Jedro

Radijska frekvenca je kot del radiofrekvenčnega spektra omejena naravna dobrina, vendar pa sama po sebi ni stvar v smislu drugega odstavka 15. člena SPZ.

V primeru vznemirjanj ali motenj določene radijske frekvence tožnici ne gre (klasično) negatorno varstvo po 99. členu SPZ, temveč ima glede teh protipravnih posegov posebno (sui generis) opustitveno upravičenje.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se I. točka izreka po novem glasi: "Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od prejema te sodbe opustiti vsakršno poseganje v radijsko frekvenco 89,3 MHz z oddajne lokacije Tinjan vpisane v register ITU, še posebej, da preneha in se ji tudi v bodoče prepoveduje oddajati kakršnekoli radijske signale na radijski frekvenci 89,4 MHz z oddajne lokacije v okolici Trsta lokacije aa, ki bi segali na območje Republike Slovenije ter se mora tudi v bodoče vzdržati ravnanj s katerimi bi vznemirjala radijsko frekvenco 89,3 MHz na oddajni lokaciji Tinjan."; sicer pa se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (II. točka izreka) sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka mora v roku 15 dni povrniti tožeči stranki 915,00 EUR in stranskemu intervenientu 1.116,30 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnici je na podlagi mednarodnih sporazumov dodeljena radijska frekvenca (v nadaljevanju RF) 88,8 MHz, na oddajni lokaciji Tinjan v bližini Kopra. To RF je preko pooblaščene agencije dodelila v uporabo stranskemu intervenientu (A), ki na njej oddaja radijski program (program A). Toženka v okolici Trsta (Sv. Barbara) oddaja svoj radijski program (Radio B) na RF 99,9 MHz. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje s tem moti oziroma protipravno vznemirja tožnico. Z izpodbijano sodbo je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo in toženki naložilo, da opusti vsakršno poseganje v lastninsko pravico, ki jo ima tožnica na RF 88,8 MHz, z oddaje lokacije Tinjan, še posebej da preneha (in se ji tudi v bodoče prepoveduje) oddajati kakršnekoli radijske signale na RF 99,9 MHz, z oddajne lokacije v okolici Trsta, ki bi segali na območje Republike Slovenije, ter se mora tudi v bodoče vzdržati ravnanj, s katerimi bi vznemirjala tožnico na RF 88,8 MHz na oddajni lokaciji Tinjan. Toženki je naložilo, da mora povrniti tožnici 13.781,20 EUR, stranskemu intervenientu pa 1.521,27 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper to odločitev se pritožuje toženka po pooblaščencu. V pritožbi (in pravočasni dopolnitvi pritožbe) navaja, da RF ni stvar v smislu 15. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). RF ni elektromagnetno valovanja, temveč le ena od značilnosti, ki opredeljuje elektromagnetno valovanje. Tožnica nima lastninske pravice na RF. Ni upravičena do stvarnopravnega varstva na RF kot stvari. Odločitev sodišča prve stopnje je napačna. Stvar bi lahko bili le radijski valovi. Tožnica ne izvaja radiodifuzije, zato v tej pravdni ni aktivno legitimirana. Nepravilna je tudi odločitev glede tega, da toženka vznemirja oziroma protipravno vznemirja tožnico. Toženka je predlagala, da se izvede snemanje radijskega signala, čemur sodišče prve stopnje neupravičeno ni sledilo. Izpodbijana odločitev je obremenjena s procesno kršitvijo po 8. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Dejansko stanje je nepravilno in nepopolno ugotovljeno. Sprejeta odločitev je materialno pravno napačna. Izvedenec ni z gotovostjo potrdil, da nedoseganje zaščitnega razmerja povzroča motnje, kot jih zatrjuje tožnica. Nekateri njegovi odgovori kažejo na pristranskost, neobjektivnost in nestrokovnost. Toženka ima dovoljenje za oddajanje spornega radijskega signala, ki ga je izdal pristojni organ v Republiki Italiji. Opravlja splošno koristno dejavnost, ki se z izpodbijano odločitvijo prepoveduje. Njeno ravnanje ne more biti protipravno. Tožbeni zahtevek že zato ni utemeljen. Glede protipravnosti se sodišče prve stopnje nepravilno sklicuje na mednarodne pravne akte, ki zasebnih subjektov neposredno ne zavezujejo. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožnica in stranski intervenient sta na pritožbo odgovorila. Pritožbenim navedbam sta nasprotovala in pritrjevala odločitvi sodišča prve stopnje. Priglasila sta pritožbene stroške.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Zakon o elektronskih komunikacijah (v nadaljevanju ZEKom-1) definira RF kot del radiofrekvenčnega spektra (v nadaljevanju RFS). RFS je po določbi prvega odstavka 24. člena ZEKom-1 omejena naravna dobrina s pomembno družbeno, kulturno in gospodarsko vrednostjo. Tožnica ima kot suverena država (izvorno) pravico do upravljanja RFS. Del RFS je tudi predmetna RF 88,8 MHz na oddajni lokaciji Tinjan, ki je bila z mednarodnimi sporazumi dodeljena tožnici. Pritožba sicer pravilno opozarja, da RF ni stvar v smislu 15. člena SPZ, zato drži, da ne more biti predmet lastninske pravice v klasičnem smislu.1 Ravno zato, ker nekatere naravne dobrine ne morejo biti predmet lastnine, pa je v Zakonu o varstvu okolja določeno, da so v upravljanju države.2 V pravni literaturi je zastopano stališče, da to upravljanje zajema zlasti njihovo varstvo in odločanje o rabi.3

