Jedro

Ker je radiofrekvenčni spekter del suverenosti Republike Slovenije, pomeni poseganje vanj tudi kršitev njene suverenosti. Pred takimi čezmejnimi posegi, ki prihajajo s strani tujih civilnopravnih subjektov, s katerimi se ne posega samo v pravico uporabe dodeljene frekvence, temveč pomenijo hkrati poseganje v suverenost Republike Slovenije, se Republika Slovenija lahko brani s pravnimi sredstvi. Ta pristojnost (v tem primeru stvarna legitimacija) ji pripada ne glede na to, ali pomeni poseganje v radiofrekvenčni spekter hkrati tudi poseganje v katero od dodeljenih frekvenc, in ne glede na to, ali je imetnik pravice uporabe prizadete frekvence sprožil postopek pravnega varstva svoje pravice.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Toženka mora tožniku v roku 15 dni plačati 915,00 EUR stroškov revizijskega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Obrazložitev

_Ozadje zadeve in dosedanji potek postopka_

1. Tožnici (Republika Slovenija) je na podlagi mednarodnih sporazumov dodeljena radijska frekvenca 89,3 MHz, na oddajni lokaciji Tinjan v bližini Kopra. To radijsko frekvenco je preko pooblaščene agencije dodelila v uporabo stranskemu intervenientu (RTV Slovenija), ki na njej oddaja program Radio 1. Tožnica je v tožbi navajala, da toženka v nasprotju z določili Mednarodnega sporazuma GE84s uporablja radijsko frekvenco 89,4 MHz na oddajni lokaciji v okolici Trsta in s tem protipravno vznemirja lastninsko pravico tožnice na predmetni frekvenci.

2. Sodišče prve stopnje je uvodoma zavrnilo ugovor toženke, da tožnica ni aktivno legitimirana. Pojasnilo je, da radiofrekvenčni spekter sodi v premoženjsko in upravljavsko rabo tožnice. Zato lahko od vsakogar zahteva, da preneha z dejanji, ki predstavljajo vznemirjanje radiofrekvenčnega spektra. Nato je na podlagi izvedenskega mnenja ugotovilo, da toženka z oddajanjem radijskega signala na frekvenci 89,4 MHz vznemirja tožnico pri uporabi frekvence 89,3 MHz, saj motilni signal visoko presega vrednosti predpisanega zaščitnega razmerja na območju Republike Slovenije. Zato je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo in toženki naložilo, da opusti vsakršno poseganje v lastninsko pravico, ki jo ima tožnica na frekvenci 89,3 MHz, še posebej, da preneha oddajati karkšnekoli radijske signale na frekvenci 89,4 MHz z oddajne lokacije v okolici Trsta, ki bi segali na območje Republike Slovenije.

3. Toženka se je zoper sodbo pritožila. Pritožbeno sodišče je pritožbi delno ugodilo. Sprva je pritrdilo nižjemu sodišču, da ima tožnica aktivno legitimacijo, da zagotovi neovirano rabo radiofrekvenčnega spektra. Je pa sodišče prve stopnje svojo odločitev nepravilno utemeljilo na temelju varstva lastninske pravice na radijski frekvenci. Slednja namreč ni stvar v smislu 15. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Zato tožnici ne pripada klasično negatorno varstvo, temveč posebno (_sui generis_) opustitveno upravičenje. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo spremenilo tako, da mora toženka namesto opustitve poseganja v lastninsko pravico, ki naj bi jo imela tožnica na frekvenci 89,3 MHz, opustiti poseganje v frekvenco 89,3 MHz.

_Dopustitev revizije_

4. Zoper sodbo pritožbenega sodišča sta obe pravdni stranki predlagali dopustitev revizije. S sklepom v zadevah II DoR 187/2022, II DoR 193/2022 je Vrhovno sodišče predlog tožnice zavrglo, medtem ko je predlogu toženke ugodilo in dovolilo revizijo glede naslednjih dveh vprašanj:

(1) Ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da je podana aktivna legitimacija tožnice za uveljavljeno pravno varstvo za opustitveni zahtevek zaradi protipravnih posegov v radijsko frekvenco?

