Jedro

Ali je plačano nadomestilo doseglo 30 % vrednosti nepremičnine, sodišče za potrebe lastninjenja kmetijskih zemljišč v družbeni lastnini ugotovi na podlagi izplačane odškodnine in takratnih prometnih vrednosti nepremičnin približno enake kulture in kakovosti, ne pa na podlagi ZDen in z njimi povezanih podzakonskih predpisov.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožnica je dolžna toženki v roku 15 dni povrniti 1.527,06 EUR stroškov odgovora na revizijo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožnica je zahtevala ugotovitev solastninske pravice na nepremičnini parc. št. 1094/0, k. o. 1975 ..., pri kateri je kot solastnica vpisana toženka. Trdila je, da je v postopku lastninjenja zadružnega premoženja v družbeni lastnini na podlagi drugega odstavka 74. člena Zakona o zadrugah (v nadaljevanju ZZad) postala lastnica omenjene nepremičnine, saj jo je pravni prednik toženke pridobil na neodplačen način.

2. V tej zadevi Vrhovno sodišče odloča drugič. S sklepom II Ips 308/2013 z dne 16. 7. 2015 je reviziji tožnice ugodilo, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Presodilo je, da sta sodišči prve in druge stopnje materialno in procesno dokazno breme glede dejstva, ali je plačano nadomestilo preseglo 30 % vrednosti takratne vrednosti nepremičnine (ki utemeljuje presojo o odplačnosti prenosa) nepravilno prenesli na tožnico.

3. Sodišče prve stopnje je (v zadnjem sojenju) zahtevek zavrnilo in tožnici naložilo povračilo pravdnih stroškov toženke. Ocenilo je, da je toženka sporno nepremičnino pridobila odplačno, saj je lastnikom zemljišč, ki jih je prejela z arondacijo, plačala nadomestilo in dala nepremičnine v skupni vrednosti, ki presega 30 % njihove takratne vrednosti. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka. Strinjalo se je s presojo sodišča prve stopnje, da je toženka sporno nepremičnino pridobila odplačno.

4. Tožnica je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo. V njej navaja, da se je drugostopenjsko sodišče sklicevalo na odločbo II Ips 250/2012, ki na glavo postavlja celoten sistem prenosov zadružnega premoženja glede ugotavljanja odplačnosti. Vrhovno sodišče je v tej odločbi zapisalo, da je pri presoji (ne)odplačnosti treba upoštevati tudi drugi odstavek 5. člena Navodila o tem, kaj se šteje za dokumentacijo za prenos kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov na Sklad Kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije oziroma na občine (Ur. list RS, št. 32/1993, v nadaljevanju Navodilo), ki določa, da se razmerje med plačano odškodnino in takratno vrednostjo nepremičnine ugotovi na podlagi izplačane odškodnine in takratnih prometnih vrednosti nepremičnin približno enake kulture in kakovosti. V sklepu Up-201/95 je Ustavno sodišče že leta 1995 zavrnilo stališče o ugotavljanju višine izplačane odškodnine na način, da se upošteva prometna vrednost v času podržavljenja. V tej ustavni odločbi je prav tako pojasnjeno, da je bila sporna odredba izdana tudi na podlagi pooblastila drugega odstavka 76. člena ZZad, ki določa enako valorizacijo za denarno vrednost deleža, ki ga je vplačal sedanji oziroma nekdanji član zadruge, pa mu ta delež ni bil vrnjen. Ob odločitvi Vrhovnega sodišča v II Ips 250/2012 se je tako izpostavilo vprašanje usklajenosti drugega odstavka 5. člena Navodila z zakonodajo, ki je že pred sprejemom navodil določila, na kakšen način se ugotavlja višina izplačane odškodnine za nepremičnine, ki so bile podržavljene v smislu predpisov o denacionalizaciji. V drugem odstavku in delno prvem odstavku (9. točki) 5. člena Navodila je pristojno ministrstvo preseglo napotilo 16. člena ZSKZG RS, saj je mimo zakonskega pooblastila in v nasprotju z določili področnih zakonov določilo tudi na kakšen način naj bi se ugotavljalo razmerje med plačano odškodnino in vrednostjo nepremičnin. V 44. členu ZDen je kot splošno načelo ugotavljanja odplačnosti zakonodajalec zavzel stališče, da se vrednost podržavljenega premoženja določi po stanju v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti. Na isti način tudi ZZad v 76. členu ureja način vrednotenja deležev zadružnikov. Sodišči bi morali v tem delu odkloniti uporabo Navodil. Sodna praksa je povsem enotna, da v tistem obdobju trg nepremičnin sploh ni deloval po tržnih zakonitostih, zato verodostojnih podatkov o takratnih prometnih vrednostih verjetno niti ni možno pridobiti. Ugotavljanje prometne vrednosti bo vsakič pripeljalo do zaključka o odplačnosti, saj je takratni sistem težil k izplačilu primerne odškodnine. Tožnica nima pomislekov o ustreznosti Navodila glede meje 30 % in uporabe tega v primeru zadrug (kot je izreklo Vrhovno sodišče v II Ips 149/2013), vendar to še ne pomeni, da Navodilo ni preseglo zakonskega pooblastila v ostalem delu. Nobeno sodišče do sedaj ni presojalo odplačnosti po 5. členu Navodila v smislu 5. do 8. točke, čeprav je bilo s strani tožnice vedno izpostavljeno, da je treba pri presoji odplačnosti v primeru menjav preveriti tudi, na kakšen način je zadruga pred tem pridobila zemljišče, ki ga je dala v menjavo. V kolikor je dokazno breme odplačne pridobitve na strani zadruge, bi morala ta dokazati, da je odškodnino takrat dejansko izplačala, kot tudi iz katerih virov je pridobila sredstva za izplačilo.

5. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena toženki, ki je nanjo odgovorila in utemeljevala njeno zavrnitev.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Za odločitev v obravnavani zadevi je ključna ocena, katera od pravdnih strank je v postopku lastninjenja zadružnih nepremičnin v družbeni lastnini pridobila lastninsko pravico na sporni nepremičnini. Odločitev sodišč prve in druge stopnje, da jo je pridobila toženka, temelji na ugotovljenem dejanskem stanju, ki ne more biti predmet revizijskega preizkusa (primerjaj tretji odstavek 370. člena ZPP): − toženka je sporno kmetijsko zemljišče dobila v uporabo na podlagi arondacijske odločbe; − v zameno zanjo je prejšnjim lastnikom dala druga zemljišča, delno pa izplačala odškodnino; − nadomestilo in vrednost nadomestnih zemljišč sta presegla 30 % tedanje prometne vrednosti arondiranih nepremičnin.

8. Revizijski očitki, da sodišče ni ugotovilo, na kakšen način je zadruga (toženka) pred tem pridobila zemljišča, ki jih je dala v menjavo, kot tudi iz katerih virov je pridobila sredstva za izplačilo, in ali je toženka nadomestilo dejansko izplačala, niso utemeljeni. Na identične očitke v pritožbi je tožnici odgovorilo že sodišče druge stopnje. Pojasnilo je, da je dejstvo izplačila nadomestila prejšnjim lastnikom arondiranih zemljišč tožnica sama priznala, glede vira sredstev pa ni podala nobenih konkretnih ugovornih trditev, ki bi to problematizirali. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji. Revidentka bi zato morala izpodbiti pravilnost razlogov sodišča druge stopnje, česar ni niti poskusila.

9. Določbi prvega in drugega odstavka 74. člena ZZad sta pri prehodu iz sistema družbene lastnine v klasična lastninskopravna razmerja kot kriterij pridobitve lastninske pravice na kmetijskih zemljiščih določili odplačnost pridobitve. Kmetijska zemljišča v družbeni lastnini so z uveljavitvijo ZZad prešla v zadružno premoženje, če so bila pridobljena odplačno. V nasprotnem primeru so postala last Republike Slovenije in se prenesla na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (v nadaljevanju Sklad).

