Jedro

Pritožbeno sodišče zaradi prekinitve postopka ne bi smelo izdati odločbe. Kljub temu pa ima revidentka prav, ko trdi, da to samo po sebi še ne pomeni, da ta drugostopenjska odločba nima pravnega učinka. Po določbi tretjega odstavka 207. člena ZPP v času prekinitve nimajo pravnega učinka procesna dejanja strank in ne procesna dejanja sodišča. Odločba z dne 3. 12. 2009 vseeno velja. Sodišče druge stopnje ne bi smelo ponovno odločati o pritožbi tožeče stranke. Ponovna (kasnejša) odločba predstavlja odločitev o že odločeni stvari (res iudicata).

Izrek

Reviziji se ugodi in se sklep sodišča druge stopnje razveljavi.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka vlaga dopuščeno revizijo zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bila potrjena odločitev sodišča prve stopnje o ustavitvi postopka in zavrnitvi predloga tožeče stranke za vrnitev v prejšnje stanje.

2. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

3. Revizija je utemeljena.

4. Iz spisa in odločb sodišč prve in druge stopnje izhaja naslednji potek postopka: - Sodišče prve stopnje je opravilo več narokov za glavno obravnavo. Ker na zadnji narok tožeča stranka ni prišla, je na podlagi četrtega odstavka 282. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) štelo, da je tožbo umaknila in ustavilo postopek (sklep sodišča prve stopnje z dne 26. 3. 2009).

- Tožeča stranka je predlagala vrnitev v prejšnje stanje. Njen predlog je sodišče prve stopnje zavrnilo (sklep sodišča prve stopnje z dne 4. 5. 2009).

- Tožeča stranka je vložila pritožbo tako zoper sklep o ustavitvi postopka kot tudi zoper sklep o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje.

- Sodišče druge stopnje je 3. 12. 2009 izdalo sklep, s katerim je pritožbi zoper sklep o ustavitvi postopka ugodilo, prvostopenjski sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje zaradi izdaje sodbe na podlagi stanja spisa.

- Sodišče prve stopnje je nato 21. 12. 2009 s sklepom ugotovilo, da je postopek prekinjen s 3. 6. 2009, ker se je takrat nad tožečo stranko začel stečajni postopek.

- Na dan prekinitve postopka je bila pritožba tožeče stranke že vročena v odgovor toženi stranki, rok za odgovor na pritožbo pa se še ni iztekel. - Postopek se je nadaljeval s 30. 12. 2009 (sklep prvostopenjskega sodišča z dne 5. 2. 2010).

- Na pritožbo tožena stranka ni odgovorila niti pred prekinitvijo postopka niti po njegovem nadaljevanju.

- Sodišče druge stopnje je nato o pritožbi tožeče stranke ponovno odločalo, ker se je postavilo na stališče, da prvi sklep z dne 3. 12. 2009 nima pravnega učinka, ker je bil izdan v času prekinitve postopka. Potrdilo je prvostopenjska sklepa o ustavitvi postopka in zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje.

- Zoper to odločitev sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila predlog za dopustitev revizije. Vrhovno sodišče je s sklepom III DoR 50/2010-8 z dne 7. 9. 2010 revizijo dopustilo glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje kršilo določbe pravdnega postopka, ko je o isti pritožbi odločilo dvakrat. - Na podlagi tega sklepa tožeča stranka vlaga revizijo.

5. Sodišče druge stopnje je ponovno izdajo sklepa utemeljilo s tem, da prvi sklep nima pravnega učinka, ker je bil izdan v času, ko je bil postopek prekinjen. Postopek se prekine, če nastanejo posledice začetka stečajnega postopka (4. točka prvega odstavka 205. člena ZPP). Do prekinitve v tem primeru pride po samem zakonu (ex lege), sklep sodišča o prekinitvi postopka pa je le dekleratorne narave. Drži, da pritožbeno sodišče 3. 12. 2009 zaradi prekinitve postopka ne bi smelo izdati odločbe. Kljub temu pa ima revidentka prav, ko trdi, da to samo po sebi še ne pomeni, da ta drugostopenjska odločba nima pravnega učinka. Po določbi tretjega odstavka 207. člena ZPP v času prekinitve nimajo pravnega učinka (v razmerju do nasprotne stranke) procesna dejanja strank in ne procesna dejanja sodišča. Odločba z dne 3. 12. 2009 zato vseeno velja. Sodišče druge stopnje ne bi smelo ponovno odločati o pritožbi tožeče stranke. Ponovna (kasnejša) odločba predstavlja odločitev o že odločeni stvari (res iudicata). Ker je sodišče druge stopnje s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kar je revizijski razlog po 1. točki prvega odstavka 370. člena ZPP, je Vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo. Zadeve v novo sojenje ni vračalo, saj je bilo o pritožbi tožeče stranke že odločeno s sklepom pritožbenega sodišča z dne 3. 12. 2009. 6. Pri tem na zadevo ne vpliva ugovor tožene stranke v odgovoru na revizijo, da je potrebno revizijo zavrniti tudi iz razloga, ker je sodišče druge stopnje v prvotnem sklepu (s katerim je sodišče razveljavilo prvostopenjski sklep o ustavitvi postopka) zmotno uporabilo materialno pravo. Ta sklep ni predmet tega revizijskega postopka. Revizija tožeče stranke je namreč usmerjena v izpodbijanje sklepa drugostopenjskega sodišča z dne 8. 4. 2010 in ne prvotnega sklepa z dne 3. 12. 2009. Zoper ta (prvotni) sklep pravno sredstvo ni bilo vloženo (zadeva je bila namreč vrnjena sodišču prve stopnje), zato ne more biti predmet obravnave v tem revizijskem postopku.

7. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.