(2) Ali ima sodba sodišča druge stopnje značilnosti sodbe presenečenja in pomeni kršitev toženkine pravice do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku)? _Povzetek revizijskih navedb_

5. V okviru prvega vprašanja toženka iz dveh razlogov prereka aktivno legitimacijo tožnice. Najprej, ker je bilo upravljanje z radijskimi frekvencami z zakonom s tožnice preneseno na Agencijo za komunikacijska omrežja in storitve (AKOS). Zato je AKOS pristojen za odločanje o sodnem varstvu in ima aktivno stvarno legitimacijo, ne pa tožnica. Drugič, ker radijska frekvenca ni stvar, je ni mogoče vznemirjati. Kot stvar je mogoče opredeliti le radijske valove, ki jih oddajajo radijski oddajniki in so obvladljivi. Posledično je lahko le tisti subjekt, ki z radijskim oddajnikom oddaja radijske valove, upravičen do sodnega varstva v primeru motenja ali vznemirjanja lastninske pravice. Ker tožnica ne izvaja radiodifuzije radijskih valov, ne more biti subjekt stvarnopravnega varstva. V zvezi z drugim vprašanjem pritožbenemu sodišču očita, da je za razliko od sodišča prve stopnje, ki je odločalo o varstvu lastninske pravice na radijski frekvenci kot stvari (na podlagi 99. člena SPZ), odločalo na podlagi posebnega (_sui generis_) opustitvenega zahtevka v radijsko frekvenco kot naravno dobrino po Zakon o elektronskih komunikacijah (ZEKom-1) in Zakonu o varstvu okolja (ZVO-1). Gre za pravno podlago, na katero se nobena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni sklicevala. S tem je pritožbeno sodišče kršilo toženki pravico do izjave.

_Povzetek navedb odgovora na revizijo_

6. Toženka je vložila odgovor na revizijo, v katerem nasprotuje revizijskim razlogom in predlaga njeno zavrnitev. Pojasnjuje, da ne iz ZEKom-1, niti iz Sklepa o ustanovitvi AKOS in Statuta AKOS ne izhaja, da bi bil AKOS pooblaščen za izvajanje lastninskopravnih upravičenj nad radiofrekvenčnim spektrom Republike Slovenije. AKOS izvaja zgolj upravno-pravne naloge, kot to izhaja iz navedenih predpisov. Za sodno varstvo je zato aktivno legitimirana Republika Slovenija. V zvezi z drugim vprašanjem meni, da je radijska frekvenca stvar in da ima negatorno varstvo, čemur je pritrdilo tudi prvostopenjsko sodišče. Drugače kot pojem frekvenca, ki je fizikalna količina, je treba razumeti pojem radijska frekvenca. Ta pojem se nanaša na elektromagnetno valovanje, ki ga z določeno frekvenco oddaja oddajnik oziroma antena. Tako je radijska frekvenca stvar, saj je izpolnjen pogoj človeškega obvladovanja (uporaba radijske frekvence je spodbujena – inducirana in obvladovana z vrsto parametrov oddajanja).

_Dejanski okvir spora_

7. Za odločanje o reviziji so bistvena naslednja dejstva: ‒ Tožnici je na podlagi mednarodnih sporazumov dodeljena radijska frekvenca 89,3 MHz, na oddajni lokaciji Tinjan v bližini Kopra.

‒ To radijsko frekvenco je AKOS dodelila v uporabo stranski intervenientki, Radioteleviziji Slovenija (v nadaljevanju RTVS), ki na njej oddaja Prvi radijski program (program A1).

‒ Toženka v okolici Trsta (Sv. Barbara) oddaja svoj radijski program (_Radio Deejay_) na radijski frekvenci 89,4 MHz.

‒ Toženka s tem oddajanjem na ozemlju Republike Slovenije moti radijske signale stranske intervenientke.

