Jedro

V tovrstnih sporih sodišče ne ugotavlja, ali bi polnoletna oseba, ki prosi za državljanstvo po 13. členu ZDrž, koristila državi zaradi znanstvenih, gospodarskih, kulturnih, nacionalnih ali podobnih razlogov, ampak ob upoštevanju pravil postopka presoja le, ali je tožena stranka izdala izpodbijano odločbo potem, ko je obstoj razlogov iz 1. odstavka 13. člena ZDrž na podlagi mnenja pristojnega resornega organa predhodno ugotovila Vlada Republike Slovenije. Sodišče je v tem upravnem sporu sledilo pravnemu stališču Vrhovnega sodišča iz sodbe z dne 21. 1. 2004, ker stoji na stališču, da citirana določba tretjega stavka 1. odstavka 5. člena Ustave predstavlja programsko ustavno normo, ki ji zakonodajalec v določilu 13. člena ZDrž ni dal pomena zakonske domneve za obstoj državnega interesa, če je prosilec slovenskega porekla.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo tožena stranka na podlagi 27. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRŽ, Uradni list RS, št. 7/2003 - uradno prečiščeno besedilo) ni ugodila prošnji tožnika za sprejem v državljanstvo, ki jo je tožnik vložil na podlagi 13. člena ZDrž. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka pravi, da je na podlagi 3. odstavka 13. člena ZDrž zaprosila Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu za mnenje o obstoju razlogov na nacionalnem področju, ki bi utemeljevali državni interes v primeru naturalizacije. Navedeni urad je toženi stranki sporočil, da daje negativno mnenje k vlogi tožnika. Nadalje tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe pravi, da je Vlada RS v skladu z določilom 13. člena ZDRŽ, v zvezi z odločbama Ustavnega sodišča RS št. U-I-69/92-30 in U-I-98/91-21 z dne 10. 12. 2002 (Uradni list RS, št. 61/92 dne 13. 6. 2005) obravnavala prošnje za sprejem v državljanstvo in s sklepom št. 21300-8/2005/4 ugotovila, da za tožnika ne obstaja interes Slovenije za sprejem v državljanstvo.

Tožnik vlaga tožbo iz vseh razlogov po Zakonu o upravnem sporu (ZUS) glede na to, da tožena stranka v izpodbijani odločbi ni navedla vsebine mnenja Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, ampak samo to, da je dobljeno negativno mnenje. Pravi, da je odločba v nasprotju s Konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ker tožena stranka ni upoštevala nekaterih dejstev, ni upoštevala, da je tožnikova mati slovenska državljanka, za kar prilaga potrdilo, in da je ugotovitev, da ne obstajajo razlogi na nacionalnem področju, ki bi utemeljevali državni interes, v nasprotju s podatki v spisu. Pravi, da ves čas živi z mamo, da ima strokovni naziv diplomirani ekonomist, ker je diplomiral na Ekonomski fakulteti, zaposlen je v tuji banki v A, uporablja tuje jezike, od dne 28. 1. 2005 je član društva "XXX", njegov stari oče je Slovenec, upokojeni republiški svetovalec Vlade Slovenije in da zato upa, da vsekakor obstaja interes in korist Slovenije iz gospodarskih, nacionalnih in podobnih razlogov. Pravi, da bi se moralo uporabiti "načelo krvne zveze in načelo porekla".

Zastopnik javnega interesa je prijavil udeležbo v postopku.

Tožba ni utemeljena.

