Jedro

Tožnik je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave. V postopku ni zatrjeval, da bi imel utemeljen strah pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). V zvezi z razlogi za zapustitev izvorne države je navedel slabe ekonomske razmere, glede katerih pa je Vrhovno sodišče RS že sprejelo odločitev, da z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

_O izpodbijani odločbi_

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. v zvezi s prvo in drugo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka). Določila mu je 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije (v nadaljevanju tudi Slovenija ali RS) ter območje držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (2. točka izreka). Če tožnik v roku iz 2. točke izreka tega ne bo storil, bo s teh območij odstranjen (3. točka izreka). Hkrati mu je določila tudi prepoved vstopa na območje RS ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, in sicer za obdobje enega leta, ki pa se ne bo izvršila, če bo ta območja zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka (4. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik 10. 2. 2023 vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Uvodoma so povzete njegove izjave ob vložitvi prošnje, iz katerih je razvidno, da je Berber muslimanske veroizpovedi, ki ni služil vojaškega roka, ni član politične stranke ali organizacije in ni prestajal zaporne kazni. Iz Kraljevine Maroko (v nadaljevanju tudi Maroko ali izvorna država) je v Slovenijo po balkanski poti potoval štiri mesece. Izvorno državo je zapustil zaradi ekonomskih razlogov, brezposelnosti, zaporednih ekonomskih in socialnih kriz, pa tudi zaradi odsotnosti zdravstva in izobraževanja ter prisilnega izseljevanja s strani države. Njegova ciljna država je Italija. Svojo istovetnost z izvirnikom osebnega dokumenta ni izkazal. 3. V nadaljevanju je povzeta vsebina osebnega razgovora, ki ga je tožena stranka s tožnikom opravila dne 13. 3. 2023. 4. Tožena stranka je tožnikovo prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno, saj je ta utemeljena le s slabo ekonomsko situacijo v Maroku. Navedene okoliščine niso pomembne za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Kot glavna razloga za zapustitev države je tožnik navedel slabe možnosti za zaposlitev in željo, da bi lahko finančno pomagal družini v Maroku. Ocenila je, da navedena razloga ne utemeljujeta priznanja ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Poudarila je, da se v tovrstnih postopkih ugotavlja in presoja ogroženost posameznika (prosilca) v izvorni državi zaradi preganjanja na podlagi enega izmed razlogov, ki so določeni v Ženevski konvenciji1 in ZMZ-1 (na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini). Tožnikovih navedb ni mogoče povezati z zakonsko določenimi razlogi preganjanja, pri čemer mu v izvorni državi niso bile trajno in sistematično kršene človekove pravice. Njegovo zatrjevano ekonomsko stisko ni povzročil tretji akter. Tožnik ni navajal, da bi bili proti njemu osebno uperjeni kakršnikoli (gospodarski) ukrepi, ki bi zanj imeli škodljive posledice. Čeprav je po svoji subjektivni presoji opravljal slabo plačana dela, je z opravljanjem občasnih del od svojega 17. leta lahko dostopal do trga dela in za opravljeno delo prejemal tudi plačilo.

5. Tožena stranka je njegove trditve o tem, da bi do dela kot Berber lahko prišel le na podlagi vez in poznanstev, ocenila kot pavšalne in hipotetične. Le skopo je navedel, da so razmere v Maroku povsod enake, ni pa navedel, da bi si v izvorni državi sicer poskušal najti drugo, boljšo zaposlitev, vendar mu je bilo to onemogočeno. Poleg tega iz njegovih izjav ni razbrati, da v izvorni državi ne bi imel dostopa do socialnih storitev in drugih osnovnih pravic. Tam se je šolal, njegovi družini pa so bile nudene zdravstvene storitve (njegov oče je imel dva zdravstvena posega). Izpostavljal je splošne sistemske pomanjkljivosti v izvorni državi, ni pa izkazal, da bi bil sam v bistveno slabšem položaju kot ostali prebivalci Maroka. Tožnikovim izjavam o rasizmu Arabcev nad Berberi tožena stranka ni mogla slediti, saj so presplošne in ne temeljijo na njegovih osebnih izkušnjah. Po oceni tožene stranke tožnik ni izkazal ne objektivnega ne subjektivnega elementa preganjanja oziroma ni utemeljil strahu pred ogroženostjo v izvorni državi.

