Jedro

Nepremoženjska škoda zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja pred uveljavitvijo ZVPSBNO ni bila pravno priznana v določbah OZ oziroma ZOR. Šele z določbami navedenega zakona je bilo mogoče priznavati tovrstne odškodnine na podlagi kriterijev, določenih v tem zakonu. To velja tudi za primere, ko gre kot v spornem primeru za nepremoženjsko škodo kot posledico domnevne kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki je prenehala pred 1. 1. 2007, in je prav tako treba glede meril za ugotovitev kršitve pravic do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ter glede višine in določitve pravičnega zadoščenja uporabiti določbe ZVPSBNO.

ZVPSBNO je - lex specialis in je mogoče odškodnino za tovrstno škodo presojati zgolj na podlagi okvirov, ki so določeni v tem zakonu.

Pravica do povračila škode, ki je posledica protipravnega ravnanja sodišča oz. sodnikov je sicer ustavno zajamčena pravica, vendar pa je treba izhajati iz narave sodnikovega dela, pri čemer je izpostavljena dejanska okoliščina, da je k neuspehu pri odlogu izvršbe, ki bi lahko preprečila nastanek sporne škode, sodeloval tudi revident sam, ker ni podal zadostnih trditev, ki bi bile lahko podlaga za ugoditev njegovemu predlogu. Odločitev sodišča je bila tudi materialnopravno pravilna in v skladu s tedaj uveljavljeno sodno prakso (primerjaj ugotovitve sodišča druge stopnje v 6. točki obrazložitve). Celo nepravilna odločitev pa sama po sebi še ne bi predstavljala zadostne podlage za odškodninsko odgovornost tožene stranke. Sodnikovo ravnanje je protipravno, če ni uporabil povsem jasne zakonske določbe, ali če je predpis namerno razlagal v nasprotju z ustaljeno sodno prakso. Odškodninska tožba zaradi sodniške napake ni pravno sredstvo zoper odločbo, s katero naj bi bila storjena. Sodišče v tovrstnem odškodninskem sporu o argumentih, ki se nanašajo na sporni predmet prejšnje pravde in so že bili obravnavani v zatrjevani protipravni odločbi iz nje, ne razpravlja ponovno.

Višina odmere zahtevane denarne odškodnine je v okvirjih določenih v 16. členu ZVPSBNO. Upoštevani so vsi kriteriji iz tretjega odstavka 16. člena v zvezi s 4. členom ZVPSBNO na podlagi ugotovljenih okoliščin. Poleg trajanja postopka nekaj več kot šest let in zapletenosti pravdne zadeve, ko so sodišča na več stopnjah meritorno odločala kar petkrat, je upoštevana tudi pomembnost spora za tožnika in dejstvo, da sam ni v ničemer prispeval k zastoju postopka. Res je tožnik hudo trpel zaradi negotovosti ter nato izgubil hišo, ki je predstavljala družinsko prebivališče, vendar pa je uveljavljal odškodnino v vrednosti nepremičnine, pri čemer pa je bil izvršilni postopek vendarle posledica dejstva, da sam ni prostovoljno poravnal svoje obveznosti iz posojilne pogodbe, ki v pravdnem postopku ni bila ugotovljena kot neveljavna, neuspeh v izvršilnem postopku za upnika pa posledica druge okoliščine, da je bil ugotovljen za neveljavnega izvršilni naslov in sicer notarski zapis zastavne pogodbe (primerjaj dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje). Tudi po presoji revizijskega sodišča je zato mogoče tožnikov primer uvrstiti med srednje hude oblike nastanka tovrstne škode. Pravnomočno prisojena odškodnina je tako ustrezno umeščena približno v sredino razpona od 300,00 do 5.000,00 EUR. Sodišče se je pravilno opredelilo tudi do primerjave z odškodninami, prisojenimi oškodovancem v postopkih zoper toženo stranko pred ESČP, ki je izoblikovalo zgoraj navedena merila povzeta nato v ZVPSBNO. Državam članicam je priznana pravica, da prisojajo .nižje odškodnine, kot bi jih v primerljivih primerih dosodilo ESČP in sicer 45 % od primerljivega zneska, ki bi ga v podobnem primeru določilo ESČP.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja do zneska 2.500,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila, v preostalem – izpodbijanem delu - pa zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 290.439,40 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila, v 15 dneh. V za revidenta neugodnem delu stroškovne odločitve je odločilo, da je dolžan toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 6.209,57 EUR, v roku 15 dni od prejema sodne odločbe, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje.

