Jedro

Tožena stranka je tožnici utemeljeno razveljavila pogodbo o zaposlitvi po določbi 74/1 člena ZJU, ki določa, da se pogodba o zaposlitvi razveljavi, če javni uslužbenec ne izpolnjuje pogojev za delovno mesto, za katero je bila pogodba sklenjena. Tožnica namreč ni dokazala izpolnjevanja pogojev za zasedbo delovnega mesta (višji nivo znanja italijanskega jezika) niti ob prijavi na javni natečaj niti kasneje, v času sprejema odločitve komisije za pritožbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča in drugotožena stranka sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo oziroma razveljavitev sklepa RS, Vlade RS, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 13. 4. 2011 ter zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka Občina …. dolžna tožnico pozvati nazaj na delo pod pogoji razveljavljene pogodbe o zaposlitvi, jo uvrstiti v 38. plačni razred in ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do poziva na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z obračunom zaostalih bruto mesečnih plač, plačilom davkov in prispevkov ter izplačilom razlike - neto mesečnih plač, povečanih za zakonske zamudne obresti od vsakega 6. v mesecu za plačo preteklega meseca dalje do plačila ter tožnico prijaviti v pokojninsko in zdravstveno zavarovanje in vsa druga zavarovanja, v 15 dneh pod izvršbo (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper sodbo sodišča prve stopnje (razen odločitve o stroških postopka toženih strank) se pritožuje tožnica iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve pravil postopka in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbenemu zahtevku ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka. Tožnica ni trdila, da pri Mestni občini …. ni nihče preverjal dejanskega nivoja znanja italijanskega jezika, pač pa ravno obratno. Znanje jezika je bilo dvakrat predmet preverjanja in vsakič pomanjkljivosti niso bile ugotovljene. Dolžnost delodajalca je, da omogoči sodelovanje tožnice v postopku ugotavljanja izpolnjevanja pogojev za razveljavitev pogodbe o zaposlitvi. Tožnica je trdila, da je delodajalec ni nikoli obvestil, da v kadrovski mapi manjka dokumentacija, oziroma da bi morala tožnica predložiti kakšno dodatno potrdilo, saj je bilo delodajalcu vse predloženo ob zaposlitvi ter je delodajalec pri izbiri kandidatov tudi sam preveril, ali tožnica izpolnjuje vse pogoje za zasedbo tega delovnega mesta, vključno z znanjem višje ravni italijanskega jezika. V inšpekcijskem postopku in pri sestavi predloga ni imela možnosti sodelovati, niti je ni nihče opozoril, da se zoper njo takšen postopek vodi. Tožnica se je upravičeno zanesla na dolžnost delodajalca, da jo bo v primeru kakšnega dodatnega manjka o tem obvestil in ji omogočil, da manjko odpravi. Ustna in neformalna omemba tožnici, da ne izpolnjuje vseh zahtevanih pogojev, pri čemer je njen odgovor, da te pogoje ima, ostal brez nadaljevanja, ne zadostuje dolžnostnemu ravnanju obveščanja delavca o zadevah iz delovnega razmerja. Tožnica je prepričana, da je bila diskriminirana, saj so bile v postopku tri kršiteljice, vse z znanjem jezika na zahtevani ravni in vse brez veljavnega potrdila ob sklepanju pogodbe o zaposlitvi. Tožnica napotitve na opravljanje izpita iz