6. Tožena stranka je še ugotovila, da tožnik prihaja iz Maroka, ki ga je Vlada Republike Slovenije 31. 3. 2022 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav določila kot varno izvorno državo. Tožnik ni izkazal, da bi imel v Maroku težave zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini in ni izkazal utemeljenega tveganja za soočenje z resno škodo, zato ni mogoče sklepati, da bi bil tam lahko ogrožen. Tožena stranka je zaključila, da ni nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Maroko zanj ne bi bila varna izvorna država.

7. Na podlagi desetega odstavka 49. člena ZMZ-1 mu je določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ker ni zaznala okoliščin, ki bi utemeljevale določitev daljšega roka. Tožena stranka je na podlagi trinajstega odstavka 49. člena ZMZ-1 upoštevajoč, da ni izkazano, da bi tožnik imel veljavni pravni naslov za zakonito bivanje v RS, odločila, da se ga v primeru, da ne bo zapustil območja te države ter območja držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 v 10 dnevnem roku, odstrani. Določila mu je tudi prepoved vstopa na območje RS ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 za obdobje enega leta, ki pa se ne bo izvršila, če tožnik zapusti ta območja v roku, določenem za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka izpodbijane odločbe.

_Povzetek tožbenih navedb_

8. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb postopka. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi, tožniku pa nemudoma omogoči ponovno vložitev prošnje za mednarodno zaščito oziroma podredno, da se po odpravi izpodbijane odločbe zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

9. Navaja, da prošnje za mednarodno zaščito ni podpisal, zato je nepopolna. Ker ga tožena stranka ni pozvala naj jo dopolni, je postopala v nasprotju s 66. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v zvezi s 33. členom ZMZ-1. Izpodbijana odločba je zato nezakonita in jo je treba odpraviti, tožniku pa omogočiti, da ponovno vloži prošnjo za mednarodno zaščito.

10. Pred izdajo izpodbijane odločbe ni bil seznanjen s konceptom varne izvorne države, zato se skladno z 9. členom ZUP ni mogel izjaviti o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev po navedenem konceptu. S takšnim postopanjem je tožena stranka kršila načelo zaslišanja stranke.

11. Tožnik izpostavlja, da je končal le osem razredov osnovne šole in je prava neuk. Ob vložitvi prošnje in na osebnem razgovoru je bil brez pooblaščenca, ki bi mu v postopku pomagal braniti njegove interese. Kljub temu je v zvezi z diskriminacijo glede na narodnost navedel pravno pomembna dejstva, katere bi morala tožena stranka vsebinsko presojati, pred tem pa pridobiti informacije o položaju Berberov na trgu dela v Maroku. Ne drži namreč, da njegove ekonomske stiske niso povzročili tretji akterji in da v primeru vrnitve v izvorno državo tam ne bi bil ogrožen.

_Povzetek navedb v odgovoru na tožbo_

12. Tožena stranka je sodišču posredovala predmetni upravni spis. V odgovoru na tožbo navaja, da je tožnik prošnjo za mednarodno zaščito podpisal na šesti strani, kjer se nahaja tudi podpis uradne osebe in žig tožene stranke, zato je njegova prošnja popolna. S konceptom varne izvorne države je bil seznanjen na osebnem razgovoru. Hkrati je bil poučen o pravici, da lahko kadarkoli v postopku opozori na nejasnost oziroma o tem vpraša uradno osebo, vendar tega ni storil. Veliko prosilcev za mednarodno zaščito v postopku pred toženo stranko nima pooblaščenca, kljub temu pa vedo povedati o razlogih, zaradi katerih so zapustili izvorno državo. Tekom postopka je bil tožnik pozvan naj vpraša, če česa ne razume. Na vprašanje uradne osebe ali je vse razumel in ali ima kakšne pripombe, je celo odgovoril, da je vse razumel in da nima pripomb. Tožena stranka vztraja, da se je v izpodbijani odločbi vsebinsko opredelila do vseh njegovih izjav.

