kršitev delovnih obveznosti ni mogoče opredeliti kot hujših, ki bi opravičevale izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama krije svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 6. 2008, ki jo je tožena stranka vročila tožniku, nezakonita. Posledično je ugodilo reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku. Toženo stranko je zavezalo k plačilu stroškov postopka. Ugotovilo je, da tožniku očitanih kršitev delovnih obveznosti ni mogoče opredeliti kot hujših kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja ter da tožniku pri njegovem ravnanju ni mogoče očitati naklepa ali hude malomarnosti. Zato je presodilo, da tožena stranka odpovednega razloga po drugi alineji prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) ni dokazala. Zaključilo je tudi, da niso bile podane takšne okoliščine in interesi obeh pogodbenih strank, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo mogoče do izteka odpovednega roka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji), saj sodišče prve stopnje v sodbi ni navedlo razlogov za zavrnitev dokazov za zaslišanje prič B. T., A. S. in J. V. in za opravo poizvedb pri občini K. Na podlagi teh dokazov bi sodišče lahko ugotovilo, da je bil tožnik že leta 2007 obveščen, da čez nezavarovan železniški prehod v N. ne sme opravljati prevozov šolskega avtobusa. Neizvedba predlaganih dokazov je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 5. členom ZPP. Ker je z neizvedbo dokazov toženi stranki bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem, je podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Revident zatrjuje, da je v pritožbi navajal, da sodba sodišča prve stopnje ne vsebuje razlogov, zakaj ugotovljene kršitve ne predstavljajo hujših kršitev delovnih obveznosti, vendar se sodišče druge stopnje do njegovega pritožbenega ugovora ni opredelilo. Prav tako sta sodbi sodišč nižje stopnje brez razlogov o odločilnih dejstvih glede pogoja po prvem odstavku 110. člena ZDR, saj se sodišči nista opredelili do okoliščin, ki jih je v tej zvezi navajala tožena stranka. Sodišče druge stopnje se tudi ni opredelilo do pritožbenih navedb pod b. točko pritožbe. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe najprej navaja, da tožnik ni bil seznanjen, po kateri drugi progi naj vozi šolski avtobus, potem pa obrazloži, da ko je tožnik opazil napako, je upošteval navodilo tožene stranke in vozil po drugi poti, kar pomeni, da je tožnik drugo pot poznal. Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Protispisne so ugotovitve sodišč nižje stopnje, da priča A. V. ni mogel potrditi, ali je bil tožnik seznanjen, kje se mora opraviti prevoz šolskega avtobusa. Te ugotovitve sodišč so v nasprotju s potnim nalogom in izpovedjo A. V., ki je povedal, da je bila že leta 2007 zahteva naročnika prevoza, da se spremeni trasa vožnje šolskega avtobusa, o čemer so bili obveščeni vsi vozniki. Obveščeni so bili tudi o tem, kje naj bi vožnja potekala. Tako je bil tožnik že v letu 2007 obveščen, da otrok ne sme voziti čez nezavarovan železniški prehod v N.. Kljub predhodnemu obvestilu in izrecnemu navodilu v potnem nalogu je samovoljno vztrajal pri vožnji čez nezavarovan železniški prehod, s čimer je ogrožal otroke, ki jih je prevažal v šolo in iz nje. Zato sta sodišči zmotno uporabili materialno pravo, ko sta presodili, da pri očitani kršitvi ne gre za hujšo kršitev delovnih obveznosti v smislu druge alineje prvega odstavka 111. člena ZDR. Tožnik bi moral pogledati v potni nalog, zato je podana huda malomarnost. Naziranja sodišč, da je bil prehod čez železniško progo pregleden v takšni meri, da je omogočal varno prečkanje, so napačna. Teh dejstev sodišče ne more samo ugotavljati. Postaviti bi moralo izvedenca cestnoprometne stroke. Slednji bi lahko potrdil tudi, da če voznik pred prehodom čez nezavarovan železniški prehod vozila popolnoma ne ustavi, krši Zakon o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1, Ur. l. RS, št. 83/2004 in naslednji). Da je bil posnetek, ki dokazuje kršitev cestnoprometnih predpisov, narejen na avtobusu, ki ga je vozil tožnik, bi lahko potrdile priče J. V., B. T. in A. S., ki pa jih sodišče ni zaslišalo. Tožnik je kršil ZVCP-1, kar predstavlja hujšo kršitev delovnih obveznosti. Prav tako sta sodišči zmotno presodili, da ni bila podana hujša kršitev delovnih obveznosti, ko je tožnik 16. 5. 2008 in 19. 5. 2008 odklonil vožnjo z odrejenim vozilom. Dela pri toženi stranki ne bi bilo mogoče organizirati, če bi vsak voznik v nasprotju s potnim nalogom samovoljno izbiral vozilo, ki ga bo vozil. Nenazadnje revident meni, da je zmoten zaključek sodišč, da drugi pogoj, potreben za zakonitost izredne odpovedi, ni podan. Sodišči se pri presoji ne bi smeli sklicevati na neobstoj predhodnih kršitev delovnih obveznosti, saj te niso zakonski pogoj za izdajo izredne odpovedi. Delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka, ker se je v celoti porušilo zaupanje v tožnika. Slednji je samovoljno ravnanje ponavljal, ugotovljene kršitve pa so ogrožale vzpostavljeno organizacijo in red v prometni operativi ter onemogočale izvrševanje vsakodnevnih delovnih nalog voznikov.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP). Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. V zvezi z zavrnitvijo dokaznih predlogov za zaslišanje prič B. T., A. S. in J. V. ter za opravo poizvedb pri občini K. revident sodišču očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 5. členom ZPP in iz 8. ter 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ti očitki so neutemeljeni. Stranka nima pravice do izvedbe vseh dokazov, ki jih predlaga. Na podlagi drugega odstavka 213. člena ZPP sodišče odloča o tem, kateri dokazi se bodo izvedli za ugotovitev odločilnih dejstev, pri čemer po prvem odstavku 213. člena ZPP dokazovanje obsega dejstva, ki so pomembna za odločbo. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje prič J. V. (oče otroka, ki se je 14. 3. 2008 peljal s šolskim avtobusom), A. S. (predsednik sveta staršev) in B. T. (ravnatelj OŠ). Priče, ki jih je tožena stranka predlagala za dokazovanje tožnikove kršitve dne 14. 3. 2008 in dejstva, da je tožnik bil opozorjen, da čez prehod v N. ne sme voziti, o teh pravno odločilnih dejstvih ne bi vedele povedati ničesar. Prav tako dejstva, t.j. vedenje tožnika o spremenjenem režimu voženj šolskega avtobusa, sodišče ne bi moglo ugotoviti na podlagi izvedbe dokaza - poizvedb pri občini K. Ob zaključku sodišča prve stopnje, da na podlagi posnetka, ki ga je kot dokaz predložila tožena stranka, kršitev cestnoprometnih predpisov ni mogoče ugotoviti, je bilo dokazovanje dejstva, da je posnetek bil narejen na avtobusu, nepotrebno. Protispisna so zatrjevanja revidenta, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do razlogov za zavrnitve dokaznih predlogov. Sodišče druge stopnje je prepričljivo obrazložilo, zakaj je bil dokazni predlog revidenta zavrnjen. Zato slednjemu ni bila kršena niti pravica do izjave niti sodišče ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