10. Vprašanja odplačnosti ZZad ne ureja podrobneje. Prenos kmetijskih zemljišč, na katerih je lastninsko pravico dobila država, je zakonodajalec uredil z Zakonom o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (v nadaljevanju ZSKZ). Vezal ga je na podzakonski predpis - Navodilo (sedmi odstavek 16. člena ZSKZ).1 Ta vsebuje tudi kriterij za razmejitev med odplačnostjo in neodplačnostjo, in sicer je ta pri nepremičninah, za katere je bilo dano nadomestilo, določen pri 30 % njihove takratne vrednosti.2

11. Kriteriju 30 % vrednosti tožnica ne ugovarja, sporno zanjo pa je, ali se ta pravilno presoja glede na tedanjo vrednost nepremičnin ali bi se moral glede na njihovo sedanjo vrednost (to je vrednost nepremičnin v času lastninjenja). V prid slednji gre po njeni oceni primerjava z ZDen in z njim povezanimi podzakonskimi predpisi. Ti ločnico odplačnosti vežejo na temeljno pravilo za določanje vrednosti podržavljenega premoženja iz prvega odstavka 44. člena ZDen, po katerem se vrednost podržavljenega premoženja določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti. Vrhovno sodišče je že v odločbi II Ips 188/2017 z dne 23. 11. 2017 obrazložilo, da primerjava s pravilom iz 44. člena ZDen in podzakonskimi predpisi, sprejetimi na njegovi podlagi, ni ustrezna.3 Poudarilo je, da se je o tem že izreklo, ne zgolj v zadevi II Ips 250/2012, na katero se v obravnavani zadevi sklicuje drugostopenjsko sodišče, temveč tudi v drugih odločbah (II Ips 245/2014, II Ips 112/2013, II Ips 233/2015...). Zato ne drži graja revidentke, da je Vrhovno sodišče z odločitvijo v zadevi II Ips 250/2012 in nekaterimi drugimi odločitvami v zadnjem času nepričakovano „postavilo na glavo“ sistem lastninjenja zadružnega premoženja.

12. Vrhovno sodišče je v omenjeni zadevi II Ips 188/2017 prav tako že opozorilo, da mora za odstop od izhodiščnega pravila, po katerem se odplačnost pogodbe praviloma presoja glede na vrednost, ki jo ima stvar v času sklepanja pogodbe, obstajati razumen razlog. Pojasnilo je, da je ta nedvomno podan v primeru, ko se vrača prej odvzeto premoženje, in da je zakonodajalec s pravilom iz 44. člena ZDen (da se vrednost podržavljenega premoženja določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti) izenačil pravni položaj upravičencev, ki so podržavljeno premoženje dobili vrnjeno v obliki odškodnine, in tistih, ki so ga dobili v naravi. Poudarilo je, da v primerih, kot je obravnavani, ne gre za vprašanje denacionalizacije in odprave krivičnega odvzema, torej vprašanje, ali in v kakšni obliki gre upravičencu pravica do vračila podržavljenega premoženja, pač pa za vprašanje lastninjenja in s tem iskanja naslovnika, ki naj mu ob prehodu iz sistema družbene lastnine pripadejo upravičenja iz lastninske pravice. Nepremičnine z lastninjenjem kvečjemu prehajajo iz sfere nekdanjih imetnikov pravice uporabe in ne vstopajo vanjo. Za izvzem sredstev iz sfere dosedanjega imetnika pravice uporabe pa mora imeti zakonodajalec razumno podlago in zagotoviti ustrezno varstvo.4,5 Glede na navedeno tudi ni nič narobe s končnim rezultatom, kot ga podaja tožnica: da bo ob presoji odplačnosti na temelju tedanje prometne vrednosti odgovor praviloma pritrdilen.

