Jedro

V primeru lastninjenja na podlagi prvega oziroma drugega odstavka 74. člena ZZad mora izvedenec ugotavljati odplačnost pridobitve spornih nepremičnin s strani tožene stranke - zadruge na podlagi 5. člena Navodila o tem, kaj se šteje za dokumentacijo za prenos kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije oziroma na občine. Upoštevati mora tudi drugi odstavek navedene določbe, ki določa, da se razmerje med plačano odškodnino in takratno vrednostjo nepremičnin ugotovi na podlagi izplačane odškodnine in takratnih prometnih vrednosti nepremičnin približno enake kulture in kakovosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožeča stranka lastnik nepremičnine parc. št. ..., njiva v izmeri 92.849 m2, vpisana v k. o. X (ID 000), do deleža 77236/92849 (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da mora toženi stranki v roku 15 dni povrniti 14.269,41 EUR pravdnih stroškov, z obrestmi v primeru zamude (II. točka izreka).

2. Zoper takšno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožila tožeča stranka. Višjemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in toženi stranki naloži plačilo tožničinih pravdnih stroškov oziroma podrejeno, da jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in višjemu sodišču predlagala, da jo kot neutemeljeno zavrne. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tej pravdi tožeča stranka s tožbenim zahtevkom zahteva ugotovitev solastninske pravice na nepremičnini v k. o. X, pri kateri je v zemljiški knjigi kot solastnica vpisana tožena stranka. Tožeča stranka trdi, da je v postopku lastninjenja zadružnega premoženja v družbeni lastnini na podlagi drugega odstavka 74. člena Zakona o zadrugah (v nadaljevanju ZZad) v zvezi s prvim odstavkom 14. člena Zakona o skladu kmetijskih zemljišč (v nadaljevanju ZSKZ) postala lastnica te nepremičnine, ker jo je pravni prednik tožene stranke pridobil neodplačno. Tožena stranka nasprotno trdi, da je nepremičnino pridobila v arondacijskem postopku, izvedenem na podlagi takrat veljavnega Temeljnega zakona o izkoriščanju kmetijskega zemljišča. Kot arondacijski upravičenec pa je morala na podlagi omenjenega zakona lastnikom odvzetih zemljišč dati odškodnino. Nepremičnino je torej pridobila odplačno, zato v konkretnem primeru ne pride v poštev določba drugega odstavka 74. člena ZZad v zvezi s prvim odstavkom 14. člena ZSKZ.

6. Sodišče prve stopnje je v četrtem sojenju ocenilo, da je tožena stranka sporno nepremičnino pridobila odplačno. Takšno oceno je sprejelo na podlagi ugotovitve, da je tožena stranka lastnikom zemljišč, ki so se pripojila z arondacijo izročila 34.491 m2 zemljišča in plačala odškodnino v znesku 140.000,00 din. To pa preračunano na skupno denarno vrednost znaša 21.578.640,78 din oziroma preračunano v kvadratne metre zemljišča 106.107 m2. Predmetna parcela pa meri 92.849 m2, kar pomeni skoraj enako kvadraturo in s tem (implicitno), da je višina nadomestila celo presegala 100 % takratne vrednosti predmetne parcele (in torej ne drži pritožbeni očitek, da zaključka sodišča prve stopnje o odplačnosti ni mogoče preizkusiti - gl. 11. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Posledično se kot povsem logičen izkaže tudi zapis sodišča prve stopnje, da izračun ne more biti toliko nepravilen, da bi lahko posegel nižje od 30 %. To bi namreč pomenilo, da je izračun napačen za več kot 70 %. Za takšno odstopanje pa tožeča stranka ni navedla nobenega utemeljenega razloga.