7. Prav tako ne držijo navedbe revidenta, da se sodišče ni opredelilo do pogoja, določenega v prvem odstavku 110. člena ZDR, in do pritožbenega očitka o obstoju hujših kršitev delovnih obveznosti. Izpodbijana sodba vsebuje razloge o teh kot tudi o vseh drugih odločilnih dejstvih. Pri tem pa se je sodišče v skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP dolžno opredeliti le do navedb pritožbe, ki so odločilnega pomena. Razlogi sodbe niso med seboj v nasprotju in sodbo je mogoče v celoti preizkusiti, tako da bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

8. Neutemeljene so revizijske navedbe, da je podano nasprotje med ugotovljenim odločilnim dejstvom - da tožnik ni bil seznanjen, po kateri drugi poti naj pelje šolski avtobus dne 14. 3. 2008, in med zapisnikom o izpovedbi priče A. V. ter potnim nalogom. Iz zapisnika izpovedi priče A. V. izhaja, da je ta povedal, da so o spremenjeni trasi bili obveščeni vozniki, da pa ne more potrditi, ali je o tem bil seznanjen tožnik. Slednje ne izhaja niti iz potnega naloga, kar pomeni, da revizija neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

10. Tožena stranka je podala tožniku izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Očitala mu je, da je dne 14. 3. 2008 v nasprotju z razporedom in delovno nalogo izvedel šolski prevoz preko nezavarovanega prehoda čez železniško progo v N. in pri tem ni upošteval cestno prometnih predpisov, saj se pred nezavarovanim železniškim prehodom ni ustavil, s tem pa je ogrožal življenje in zdravje šolarjev, ki jih je prevažal. Tožena stranka mu je tudi očitala, da je dne 19. 5. 2008 ponovil odklonitev izvedbe delovne naloge z odrejenim vozilom interna št. 534 ter ponovno, kljub večkratnim opozorilom nadrejenih, samovoljno brez ustrezne dokumentacije opravljal vožnje z vozilom interna št. 515, pred tem pa se je sporekel z nadrejenim in v celoti odklanjal njegova navodila. Tožena stranka je v odpovedi navedla, da je tožnik že dne 16. 5. 2008 kljub opozorilom nadrejenih prvič odklonil izvedbo delovne naloge z vozilom interna št. 529 ter samovoljno brez ustrezne dokumentacije vozil vozilo interna št. 515. 11. Po določbi druge alineje prvega odstavka 111. člena ZDR delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če ta naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja.

