Jedro

Ali je za sprejem določene osebe v državljanstvo RS podan nacionalni interes, ugotavlja po predhodnem mnenju resornega organa Vlada RS. Glede tega ima absolutno diskrecijsko pravico, in ji odločitve ni treba obrazložiti. Zato tudi odločba tožene stranke ne vsebuje razlogov za neobstoj nacionalnega interesa in tega tudi ne more presojati sodišče v upravnem sporu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 28.6.2005, s katero tožena stranka na podlagi 27. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS - UPB1, Uradni list RS, št. 7/03) ni ugodila tožnikovi prošnji za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, ki jo je vložil na podlagi 13. člena ZDRS. Odločba je bila izdana na podlagi sklepa Vlade Republike Slovenije z dne 13.6.2005, s katerim je ta ugotovila, da za tožnika ne obstoja interes Slovenije za sprejem v državljanstvo.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se prvostopno sodišče glede razlogov za svojo odločitev sklicuje na razloge, ki jih je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedla tožena stranka (2. odstavek 67. člena ZUS) in jih v sodbi ne ponavlja. Povzema vsebino 13. člena ZDRS in pojasni, da je v tem primeru za odločitev v stvari pomembno, da nacionalni interes za to, da se določena oseba sprejme v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 13. člena ZDRS, ugotavlja Vlada Republike Slovenije. Prvostopno sodišče je ugotovilo, da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v nekaterih zadevah zavzelo stališče, da mora biti negativno mnenje vlade obrazloženo (zadeva U 1250/95 z dne 5.12.1996), v drugih zadevah pa je sprejelo stališče, da tudi negativnega mnenja Vlade Republike Slovenije ni treba obrazložiti (I Up 957/2001 z dne 21.1.2004). Temu stališču vrhovnega sodišča je sledilo tudi prvostopno sodišče, ker meni, da ima glede tega, za koga velja nacionalni interes za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, Vlada Republike Slovenije izrecno diskrecijsko pravico, ki ji je ni treba posebej obrazložiti. Glede na to tudi odločba tožena stranke nima obrazložitve glede razlogov, za kaj se šteje, da Republika Slovenija nima nacionalnega interesa, da bi določena oseba pridobila državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 13. člena ZDRS. Menilo je, da takšna odločba ni v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije ter tudi ne s Konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki ne ureja pravice do državljanstva oziroma izredne naturalizacije.

Zoper prvostopno sodbo se tožnik pritožuje. Meni, da je v obravnavanem primeru zmotno uporabljen materialni predpis, ker je uporabljen napačno oziroma sploh ni uporabljen, da je dejansko stanje ugotovljeno nepopolno in napačno in da so bile v postopku storjene bistvene kršitve pravil upravnega postopka. Neupravičeno ni bilo upoštevano, da je tožnik otrok iz mešanega zakona, namreč mati je Slovenka in ima državljanstvo Republike Slovenije. Ob razvezi staršev, ko je imel pet let, je bil dodeljen v varstvo, vzgojo in skrb materi, s katero še vedno živi v Beogradu. Ni upoštevano, da je prošnjo oddal v konzularni službi Veleposlaništva Republike Slovenije za Srbijo in Črno goro v Beogradu, ki pa ga na njegove možnosti v zvezi s to prošnjo ter na potrebna dokazila ni opozorila. Ker ni vedel, kdaj je bila prošnja posredovana v Republiko Slovenijo in tudi ne, kdaj je bila posredovana Uradu Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu, tudi ni mogel predstaviti razlogov za svojo prošnjo. Prošnjo je res oprl na 13. člen ZDRS. Vendar ga niti konzularni predstavnik niti tožena stranka po prejemu te prošnje nista opozorila na morebitno njeno nepopolnost, kar pa je vplivalo na odločitev. Njegova prošnja se nanaša tudi na 3. člen ZDRS, o čemer pa upravno sodišče ni zavzelo stališča, kar pa predstavlja kršitev materialnih predpisov. Prvostopno sodišče ni upoštevalo, da je prosil za državljanstvo na podlagi temeljnih načel 8., 10. in 12. člena ZUP. Čeprav prvostopno sodišče omenja različno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije glede državljanstva po 13. členu ZDRS, v obravnavanem primeru sprejme stališče, ki za tožnika ni ugodno. S tem pa je kršilo načelo odločanja v korist stranki. V teh primerih bi se morala spoštovati tudi določila Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter pravila Evropske unije, katere članice Slovenija je. Ni človeško in ni v javnem interesu, da se ena slovenska družina, ki živi v tujini, razdvoji na državljane različnih držav; da ne obstoji nacionalni interes, da se v takem primeru prosilcu slovenskega porekla podeli državljanstvo Republike Slovenije. Smiselno predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in da omogoči, da tožnik pridobi državljanstvo Republike Slovenije.