2. Sodišče druge stopnje je v navedenem izpodbijanem delu zavrnilo pritožbo tožeče stranke in sodbo sodišča prve stopnje v nerazveljavljenem delu potrdilo. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržalo za končno odločbo.

3. Zoper navedeni del sodbe sodišča druge stopnje vlaga revizijo in sicer v obsegu zneska odškodnine 80.958,51 EUR tožeča stranka. Uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, da prvostopno sodbo v zavrnilnem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnika v celoti ugodi oziroma da sodbi v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu oziroma drugostopnemu sodišču v novo odločanje ter razsojo, vse s stroškovno posledico, tako da se tožniku priznajo vsi priglašeni stroški in naložijo v plačilo tožene stranke, s plačilom v 15 dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila. Poudarja, da je bila zaradi protipravnega in nedopustnega ravnanja tožene stranke njegova hiša prodana v izvršilnem postopku in je ostal brez doma. Sodišče prve stopnje je zavzelo nepravilno stališče, da naj bi bil tožnik upravičen do odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku zgolj v višini 2.500,00 EUR. Takšna višina ne predstavlja primernega in pravičnega zadoščenja za vso škodo, ki jo je tožnik utrpel zaradi dolgotrajnosti in poteka postopkov in zaradi krivic ter nepravilnosti v postopkih, pri čemer je bil ves čas v negotovosti ali bo ostal brez svoje hiše, v katero je sam in s svojo družino vložil vsa sredstva in osebno delo. Zaradi skrbi in strahu je fizično in psihično zbolel, bil je uničen, postal je nezmožen za vsako delo in mora sedaj jemati tablete, da sploh lahko živi, uničeno ima tako družinsko, socialno kot poklicno življenje, ostaja praktično brez vsega in je povsem na dnu. Nedvomno je upravičen do odškodnine najmanj v vtoževani višini 83.458,52 EUR in je v tej zvezi predlagal številne dokaze (prevod zdravniške ekspertize z dne 16. 9. 2005 s prilogami, prevod poročilo o zdravniških ugotovitvah z dne 12. 8. 2005 z originalom, angažiranje izvedenca medicinske stroke itd....), vendar pa sodišče nobenega od teh dokazov ni izvedlo.

4. Do popolne odškodnine je upravičen, ker mu je škoda nastala pred uveljavitvijo Zakona o pravici do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (v nadaljevanju ZVPSBNO) in je tožba vložena pred uveljavitvijo tega zakona. Drugačno stališče bi bilo v nasprotju s 26. členom Ustave RS, ki določa, da ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Navedena ustavna določba je jasna in ne določa omejitev, stranka ima torej pravico do povračila polne odškodnine. Stališče, po katerem bi se v primeru kršitve pravice do sojenja v razumnem roku oškodovanca obravnavalo drugače kot oškodovanca v primeru kršitev drugih ustavnih pravic (osebnostih pravic), katerim se priznava polna odškodnina za nastalo škodo, je tudi v nasprotju z ustavnim načelom enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS in četrti odstavek 15. člena Ustave RS), saj za takšno razlikovanje ni nobenega stvarno utemeljenega razloga. Podane so vse predpostavke odškodninske odgovornosti tožene stranke, ki tožniku odgovarja za celotno škodo (premoženjsko in nepremoženjsko). Tudi v praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) se prisojajo bistveno višje odškodnine, nižje le, če to opravičujejo okoliščine primera, ki pa v konkretnem primeru niso takšne, da bi upravičevale tako absurdno nizko odškodnino.