6. Temu sledi tudi področni zakon (ZEKom-1), ki v drugem odstavku 24. člena navaja, da država oziroma državni organi skrbijo za učinkovito in nemoteno uporabo RFS. Tožnica ima torej poleg pravice do dodelitve določenih RF posameznim uporabnikom tudi dolžnost, da zagotovi njihovo neovirano rabo oziroma varstvo. RFS oziroma RF, kot njen sestavni del, sodi v varstveno, upravljavsko in uporabno sfero tožnice. To je smiselno navedlo tudi sodišče prve stopnje. Vsebina teh upravičenj je po svojih temeljnih značilnostih podobna vsebini lastninske pravice, zato po oceni pritožbenega sodišča tožnici pripada poseben (sui generis) opustitveni zahtevek glede protipravnih posegov v to naravno dobrino. Z drugimi besedami povedano: tožnica ima upravičenje, da od tretjih oseb zahteva opustitev dejanj, s katerimi neupravičeno motijo oziroma vznemirja uporabo določene RF kot dela RFS. Pritožbeno naziranje, da tožnica (sama) ne izvaja radiodifuzije, pri tem ni bistveno. Očitek, da aktivna legitimacija tožnice ni podana, ni utemeljen.

7. Neutemeljene so tudi ostale pritožbene navedbe. Glede same protipravnosti vznemirjanja je sodišče prve stopnje sledilo izvedenskemu mnenju, da zaradi toženkinega radijskega oddajanja na frekvenci 99,9 MHz (ki presega vrednost zaščitnega razmerja 33 dB) lahko prihaja do interferenc in krajevnih motenj pri sprejemanju Prvega programa. To se odraža v slabši kakovosti tega signala (s šumenjem, pokanjem, brenčanjem, piskanjem), občasno neslišnostjo in celo preskakovanjem med signaloma obeh radijskih postaj. Ne drži, da izvedenec (odgovorna oseba izvedenske institucije) v zvezi s tem ni podal ustreznih konkretnih pojasnil. Navedel je (kot povzema tudi pritožba), da je odraz teh interferenc odvisen od geografske lege radijskega sprejemnika glede na oba oddajnika ter druge značilnosti oziroma konfiguracije terena (stavbe, teren, vegetacija, pot širjenja signala in podobno). Že po naravi stvari je torej vsebina teh motenj na določenem širšem območju različna, zato njihova podrobnejša opredelitev ni možna.