Se pa višje sodišče strinja s pritožnico, da preračun odškodnine/nadomestila na 106.107 m2 ni pravilen. Iz izvedenskega mnenja namreč izhaja, da je tožena stranka na podlagi arondacijskih odločb prejela zemljišča v izmeri 71.616 m2, kot odškodnino pa je dala 34.491 m2 zemljišč in plačala 140.000,00 din. Nadalje iz izvedenskega mnenja izhaja, da 71.616 m2 znaša 11.031.900,43 din, 34.491 m2 pa 10.546.740,35 din in kar z upoštevanjem 140.000,00 din znaša 10.686.740,35 din. Teh dveh zneskov (11.031.900,43 din in 10.686.740,35 din) pa sodišče prve stopnje ne bi smelo sešteti, temveč bi ju moralo med seboj primerjati, saj je le tako mogoče priti do odgovora ali je nadomestilo presegalo 30 % takratne vrednosti predmetne nepremičnine. Kljub temu ta napaka sodišča prve stopnje ni vplivala na pravilnost odločitve, saj tudi z upoštevanjem gornjih (pravilnih) podatkov pridemo do zaključka, da je tožena stranka nepremičnino pridobila odplačno (10.686.740,35 din, kar ustreza vrednosti danih nadomestil v denarju in v zemljiščih ustreza 96,87 % od 11.031.900,43 din, kolikor znaša vrednost zemljišč, ki jih je tožena stranka prejela z arondacijo).

7. Z navedbami, da je tožena stranka prepozno predlagala dokaz z izvedencem, pritožnica uveljavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (prvi odstavek 286. člen ZPP). Z uveljavljanjem te kršitve pa je pritožnica prekludirana; skladno s prvim odstavkom 286.b člena ZPP bi to kršitev morala uveljavljati že na naroku z dne 9. 10. 2015 oziroma bi jo lahko uveljavljala šele v pritožbi zgolj v primeru, če te kršitve brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Tega pa niti ne zatrjuje, še manj izkaže. 8. Nadalje pritožnica trdi, da je izvedenec prekoračil napotke sodišča iz sklepa z dne 19. 10. 2015 (s čimer smiselno uveljavlja kršitev 252. člena ZPP) s tem, ko je ugotavljal prometno vrednost zemljišč tudi na podlagi listin, ki jih je sam pridobil (npr. podatek o transakciji kmetijskega zemljišča iz leta 1974 za območje k. o. X). Višje sodišče po vpogledu v spis ugotavlja, da sta bili pravdni stranki s strani sodišča pozvani (l. št. 255 spisa), da se izjavita o dopolnilnem izvedenskem mnenju. Tožeča stranka se je na poziv sodišča odzvala z vlogo z dne 3. 2. 2016 (l. št. 261 spisa), vendar v njej te kršitve ni uveljavljala. Ko je tako, pa tudi tega pritožbenega očitka, kot prepoznega, glede na izrecno določbo prvega odstavka 286.b člena ZPP, ni mogoče upoštevati. Ob tem višje sodišče le pripominja, da s tem, ko je za določitev prometne vrednosti nepremičnin v letu 1963 za primerjavo vzel transakcijo iz leta 1974, izvedenec tudi sicer ni prekoračil napotkov sodišča. Pridobivanje tega podatka namreč spada v metodologijo dela izvedenca. Posledično tudi ni mogoče zahtevati od tožene stranke, da bi mu morala ta podatek sama predložiti (za kar se smiselno zavzema pritožnica).

9. Pritožnica nadalje navaja, da je izvedenec naredil projekcijo cen na čas podržavljenja. Vrednotenje na čas podržavljenja pa je po njenem prepričanju problematično, saj v času podržavljenja sploh ni obstajal svoboden trg nepremičnin, zato tudi ni možno ugotoviti takratnih tržnih razmer, ker jih ni bilo. Višje sodišče tem pomislekom ne sledi. Kot je poudarilo Vrhovno sodišče v odločbi II Ips 250/2012 z dne 5. 2. 2015 mora v primeru lastninjenja na podlagi prvega oziroma drugega odstavka 74. člena ZZad izvedenec ugotavljati odplačnost pridobitve spornih nepremičnin s strani tožene stranke - zadruge na podlagi 5. člena Navodila o tem, kaj se šteje za dokumentacijo za prenos kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije oziroma na občine (v nadaljevanju Navodila). Upoštevati mora tudi drugi odstavek navedene določbe, ki določa, da se razmerje med plačano odškodnino in takratno vrednostjo nepremičnin ugotovi na podlagi izplačane odškodnine in takratnih prometnih vrednosti nepremičnin približno enake kulture in kakovosti. Ugotavljanje vrednosti v času podržavljenja torej izvedencu nalaga materialno pravo, z njim skladno pa je izvedenec v konkretnem primeru tudi naredil izračun.