_O sodni presoji_

13. V dokaznem postopku je sodišče pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo.

14. Tožba ni utemeljena.

15. Ni utemeljen tožbeni očitek, da je izpodbijana odločba nezakonita, ker tožnik ni podpisal prošnje za mednarodno zaščito. Iz izvirnika prošnje, ki se nahaja v upravnem spisu, je namreč razvidno, da jo je tožnik podpisal na zadnji (6.) strani. Zato je tožena stranka postopala pravilno, ko je njegovo prošnjo vsebinsko obravnavala.

16. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Zato se na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge izpodbijane odločbe, v zvezi s tožbenimi navedbami pa pojasnjuje in ponovno izpostavlja v nadaljevanju navedena dejstva.

17. S prošnjo za mednarodno zaščito je izražen zahtevek prosilca, o katerem mora organ odločiti, pri tem pa izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa.2 Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje (26. do 28. člen ZMZ-1). Za priznanje statusa begunca mora prosilec izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Katera dejanja zajema pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, določa 28. člen ZMZ-1. Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito pristojni organ upošteva in obravnava vse elemente oziroma dokazna sredstva, našteta v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1. 18. V zvezi z obravnavanjem dejstev in okoliščin je tudi skladno s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) za predložitev dokazov v postopku priznanja mednarodne zaščite primarno odgovoren prosilec, na državi pa je, da ovrže dvome o njihovi avtentičnosti.3 Hkrati so državni organi dolžni prevzeti pobudo pri pridobivanju objektivnih in zanesljivih informacij o razmerah v državah in utemeljenosti prošenj za mednarodno zaščito.4 Načelo nevračanja posamezniku namreč zagotavlja pravico dostopa do poštenega in učinkovitega postopka, v katerem pristojni organ presodi, ali bi bilo z odstranitvijo, izgonom ali izročitvijo prosilca to načelo lahko kršeno.5 Tudi z vidika pravil dokaznega bremena ESČP v zvezi z 3. členom Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP), ki po stališču Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) ustreza 15.b členu (Kvalifikacijske) Direktive 2004/83/ES6 in zato ustreza tudi drugi alineji 28. člena ZMZ-1, velja, da je v načelu odgovornost prosilca, da predloži ustrezne dokaze, da obstaja resno tveganje za kršitev 3. člena EKČP, in šele če so takšni dokazi v postopku predloženi, se dokazno breme prevali na državo, da ovrže vsak dvom glede omenjenega tveganja.7

19. Ob upoštevanju navedenih izhodišč izpodbijana odločba v prvi vrsti temelji na prvi alineji 52. člena ZMZ-1, na podlagi katere se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu. Na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ-1 pa se prošnja šteje za očitno neutemeljeno, kadar prosilec prihaja iz varne izvorne države.

20. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ocenila, da tožnik kljub temu, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Na osebnem razgovoru je zatrdil, da bi ostal v Maroku, če bi imel dovolj denarja oziroma če bi mu njegova finančna situacija to dopuščala (prim. 4. stran zapisnika o osebnem razgovoru).

21. Čeprav tožnika v postopku pred toženo stranko ni zastopal pooblaščenec, to samo po sebi še ne pomeni, da je bil prikrajšan pri varstvu svojih pravic in interesov. Iz zapisnika ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito izhaja, da je bil tožnik ob vložitvi prošnje seznanjen s tem, da se lahko v primeru nejasnosti pri izpolnjevanju te vloge obrne na prisotno uradno osebo, vendar tega ni storil. Iz zapisnika o osebnem razgovoru pa je razvidno, da ga je tožena stranka takoj na začetku seznanila s potekom razgovora, da mu bo sprva vprašanja zastavljala uradna oseba. Če kakšnega vprašanja ne bi razumel, je imel možnost to povedati in bi se mu vprašanje zastavilo drugače. Po izčrpanih vprašanjih bi tožnik lahko dodal, kar se mu bo zdelo pomembno za postopek. Izrecno je bil pozvan naj govori po resnici in čim bolj natančno. Navesti je moral vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo (…), in v primeru, da nima dokazov, verodostojno in prepričljivo obrazložiti vse razloge, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo. V obravnavani zadevi je tožena stranka s postavljanjem vprašanj razjasnjevala vse okoliščine, ki bi bile v tožnikovem primeru pomembne z vidika priznanja mednarodne zaščite, on pa, kljub dodatnemu pozivu tožene stranke, ni želel dodati ničesar. Potrdil je, da je razumel vsa vprašanja in na postopek, uradno osebo in tolmača ni imel pripomb.

