Jedro

Pritožnik navaja procesno kršitev, ki je povezana z ugotavljanjem dejanskega stanja, vendar bi to lahko in moral uveljavljati že v postopku pred sodiščem prve stopnje, da se taka kršitev odpravi (glej 3. točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1). Šele v primeru, če bi bil pri tem neuspešen, bi navedeno lahko vodilo do uveljavljanja procesne kršitve s strani sodišča prve stopnje v tem pritožbenem postopku. V pritožbenem postopku sta lahko predmet presoje samo izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje in z njo povezano postopanje tega sodišča, zato je na pritožniku, da opredeli, katero kršitev ZUS-1 je bilo v tem postopku mogoče očitati sodišču prve stopnje. Tega pa pritožnik v svoji pritožbi ne navede, temveč svoje očitke še nadalje usmerja zgolj zoper ravnanje tožene stranke, kar pa glede na vsebino ugovorov ne more voditi do ugoditve pritožbi.

Iz določb ZMZ-1 ne izhaja zahteva, da bi moral imeti prosilec pooblaščenca že v upravnem postopku, saj 9. člen tega zakona prosilcem za mednarodno zaščito pooblaščenca zagotavlja le v postopku pred Upravnim in Vrhovnim sodiščem. Obveznost zagotoviti pooblaščenca v upravnem postopku pa ne izhaja niti iz določb Procesne direktive.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo, vloženo zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-744/2023/5 (1222-16) z dne 29. 3. 2023. S to odločbo je toženka zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka) in mu določila 10-dnevni rok za prostovoljni odhod z območij Republike Slovenije, držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (2. točka izreka), sicer bo s teh območij odstranjen (3. točka izreka). Določila mu je še prepoved vstopa na navedena območja za obdobje enega leta, ki se ne bo izvršila, če bo zapustil območja v roku za prostovoljni odhod (4. točka).

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pritrdilo toženki, da sta podana razloga za zavrnitev tožnikove prošnje kot očitno neutemeljene iz prve in druge alineje 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), ker je v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite in ker prihaja iz varne izvorne države (61. člen tega zakona). Glede obstoja teh razlogov se je na podlagi 71. člena ZUS-1 sklicevalo na utemeljitev v odločbi toženke. Pojasnilo je še, da tožnikova sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju ni bistvena z vidika odločanja o mednarodni zaščiti, saj gre v takem primeru lahko za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite. Po presoji sodišča prve stopnje (to presojo pa je oprlo na tožnikove navedbe) tožnik ni izkazal, da bi bil (ker je Berber) v Maroku diskriminiran v smislu ZMZ-1. Ob sklicevanju na 9. člen ZMZ-11 je kot neutemeljen zavrnilo tožbeni očitek, da bi tožnik moral imeti v upravnem postopku pooblaščenca. Poleg tega je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi, da je bil tožnik v upravnem postopku večkrat poučen, naj v primeru, da kaj ni razumljivo, na to opozori, uradna oseba pa bo ustrezno reagirala, vendar tega ni storil in ob zaključku osebnega razgovora potrdil, da je razumel vsa vprašanja in da na postopek, uradno osebo in delo tolmača nima pripomb. Glede upravnega postopka je še dodalo, da je bil tožnik znotraj tega ustrezno informiran, tudi glede koncepta varne države, ter mu ni bila kršena pravica do izjave.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo vložil pritožbo in predlagal, naj ji Vrhovno sodišče ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1 pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. V prvem odstavku 52. člena ZMZ-1 je med drugim določeno, da se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (prva alineja) ali če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona (druga alineja).

7. Pritožnik v pritožbi trdi, da v upravnem postopku ni imel vseh zakonskih možnosti navajati pravno pomembna dejstva in da zato dejansko stanje ni pravilno ugotovljeno. Navaja, da prošnje ni podal ustno na zapisnik, temveč pisno, kar je po ZMZ-1 izjemna situacija, ter da v postopku pred toženo stranko ni imel pooblaščenca.

8. Glede zatrjevane procesne kršitve o pisnosti podane prošnje Vrhovno sodišče uvodoma ugotavlja, da je skladno z zakonom sodbo sodišča prve stopnje sicer res mogoče izpodbijati glede zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta s strani tega sodišča (2. točka prvega odstavka 75. člena ZUS-1). Ker pa pritožnik navaja procesno kršitev, ki je povezana z ugotavljanjem dejanskega stanja, bi to lahko in moral uveljavljati že v postopku pred sodiščem prve stopnje, da se taka kršitev odpravi (glej 3. točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1). Šele v primeru, če bi bil pri tem neuspešen, bi navedeno lahko vodilo do uveljavljanja procesne kršitve s strani sodišča prve stopnje v tem pritožbenem postopku. V pritožbenem postopku sta lahko predmet presoje samo izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje in z njo povezano postopanje tega sodišča, zato je na pritožniku, da opredeli, katero kršitev ZUS-1 je bilo v tem postopku mogoče očitati sodišču prve stopnje. Tega pa pritožnik v svoji pritožbi ne navede, temveč svoje očitke še nadalje usmerja zgolj zoper ravnanje tožene stranke, kar pa glede na vsebino ugovorov ne more voditi do ugoditve pritožbi.2