Iz izpolnjenega obrazca o vlogi za sprejem v državljanstvo nesporno izhaja, da je tožnik podal prošnjo za izredno naturalizacijo, to je za državljanstvo po določilu 13. člena ZDrž. V življenjepisu (vloga z dne 20. 10. 2003) je tožnik navedel, da je mati AA slovenskega rodu, v prošnji z dne 20. 10. 2003 pa je navedel, da prosi za slovensko državljanstvo, ker je po materi slovenskega porekla. Iz podatkov v spisu (dopis veleposlanika Republike Slovenije v Srbiji in Črni Gori z dne 4. 4. 2005) je razvidno, da je stari oče tožnika BB slovenski diplomat, na kar se sklicuje tudi tožnik v tožbi. Iz tega sledi, da je tožena stranka v času odločanja imela dejansko podlago za ugotovitev, da tožnik vlaga prošnjo za državljanstvo, sklicujoč se na slovensko poreklo - torej iz nacionalnega razloga (1. odstavek 13. člena ZDrž). Kadar oseba uveljavlja korist države iz nacionalnih razlogov, ni potrebno izpolnjevati pogoja dejanskega bivanja v Sloveniji iz 1. odstavka 13. člena ZDrž (2. odstavek 13. člena ZDrž). Vendar pa v tovrstnih sporih sodišče ne ugotavlja, ali bi polnoletna oseba, ki prosi za državljanstvo po 13. členu ZDrž, koristila državi zaradi znanstvenih, gospodarskih, kulturnih, nacionalnih ali podobnih razlogov, ampak ob upoštevanju pravil postopka presoja le, ali je tožena stranka izdala izpodbijano odločbo potem, ko je obstoj razlogov iz 1. odstavka 13. člena ZDrž na podlagi mnenja pristojnega resornega organa predhodno ugotovila Vlada Republike Slovenije. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka pravilno uporabilo navedeno določilo, zato sodišče v skladu z določbo 2. odstavka 67. člena ZUS (Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000) ne bo ponavljalo razlogov, ki jih je navedla že tožena stranka. Temu sodišče le dodaja, da je bila sodna praksa do odločitve Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 957/2001 z dne 21. 1. 2004 neenotna v primerih, ko je stranka uveljavljala državljanstvo na podlagi 13. člena ZDrž iz nacionalnega razloga, to pomeni v primerih, ko stranka izredno naturalizacijo uveljavlja, ker je po poreklu Slovenka oziroma Slovenec. Vrhovno sodišče je namreč v zadevi U 1250/95 z dne 5. 12. 1996 zavzelo stališče, da mora v primeru, ko stranka uveljavlja izredno naturalizacijo iz nacionalnega razloga, negativno mnenje Vlade Republike Slovenije imeti obrazložitev, zakaj ne obstaja nacionalni interes in sicer zaradi določila tretjega stavka 1. odstavka 5. člena Ustave RS (Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/2000, 24/2003, 69/2004). Po tem določilu država skrbi za avtohtone slovenske narodne manjšine v sosednjih državah, za slovenske izseljence in zdomce, ter pospešuje njihove stike z domovino. Vrhovno sodišče je v navedeni zadevi sprejelo stališče, da citirano ustavno določilo vsebuje domnevo, da obstaja nacionalni interes za podelitev državljanstva prosilcem slovenske narodnosti, zato mora biti negativno mnenje Vlade RS obrazloženo. Drugačno stališče je Vrhovno sodišče sprejelo v zadevi U 1712/95 z dne 12. 11. 1997, ko je navedlo, da tudi v takem primeru, kot tudi v vseh ostalih primerih uveljavljanja izredne naturalizacije, negativno mnenje Vlade RS ne potrebuje obrazložitve. V zadevi U 739/96 z dne 20. 5. 1999 je Vrhovno sodišče sprejelo enako stališče kot v sodbi v zadevi U 1250/95 z dne 5. 12. 1996. Upravno sodišče je stališče Vrhovnega sodišča iz zadev U 1250/95 in U 739/96 prevzelo (sodba v zadevi U 1914/99 z dne 26. 9. 2001), vendar je Vrhovno sodišče v sodbi v zadevi I Up 957/2001 z dne 21. 1. 2004 odločilo, da tudi v primeru, če stranka uveljavlja izredno naturalizacijo, ker je slovenske narodnosti, negativno mnenje Vlade RS ni potrebno, da ima obrazložitev. Sodišče je v tem upravnem sporu sledilo pravnemu stališču Vrhovnega sodišča iz sodbe z dne 21. 1. 2004, ker stoji na stališču, da citirana določba tretjega stavka 1. odstavka 5. člena Ustave predstavlja programsko ustavno normo, ki ji zakonodajalec v določilu 13. člena ZDrž ni dal pomena zakonske domneve za obstoj državnega interesa, če je prosilec slovenskega porekla. Ker je sodišče vezano na Ustavo in zakon (125. člen Ustave), je sodišče na tej podlagi tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 59. člena ZUS), saj ni našlo napak v izpodbijani odločbi ali v postopku njene izdaje. Tožbeni ugovori pa so neutemeljeni, saj se nanašajo na vsebino presoje, ali obstaja državni interes ali ne, v kar se sodišče ne spušča (2. odstavek 3. člena Ustave). Sklicevanje na Konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin je zmotno, ker ta mednarodna pogodba ne pride v poštev v obravnavani zadevi, ker ne zagotavlja pravice do državljanstva oziroma izredne naturalizacije. Tožena stranka sicer ni v izpodbijano odločbo vključila vsebine mnenja Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, vendar je to mnenje v spisu in stranka je imela možnost, da se z njim seznani pred vložitvijo tožbe, tako da ta pomanjkljivost v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni mogla vplivati na zakonitost in pravilnost določitve.