22. To sodišče je v 36. točki sodbe I U 1718/2021 z dne 16. 2. 2022 izpostavilo, da sta podpora in pravna pomoč svetovalcev za begunce po ZMZ-1 prosilcem zagotovljena le pred Upravnim in Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije in ne v upravnem postopku pred toženo stranko (prvi odstavek 9. člena ZMZ-1), kar je ugodnejše od standardov Procesne direktive 2013/32/EU8 (v nadaljevanju Procesna direktiva), skladno s katero je treba prosilcem na vseh stopnjah postopka, vključno po izdaji zavrnilne odločbe, na njihove lastne stroške omogočiti učinkovito posvetovanje s pravnim ali drugim svetovalcem.9

23. Ni mogoče pritrditi tožniku, da je v zvezi z diskriminacijo navedel pravno pomembna dejstva, katere bi morala tožena stranka vsebinsko presojati, pred tem pa pridobiti informacije o položaju Berberov na trgu dela v Maroku. Sodišče se pridružuje oceni tožene stranke, da tožnik ni izkazal, da so njegovo ekonomsko stisko povzročili tretji akterji, in da bi bil, če bi se vrnil v izvorno državo, tam ogrožen.

24. Na osebnem razgovoru je namreč zgolj pavšalno navedel, da v izvorni državi kot Berber ni imel pravic, poleg tega pa tam ni dela. Tisti, ki vladajo v Maroku, ne priznavajo Berberov, zato ti nimajo pravic. Raje zaposlijo Arabce kot Berbere. Kot Berber naj ne bi imel pravice do dela, če bi se želel zaposliti, pa bi moral imeti veze in poznanstva10. Te njegove posplošene trditve po presoji sodišča ne izkazujejo preganjanja (diskriminacije) oziroma tega, da bi mu ob morebitni vrnitvi tam grozila resna škoda, še zlasti zato, ker je imel v Maroku občasno delo, za katero je prejemal plačilo približno 150 EUR na mesec, delal pa je že od svojega 17. leta. Konkretno ni zatrjeval, da bi si tam poskušal najti drugo, bolje plačano delo, vendar mu je bilo to onemogočeno. Na osebnem razgovoru je jasno povedal, da je edini razlog, zaradi katerega je odšel iz Maroka ta, da dela in pomaga družini. Na to, da tožnik v izvorni državi ni bil diskriminiran kaže tudi okoliščina, da je tam hodil v šolo, kasneje pa mu je bil omogočen dostop do dela. Za pot v Evropo je porabil zelo veliko denarja - 5.000 EUR, v zvezi s tem pa le pavšalno navedel, da si je ta denar izposodil pri prijateljih. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je pravilna dokazna ocena tožene stranke, da ni izkazal, da bi mu izvorna država s svojimi ukrepi dejansko onemogočala pravico do dela oziroma drugih osnovnih pravic.

25. Tožnik je na osebnem razgovoru pojasnil, da je ob vložitvi prošnje trditve o prisilnem izseljevanju s strani izvorne države podal, ker je Berber. V Maroko bi se vrnil, če bi tam lahko zaslužil dovolj, ravno tako bi tudi tam ostal, če bi mu finančna situacija to dopustila (4. stran zapisnika o osebnem razgovoru). Ob vložitvi prošnje na mednarodno zaščito in na osebnem razgovoru, mu je tožena stranka ponudila možnost, da navede še morebitne druge razloge za mednarodno zaščito oziroma, da doda druge okoliščine, o katerih se še ni izjavil, vendar je to odklonil. 26. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je očitno, da je tožnik izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave. V postopku ni zatrjeval, da bi imel utemeljen strah pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). V zvezi z razlogi za zapustitev izvorne države je navedel slabe ekonomske razmere, glede katerih pa je Vrhovno sodišče RS že sprejelo odločitev, da z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite.11