5. Tožena stranka je za nastalo škodo odgovorna tudi zato, ker izvršilno sodišče ni odložilo izvršbe na nepremičnino, čeprav je bil postopek ugotavljanja veljavnosti izvršilnega naslova še vedno v teku in so obstajali vsi pogoji in razlogi po Zakonu o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), da se izvršba odloži do odločitve Vrhovnega sodišča RS. Pritožbeno sodišče je pritrdilo sodišču prve stopnje, češ da je odgovornost za neuspeh z vloženim odlogom izvršbe na tožniku, s čimer se ni mogoče strinjati. Njegov predlog je bil argumentiran in podkrepljen z dokazi; navedeno je bilo, da bi mu v primeru, če se ugotovi nepravilnost v zvezi s samim izvršilnim naslovom, nastala nenadomestljiva škoda, saj bi izgubil stanovanjsko hišo v vrednosti takratnih 360.000 DEM in družinski dom. Prav iz narave sodnikovega dela izhaja njegova povečana skrbnost pri odločanju o pravicah in obveznostih posameznika. Izvršilna sodišča pa so ravnala v nasprotju z jasnimi pravili materialnega prava in so sprejela odločitev, ki je odstopala od uveljavljane sodne prakse, po kateri je v primeru vloženega izrednega pravnega sredstva bilo vselej odlogu izvršbe ugodeno. Tudi iz odločbe Ustavnega sodišča RS, št. Up-46/12-20, ki je odločalo v predmetni zadevi, izhaja, da neuspešnost s pravnim sredstvom ne gre pripisati tožniku. Ustavno sodišče je opozorilo na neustreznost in neustavnost zakonodaje (Zakon o izvršbi in zavarovanju, Ur. l. RS, št. 51/98 in 75/02), kjer je bil kot pogoj za odlog izvršbe določen le obstoj nenadomestljive škode. Takšna ureditev je bila s strani Ustavnega sodišča ugotovljena za neustavno (odločbi št. U-I-110/03 in Up-631/03 z dne 14. 4. 2005) in v nasprotju s 23. členom Ustave RS, saj posamezniku ne zagotavlja učinkovitega pravnega varstva pravic. Zato je kasneje prišlo do spremembe zakonodaje, tako da sedaj zadošča, da predlagatelj izkaže nastanek težko nadomestljive škode, kar pa je z navedbami, da bo z izvršbo izgubil družinsko stanovanjsko hišo v vrednosti tedanjih 360.000 DEM nedvoumno tudi izkazal. Zato se sodišče ne more sklicevati na to, da je odločalo v skladu z zakonodajo, ki je bila neustavna in dolžnikom ni zagotavljala učinkovitega pravnega sredstva, kot to zahteva 23. člen Ustave RS ter 13. člen EKČP. S pravočasnimi in učinkovitimi odločitvami ob predpostavki, da je tudi zakonodaja ustrezna in da predvideva učinkovita pravna sredstva, bi škodo lahko preprečili le sodni organi, posebej zato, ker kupec na javni dražbi s pravnomočnim sklepom o izročitvi pridobi lastninsko pravico, ne glede na razveljavitev oziroma spremembo sklepa o izvršbi (193. člen ZIZ). Tudi če bi sodišče odložilo izvršbo do končanega revizijskega postopka, to ne bi vplivalo na položaj upnika, še posebej ker je sama izvršba že tako in tako tekla nenavadno hitro in je odstopala od primerljivih izvršilnih postopkov. Tudi zato je zahtevek v celoti utemeljen in je na to posebej opozoril tudi v pritožbi zoper prvostopno odločbo, pa se pritožbeno sodišče s tem sploh ni ukvarjalo oziroma je njegove pritožbene navedbe zavrnilo kot neutemeljene, ne da bi podalo kakršnokoli stališče oziroma obrazložitev, kar pomeni, da se sodbe v tem delu ne da preizkusiti in mu je kršena pravica do izjave, sama odločitev pa je materialnopravno napačna.

6. Ne glede na povedano pa bi po kriterijih ZVPSBNO moral dobiti maksimalno določeno odškodnino. Že samo sodišče ugotavlja, da gre za zadevo, ki je bila zanj življenjskega in izjemnega pomena, ko je bil v negotovosti, ali bo ostal brez doma, v katerega je vložil vsa svoja in družinska sredstva ter svoje osebno delo, kar nenazadnje izkazujejo tudi posledice v njegovem fizičnem in psihičnem zdravju, ki jih trpi zaradi vseh krivic, ki so se mu zgodile. Tožnik ni z ničemer prispeval k zastoju v postopku, bil je nasprotno vseskozi aktiven in je vsa pravna sredstva vložil takoj ter pravočasno, odzival se je na vsa vabila sodišča in urgiral k hitrejšemu postopanju sodišča, sodišče pa je po drugi strani postopalo nerazumno in izjemno dolgo ter je šele po šestih letih izdalo zanj ugodno sodbo, pri čemer je ves čas postopka opozarjal, da je zadeva zanj življenjskega pomena, saj se je odločalo o zastavni pravici na njegovi stanovanjski hiši in posledično tudi prodaji same stanovanjske hiše. Zadeva ni bila zapletena, kar se tiče dejanskih kot tudi pravnih vprašanj.

7. Toženi stranki je bila vročena revizija, vendar nanjo ni odgovorila.

8. Revizija ni utemeljena.

9. Revizijske navedbe, da je tožnik predlagal številne dokaze (prevod zdravniške ekspertize z dne 16. 9. 2005 s prilogami, prevod poročila o zdravniških ugotovitvah z dne 12. 8. 2005 z originalom, angažiranje izvedenca medicinske stroke itd. ...), ki jih sodišče ni izvedlo, so pavšalne oziroma nesubstancirane. Revident namreč ne pojasni, kakšna kršitev, upoštevna v revizijskem postopku, naj bi bila s tem storjena. Zato jih revizijsko sodišče ni moglo upoštevati.

10. Tudi ni utemeljen procesni očitek revidenta, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na vse njegove pritožbene navedbe oziroma da je odgovorilo zgolj pavšalno in sicer v zvezi z okoliščinami, ki se nanašajo na pravilnost višine odmere odškodnine. Pri tem se prvič v reviziji substancirano sklicuje na novo pravno podlago na podlagi trditev o neustrezni oziroma neustavni zakonodaji, ki naj mu ne bi omogočala možnosti učinkovitega pravnega sredstva, zaradi česar so bile kršene določbe 23. člena Ustave RS in 13. člena EKČP. V postopku pred sodiščem prve stopnje je revident uveljavljal odškodnino za nepremoženjsko škodo zgolj na podlagi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Tudi v pritožbenem postopku se v pritožbi ni eksplicitno skliceval na novo oziroma dodatno pravno podlago. Šele v reviziji prvič decidirano zatrjuje, da je nastala škoda posledica tudi neustrezne oziroma protiustavne ureditve, ki je bila kasneje spremenjena na podlagi odločbe Ustavnega sodišča, ki je spremenila oziroma dopolnila zakonsko ureditev o možnostih odloga izvršbe in dodala dodaten pogoj - razen nastanka nenadomestljive škode tudi nastanek težko nadomestljive škode. To pa posledično pomeni, da na te trditve pritožbeno sodišče niti ni moglo oziroma smelo odgovarjati (primerjaj določbo drugega odstavka 350. člena ZPP, po kateri sodišče druge stopnje preizkusi sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi). Zato v tem delu vsebinsko uveljavljen procesni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Je pa sodišče druge stopnje predvsem v točkah 8 in 9 svoje obrazložitve povsem jasno odgovorilo na pritožbene očitke o neupoštevanju kriterijev v zvezi z odmero odškodnine zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja torej kriterijev, ki jih je uzakonil tudi ZVPSBNO, in uveljavila sodna praksa ESČP in v skladu s to prakso tudi Vrhovno sodišče RS. Tudi v tej smeri očitane procesne kršitve torej ni.