8. Sodišče prve stopnje je navedlo, da mora biti (skladno z mednarodnimi priporočili oziroma standardi) jakost motilnih signalov, ki obratujejo na sosednjih frekvencah z razliko o,1 MHz (kot velja v obravnavanem primeru), najmanj 33 dB manjša od koristnega signala. Pri tem gre za strokovno sprejeto merilo zagotovitve kakovostnega radijskega sprejema, ki je bilo določeno na podlagi preteklih empiričnih poizkusov (slušnih testov). To zaščitno razmerje predstavlja mednarodno uveljavljen in objektiven način nemotenega "obratovanja" radijskih frekvenc. Tega pritožnica s svojimi laičnimi in subjektivnimi naziranji4 ne omaja. Pritožbeni očitek, da to zaščitno razmerje (določeno v letu 1986) ne ustreza več današnjim tehnološkim razmeram, prav tako ni utemeljen. Izvedenec je ustreznost tega razmerja zagovarjal tudi ob sedanji razvitosti (analogne) radijske tehnike. Navajanje, da pri tem ni bil gotov, ne prepriča. Res je omenil, da se to področje že dotika subjektivnega ocenjevanja kakovosti sprejema, in določenih (s tem povezanih) vprašanj, ni komentiral. Vendar pa ne drži, da so njegovi odgovori izražali pristranskost, neobjektivnost in nestrokovnost, kot želi prikazati pritožnica.

9. Drži, da je toženka predlagala snemanje radijskega signala, zato da bi se preverila realna kakovost zvoka. Vendar pa se pritožbeno sodišče ne strinja z njenimi navedbami, da je sodišče prve stopnje ta predlog neutemeljeno in nepravilno zavrnilo. Sledilo je pojasnilu izvedenca, da bi bilo takšno ocenjevanje radijskega signala povsem nestrokovno in podvrženo številnim motečim (in nenadzorovanim) dejavnikom. Res je izvedenec dodal, da bi te meritve tudi bistveno podaljšale in podražile postopek, vendar ta pristavek njegove strokovnosti in nepristranskosti ne omaja. Povsem sprejemljivo je torej stališče, da v tej zadevi ni bilo nobenega strokovnega razloga, da bi poleg natančnih meritev, ki so bila opravljena, izvajali še subjektivno oceno kakovosti zvoka. Drugačno pritožbeno zavzemanje ne prepriča. Poleg tega je sodišče prve stopnje pojasnilo, da za tako ravnanje (zahtevo toženke) ni podlage v mednarodnih priporočilih oziroma standardih. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje s svojim postopanjem (zatrjevano neustrezno zavrnitvijo omenjenega dokaznega predloga) storilo kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. Neuspešno je tudi pritožbeno sklicevanje, da ima toženka dovoljenje za uporabo RF 99,9 MHz iz oddajne lokacije na območju Trsta. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da uporaba te obmejne RF ni mednarodno priznana (usklajena), oziroma da Republika Italija niti ne bi smela dovoliti uporabe te frekvence. Prav tako ni uspešno pritožbeno navajanje, da mednarodni pravni akti, ki zapovedujejo prepoved povzročanja škodljivega motenja, zasebnih subjektov neposredno ne zavezujejo. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje prepričljivo pojasnilo, da ti pravni akti načeloma res zavezujejo le države podpisnice, vendar pa mora (celoten) italijanski pravni sistem upoštevati prevzete mednarodne obveznosti. Če je Republika Italija v nasprotju z mednarodnimi zavezami dodeljevala RF posameznim radijskim postajam, se slednje v razmerju do mednarodno usklajenih RF na tovrstno "oprostitev protipravnosti" ne morejo sklicevati. Zatrjevano opravljanje "splošno koristne dejavnosti" tega zaključka v ničemer ne spremeni. Poleg tega je sodišče prve stopnje pravilno izpostavilo, da toženkino dovoljenje za izvajanje radijske dejavnosti "ne obsega območja Republike Slovenije", kjer do zatrjevanih motenj prihaja. V razmerju do tožnice oziroma na območju Republike Slovenije njena dejavnost ne more biti "dovoljena" ali "splošno koristna". Neuspešno je zato razlogovanje, da se s tem prepoveduje in ustavlja toženkino radijsko oddajanje, ki se opravlja kot dovoljena oziroma splošno koristna dejavnost. Nepravilno je tudi pritožbeno vztrajanje, da je tožbeni zahtevek iz tega razloga neutemeljen oziroma na podlagi določbe tretjega in četrtega 133. člena Obligacijskega zakonika celo izključen. Očitek, da je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo, ni utemeljen.