10. Glede očitka pritožnice, da tožena stranka ni predložila nobenih listin, ki bi potrjevale, da je bila odškodnina dejansko izplačana, višje sodišče vztraja pri stališču, da je tožena stranka že s predložitvijo arondacijskih odločb dokazala, da je bila odškodnina plačana. Da je takšno stališče pravilno, smiselno priznava tudi pritožnica, saj je v eni svojih prejšnjih pritožb (gl. l. št. 177 spisa) zapisala: "...da se v postopkih denacionalizacije nikoli ne ugotavlja, ali je v aktu o podržavljenju določena odškodnina dejansko bila izplačana, ampak zgolj dejstvo, ali je odškodnina v aktu o podržavljenju bila določena in če je bila določena jo je potrebno pri izračunu odplačnosti upoštevati". Takšen način je po prepričanju višjega sodišča tudi edini življenjski, saj si ni mogoče predstavljati, da bi tožena stranka za več kot 50 let nazaj hranila dokaze o izvršenih transakcijah oziroma o tem, da so bile nadomestne nepremičnine dejansko izročene arondacijskim zavezancem. Poleg tega tožeča stranka ni navajala nobenega utemeljenega razloga, še manj predložila dokaza, ki bi nakazoval, da arondacijske odločbe niso bile realizirane. Nasprotno: tožeča stranka je v drugem odstavku VI. točke vloge z dne 15. 3. 2010 (l. št. 36 spisa) sama navedla (prvi odstavek 214. člen ZPP), da je tožena stranka v zameno za arondirana zemljišča lastnikom dodelila druga zemljišča, delno pa jim izplačala odškodnino.

11. Po presoji višjega sodišča se pritožnica tudi neutemeljeno zavzema, da bi moral izvedenec pri ugotavljanju odplačnosti oziroma neodplačnosti pridobitve zemljišč upoštevati še 5. do 8. točko prvega odstavka 5. člena Navodila. Vrhovno sodišče je namreč v sklepu II Ips 308/2013 z dne 16. 7. 2015 izrecno navedlo, da je potrebno presojo odplačnosti v konkretnem primeru opreti na določilo 4. točke prvega odstavka 5. člena Navodila. V zvezi s tem je Vrhovno sodišče tudi pojasnilo, da materialno pravo sklep o odplačnosti pridobitve omogoča na podlagi ugotovitve, 1) da je organ, ki je nepremičnino podržavil oziroma upravljalec (tj. toženka) zanjo plačal določeno nadomestilo; 2. ) in da je to nadomestilo preseglo 30 % vrednosti takratne vrednosti nepremičnine. To oboje pa je tožena stranka dokazala. Tožeča stranka sicer v pritožbi trdi, da bi morala tožena stranka dokazati tudi, da je nadomestne nepremičnine pridobila iz lastnih sredstev. Vendar pa to vprašanje ne sodi v okvir pravilne uporabe materialnega prava, temveč bi ga bilo sodišče dolžno presojati šele v posledici tovrstnih tožničinih konkretnih ugovornih trditev (v smislu zakaj naj bi bili (konkretni) viri sredstev oziroma (konkretne) zamenjane nepremičnine z vidika presoje odplačnosti pridobitve sploh "problematične"). Takšnih trditev pa tožeča stranka ni podala. Pomeni, da to dejstvo med pravdnima strankama niti ni bilo sporno in je vsakršno dokazovanje odveč (drugi odstavek v zvezi s prvim odstavkom 214. člen ZPP).

12. Glede na navedeno pritožbeni očitki niso utemeljeni. Ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Ker odgovor na pritožbo ni v ničemer prispeval k odločitvi višjega sodišča, ta stroškovno ni bil potreben (155. člen ZPP). Tudi tožena stranka mora zato sama kriti stroške, ki so ji z njim nastali.