italijanščine, kot sta ga bili deležni A.A. in B.B., ni bila deležna. Tožnica je predlagala zaslišanje privilegiranih delavk, sodišče prve stopnje je dokaz zavrnilo kot nepotreben. Prepričana je bila, da delodajalec svojega dokaznega bremena že brez zaslišanja privilegiranih oseb ni zmogel, zato dokaznemu sklepu ni ugovarjala. Sodišče prve stopnje je zaslišalo zastopnika drugotožene stranke, čeprav nobena stranka ni predlagala njegovega zaslišanja. Sodišče prve stopnje bi moralo ugoditi pravočasno podanemu predlogu za zaslišanje privilegiranih delavk. Le tako bi bilo mogoče ugotoviti, ali je prišlo do diskriminacije. Če bi delodajalec ali inšpektor zahteval predložitev potrdila o znanju višje ravni jezika italijanščine v predmetnem postopku, bi takšno potrdilo tožnica gotovo pridobila in ga predložila. Uveljavlja bistveno kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je dne 29. 11. 2012 podala odgovor na pritožbo, ki ga pritožbeno sodišče ni upoštevalo, ker je bil podan po poteku roka iz prvega odstavka 344. člena ZPP.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnica v pritožbi neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, zgolj dejstvo, da se tožnica s temi razlogi ne strinja, še ne pomeni, da je sodba pomanjkljiva. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje prepričljiva. Posamezni dokazi so pravilno ovrednoteni, zaključki so razumni, pri odločitvi je upoštevan uspeh celotnega dokaznega postopka. Sodišče prve stopnje je upoštevalo metodološki napotek iz 8. člena ZPP, dokazna ocena je analitično sintetična, racionalno sprejemljiva in preverljiva.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožena stranka razveljavila pogodbo o zaposlitvi tožnice po določbi 76. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. list RS št. 56/2002 in naslednji), ker tožnica ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi ni izpolnjevala pogoja višje ravni znanja italijanskega jezika, kar posledično pomeni, da ni izpolnjevala vseh pogojev za zasedbo delovnega mesta višji svetovalec za investicije v komunalno infrastrukturo. Ugotovilo je, da tožnica tudi na dan odločanja komisije (13. 4. 2011) ni dokazala, da izpolnjuje pogoj za zasedbo delovnega mesta - znanje italijanščine na višjem nivoju. Dokazilo, ki ga je predložila kasneje, dokazuje, da je opravila izpit iz italijanskega jezika 6 stopnje, nivo B/1, vendar ne nivoja B/2. V zvezi z očitki tožnice, da je bila neenako obravnavana v primerjavi z delavkama B.B. in A.A. katerima komisija na predlog župana pogodb o zaposlitvi ni razveljavila, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila tožnica obveščena o ugotovitvah inšpektorice s strani direktorja občinske uprave, kateremu je tožnica zatrdila, da ima znanje italijanščine na višjem nivoju. Ugotovilo je, da župan drugotožene stranke za ti dve delavki ni predlagal razveljavitve pogodbe o zaposlitvi, ker je bil obveščen, da sta opravili izpit, za tožnico pa takega obvestila ni prejel. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da te okoliščine ne pomenijo za tožnico diskriminatornega ravnanja. Tožnica na dan odločanja komisije ni izpolnjevala pogoja znanja jezika na višjem nivoju, zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo.

Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje ter glede na pritožbene navedbe še dodaja.

Pravna podlaga za odločitev v sporu je v določbi 74. člena ZJU, po kateri se pogodba o zaposlitvi razveljavi, če javni uslužbenec ne izpolnjuje pogojev za delovno mesto, za katero je bila pogodba sklenjena, oziroma če pred sklenitvijo pogodbe ni bil izveden predpisan postopek javnega natečaja, čeprav bi moral biti izveden. Pogodba se razveljavi s sklepom. O razveljavitvi odloči komisija za pritožbe na lastno pobudo oziroma na predlog samega javnega uslužbenca, uradniškega sveta, predstojnika, Računskega sodišča ali inšpektorja (prvi odstavek 76. člena ZJU). Pogodbo o zaposlitvi tožnice je razveljavila Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS, drugotoženka je komisiji le predlagala razveljavitev pogodbe o zaposlitvi tožnice z dne 8. 6. 2010. Bistvo spora je, ali je tožnica izkazovala pogoj znanja italijanskega jezika na višjem nivoju, ki je bil zahtevan za zasedbo delovnega mesta „višji svetovalec za investicije v komunalno infrastrukturo“ v Uradu za ….. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnica ni dokazala izpolnjevanja pogojev za zasedbo delovnega mesta (višji nivo znanja italijanskega jezika) niti ob prijavi na javni natečaj niti tega ni dokazala do odločanja komisije za pritožbe. Javno veljavno znanje tujega jezika se izkazuje z javno veljavnimi listinami, kot so spričevala, diplome in potrdila. Aktivno in pasivno znanje tujega jezila se ne uporablja več, temveč je mogoče z opisom za posamezno raven ugotoviti jezikovno sposobnost. Višja raven ustreza standardom znanja tujega jezika v srednji šoli. Opravljeni izpit iz italijanskega jezika na visoki šoli dokazuje izpolnjevanje pogoja aktivnega znanja jezika narodnosti. Ob prijavi je tožnica predložila potrdilo Ljudske univerze …..z dne 3. 6. 2002, da je obiskovala seminar IV. stopnje (in ne VI. stopnje kot je tožnica zapisala v izjavi) -osnovna raven in rezultat izpita iz italijanskega jezika z dne 27. 6. 2002. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da tožnica ni sodelovala v postopku, da je nihče ni opozoril, da se zoper njo vodi postopek ter da zgolj neformalna ustna omemba tožnici, da ne izpolnjuje vseh zahtevanih pogojev, ne zadostuje. ZJU je v določbah od 74. do 77.a člena na poseben način uredil razloge in postopek za razveljavitev nezakonito sklenjenih pogodb o zaposlitvi. V tem primeru ZJU ne določa, da se smiselno uporabljajo določbe Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. list RS št. 42/2002 in naslednji) o redni oziroma izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato je neutemeljeno pritožbeno zavzemanje, da je v konkretnem primeru dokazno breme na strani drugotožene stranke (prvi in drugi odstavek 82. člena ZDR). Pogodbo o zaposlitvi tožnice je razveljavila Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja, drugotožena stranka je le predlagala razveljavitev pogodbe o zaposlitvi.

Tožnica se neutemeljeno sklicuje na 6. člen ZDR, ki v prvem odstavku določa, da mora delodajalec iskalcu zaposlitve ali delavcu v času trajanja delovnega razmerja in v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi zagotavljati enako obravnavo ne glede na narodnost, raso ali etnično poreklo, nacionalno in socialno poreklo, spol, barvo kože, zdravstveno stanje, invalidnost, vero ali prepričanje, starost, spolno usmerjenost, družinsko stanje, članstvo v sindikatu, premoženjsko stanje ali drugo osebno okoliščino v skladu s tem zakonom, predpisi o uresničevanju načela enakega obravnavanja in predpisi o enakih možnostih žensk in moških. Tožnica ni navedla nobene osebne okoliščine iz prvega odstavka 6. člena ZDR, zaradi katere naj bi jo drugotožena stranka diskriminirala. Dejstvo, da drugotožena stranka nobene od delavk, za katere je bilo ugotovljeno, da ne izpolnjuje pogoja znanja jezika, ni napotila na opravljanje izpita za višji nivo italijanskega jezika, izhaja iz izpovedi prič C.C., D.D. in župana drugotožene stranke E.E. Tožnica je predlagala zaslišanje prič A.A. in B.B., ki sta bili tudi v postopku ugotavljanja znanja jezika, sodišče prve stopnje dokaznemu predlogu ni ugodilo. Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da izvedba predlaganega dokaza ne bi pripomogla k razjasnitvi zadeve. Tožnica tudi po razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi ni pridobila potrdila o višjem znanju italijanskega jezika, temveč le potrdilo o znanju jezika 6. stopnje, nivo B1 - solidno znanje osnov pogovornega jezika (kar pa še ne pomeni višjega nivoja znanja jezika).

Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka.

Na ostale pritožbene navedbe, ki niso odločilnega pomena pritožbeno sodišče v skladu s prvim odstavkom 360.člena ZPP ne odgovarja.

Glede na to, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).