_K prvemu revizijskemu vprašanju (aktivna legitimacija Republike Slovenije v čezmejnih sporih glede uporabe radiofrekvenčnega spektra Republike Slovenije):_ _Temeljni pojmi:_

8. Čeprav se prvo revizijsko vprašanje nanaša na aktivno legitimacijo tožnice, Republike Slovenije, in je drugo le posledica prvega, je torišče spora v pravni opredelitvi pojmov radiofrekvenčni spekter, upravljanje s tem spektrom, radijska frekvenca, radijski signal ter končno pravice, upravičenja ter pristojnosti, povezane z radijskim oddajanjem. Revizijsko sodišče se bo zato najprej opredelilo do teh pojmov, katerih razjasnitev pomeni temeljno materialnopravno izhodišče za presojo vprašanja aktivne legitimacije tožnice.

9. Radiofrekvenčni spekter je del elektromagnetskega spektra s frekvencami od 3 Hz do 3.000 GHz. Elektromagnetni valovi znotraj tega razpona se imenujejo radio valovi. Posamezna radijska frekvenca kot prvina elektromagnetskega spektra1 je enota valovanja, s katero se širijo radijski signali (elektromagnetno radijsko valovanje) in ni drugega kot abstrakten fizikalni pojem, kot je to določena višina, teža, napetost ali katerikoli drug merljiv fizikalni fenomen. Zato ni stvar v stvarnopravnem smislu (15. člen SPZ), kot to ni posamezna v metrih izražena dolžina, v gramih izražena masa ali v voltih izražena električna napetost, temveč le določena abstraktna dolžina valov. Prav tako ni stvar radiofrekvenčni spekter, ki pomeni razpon valovnih dolžin. A za razliko od mase, dolžine ali električne napetosti in razponov teh fizikalnih lastnosti pomeni radiofrekvenčni spekter omejeno naravno dobrino s pomembno družbeno, kulturno in gospodarsko vrednostjo (prvi odstavek 24. člena ZEKom-1). Njegova značilnost je trajnost in neodvisnost od uporabe. Zato revizijsko sodišče že na tem mestu zavrača stališče sodišča prve stopnje, da naj bi bil radiofrekvenčni spekter stvar. Kot rečeno, ta spekter ter posamezne frekvence znotraj njega ni(so) stvar v klasičnem (civilnopravnem) smislu in zato tudi ne predmet stvarnih pravic.

10. So pa predmet stvarnih pravic radijski signali. Pri njih gre za elektromagnetno valovanje na določeni frekvenci, ki ga je mogoče obvladovati. Za take fizikalne pojave drugi odstavek 15. člena SPZ določa, da se štejejo za stvar. Njihova lastnina pripada tistemu, ki jih oddaja, kar je praviloma radiodifuzna postaja, v konkretnem primeru RTVS, ki ji je bila radijska frekvenca dodeljena v uporabo. Vendar v obravnavanem primeru ne gre za spor o varstvu lastninske pravice na teh valovih, v katere posega toženka, zato kot tožnica ne nastopa lastnica tega valovanja (RTVS), temveč je jabolko spora radijska frekvenca 89,3 MHz, torej prvina radiofrekvenčnega spektra.

_Pripadnost radiofrekvenčnega spektra, upravljanje z njim in pravica uporabe radijske frekvence kot dela tega spektra:_

