Jedro

Za odločitev, kakšen status zemljišča naj bo podlaga za odmero odškodnine, je potrebno odgovoriti na vprašanje, kateri akt predstavlja razlog (podlago) spremembe statusa (namembnosti) zemljišča iz gozdnega v nezazidano stavbno zemljišče.

Izrek

I. Pritožba nasprotne udeleženke zoper III. točko izreka se zavrže. II. Pritožbi predlagateljice se delno ugodi in se sklep v II. točki izreka spremeni tako, da je Republika Slovenija dolžna plačati nasprotni udeleženki A. A. 3.211,57 EUR stroškov postopka v roku 30 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, v ostalem se pritožba predlagateljice in pritožba nasprotne udeleženke zavrneta in se v nespremenjenem delu izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je določilo odškodnino za razlaščeno nepremičnino parc. št. 1/5, k. o. ..., v znesku 9.466,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 4. 2013 do plačila (I.) in predlagateljici Republiki Sloveniji naložilo, da nasprotni udeleženki A. A. plača 4.411,57 EUR stroškov postopka s pripadki (II.). Odločitev o manjvrednosti ostalih parcel je pridržalo (III.).

2. Predlagateljica s pritožbo izpodbija datum začetka teka zamudnih obresti, pri tem se sklicuje na sodno prakso Višjega sodišča v Ljubljani, da nastopi zamuda v razlastitvenem postopku z vložitvijo predloga v nepravdnem postopku. Izpodbija tudi odločitev o stroških postopka, ker je predujem sodnega cenilca v skupnem znesku 1.200,00 EUR plačala predlagateljica, za kar prilaga dokazila. Prisojeni stroški za odvetnika niso v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi. Nagrado za odvetnika se namreč določi glede na vrednost predmeta.

3. Nasprotna udeleženka v pritožbi sodišču očita, da so razlogi za odločitev sami s seboj v nasprotju. Odločitve sodišča, zakaj je za ugotovitev statusa zemljišča odločilen čas pred 20. 12. 2002, ni mogoče preizkusiti. Sodišče ne navaja sodne prakse, na katero se sklicuje. Ker je bil podlaga za razlastitev prostorski izvedbeni načrt – Odlok o lokacijskem načrtu z dne 14. 7. 2005 in ne Odlok o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin dolgoročnega plana Občine Kranj z dne 20. 12. 2002, bi moralo sodišče, ko je odločalo o višini odškodnine, upoštevati, da je v času od leta 2002 do julija 2005 zemljišče imelo status nezazidanega stavbnega zemljišča. Prenos lastninske pravice je bil opravljen že z izdajo odločbe o razlastitvi, zato pritožnici od takrat dalje pripadajo tudi zamudne obresti do plačila in ne šele od pravnomočnosti odločbe.

4. Pritožba predlagateljice je delno utemeljena. Pritožba nasprotne udeleženke ni utemeljena.

5. Za odločitev, kakšen status zemljišča naj bo podlaga za odmero odškodnine je potrebno odgovoriti na vprašanje, kateri akt predstavlja razlog (podlago) spremembe statusa (namembnosti) zemljišča iz gozdnega v nezazidano stavbno zemljišče. 6. Stališče sodne prakse je, da je pri določitvi odškodnine za razlaščeno zemljišče bistven namen, zaradi katerega se je to zemljišče uporabljalo do sprejetja planskega akta, s katerim je bil njegov status spremenjen, zaradi predvidene gradnje infrastrukture (II Ips 589/99 z dne 8. 6. 2000, VSL II Cp 85/2013 z dne 25. 3. 2013, I Cp 238/2000 z dne 25. 10. 2000, VSL II Cp 375/2014 z dne 11. 2. 2015). V zvezi s tem je že Vrhovno sodišče Republike Slovenije v svojem sklepu II Ips 555/2005 z dne 15. 12. 2005 opozorilo, da je z vidika (za določitev višine odškodnine) relevantnega statusa (razlaščenih nepremičnin) primaren (odločilen) pomen prostorskega plana, medtem ko naj bi bili prostorski izvedbeni načrti (lokacijski načrti) v tem oziru neodločilni (z njimi naj bi se zgolj izkazovala javna korist za razlastitev).

