Jedro

Tožnik ni upravičen do zahtevane odškodnine, ne glede na to, kaj v zvezi z višino odškodnine določa ZVPSBNO. Ta zakon kot lex specialis ureja varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, vključno z možnostjo uveljavljanja pravičnega zadoščenja, med ostalim v obliki denarne odškodnine.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka razveljavi glede odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo 209.480,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila ter glede odločitve o povrnitvi stroškov postopka v V. točki izreka in se v tem delu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. V preostalem se pritožba zavrne in sodba v izpodbijanem in nerazveljavljenem delu potrdi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in toženi stranki naložilo, da mu je dolžna plačati 2.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 3. 2006 dalje do plačila. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek v preostalem delu, da mu je dolžna plačati 290.439,40 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna pravdne stroške tožeče stranke 56,77 EUR povrniti v korist proračuna RS, 2,50 EUR pa tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožniku je naložilo, da je dolžan toženi stranki povrniti njene pravdne stroške 6.209,57 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov (II. in V. točki izreka) se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da jo spremeni oziroma podredno razveljavi in zadevo vrne v tem obsegu v novo sojenje. Sodišče je zavzelo nesprejemljivo stališče, da med prekomernim trajanjem pravdnega postopka glede veljavnosti posojilne pogodbe s klavzulo izvršljivosti v obliki notarskega zapisa z dne 14. 9. 1998 in premoženjsko škodo, ki je tožniku nastala v višini vrednosti hiše in vanjo vgrajene opreme, ki je bila v vmesnem času 7. 10. 2004 prodana v postopku izvršbe, ne obstoji vzročna zveza. Sodišče navaja, da izguba hiše v izvršilnem postopku ni v vzročni zvezi z obstojem hipoteke, temveč z obstojem dolga po posojilni pogodbi, ki naj v pravdnem postopku ne bi bila ugotovljena za neveljavno in tako tudi pravočasen zaključek pravde glede veljavnosti notarskega zapisa ne bi vplival na končni izid glede prodaje tožnikove nepremičnine, ker bi upnica lahko že takoj po izteku roka za vračilo posojila vložila predlog za izvršbo. Takšno stališče sodišča je tudi v nasprotju s podatki v spisu. S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani II P 377/99 z dne 18. 1. 2001 je odločeno, da posojilna pogodba s klavzulo izvršljivosti z dne 14. 9. 1998, ki sta jo sklenila R. L. in tožnik ni veljavna v delu, ki se nanaša na tožnika kot posojilojemalca. V tem delu je pritožbeno sodišče v zadevi II Cp 1145/2001 z dne 22. 11. 2001 prvostopenjsko sodbo potrdilo, razveljavilo jo je le v tistem delu, ki se nanaša na zavarovanje posojila in vknjižbo zastavne pravice. Že dne 18. 1. 2001 je bilo torej pravnomočno odločeno, da pritožnik ni posojilojemalec in se je v ponovljenem postopku odločalo le o zakonitosti zastave tožnikove nepremičnine. Ta je bila kasneje v okviru izvršilnega postopka prodana iz razloga, ker je bila zastavljena in ne iz razloga, ker bi bil sprožen izvršilni postopek zaradi prisilne izterjave posojila od tožnika neposredno. Če bi sodišče pravočasno odločilo o veljavnosti zastave tožnikove nepremičnine z notarskim zapisom, ne bi prišlo do njene prodaje v izvršilnem postopku, ki je tekel na podlagi takšnega nezakonitega izvršilnega naslova in tožniku škoda ne bi nastala. Hipotetično navajanje sodišča, da bi R. L. lahko že takoj po poteku roka za vračilo posojila zahtevala izvršbo na tožnikovo nepremičnino, je nesprejemljivo, saj je R. L. izvršbo predlagala šele leta 2002. Tožnik je zato upravičen do celotne vtoževane odškodnine iz naslova premoženjske škode. Plačilo nepremoženjske škode 2.500,00 EUR je absolutno premalo in ne predstavlja ustreznega in pravičnega zadoščenja za škodo, ki jo je utrpel zaradi dolgotrajnosti poteka samega sodnega postopka. Ne glede na to, kaj v zvezi z višino odškodnine določa ZVPSBNO je tožnik prepričan, da je upravičen do popolne odškodnine, saj je njemu nematerialna škoda nastala pred uveljavitvijo tega zakona. Tudi upoštevaje kriterije ZVPSBNO je tožnik upravičen vsaj do 5.000,00 EUR odškodnine. Tožena stranka pa je za nastalo škodo odgovorna tudi zato, ker izvršilno sodišče ni odložilo izvršbe na njegovo nepremičnino, čeprav je bil postopek ugotavljanja veljavnosti izvršilnega naslova še vedno v teku in so obstajali vsi pogoji in razlogi po ZIZ, da se izvršba odloži do odločitve Vrhovnega sodišča RS. Tožnikov predlog je bil argumentiran in podkrepljen z dokazi ter je bilo v njem jasno navedeno, da bo v primeru, da se ugotovi nepravilnost v zvezi s samim izvršilnim naslovom, tožniku nastala nenadomestljiva škoda oziroma nepopravljiva škoda in izguba družinskega doma. Tožena stranka se svoje odgovornosti za nastalo škodo tožniku ne more razbremeniti s sklicevanjem na to, da je sodišče odločalo v skladu z zakonodajo, ki je bila neustavna in dolžnikom ni zagotavljala učinkovitega pravnega varstva. Tožnik poudarja, da če bi sodišče odložilo izvršbo do končanja revizijskega postopka, kot je bilo predlagano, to ne bi vplivalo na položaj upnika, še posebej, ker je sama izvršba že tako in tako tekla nenavadno hitro in je odstopala glede samega postopanja od primerljivih izvršilnih postopkov. Iz narave sodnikovega dela izhaja njegova povečana skrbnost pri odločanju o pravicah in obveznostih posameznika. Izvršilna sodišča pa so v primeru tožnika ravnala v nasprotju z jasnimi pravili materialnega prava in napačno ugotovila dejansko stanje, odločitev pa je odstopala od uveljavljane sodne prakse.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožnik zahteva od tožene stranke plačilo 83.458,52 EUR nepremoženjske in 209.480,89 EUR premoženjske škode zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in zaradi protipravnega ravnanja sodišča pri odločanju v izvršilnem postopku. Pritožbeno sodišče o utemeljenosti odškodninskega zahtevka tožnika zoper toženko odloča drugič. V prvem sojenju je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka (solidarno z ostalimi toženci) dolžna plačati zahtevano odškodnino, ker je ugotovilo, da do kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ni prišlo in da odškodninska odgovornost države za ravnanja sodišča ni podana. Sodišče druge stopnje je v delu, ki se nanaša na toženko, tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, revizijsko sodišče pa je zavrnilo njegovo revizijo. Ustavno sodišče RS je v postopku odločanja o ustavni pritožbi tožnika z odločbo Up 46/12-20 z dne 2. 10. 2014 sodbe vseh sodišč glede tožbenega zahtevka zoper toženo stranko razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

6. V ponovljenem postopku je prvostopenjsko sodišče ugotovilo in odločitev oprlo na sledeča dejstva in okoliščine primera: tožnik kot dolžnik v predlogu za odlog izvršbe ni navedel potrebnih predpostavk po takrat veljavni določbi 71. člena ZIZ. Glede pogoja nenadomestljive škode je pojasnil zgolj to, da bo izgubil nepremičnino, vredno okoli 360.000,00 DEM. Sodišči prve in druge stopnje sta v izvršilnem postopku odločitev oprli na pomanjkanje trditev, ki bi utemeljevale odlog izvršbe, njuna odločitev je bila materialnopravno pravilna in skladna s takrat uveljavljeno sodno prakso. V pravdni zadevi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani P 3124/2001-II, v kateri je tožnik izpodbijal veljavnost sklenjene posojilne in zastavne pogodbe v obliki notarskega zapisa, je bila tožniku kršena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in je na tej podlagi upravičen do odškodnine za nepremoženjsko škodo. Do prodaje tožnikove nepremičnine je prišlo, ker ni prostovoljno plačal svoje obveznosti po posojilni pogodbi in je upnica zato vložila predlog za izvršbo na podlagi te pogodbe. Navedena posojilna pogodba v pravdnem postopku ni bila ugotovljena za neveljavno. Tožnik ni trdil, da je posojilodajalki posojeni znesek vrnil ob zapadlosti 14. 11. 1998, da je imel na razpolago denar za poplačilo upničine terjatve oziroma, da je bil pripravljen za poplačilo unovčiti drugo premoženje.

7. Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja, da je za njegovo premoženjsko in nepremoženjsko škodo tožena stranka odgovorna, ker izvršilno sodišče ni odložilo izvršbe na njegovo nepremičnino, čeprav je bil postopek ugotavljanja veljavnosti izvršilnega naslova še v teku in so bili podani vsi pogoji za odlog izvršbe po takrat veljavnih določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ. Pravica do povračila škode, ki je posledica protipravnega ravnanja sodišča oziroma sodnika, je ustavno zajamčena pravica (26. člen Ustave RS). Kot je bilo tožniku že v prejšnjih odločitvah pojasnjeno, pa je treba pri oceni o protipravnosti sodnikovega ravnanja po ustaljeni sodni praksi izhajati iz narave sodnikovega dela. Prvostopenjsko sodišče je v obrazložitvi sodbe obširno in v celoti pravilno pojasnilo, kakšna je narava sodniškega dela in v katerih primerih sodniško odločanje preraste v protipravno ravnanje. Tem razlogom sodbe pritožbeno sodišče nima kaj bistvenega dodati. V izvršilnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani In 2002/0050 je izvršilno sodišče zavrnilo tožnikov predlog za odlog izvršbe, pritožbeno sodišče pa je njegovo pritožbo zoper ta sklep kot neutemeljeno zavrnilo. Obe sodišči sta ugotovili, da tožnik kot dolžnik v izvršilnem postopku ni izkazal obstoja potrebnih predpostavk za odlog izvršbe po 71. členu ZIZ, zlasti glede pogoja nenadomestljive škode. Prvostopenjsko sodišče je sicer tudi samo po pregledu izvršilnega spisa ocenilo, da tožnik neupravičeno prelaga odgovornost za svoj neuspeh glede predloga za odlog izvršbe na sodišče, pri tem pa sam ni podal zadostnih trditev, ki bi bile lahko podlaga za ugoditev njegovemu predlogu. Pritožba se neutemeljeno sklicuje, češ da je tožnik glede na takrat veljavno materialnopravno podlago v določbi 71. člena ZIZ in ob upoštevanju kasneje ugotovljene neustavnosti določbe prvega odstavka 73. člena ZIZ ter glede na sodno prakso, tem kriterijem v predlogu več kot zadostil. Predvsem pa je treba ponovno poudariti, da tudi v primeru, če bi šlo res za takšno nepravilno odločanje izvršilnega sodišča, kot ga zatrjuje pritožba, to samo po sebi še ni protipravno ravnanje sodišča, ki bi utemeljevalo odškodninsko odgovornost tožene stranke in tudi ni podlage za ponovno vsebinsko obravnavanje pravilnosti in zakonitosti odločitve izvršilnega sodišča. Drugačno stališče bi pomenilo, da bi moralo sodišče v tovrstnih odškodninskih sporih o argumentih, ki so že bili obravnavani v sodni odločbi, ponovno razpravljati.(1) Zato je sklicevanje pritožbe na protipravno postopanje izvršilnega sodišča in na tej podlagi na odškodninsko odgovornost tožene stranke, napačno.

8. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku ugotovilo, da je bila tožniku kršena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani P 3124/2001-II in mu za kršitev odmerilo nepremoženjsko škodo 2.500,00 EUR. Pri tem je pravilno uporabilo materialnopravne določbe 4. in 16. člena v zvezi s tretjim odstavkom 25. člena Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSBNO). Pritožnik nima prav, ko v pritožbi trdi, da je upravičen do zahtevane odškodnine, ne glede na to, kaj v zvezi z višino odškodnine določa ZVPSBNO. Ta zakon kot lex specialis ureja varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, vključno z možnostjo uveljavljanja pravičnega zadoščenja, med ostalim v obliki denarne odškodnine. Po prehodni določbi tretjega odstavka 25. člena se tudi v konkretni zadevi uporabljajo določbe tega zakona glede višine in določitve pravičnega zadoščenja ter glede meril za ugotovitev kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

9. Po drugem odstavku 16. člena ZVPSBNO se denarna odškodnina prizna v znesku od 300,00 do 5.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je sledeč kriterijem iz tretjega odstavka 16. člena v zvezi s 4. členom ZVPSBNO natančno in sistematično ugotovilo okoliščine, ki so pomembne za določitev nepremoženjske škode. Poleg trajanja postopka (nekaj več kot šest let) in zapletenosti pravdne zadeve (o kateri so sodišča na več stopnjah meritorno odločala kar petkrat), je upoštevalo pomembnost spora za tožnika in dejstvo, da sam ni v ničemer prispeval k zastoju v postopku. Glede na zakonsko določen okvir za odmero odškodnin iz drugega odstavka 16. člena ZVPSBNO je potrebno tako ugotovljeno tožnikovo nepremoženjsko škodo umestiti v razpon od 300,00 do 5.000,00 EUR, v katerem so najvišje odškodnine namenjene najhujšim oblikam kršitev, najnižje pa najblažjim oblikam. Tožniku prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo je upoštevaje okoliščine tega primera in sodno prakso po presoji pritožbenega sodišča pravilno umeščena približno na sredino v tem razponu. Pravilno se je prvostopenjsko sodišče opredelilo tudi do primerjave z odškodninami, prisojenimi oškodovancem v postopkih zoper toženo stranko pred ESČP. Pri takšni primerjavi je potrebno upoštevati, da je bila državam članicam priznana pravica, da prisojajo nižje odškodnine, kot bi jih v primerljivih primerih dosodilo ESČP, in sicer približno 45 % od primerljivega zneska, ki bi ga v podobnem primeru določilo ESČP. 10. Tožnik je zahteval tudi plačilo premoženjske škode, ki jo je utrpel zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Po njegovih trditvah je bil oškodovan, ker je bila v obdobju več kot šestletnega trajanja postopka, v katerem so sodišča odločala o njegovem zahtevku o veljavnosti izvršilnega naslova (izvršljivega notarskega zapisa), v izvršilnem postopku upnici domaknjena in izročena njegova nepremičnina. Trdi nadalje, da v kolikor bi sodišče razsodilo v razumnem roku, do prodaje nepremičnine v izvršilnem postopku ne bi prišlo.

11. Zavrnitev tožbenega zahtevka za povrnitev premoženjske škode je prvostopenjsko sodišče utemeljilo z oceno o pomanjkanju vzročne zveze med izgubo tožnikove nepremičnine in ugotovljeno kršitvijo njegove pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Pri tem se je sicer pravilno sklicevalo na določbo 21. člena ZVPSBNO, ki glede vzročne zveze pri premoženjski škodi napotuje na določbe OZ, po katerih je toženka dolžna tožniku povrniti le tisto premoženjsko škodo, ki je v vzročni zvezi s škodljivim dejstvom.(2) Vendar pa je v nadaljevanju glede odločilnih dejstev, s katerimi je utemeljilo pomanjkanje vzročne zveze, podano nasprotje med tem, kar sodišče navaja v obrazložitvi sodbe o vsebini listinskih dokazov in med samimi temi listinami. Na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP se sklicuje tudi pritožba, ko opozarja, da je bilo v postopku glede veljavnosti izvršilnega naslova pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani P 3124/2001 že s prvo sodbo opr. št. II P 377/99 z dne 18. 1. 2001 pravnomočno ugodeno tožnikovemu zahtevku na ugotovitev, da posojilna pogodba s klavzulo izvršljivosti z dne 14. 9. 1998 ni veljavna v delu, ki se nanaša na tožnika kot posojilojemalca. Sodišče druge stopnje je namreč po pritožbi druge toženke sodbo le delno razveljavilo in sicer v tistem delu, ki se nanaša na zavarovanje posojila in vknjižbo zastavne pravice, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo in odločitev prvostopenjskega sodišča potrdilo (sodba in sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1145/2001 z dne 22. 11. 2001). S tem pa se izkaže, da ne drži, kar je prvostopenjsko sodišče navedlo kot odločilno pri presoji vzročne zveze, namreč, da s tem, ko tožnik ni prostovoljno izpolnil svoje obveznosti po posojilni pogodbi, čeprav ta ni bila ugotovljena za neveljavno, ni podane vzročne zveze med izgubo nepremičnine in obstojem zastavne pravice, ker bi upnica zoper dolžnika (tožnika v tej pravdi) izvršbo lahko vložila že na podlagi njegove obveznosti ob zapadlosti terjatve iz posojilne pogodbe. To pa ne drži, saj je bilo že pred vložitvijo predloga za izvršbo (30. 9. 2002) pravnomočno ugotovljeno, da sporna posojila pogodba s klavzulo izvršljivosti tožnika ne veže kot posojilojemalca, ampak (do odločitve VS RS s sodbo II Ips 413/2003), le kot zastavitelja.

12. Pritožbeno sodišče je zato delno ugodilo pritožbi in sodbo razveljavilo, kolikor se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka na plačilo premoženjske škode zaradi izgube nepremičnine, saj samo glede na naravo storjene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, te ne more odpraviti (prvi odstavek 354. člena ZPP). Prvostopenjsko sodišče naj pri ponovnem odločanju presodi, ali je tožnik upravičen do uveljavljanja tudi premoženjske škode na podlagi določb ZVPSBNO v zvezi z določbami OZ, glede obstoja pravno veljavne vzročne zveze, pa oceni še ostale ugovore tožene stranke, podane v zvezi s tem v pravdnem postopku.

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Glej argumente o tem v sodbah VS RS II Ips 139/2011, II Ips 448/2010, III Ips 142/2005. Op. št. (2): Odločbe VS RS II Ips 37/2012, II Ips 477/2008, II Ips 39/2011 in VSL II Cp 279/2015.