11. Drugi odstavek 24. člena ZEKom-1 določa, da državni organi v skladu z mednarodnopravnimi akti, uveljavljenimi v Republiki Sloveniji, skrbijo za učinkovito in nemoteno uporabo radiofrekvenčnega spektra Republike Slovenije in pravic Republike Slovenije do orbitalnih pozicij. Radiofrekvenčni spekter Republike Slovenije torej pripada Republiki Sloveniji in pomeni sestavino njene suverenosti.23 A to še ne pomeni avtomatične legitimacije za vlaganje zahtevkov za varstvo pred posegi v radiofrekvenčni spekter. Po tretjem odstavku 24. člena ZEKom-1 namreč z radiofrekvenčnim spektrom Republike Slovenije na podlagi javnega pooblastila upravlja Agencija in pri tem upošteva strateške usmeritve službe Vlade Republike Slovenije, pristojne za elektronske komunikacije, ter strateške dokumente Republike Slovenije in EU. Z odločbo o dodelitvi radijskih frekvenc, ki jo izda Agencija, pridobi uporabnik pravico do uporabe radijskih frekvenc. Ta pravica je po svoji pravni fenomenologiji dvojčica pravice do uporabe na javnem dobru. Z njo si namreč (razen predmeta, ki je v tem primeru radijska frekvenca kot del radiofrekvenčnega spektra in ne stvar, kot je stvar javno dobro) deli vse temeljne lastnosti. Gre namreč za i) »subjektivno javno pravico«, ii) katere nosilec je samo individualno določen upravičenec iii) na podlagi posebnega upravnega dovolila, ki mora imeti podlago v zakonu,4 iv) pri čemer ta pravica izključuje rabo drugih oseb, ter končno, v) pravico posebne (upo)rabe podeljuje organ, ki upravlja dobrino v splošni rabi, oziroma, ko gre za radiofrekvenčni spekter, omejeno naravno dobrino.5

12. S tem, ko je upravljanje z radiofrekvenčnim spektrom preneseno, natančneje, dano v upravljanje Agenciji, ki je pravna oseba javnega prava (prvi odstavek 170. člena ZEKom-1), so ustvarjeni pogoji za učinkovitejše in smotrnejše opravljanje upravnih nalog, kjer samostojnost izvrševanja nalog temelji na strokovnosti vodenja in delovanja institucije, brez odvisnosti od kratkoročnih političnih ciljev in preferenc, ki bi bili lahko nasprotni namenu in javnemu interesu, ki ga agencija zasleduje pri svojem delu.6 To pa pomeni, da država (Republika Slovenija) nima pristojnosti upravljati z radiofrekvenčnim spektrom. Zato je razumljivo, da je tudi pri čezmejnem škodljivem motenju, povzročenem z oddajanjem radijskega signala iz drugih držav v nasprotju z mednarodnopravnimi akti iz drugega odstavka tega člena, Agencija (in ne Republika Slovenija) tisti pravni subjekt, ki sprejema nujne in sorazmerne ukrepe za zaščito nemotene uporabe radiofrekvenčnega spektra v Republiki Sloveniji (četrti odstavek 24. člena ZEKom-1). Med temi ukrepi ZEKom-1 v nadaljevanju primeroma našteva take, ki so tehnične in operativne narave: povečanje dovoljene oddajne moči, sprememba horizontalnega sevalnega diagrama, sprememba polarizacije, sprememba višine antene nad terenom ter sprememba lokacije oddajanja, če se s tem območje pokrivanja ne spremeni. Vprašanje pa je, kdo je legitimiran zahtevati sodno varstvo. Je to Republika Slovenija, ki ji po mednarodnem javnem pravu v okviru ozemeljske suverenosti pripada tudi suverenost nad radiofrekvenčnim spektrom znotraj ozemeljskih meja, Agencija, ki ji je dano zakonsko pooblastilo za upravljanje s tem spektrom, ali je to subjekt na trgu elektronskih komunikacij, ki mu je z odločbo Agencije sporna radijska frekvenca dodeljena uporabo? _Kdo je aktivno legitimiran:_

13. V prvi vrsti pripada pravno varstvo tistemu, ki ima lastninsko pravico na radijskem signalu (radiodifuznem valovanju), ki ga oddaja (v konkretnem primeru je to RTVS). V takem primeru gre za negatorno lastninsko tožbo zaradi motenja na radijskem signalu - elektromagnetnem valovanju na določeni frekvenci, ki ima glede na drugi odstavek 15. člena SPZ sposobnost biti predmet lastninske pravice. Take medoperaterske spore, bodisi kot spore zaradi motenja radiodifuznega oddajanja (poseganja v lastninsko pravico na radijskem elektromagnetnem valovanju), ali kot spore o pravici uporabe določene radijske frekvence,7 sicer rešuje tudi Agencija v skladu s 217. in nasl. členi ZEKom-1.8 Kot forum, pred katerim se razrešujejo taki spori, tako notranji kot čezmejni (219. člen ZEKom-1), četudi je pravna oseba (in ima posledično sposobnost biti stranka) ter upravlja z radiofrekvenčnim spektrom, in četudi predmet zahtevka v obravnavani zadevi ni radijski signal, temveč nemotena uporaba dodeljene frekvence, torej prvina radiofrekvenčnega spektra, že zaradi pravila, da nihče ne more biti sodnik v lastni svari, Agencija ne more biti stranka teh istih sporov. Ta oseba javnega prava zato ni legitimirana zahtevati pravno varstvo, kadar kdo posega v določeno radijsko frekvenco – naj bo motilec domača ali tuja oseba.9 Vprašanje pa je, ali je to Republika Slovenija. Na prvi pogled se zdi, da je odgovor negativen.

14. Republika Slovenija namreč ni upravljavec radiofrekvenčnega spektra (z njim namreč upravlja Agencija), niti ni nosilec pravice uporabe sporne radijske frekvence. Čemu bi bila potem legitimirana za varstvo te frekvence?10 Ker je sporna radijska frekvenca z odločbo Agencije za pošto in elektronske komunikacije (predhodnice Agencije) dodeljena RTVS, ima ta na njej pravico posebne rabe, kar pomeni pravico uporabljati dodeljeno radijsko frekvenco na način, ki druge izključuje (prim. 31. člen in prvi odstavek 51. člena ZEKom-1). Oddajanje na tej frekvenci je pravno varovano, pripada pa tistemu, ki ima pravico uporabe te frekvence, v tem primeru RTVS – in ne Republiki Sloveniji. Republika Slovenija zato načelno ne more biti legitimirana za tožbo zaradi varstva pred motenjem uporabe radijske frekvence.

15. Vendar je obravnavani položaj poseben. Poseben je zaradi čezmejnega motenja, torej motenja, ki prihaja iz sosednje države in učinkuje v območju suverenosti Republike Slovenije. Z drugimi besedami, vdira v njeno suverenost. Čeprav posega v pravico uporabe frekvence, ki je dodeljena RTVS, ima tako ravnanje toženke hkrati mednarodnopravno razsežnost. Ker je radiofrekvenčni spekter del suverenosti Republike Slovenije, pomeni poseganje vanj tudi kršitev njene suverenosti. Pred takimi čezmejnimi posegi, ki prihajajo s strani tujih civilnopravnih subjektov, s katerimi se ne posega samo v pravico uporabe dodeljene frekvence, temveč pomenijo hkrati poseganje v suverenost Republike Slovenije, se Republika Slovenija lahko brani s pravnimi sredstvi. Ta pristojnost (v tem primeru stvarna legitimacija) ji pripada ne glede na to, ali pomeni poseganje v radiofrekvenčni spekter hkrati tudi poseganje v katero od dodeljenih frekvenc, in ne glede na to, ali je imetnik pravice uporabe prizadete frekvence sprožil postopek pravnega varstva svoje pravice. Ker torej ravnanje toženke v tem delu presega poseganje v pravico uporabe RTVS, je Republika Slovenija legitimirana zahtevati pravno varstvo. Tako pravno varstvo pa se v pravni državi uveljavlja s pravnimi sredstvi.

_K drugemu revizijskemu vprašanju (očitek sodbe presenečenja):_

16. Drugo revizijsko vprašanje se nanaša na sodbo presenečenja. Revidentka pritožbenemu sodišču očita, da je s tem, ko je zavrnitev njene pritožbe oprlo na drugačno pravno podlago, kot je ugoditev zahtevku tožnice utemeljilo sodišče prve stopnje,11 ravnalo v nasprotju s prepovedjo izdaje sodbe presenečenja.