13. Neutemeljeno je tudi revidentkino sklicevanje na pravilo o načinu valorizacije vplačanih deležev v zadrugo iz drugega odstavka 76. člena ZZad. To namreč ni postavljeno za primer lastninjenja zadružnega premoženja, ampak se nanaša na popravo krivice, ki je bila prizadejana bivšemu članu zadruge z odvzemom njegovega deleža. Bivšemu članu oziroma njegovemu pravnemu nasledniku pravo priznava pravico do vračila deleža.6 Pravila o načinu valorizacije ni mogoče raztegniti na vsa vprašanja, povezana z zadružnim premoženjem, nasprotno; uporabiti ga je dopustno le za primere, na katere se nanaša. 14. Opravljenemu izračunu revidentka neutemeljeno nasprotuje tudi z opozorilom, da v tem času promet s kmetijskimi zemljišči ni deloval po tržnih zakonitostih. Poudariti velja že, da Navodilo sodišču ni naložilo ugotavljanja tedanje tržne, pač pa prometne vrednosti. Tožnica sicer izpostavlja dvom, ali je to vrednost sploh mogoče ugotoviti, ravno nasprotno pa izhaja iz ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišči nižjih stopenj sta tedanjo prometno vrednost spornih nepremičnin ugotovili s pomočjo izvedenca. V zvezi s primerjavo z odločbo Ustavnega sodišča Up-201/95 je treba še dodati, da se je Ustavno sodišče očitno opredeljevalo do vrednosti, ki bi se prosto oblikovala pri prometu z nepremičninami na trgu, če bi zanj veljala pogodbena svoboda.7 To pa še ne pomeni, da ni mogoče ugotoviti tedanje prometne vrednosti, ki ni tržna vrednost v tem smislu, kar poudarja tudi tožnica.

15. Zaključek o odplačnosti je ustrezen, ko dana odmena doseže višino, ki ima občutno, to je nezanemarljivo zvezo s ceno, ki bi jo prodajalec lahko sicer dosegel. Zakonodajalec je to mejo postavil pri 30 % njene tedanje prometne vrednosti. Ker je v obravnavanem primeru dana odmena za arondirane nepremičnine presegla 30 % tedanje prometne vrednosti nepremičnine, je zaključek, da je toženka sporno nepremičnino pridobila odplačno, pravilen, ta pa izključuje tožničino lastninsko pravico na njej.

16. Razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, po obrazloženem niso podani, zato je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

17. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbah prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP. Tožnica z revizijo ni uspela, zato mora tožencu povrniti stroške odgovora na revizijo. Višina teh je odmerjena v skladu z Odvetniško tarifo.

1 To se uporablja tudi za primere, ko je Republika Slovenija kmetijska zemljišča pridobila po drugih predpisih (drugi odstavek 14. člena ZSKS in 1. člen Navodila namreč vključujeta tudi pridobitev po 74. členu ZZad). 2 Za nepremičnine, pridobljene na neodplačen način, se po določbah njegovega prvega odstavka 5. člena štejejo tudi nepremičnine (iz 1. do 3. točke tega odstavka), za katere je organ, ki jih je podržavil, oziroma upravljalec plačal odškodnino do 30 % takratne vrednosti, in druge nepremičnine, za katere upravljalec ne dokaže, da jih je dobil odplačno oziroma s plačilom odškodnine več kot 30 % takratne vrednosti nepremičnine (4. in 9. točka). 3 Primerjaj 15. točko obrazložitve v zadevi II Ips 188/2017. 4 Primerjaj razloge Ustavnega sodišča v odločbi U-I-77/93, predvsem točke od 58 do 67. 5 Primerjaj 16. in 17. točko obrazložitve v zadevi II Ips 188/2017. 6 Sedanji oziroma bivši član zadruge ali pravni naslednik bivšega člana, ki je plačal delež, pa mu doslej ni bil vrnjen, ima pravico do vračila deleža. ne more pa na tej podlagi zahtevati sprejem v članstvo. Vplačani deleži se valorizirajo z upoštevanjem paritete tolarja do ZDA dolarja v času vplačila deleža in paritete tolarja do ZDA dolarja na dan vračunanja oziroma izplačila deleža ob upoštevanju povprečnega povečanja dolarskih cen tega premoženja, ki ga določi minister, pristojen za finance. 7 Primerjaj 11. točko odločbe Up-201/95.