11. Materialnopravno pa niso utemeljeni revizijski očitki, da je upravičen do polne odškodnine po splošnih pravilih odškodninskega prava in ne na podlagi specialnega zakona - ZVPSBNO glede na to, da mu je škoda nastala pred uveljavitvijo tega zakona in je bila tudi tožba vložena pred uveljavitvijo zakona. V zvezi s tem očita tudi kršitve 26. člena Ustave, kot tudi iz 14. člena in četrtega odstavka 15. člena Ustave RS. Nepremoženjska škoda zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja pred uveljavitvijo ZVPSBNO ni bila pravno priznana v določbah OZ oziroma ZOR. Šele z določbami navedenega zakona je bilo mogoče priznavati tovrstne odškodnine na podlagi kriterijev, določenih v tem zakonu.1 To velja tudi za primere, ko gre kot v spornem primeru za nepremoženjsko škodo kot posledico domnevne kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki je prenehala pred 1. 1. 2007, in je prav tako treba glede meril za ugotovitev kršitve pravic do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ter glede višine in določitve pravičnega zadoščenja uporabiti določbe ZVPSBNO.2

12. Prav tako ni pravno utemeljen očitek revidenta, da navedeni zakon naj ne bi predstavljal specialne ureditve in da bi bilo zato treba višino odškodnine odmeriti na podlagi splošnih pravil odškodninskega prava. Tudi tu je ustaljena sodna praksa Vrhovnega sodišča, ki temelji na citirani odločbi Ustavnega sodišča RS, izoblikovala trdno stališče, da predstavlja navedeni zakon - lex specialis in da je torej mogoče odškodnino za tovrstno škodo presojati zgolj na podlagi okvirov, ki so določeni v tem zakonu.3

13. Materialnopravno pravilna je tudi nadaljnja razlaga sodišča druge stopnje, prav tako izpodbijana v reviziji. Sodišče druge stopnje je pravilno poudarilo, da je pravica do povračila škode, ki je posledica protipravnega ravnanja sodišča oz. sodnikov sicer ustavno zajamčena pravica, vendar pa je treba izhajati iz narave sodnikovega dela, pri čemer je izpostavljena dejanska okoliščina, da je k neuspehu pri odlogu izvršbe, ki bi lahko preprečila nastanek sporne škode, sodeloval tudi revident sam, ker ni podal zadostnih trditev, ki bi bile lahko podlaga za ugoditev njegovemu predlogu. Odločitev sodišča je bila tudi materialnopravno pravilna in v skladu s tedaj uveljavljeno sodno prakso (primerjaj ugotovitve sodišča druge stopnje v 6. točki obrazložitve). Celo nepravilna odločitev pa sama po sebi še ne bi predstavljala zadostne podlage za odškodninsko odgovornost tožene stranke. Sodnikovo ravnanje je protipravno, če ni uporabil povsem jasne zakonske določbe, ali če je predpis namerno razlagal v nasprotju z ustaljeno sodno prakso. Odškodninska tožba zaradi sodniške napake ni pravno sredstvo zoper odločbo, s katero naj bi bila storjena. Sodišče v tovrstnem odškodninskem sporu o argumentih, ki se nanašajo na sporni predmet prejšnje pravde in so že bili obravnavani v zatrjevani protipravni odločbi iz nje, ne razpravlja ponovno. Sodišče druge stopnje se tudi pravilno sklicuje na ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS4. 14. Končno je pravilna tudi sama višina odmere zahtevane denarne odškodnine. Ta je v okvirjih določenih v 16. členu ZVPSBNO. Upoštevani so vsi kriteriji iz tretjega odstavka 16. člena v zvezi s 4. členom ZVPSBNO na podlagi ugotovljenih okoliščin. Poleg trajanja postopka nekaj več kot šest let in zapletenosti pravdne zadeve, ko so sodišča na več stopnjah meritorno odločala kar petkrat, je upoštevana tudi pomembnost spora za tožnika in dejstvo, da sam ni v ničemer prispeval k zastoju postopka. Res je tožnik hudo trpel zaradi negotovosti ter nato izgubil hišo, ki je predstavljala družinsko prebivališče, vendar pa je uveljavljal odškodnino v vrednosti nepremičnine, pri čemer pa je bil izvršilni postopek vendarle posledica dejstva, da sam ni prostovoljno poravnal svoje obveznosti iz posojilne pogodbe, ki v pravdnem postopku ni bila ugotovljena kot neveljavna, neuspeh v izvršilnem postopku za upnika pa posledica druge okoliščine, da je bil ugotovljen za neveljavnega izvršilni naslov in sicer notarski zapis zastavne pogodbe (primerjaj dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje). Tudi po presoji revizijskega sodišča je zato mogoče tožnikov primer uvrstiti med srednje hude oblike nastanka tovrstne škode. Pravnomočno prisojena odškodnina je tako ustrezno umeščena približno v sredino razpona od 300,00 do 5.000,00 EUR.5 Sodišče se je pravilno opredelilo tudi do primerjave z odškodninami, prisojenimi oškodovancem v postopkih zoper toženo stranko pred ESČP, ki je izoblikovalo zgoraj navedena merila povzeta nato v ZVPSBNO. Državam članicam je priznana pravica, da prisojajo .nižje odškodnine, kot bi jih v primerljivih primerih dosodilo ESČP in sicer 45 % od primerljivega zneska, ki bi ga v podobnem primeru določilo ESČP.6