11. Na podlagi izvedenih meritev je sodišče prve stopnje štelo, da radijski signal toženke na frekvenci 99,9 MHz (na oddajni lokaciji Sv. Barbara ) visoko (in skoraj na vseh merilnih lokacijah) presega vrednosti omenjenega zaščitnega razmerja. S tem toženka protipravno vznemirja oziroma posega v RF 88,8 MHz, na oddajni lokaciji Tinjan. Tega zaključka pritožba ne izpodbije. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev sicer nepravilno utemeljilo na varstvu tožničine lastninske pravice na tej RF, s čimer se pritožbeno sodišče ne strinja. Kot je bilo že omenjeno, RF ni stvar v smislu 15. člena SPZ, zato tožnici ne pripada klasično negatorno varstvo, temveč ima glede teh protipravnih posegov v RF (ki je kot del RFS naravna dobrina) posebno (sui generis) opustitveno upravičenje. Odločitev oziroma zapis v I. točki izreka izpodbijane sodbe, da mora toženka opustiti poseganje v lastninsko pravico tožnice na RF 88,8 MHz, torej ni pravilen. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi v tem delu ugodilo ter navedeno odločitev ustrezno spremenilo (358. člen ZPP). Ta sprememba se dejansko nanaša na to, da mora toženka namesto opustitve poseganja v lastninsko pravico, ki naj bi jo imela tožnica na RF 88,8 MHz, opustiti poseganje v radijsko frekvenco 88,8 MHz. Zaradi preglednosti je celotno besedilo nove I. točke izreka v celoti povzelo. Sama vsebina zahtevanega pravnega varstva (in uspeha v pravdi) se s tem ne spreminja. Zaradi tega pritožba tudi neutemeljeno izpodbija stroškovno odločitev. V tem delu (II. točka izreka) je pritožbeno sodišče odločitev prvostopenjskega sodišča potrdilo (353. člen ZPP).

12. Ker je toženka s pritožbo uspela zgolj v opisanem manjšem delu, sama krije svoje pritožbene stroške. Tožnici in stranskemu intervenientu pa je dolžna povrniti njune pritožbene stroške (stroške podanih odgovorov na pritožbo). Ta odločitev temelji na drugem odstavku 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP. Za tožnico je pritožbeno sodišče te stroške odmerilo v znesku 915,00 EUR, za stranskega intervenienta pa v znesku 1.116,30 EUR. Ta zneska predstavljata nagrado za odgovor na pritožbo v višini 1.500 točk (1. točka tarifne št. 21 v zvezi s tarifno št. 18 Odvetniške tarife, v nadaljevanju OT) oziroma 900,00 EUR; pavšalni znesek materialnih stroškov v višini 15,00 EUR (11. člen OT) in za stranskega intervenienta še pripadajoči DDV (201,30 EUR). Višji stroškovni zahtevek stranskega intervenienta je pritožbeno sodišče zavrnilo.

1 RF je namreč veličina (fizikalna količina), ki opisuje hitrost nihanja elektromagnetnega valovanja. Tega pojma – in niti pojma RFS - ni mogoče subsumirati pod določbo drugega odstavka 15. člena SPZ, kjer je določeno, da se za stvar štejejo tudi različne oblike energije in valovanja, ki jih človek lahko obvladuje. 2 Prim. prvi odstavek 163. člena Zakona o varstvu okolja, iz katerega med drugim izhaja, da so naravne dobrine bodisi v javni lasti (kar je razumeti kot v lasti države) ali v upravljanju države oziroma občine. 3 Prim. D. Pichler in ostali, Komentar Zakona o varstvu okolja, Inštitut za javno upravo pri Pravni fakulteti, Ljubljana 2010, str. 817 – 818. 4 Npr. z navedbami, da povprečni poslušalec ne bi zaznal razlike pri poslušanju radijskega signala pri zaščitnih razmerjih od 23 dB do 43 dB, ali da bi tudi zaščitno razmerje 26 dB zagotavljalo ustrezen sprejem in kvaliteto slišnosti signala Radia Slovenija.