17. Prepoved sodbe presenečenja je izraz strankine pravice do izjavljanja. Smisel te prepovedi je le v tem, da stranka ne pride v položaj, ko bi zaradi tega, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na pravno podlago, na katero ob zadostni skrbnosti ni mogla računati, izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na tako, presenetljivo pravno podlago bistvenega pomena – bodisi kot dejstva, ki utemeljujejo zahtevek ali kot dejstva, s katerimi stranka utemeljuje svoje ugovore.12 Stranke zato ne varuje pred spregledanimi pravnimi podlagami, ki bi jih z zadostno skrbnostjo lahko predvidela, in predvsem ne varuje pred dejanskim (duševnim) presenečenjem, temveč pred izgubo možnosti učinkovitega izjavljanja v postopku – in s tem do učinkovitega varstva svojih pravic.13

18. Tako kot v zadevi št. II Ips 1212/2008,14 na katero se sklicuje revidentka, zavrnitev pritožbe ni utemeljena na presenetljivi pravni podlagi, ki bi toženko prikrajšala za pravico do učinkovite obrambe. Z drugimi besedami, pritožbeno sodišče ji ni odvzelo možnosti navajanja dejstev (in predlaganja dokazov), na podlagi katerih bi bil ob taki (za njo presenetljivi) pravni podlagi zahtevek zavrnjen. To, na kar se revidentka sklicuje v reviziji, namreč ni drugega kot pravno stališče, ki tožnici odreka aktivno legitimacijo. Toženka ga je uveljavljala že med postopkom pred sodiščem prve stopnje. To stališče ne zahteva dopolnjevanja obrambnih ugovorov z novimi trditvami o dejstvih. Prav tako nima nikakršne zveze s spremembo pravnega stališča na drugi stopnji, to je s pravno ugotovitvijo pritožbenega sodišča, ki za razliko od sodišča prve stopnje radijski frekvenci utemeljeno odreka lastnost stvari (15. člen SPZ).15 Enako je toženka navajala že v postopku na prvi stopnji. V reviziji se sklicuje le na tretji odstavek 24. člena ZEKom-1, po katerem je upravljanje z radiofrekvenčnim spektrom dano Agenciji kot pravni osebi javnega prava, ki je pri izvajanju svojih nalog iz svoje pristojnosti samostojna (prvi in drugi odstavek 170. člena ZEKom-1), ter iz tega izpeljan pravni sklep, da naj bi bila zato aktivno legitimirana Agencija in ne Republika Slovenija. Tu ne gre za življenjski dogodek, ki bi bil lahko predmet trditev, temveč za pravo, konkretno, za javno pooblastilo Agenciji, da samostojno upravlja z radiofrekvenčnim spektrom. Ta pravni argument pa je toženka ponudila že med prvostopenjskim postopkom in zanj ni potrebno dopolnjevanje trditev o dejstvih.

_Odgovor na revizijski vprašanji in odločitev o reviziji:_

19. Ker je odgovor na prvo revizijsko vprašanje pritrdilen (sodišče druge stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da je podana aktivna legitimacija tožnice za opustitveni zahtevek zaradi protipravnih posegov v radijsko frekvenco), na drugo pa nikalen (sodba sodišča druge stopnje nima značilnosti sodbe presenečenja), je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

_Odločitev o stroških revizijskega postopka:_

20. Ker revidentka v postopku ni uspela, sama krije svoje revizijske stroške in mora tožniku za odgovor na revizijo povrniti 915,00 EUR (1.500 odvetniških točk za vloženi odgovor in materialne stroške).

21. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 ZEKom-1 opredeljuje radijsko frekvenco kot del radiofrekvenčnega spektra, ki je določena s centralno frekvenco ter širino radiofrekvenčnega kanala, zgornjo ali spodnjo mejno frekvenco radiofrekvenčnega kanala ali navedbo posameznih nosilnih frekvenc (55. točka 3. člena ZEKom-1). 2 Mednarodna telekomunikacijska zveza (ITU) in mednarodni dogovori priznavajo uporabo radiofrekvenčnega spektra kot sestavino državne suverenosti. Gl. _Spectrum management: Guidance on the regulatory framework for national spectrum management_, 6. 6. 2020, Spectrum management: Guidance on the regulatory framework for national spectrum management | Digital Regulation Platform. 3 Skrb za ohranjanje naravnega bogastva, torej tudi za radioferkvenčni spekter, ki je omejena naravna dobrina, pripada po prvem odstavku Ustave Republiki Sloveniji. 4 V obravnavanem primeru je to odločba Agencije, izdana na podlagi 33. in nasl. členov ZEKom-1. 5 Gl. A. Berden v: M. Juhart _et al._, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 129; M. Juhart v: M. Juhart _et al._, Stvarno pravo, GV Založba, Ljubljana 2007, str. 75. 6 Gl. R. Pirnat v R. Pirnat (ur.), Komentar zakonov s področja uprave, Inštitut za javno upravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Ljubljana 2004, str. 787. 7 V resnici gre v obeh primerih za spor zaradi motenja radijskega oddajanja, saj je posledica prekrivanja radijskih frekvenc motenje sprejema radijskih signalov (interferenca). 8 Čeprav je pristojnost alternativna, daje ZEKom-1 prednost sodnemu varstvu. Če katera koli stranka med postopkom reševanja spora pred Agencijo o isti zadevi začne pravdo pred pristojnim sodiščem, se postopek reševanja spora pred Agencijo ustavi (četrti odstavek 218. člena ZEKom-1). 9 Agencija je sicer tudi prekrškovni organ in lahko denimo po 9. točki 300. člena ZEKom-1 z globo kaznuje pravno osebo, ki uporablja radijske frekvence brez veljavne odločbe. Vendar agencija v prekrškovnih postopkih nastopa kot kaznovalni organ. Gre za vertikalno razmerje oblasti zoper domnevnega kršitelja, ki ga ne gre enačiti z razmerjem, kjer lahko agencija nastopa kot razsojevalec (organ, ki odloča o sporu med dvema prirejenima subjektoma). 10 Člen 219 ZEKom-1 ureja reševanje čezmejnih sporov. Vendar se ta določba, ki velja za spore med subjekti na trgu elektronskih komunikacij, ne nanaša na spore med upravljavcem radijskofrekvenčnega spektra in tistim, ki posega v to naravno dobrino. Upravljavec radiofrekvenčnega spektra namreč ni subjekt na trgu elektronskih komunikacij – ti subjekti so namreč fizične ali pravne osebe, ki zagotavljajo elektronska komunikacijska omrežja oziroma storitve in končni uporabniki teh storitev (gl. prvi in drugi odstavek 217. člena ZEKom-1). 11 Pritožbeno sodišče je navedlo, da »[p]ritožba sicer pravilno opozarja, da RF ni stvar v smislu 15. člena SPZ, zato drži, da ne more biti predmet lastninske pravice v klasičnem smislu.« (tč. 5 sodbe druge stopnje). Vendar to stališče ni vplivalo na odločitev o pritožbi, saj »po oceni pritožbenega sodišča tožnici pripada poseben (sui generis) opustitveni zahtevek glede protipravnih posegov v to naravno dobrino.« (tč. 6 sodbe druge stopnje). 12 Prim. odločbe Ustavnega sodišča št. Up-998/15 z dne 30. 11. 2017, št. Up-130/04 z dne 24. 11. 2005, št. Up-312/03 z dne 15. 9. 2005, št. Up-133/04 z dne 1. 12. 2005 in št. Up-108/04 z dne 8. 9. 2005. 13 Gl. sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. II Ips 75/2016 z dne 1. 2. 2018, tč. 12. Več o tem A. Galič, Ali mora sodišče stranki opozoriti na spregledane pravne podlage?, Podjetje in delo, 2008, št. 6-7, str. 1586-1596. 14 Sodba VS RS št. II Ips 1212/2008 z dne 19. 4. 2012, tč. 9. 15 Brez posebnega utemeljevanja je jasno, da radijska frekvenca ni samostojen telesni predmet ter da tudi ni energija ali valovanje, temveč je abstrakten fizikalen pojem – zgolj lastnost stvari (valovanja). Toženka se je na to sklicevala že v postopku na prvi stopnji.