15. Ob povedanem je revizijsko sodišče zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 378. člena ZPP.

1 Primerjaj npr. odločbe Vrhovnega sodišča RS: sodba II Ips 470/2009 z dne 8. 7. 2009, sklep II Ips 363/2010 z dne 10. 3. 2011, sodba II Ips 800/2006 z dne 24. 6. 2009, sklep II Ips 419/2010 z dne 25. 8. 2011. 2 Primerjaj npr. odločbi Vrhovnega sodišča RS: sklep II Ips 419/2010 z dne 25. 8. 2011 in sklep II Ips 363/210 z dne 10. 3. 2011. Odločbi se opirata na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-207/08, Up-2168/08 z dne 18. 3. 2010, ki je ugotovilo, da je 25. člen ZVPSBNO v neskladju z Ustavo, ter da se do odprave ugotovljenega neskladja v pravdnih postopkih zaradi plačila denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo uporabljajo določbe ZVPSBNO. Primerjaj tudi odločbo Ustavnega sodišča RS štev. Up 46/12-20 z dne 2. 10. 2014, izdano v zvezi s predmetno pravdo. 3 Glej npr. obsežno judikaturo Vrhovnega sodišča RS: sklep II Ips 233/2010 z dne 16. 9. 2010, sklep II Ips 443/2010 z dne 10. 3. 2011, sklep II Ips 439/2010 z dne 10. 3. 2011, sklep II Ips 389/2010 z dne 10. 3. 2011, sklep II Ips 385/2010 z dne 10. 3. 2011, sklep II Ips 86/2011 z dne 27. 9. 2012, sklep II Ips 268/2010 z dne 10. 3. 2011, sklep II Ips 267/2010 z dne 10. 3. 2011, ki temelji na odločbi Ustavnega sodišča RS U-I-207/08, Up-2168/08 z dne 18. 3. 2010. 4 Primerjaj tam citirane sodbe II Ips 139/2011 z dne 22. 9. 2011, II Ips 448/2010 z dne 30. 1. 2014 in III Ips 142/2005 z dne 18. 12. 2007. 5 Merila in razpon določenih odškodnin od 300,00 EUR do 5000,00 EUR v ZVPSBNO so bili s strani Odbora ministrov Sveta Evrope ocenjeni kot ustrezni; primerjaj Resolucijo CM/RseDH(2016)354 z dne 8. 12. 2016, v zvezi z zadevo Lukenda. 6 Glede višine primerjaj npr. naslednje primerljive odločbe Vrhovnega sodišča RS: sodba in sklep II Ips 1232/2008 z dne 23. 9. 2010, sodba II Ips 234/2010 z dne 15. 7. 2010, sodba II Ips 220/2010 z dne 15. 7. 2010, sodba II Ips 219/2010 z dne 15. 7. 2010. Primerjaj tudi primerljive odločbe ESČP na primer: Zajc proti Sloveniji, štev. 13992/03, Rozman proti Sloveniji, štev. 38847/04, Schutzenhofer proti Sloveniji, štev. 1419/02, Kolar proti Sloveniji, štev. 33868/08.