27. Sodišče še pojasnjuje, da zmanjšanje ekonomskih pravic zaradi slabše ekonomske razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z (ekonomskimi) pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite niti po presoji Vrhovnega sodišča RS.12 Za to namreč ni dovolj niti dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi da država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite.13 To pomeni, da četudi bi tožnik zatrjeval in nato izkazal, da se v izvorni državni ni mogel dolgoročno preživljati zaradi slabih ekonomskih razmer, takšna škoda ne bi zadostovala za obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1, saj ta ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba.14 Navedenega pa tožnik v upravnem postopku ni zatrjeval. Zgolj dejstvo, da je ekonomski sistem v izvorni državi zanj slab, ne more biti razlog za mednarodno zaščito.

28. Po oceni sodišča tožnik ni z ničemer izkazal ogroženosti zaradi svoje berberske narodnosti, zato je tožena stranka ravnala pravilno, ko pred odločitvijo ni pridobila informacij o položaju Berberov na trgu dela v Maroku. Presoja informacij bi bila namreč smiselna in utemeljena le v primeru, kadar je podan subjektivni element in je strah pred priganjanjem utemeljen. Tožnikove izjave glede tega pa so splošne in neizkazane, zato informacije v ničemer ne bi mogle sanirati neizkazanosti specifičnih individualnih okoliščin.

29. Ne drži tožbeni ugovor, da tožnik pred pred izdajo izpodbijane odločbe ni bil seznanjen s konceptom varne izvorne države, zato se skladno z 9. členom ZUP ni mogel izjaviti o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev po navedenem konceptu. Po presoji sodišča tožnik neutemeljeno očita toženi stranki, da je kršila načelo zaslišanja stranke.

30. Na osebnem razgovoru je namreč uradna oseba tožniku predočila, da je bil Maroko 31. 3. 2022 s strani Vlade Republike Slovenije, uvrščen na seznam varnih izvornih držav (3. stran zapisnika o osebnem razgovoru). Vprašan po razlogih, zaradi katerih Maroko zanj ni varna država, je dejal, da kot Berber tam nima pravic, poleg tega pa tam ni dela15. V izpodbijani odločbi je tožena stranka ustrezno obrazložila, zakaj ni razloga za sklepanje, da Maroko za tožnika ne bi bil varna izvorna država (6. točka obrazložitve sodbe).

31. S tem v zvezi sodišče ugotavlja, da je bil tožnik v postopku za priznanje mednarodne zaščite ustrezno informiran.16 Ni imel pripomb niti na zapisnik ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito niti na zapisnik o osebnem razgovoru. To pomeni, da mu je bilo v okviru navedenih procesnih dejanj omogočeno, da se seznani s procesnimi jamstvi ter dolžnostmi glede podajanja izjave in da se njegovo izjavo dopolni s postavljanjem ustreznih vprašanj, vključno v smeri razjasnjevanja morebitnih nasprotij ali neskladnostmi, s katerimi je treba prosilca soočiti ter mu dati možnost, da se do njih opredeli. Tožnik je torej imel možnosti, da v postopku aktivno sodeluje in da se izjavi o za odločitev pomembnih dejstvih ter zanje predlaga dokaze, pri čemer je zapisnikov razvidno, da mu je tožena stranka v zvezi z razlogi preganjanja postavila številna vprašanja zaradi razjasnitve pomembnih dejstev; zagotovila mu je torej možnost predstavitve elementov za utemeljitev prošnje za mednarodno zaščito, s čimer je izpolnila svojo sodelovalno dolžnost.17 Glede na navedeno tožniku ni bila kršena pravica do izjave.