7. Prav planski akt Občine Kranj iz leta 2000 je bil zaradi predvidene gradnje infrastrukture podlaga za spremembo statusa predmetne nepremičnine. Tudi iz potrdila o namenski rabi zemljišč Občine C. z dne 10. 12. 2013 sledi, da je bilo zemljišče na dan 19.12. 2002 v prostorskih aktih opredeljeno kot gozdno zemljišče, in da je hkrati njegova namenska raba določena v prostorskih sestavinah dolgoročnega plana Občine Kranj za obdobje 1986 – 2000 (Uradni vestnik Gorenjske, št. 5/86, 16/88, 23/88 in Ur. list RS, št. 20/91, 55/92 in družbenega plana Občine Kranj za obdobje 1986 – 1990 (Uradni vestnik Gorenjske št. 7/86, 13/88, 3/89 in Uradni list Republike Slovenije 41/92, 50/92 in 55/92). V skladu s tem se pokažejo pritožbene navedbe nasprotne udeleženke o tem, da je potrebno pri določitvi odškodnine upoštevati status po 19. 12. 2002, vendar pred letom 2005, kot neutemeljene. Iz tega razloga je potrebno pritožbo nasprotne udeleženke v tem delu zavrniti.

8. Pritožbi grajata odločitev o začetku teka zakonskih zamudnih obresti. Te je sodišče prve stopnje skladno s 55. členom ZUreP prisodilo za čas od pravnomočnosti odločitve o odškodnini. Predlagatejica meni, da je zamuda nastopila šele z vložitvijo predloga v nepravdnem postopku, in se pri tem sklicuje na nekatere odločbe Višjega sodišča v Ljubljani, prezre pa, da praksa višjih sodišč ni enotna in da je Višje sodišče v zadevi pod opr. št. II Cp 2215/2015 z dne 22. 7. 2015 zavzelo enako stališče, kot sodišče prve stopnje v konkretnem primeru. Nasprotna udeleženka se zavzema za tek zamudnih obresti od izdaje odločbe in ne šele od njene pravnomočnosti dalje. Tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije je zavzelo stališče, da se v nepravndem postopku določa odškodnina za škodo, ki je razlaščencu povzročena z dopustnim ravnanjem, zato mora v okviru tega ostati tudi obravnava zamudnih obresti. Glede na to in splošno pravilo sočasne izpolnitve vzajemnih obveznosti je razlastitvena upravičenka z izpolnitvijo obveznosti plačila odškodnine prišla v zamudo s pravnomočnostjo odločbe o razlastitvi in je od dneva zamude dalje tudi dolžna plačati zamudne obresti.

9. Pritožbeno sodišče je preverilo, od kakšne vrednosti odškodnine je bila odmerjena nagrada za odvetnika, in ugotovilo, da nepravilnosti v tem delu ni bilo, saj ta ni bila odmerjena od višjega zneska, kot je 9.466,98 EUR, kar očita pritožba.

10. Utemeljeno pa predlagateljica izpostavlja, da je na račun stroškov za delo sodnih izvedencev že med postopkom plačala 1.200,00 EUR, zato je pritožbeno sodišče v tem delu njeni pritožbi ugodilo in stroške v 2. točki izpodbijanega sklepa znižalo za 1.200,00 EUR.

11. Odločitev sodišča, da bo odškodnino za druge parcele, odločilo z drugim sklepom, je sklep sklep procesnega vodstva, zoper katerega pritožba ni dovoljena.

12. Pritožba je v nespremenjenem delu neutemeljena.

13. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti v smislu določila drugega odstavka 350. člena ZPP, je v ostalem pritožbo nasprotne udeleženke v celoti, pritožbo predlagateljice pa v nespremenjenem delu zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).