9. V tožbi je sicer uveljavljal kršitev pravil postopka, ker v upravnem postopku ni imel pooblaščenca. Po presoji Vrhovnega sodišča pa je sodišče prve stopnje ta tožbeni ugovor pravilno zavrnilo s pojasnilom, da taka zahteva ne izhaja iz določb ZMZ-1, saj 9. člen tega zakona prosilcem za mednarodno zaščito pooblaščenca zagotavlja le v postopku pred Upravnim in Vrhovnim sodiščem, obveznost zagotoviti pooblaščenca v upravnem postopku pa ne izhaja niti iz določb Procesne direktive.3 Opravilo je tudi presojo, ali je bil pritožnik v upravnem postopku prikrajšan za varstvo svojih pravic in interesov, a po vpogledu v zapisnik ob vložitvi prošnje in zapisnik o osebnem razgovoru, kršitev v tem pogledu ni ugotovilo.

10. V pritožbi pritožnik sicer navaja, da se sodišča boji in da pred sodiščem zablokira, vendar te pritožbene navedbe po naravi stvari ne utemeljujejo nepravilnosti presoje sodišča prve stopnje o neutemeljenosti v tožbi očitanih kršitev pravil upravnega postopka. Prav tako z njimi ne more utemeljiti očitka, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi dejansko stanje ugotovilo nepopolno. Pritožnik bi namreč že v tožbi (in ne šele na glavni obravnavi, kot to zmotno izhaja iz pritožbenih navedb) moral razložiti, zakaj toži, ter predlagati, kako in v čem naj se upravni akt odpravi ali ugotovi njegova nezakonitost (prvi odstavek 30. člena ZUS-1). V tožbi, ki jo je vložil po kvalificirani pooblaščenki (ki ga zastopa kot svetovalka za begunce in odvetnica), pa je glede dejanskega stanja navajal le svoje mnenje, da so dejstva, ki jih je v postopku navajal v zvezi z diskriminacijo, ki naj bi je bil v Maroku deležen kot Berber, pravno pomembna, ker da je to vplivalo na možnost pridobiti delo in preživljati sebe in svojo družino. Po vsebini enako ponavlja tudi v pritožbi.

11. Iz vsebine pritožnikovih ugovorov torej izhaja zgolj splošno nestrinjanje z dokazno oceno, ki jo je sprejelo Upravno sodišče. Pri tem pa ne ponudi nobenih vsebinskih argumentov, zakaj naj bi bila napačna vsebinska presoja sodišča prve stopnje, da pritožnik ni navajal dejstev, pomembnih za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite.4 Revščina, otežen dostop do trga dela in neenakopravnost pri dostopu do trga dela, ob upoštevanju okoliščin obravnavanega primera in pavšalnosti navedb glede zaposljivosti, pa tudi po presoji Vrhovnega sodišča ne pomenijo razlogov za priznanje mednarodne zaščite. Da bi socialno ekonomska diskriminacija postala preganjanje, bi moral pritožnik zatrjevati (in nato tudi dokazati), da je bil zaradi svoje berberske narodnosti žrtev ponavljajočih se dejanj fizičnega ali psihičnega nasilja, ki je imelo lastnosti dejanj preganjanja oziroma da je bil zato deležen zbira različnih diskriminatornih ukrepov5 (primerjaj tudi prvi odstavek 26. člena ZMZ-1). Njegove trditve, da kot Berber v Maroku težje dobi delo kot Arabci (pri čemer je delo občasno imel), tega standarda ne dosegajo.

12. Glede na navedeno in ker druge pritožbene navedbe niso pomembne za odločitev, podani pa niso niti razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (76. člen v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1).

1 Ta zagotavlja podporo in pravno pomoč prosilcem (le) pred Upravnim in Vrhovnim sodiščem, kar je ugodnejše od standardov Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev), t. i. Procesna direktiva 2013/32/EU. 2 Tako VSRS tudi v sodbi I Up 70/2023 z dne 10. 5. 2023. Prim. sodbo VSRS I Up 66/2023 z dne 19. 4. 2023. 3 Ta določa, da se prosilcem na vseh stopnjah postopka, vključno po izdaji zavrnilne odločbe, na njihove lastne stroške omogoči učinkovito posvetovanje s pravnim ali drugim svetovalcem, ki ga kot takšnega priznava in dopušča nacionalno pravo, o zadevah v zvezi z njihovimi prošnjami za mednarodno zaščito ter da države članice lahko nevladnim organizacijam dovolijo zagotavljanje brezplačne pravne pomoči in/ali zastopanja prosilcem v postopkih iz poglavja III in poglavja V Procesne direktive v skladu z nacionalnim pravom. 4 Glede tega, da je presoja razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja v upravnem pritožbenem postopku tudi sicer omejena, poudarja Vrhovno sodišče ustaljeno v svoji sodni praksi, glej npr. sodbe I Up 227/2016 z dne 31. 8. 2016, I Up 312/2016 z dne 1. 2. 2017, I Up 132/2017 z dne 7. 4. 2017, I Up 124/2021 z dne 1. 9. 2021. 5 Sodba Vrhovnega sodišča I Up 173/2018 z dne 9. 8. 2018.