32. Ker je tožena stranka vsebinsko pravilno in na zakonu utemeljeno presodila, da je tožnikova prošnja očitno neutemeljena na podlagi prve in druge alineje 52. člena ZMZ-1, je sodišče v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

1 Ženevska konvencija o statusu beguncev z dne 28. julija 1951, spremenjena z Newyorškim protokolom z dne 31. januarja 1967 (v nadaljevanju Ženevska konvencija) 2 Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS je razvidno, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani s prosilčevimi navedbami (sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017, 8. točka obrazložitve). Organ o prošnji za mednarodno zaščito namreč odloča v okviru izjave prosilca (prvi odstavek 125. člena v zvezi z drugim odstavkom 207. člena Zakona o splošnem upravnem postopku; v nadaljevanju ZUP), ki mora navesti vsa dejstva in okoliščine v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo (26. - 28. člen ZMZ-1 in prvi odstavek 140. člena ZUP) in za utemeljitev svojih navedb predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze (drugi odstavek 21. člena ZMZ-1). Vrhovno sodišče je sprejelo stališče, da se predpostavlja prosilčevo aktivno ravnanje, torej njegova obveznost, da sodeluje z organom (sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 173/2018 z dne 5. 2. 2019, 25. točka obrazložitve). 3 Zagorc, Stare, Razlaga instituta subsidiarne zaščite v evropskem azilnem sistemu, Pravnik št. 11-12/2019, stran 797 v zvezi z opombo 26. 4 Ibidem, stran 798 v zvezi z opombo 27. 5 Glej 25. uvodno izjavo Procesne direktive. Prim. tudi odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-189/14-13, Up-663/14 (26. točka). 6 Sodba SEU v zadevi C-465/07 z dne 17. 2. 2009, Elgafaji, 28. točka obrazložitve. 7 Sodba ESČP v zadevi N.A. proti Združenemu kraljestvu, 111. točka obrazložitve. 8 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev) 9 Navedeno je urejeno v prvem odstavku njenega 22. člena, iz katerega je razvidno, da se prosilcem se na vseh stopnjah postopka, vključno po izdaji zavrnilne odločbe, na njihove lastne stroške omogoči učinkovito posvetovanje s pravnim ali drugim svetovalcem, ki ga kot takšnega priznava in dopušča nacionalno pravo, o zadevah v zvezi z njihovimi prošnjami za mednarodno zaščito. Države članice lahko nevladnim organizacijam dovolijo zagotavljanje brezplačne pravne pomoči in/ali zastopanja prosilcem v postopkih iz poglavja III in poglavja V v skladu z nacionalnim pravom (drugi odstavek navedenega člena). 10 Prim. 3. stran zapisnika o osebnem razgovoru. 11 Sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 151/2016, 21. točka obrazložitve. 12 Sklep Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 193/2017 z dne 6. 12. 2017, 12. točka obrazložitve. 13 Prav tam, 13. točka obrazložitve. 14 Sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 29/2023 z dne 22. 2. 2023, 10. točka obrazložitve. 15 O teh tožnikovih pavšalnih navedbah se je sodišče že opredelilo v 24. točki obrazložitve. 16 V okviru informiranja se namreč vlagatelju namere, v jeziku, ki ga oseba razume, pred začetkom postopka sprejema prošnje zagotovijo informacije o postopkih po tem zakonu, pravicah in dolžnostih prosilcev, možnih posledicah neupoštevanja obveznosti in nesodelovanja s pristojnim organom, rokih za uveljavljanje pravnih sredstev ter informacije o svetovalcih za begunce in nevladnih organizacijah, ki delujejo na področju mednarodne zaščite (prvi v zvezi z drugim odstavkom 5. členom ZMZ-1). Na prošnjo prosilca se v postopkih brezplačno zagotavljajo vse informacije v zvezi z njegovim postopkom za priznanje mednarodne zaščite (tretji odstavek 5. člena ZMZ-1). Navedeno namreč pripomore k izpolnjevanju temeljne prosilčeve obveznosti po ZMZ-1, torej da se mora v postopku za priznanje mednarodne zaščite kar najbolje potruditi prikazati, v čem so razlogi za priznanje mednarodne zaščite, saj se predpostavlja njegovo aktivno ravnanje. Organ pa mora prosilcu zagotoviti ustrezno možnost predstavitve elementov, potrebnih za čim popolnejšo utemeljitev prošnje v skladu s 4. členom Direktive 2011/95/EU kar vključuje možnost podati pojasnilo glede morebitne neskladnosti ali nasprotja v prosilčevih izjavah. 17 Glej tudi EASO Practical Guide: Evidence Assessment, Marec 2015, stran 12.