12. Glede prvega očitka kršitev delovnih obveznosti je po dejanskih ugotovitvah sodišč nižje stopnje tožnik dne 14. 3. 2008 ravnal v nasprotju s potnim nalogom, saj je šolski avtobus peljal preko nezavarovanega prehoda ceste čez železniško progo v N. Sodišče je hkrati ugotovilo, da je tožnik navodilo tožene stranke „V N. ne vozi čez železniški prehod!“, zapisano med opombami potnega naloga, prezrl. Po tej poti je namreč vozil več let, zato je vozil rutinsko. S spremembo proge šolskega avtobusa ni bil seznanjen, pri čemer je nova prepoved vožnje čez ta železniški prehod veljala le za šolski avtobus. Kot sta ugotovili sodišči nižje stopnje navodila tožene stranke niso bila dovolj jasna. Tožniku namreč niti njegov nadrejeni ne bi mogel dati konkretnih navodil o pravilni progi šolskega avtobusa. Prav tako sta sodišči zaključili, da tožena stranka ni dokazala, da je tožnik obravnavanega dne kršil cestnoprometne predpise tako, da vozila pred železniškim prehodom ni ustavil. 13. V zvezi z drugim očitkom kršitev obveznosti iz delovnega razmerja izhajajo iz sodb sodišč nižje stopnje dejanske ugotovitve, da bi tožnik glede na potni nalog vožnjo 19. 5. 2008 moral opraviti z vozilom št. 534. Ko je prišel na parkirišče, je tam bilo le vozilo št. 515. Zato je vožnjo moral opraviti z avtobusom št. 515, ki mu je bilo na razpolago, in ne z odrejenim vozilom. Kar se tiče odklonitve izvedbe delovne naloge dne 16. 5. 2008 je sodišče zaključilo, da tožnik tega dne ni odklanjal dela, je pa odklonil vožnjo z odrejenim vozilom št. 529, saj je ugotovil, da pomanjkljivosti na njem, na katere je opozoril 14. 5. 2008, niso bile odpravljene. Vozilo št. 529 je bilo staro vozilo, ki je bilo konec leta 2009 oz. v začetku leta 2010 odstranjeno iz prometnega parka, pri čemer po ugotovitvah sodišč tožena stranka ni dokazala, da to vozilo ni imelo napak, zaradi katerih je tožnik odklonil vožnjo z njim že 14. 5. 2008 in mu je takrat bilo odrejeno drugo vozilo.

14. Na te dejanske ugotovitve je Vrhovno sodišče vezano in ni moglo upoštevati revizijskih navedb, iz katerih izhaja nestrinjanje revidenta z dokazno oceno sodišča in s katerimi se poskuša doseči ponovni preizkus dejanskega stanja, ker to ni dovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP).

15. Glede na ugotovljeno dejansko stanje sta sodišči nižje stopnje utemeljeno presodili, da je tožnik ravnal v nasprotju z navodili tožene stranke, vendar zgolj zaradi tega še ni podan odpovedni razlog, opredeljen v drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja je pravni standard, čigar vsebino določa sodna praksa. Slednja v vsakem posameznem primeru posebej ugotavlja, ali konkretno ravnanje delavca ustreza temu pravnemu standardu. Vrhovno sodišče soglaša s stališčem sodišč nižje stopnje, da glede na konkretne okoliščine obravnavane zadeve tožnikovih kršitev delovnih obveznosti ni mogoče opredeliti kot hujših, ki bi opravičevale izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zato sta sodišči nižje stopnje pravilno uporabili materialno pravo, ko sta odločili, da tožena stranka odpovednega razloga ni dokazala. Ker je izredna odpoved že zaradi tega nezakonita, se Vrhovno sodišče glede obstoja pogoja v smislu prvega odstavka 110. člena ZDR ni opredeljevalo.

16. Z revizijo uveljavljani razlogi niso podani, zato je Vrhovno sodišče v skladu s 378. členom ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

17. Ker odgovor na revizijo ni prispeval k odločitvi Vrhovnega sodišča, je to sklenilo tudi, da stroške odgovora krije tožnik sam (prvi odstavek 155. člena ZPP).