Tožena stranka in zastopnik javnega interesa na pritožbi nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je v obravnavanem primeru tožena stranka pravilno ugotovila dejansko stanje in za svojo odločitev navedla pravilne razloge, na katere se je utemeljeno in v skladu z 2. odstavkom 67. člena ZUS sklicevalo tudi prvostopno sodišče. Z izredno naturalizacijo na podlagi 1. odstavka 13. člena ZDRS se lahko pridobi državljanstvo Republike Slovenije, če bi sprejem koristil državi zaradi znanstvenih, gospodarskih, kulturnih, nacionalnih ali podobnih razlogov. Obstoj razlogov na podlagi mnenja resornega organ predhodno ugotovi Vlada Republike Slovenije. Ker ima glede tega Vlada Republike Slovenije diskrecijsko pravico, da ugotovi, ali je v nacionalnem interesu Republike Slovenije, da se določena oseba sprejme v državljanstvo Republike Slovenije, sodišče ne more presojati, ali je podana korist države v smislu 1. odstavka 13. člena ZDRS za sprejem tožnika v državljanstvo. Sodišče presoja le, ali je bil postopek izveden v skladu z zakonom, ali je bilo pred odločitvijo vlade podano mnenje pristojnega organa ter, ali je vlada ugotavljala obstoj nacionalnega interesa. Ker so ti pogoji v obravnavanem primeru izpolnjeni, saj je bila podana tožnikova vloga za sprejem v državljanstvo na podlagi 13. člena ZDRS, mnenje o tem je izdal Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu z dne 21.3.2005, vlada pa je ugotavljala nacionalni interes s sklepom z dne 13.6.2005, je bil po presoji pritožbenega sodišča postopek pred izdajo odločbe tožene stranke pravilen in zakonit. Ker gre za diskrecijsko pravico vlade, ali je podan nacionalni interes za sprejem določenega prosilca v državljanstvo Republike Slovenije, v tem primeru Vladi Republike Slovenije ni treba pojasnjevati posebej, zakaj meni, da za posameznega prosilca tak interes ni podan. Takšno stališče je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavzelo v več svojih odločitvah, torej je to ustaljena upravno-sodna praksa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije.

Na drugačno odločitev pritožbenega sodišča ne morejo vplivati pritožbene navedbe, da je tožnik prošnjo za azil vložil pri konzularni službi Veleposlaništva Republike Slovenije v Beogradu, in da ga ta organ niti na to tožena stranka nista opozorila na morebitne pomanjkljivosti vloge, zaradi katere je po njegovem mnenju prišlo do negativne odločbe. Pritožbeno sodišče meni, da tožena stranka, če vloga ne bi bila popolna, njene obravnave ne bi začela, temveč bi jo dala v dopolnitev. Tožnik tudi ne pojasni, kateri razlogi so tisti, ki bi lahko pripeljali do drugačne odločitve v tej stvari. Niti ZDRS niti Ustava Republike Slovenije, ki je usklajena z ustanovnimi akti Evropske unije ter Konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, namreč nikjer ne določata, da bi se osebam, katerih eden od staršev je po narodnosti Slovenec in ima celo slovensko državljanstvo, v vsakem primeru podelilo državljanstvo Republike Slovenije z izredno naturalizacijo. Te okoliščine so bile v obravnavanem primeru znane, vendar očitno niso zadoščale za to, da bi Vlada Republike Slovenije ocenila, da so za sprejem tožnika v državljanstvo Republike Slovenije podani nacionalni interesi Republike Slovenije.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 73. člena ZUS in je potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča.