Jedro

Tožnik ob oddaji vloge na javni razpis ni izpolnjeval pogojev, določenih v 52. in prvem odstavku 53. člena Uredbe o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007-2013 v letih 2011-2013, saj ni izkazal svoje pravne subjektivitete kot zavod. Tožnik bi moral pod Prilogo 2 razpisne dokumentacije priložiti dokazilo o registraciji skupine proizvajalcev pri pristojnem organu (npr. izpisek iz sodnega registra ali potrdilo pristojne upravne enote ali potrdilo o registraciji pri drugem pristojnem organu).

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka zavrnil vlogo tožnika za dodelitev nepovratnih sredstev programa razvoja podeželja sofinanciranega iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja, ukrep V. Javni razpis za ukrep 133 – Podpora skupinam proizvajalcev pri dejavnostih informiranja in pospeševanja prodaje za proizvode, ki so vključeni v sheme kakovosti hrane. V obrazložitvi navaja, da vlagatelj ne izpolnjuje pogojev javnega razpisa, ker iz projekta izhaja, da je edini proizvajalec, ki je dejansko vključen v promocijo, podjetje A. d.o.o.. V ospredju je promocija izključno blagovne znamke B. podjetja A. d.o.o. in ne vina s priznanim tradicionalnim poimenovanjem Cviček P.T.P. skupine proizvajalcev. Iz priloženih pogodb med člani skupine in podjetjem A. d.o.o. izhaja, da ostalih 32 članov skupine prodaja grozdje in morebitne tržne viške vina preostalemu članu skupine podjetju A. d.o.o., ki bo edino tržilo in promoviralo vino. Navedeno izhaja iz dokazil v Prilogah 1, 3, 4, 5 in 8. Stranka tako ne izpolnjuje pogoja 3. pododstavka tretjega odstavka 23. člena Uredbe 1974/2006/ES in prve alineje drugega odstavka poglavja V. Omejitev sredstev javnega razpisa.

Drugostopni organ je pritožbo tožnika zavrnil, v obrazložitvi pa se je delno strinjal z razlogi prvostopnega organa, delno pa obrazložitev v zvezi s pravilnostjo zavrnitve vloge za dodelitev sredstev dopolnil. Tožnik v tožbi ne soglaša s stališčem prvostopnega organa, da je iz vloge izhajala promocija blagovne znamke B. proizvajalca A. in ne proizvoda Cviček P.T.P. skupine proizvajalcev. V zvezi s tem je organ prve stopnje napačno ugotovil dejansko stanje. Nadalje ugotavlja, da organ sploh ne omenja zakonske, niti razpisne materialne določbe, ki naj bi bila kršena. Dodaja še, da je organ prve stopnje v dopolnitvi pozval tožnika na način, da je izrecno zahteval le kopijo odločb o oceni vina, ki se nanaša izključno na člana skupine proizvajalcev – družbo A. d.o.o., za druge člane slednjega ni zahteval. Vloga tožnika določa, da bo v promocijo vključen cviček P.T.P., kakšna pa bo promocija in kateri proizvajalci bodo vanjo grafično vključeni, pa organ še ne more vedeti oziroma teh podatkov od tožnika sploh zahtevati, saj kreativne in oblikovne rešitve še niso narejene. Nadalje organ očita pomanjkljivosti v zvezi z dokazilom o izvedenih drugih projektih informiranja in pospeševanja prodaje – reference iz fotografij, kjer je v ospredju promocije vidna izključno blagovna znamka družbe A. in ne vina s priznanim tradicionalnim poimenovanjem cviček. Ta očitek je neutemeljen. V Prilogi 8 razpisne dokumentacije organ prve stopnje poziva tožnika k predložitvi dokazil o izvedenih drugih projektih informiranja in pospeševanja prodaje – reference. Fotografije so služile kot dokazovanje in izpolnjevanje pogoja glede referenc. Storjena je bila tudi bistvena kršitev določb postopka v posledici napačno ugotovljenega dejanskega stanja. Na eni strani je v izreku odločeno, da se vloga zavrne, na drugi strani pa ni sporno, da je vloga tožnika popolna ter da je predložil ustrezna dokazila glede izpolnjevanja vseh pogojev, kar nujno predpostavlja, da je tožnik dokazal, da se vloga nanaša na skupino proizvajalcev in na proizvod, ki je po razpisu dopusten. Organ prve stopnje je tudi napačno ugotovil, kaj naj bi izhajalo iz Priloge 3 in pod Prilogo 4 – točko 2, v zvezi, da se vse nanaša na proizvajalca družbo A. V skladu s prvim odstavkom 32. člena Uredbe komisije (ES) št. 1974/2006 je skupina proizvajalcev organizacija poljubne pravne narave, ki združuje proizvajalce, ki aktivno sodelujejo v shemi kakovosti hrane. Odločitev, kdo bo dobavljal in kdo mlel grozdje za cviček P.T.P., kdo izvajal polnitve, kdo pridobival odločbe in podobno, je v pristojnosti same skupine proizvajalcev. V prijavi je tožnik navedel le dosedanje reference. V prilogah razpisne dokumentacije je predstavil, da tržijo svoje proizvode vsi člani, s pristopno izjavo pa so podpisali, da se strinjajo s programom in pravili delovanja. Drugostopni organ pa je kršil svoje pristojnosti, ko je ugotovil, da bi bilo potrebno vlogo tožnika zavrniti že iz razloga, ker naj ne bi priložil potrdila o registraciji iz skupine proizvajalcev pri pristojnem organu, zaradi česar ni dokazal statusa skupine proizvajalcev. Svojo pristojnost je kršil, ker je ugotavljal dejstva in odločal o razlogih, glede katerih se tožnik ni pritožil. Kršil je določbo 247. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Drugostopni organ ne sme spremeniti odločbe v škodo pritožnika. Iz obrazložitve drugostopnega organa pa izhaja, da ni mogoče tožniku očitati namena trženja blagovne znamke B., kar pomeni, da je drugostopni organ ugotovil, da je bila pritožba v tem delu utemeljena ter je prvostopni organ v tem delu nepravilno ugotovil dejansko stanje in bi zato moral pritožbi ugoditi in postopati skladno z določili ZUP. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna zavrnitev tožnikove vloge na Javni razpis za ukrep 133 – Podpora skupinam proizvajalcev pri dejavnostih informiranja in pospeševanja prodaje za proizvode, ki so vključeni v sheme kakovosti hrane. Prvostopni organ temelji svojo odločitev na stališču, da iz vloge izhaja, da gre v konkretnem primeru za promocijo blagovne znamke B. proizvajalca A. d.o.o. in ne proizvoda Cviček P.T.P. skupine proizvajalcev in to utemeljuje na dokumentih, ki jih je vlogi predložil tožnik (Priloge 1, 3, 4, 5, 8), kar pomeni, da zavrnitev utemeljuje na določbah tretjega pododstavka tretjega odstavka Uredbe 1974/2006/ES in prvi alineji drugega odstavka poglavja V. javnega razpisa, ki prepovedujeta dodelitev sredstev za promocijo blagovnih znamk. Toženka je pritožbo tožnika zavrnila, v obrazložitvi pa navedla, da dokaznem sklepu prvostopnega organa glede nekaterih dokazil, na primer iz Priloge 8 (deloma) in Priloge 5, ne sledi. Nosilni razlog za pravilnost zavrnitve tožnikove vloge pa je po presoji drugostopnega organa dejstvo, da tožnik ob oddaji vloge na javni razpis, ni izpolnjeval pogojev, določenih v 52. in prvem odstavku 53. člena Uredbe PRP (skupina proizvajalcev je pravna oseba, ki združuje proizvajalce, ki sodelujejo v eni od upravičenih shem kakovosti in je ustanovljena tudi za namen; skupina proizvajalcev oziroma člani skupine proizvajalcev morajo uporabljati simbol kakovosti oziroma zaščitni znak pripadajoče sheme kakovosti; proizvodi iz shem kakovosti morajo biti prisotni na trgu, kar pomeni, da morajo svoje proizvode prodajati oziroma tržiti kot proizvode iz shem kakovosti). Tožnik bi moral pod Prilogo 2 razpisne dokumentacije priložiti dokazilo o registraciji skupine proizvajalcev pri pristojnem organu (npr. izpisek iz sodnega registra ali potrdilo pristojne upravne enote ali potrdilo o registraciji pri drugem pristojnem organu). S strani tožnika predloženi dokumenti (Akt o ustanovitvi zavoda C. in Pravila delovanja skupine proizvajalcev iz sheme kakovosti C.) ne ustrezajo zahtevi iz Priloge 2. Tožnik torej ni izpolnjeval vstopnega pogoja upravičenega vlagatelja ob oddaji vloge za javni razpis, saj ni izkazal svoje pravne subjektivitete (kot zavod – kar izhaja iz priloženega Akta o ustanovitvi zavoda C., bi moral predložiti sklep o vpisu v sodni register). Z navedenim argumentom sodišče soglaša. Nadalje drugostopni organ meni, da tožnik ni upravičil tudi definicije „skupine proizvajalcev“, ker proizvodnje vina (kot proizvoda, ki naj bi se promoviral) ne gre enačiti s pridelavo grozdja kot surovine, saj je v konkretnem primeru pri tožniku – C., A. d.o.o. dejansko edini proizvajalec predmetnega proizvoda vina cviček P.T.P. Dolenjska, ostali člani pa so kmetje, ki grozdje le pridelujejo. Temu argumentu pa sodišče ne more slediti, ker je v nasprotju s peto alinejo prvega odstavka III. poglavja javnega razpisa.

Sodišče pa soglaša z drugostopnim organom, da navedeni razlog za zavrnitev vloge (neizpolnjevanje pogojev po Prilogi 2) že sam zase pomeni neizpolnjevanje pogojev po razpisu. Da je tožnik ob vložitvi vloge pogoj izpolnjeval, pa tožnik v tožbi niti ne zatrjuje, zato so nerelevantni njegovi ugovori o popolnosti vloge za javni razpis. Dodelitev sredstev bi pomenila kršitev 52. in 53. člena Uredbe PRP in 23. člena Uredbe (ES) št. 1974/2006. Ker torej tožnik ni izpolnil vstopnega pogoja, so zato nerelevantni tudi vsi njegovi ugovori, ki jih naperja zoper razloge prvostopne odločbe. Sodišče se zato do posameznih ugovorov, ki se nanašajo na izpodbijanje stališč prvostopnega organa, ne opredeljuje. Soglaša pa popolnoma z razlogi drugostopnega organa, ki jih je le ta v zvezi z razlogi prvostopnega organa navedel (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1).

V zvezi z ugovorom kršitve določb postopka drugostopnega organa, 274. člena ZUP v povezavi z drugim odstavkom 253. člena ZUP, odločanje v škodo pritožnika, pa uvodoma sodišče tožniku pojasnjuje, da je v skladu s konceptom ZUS-1 predmet izpodbijanja akt prve stopnje, za vložitev tožbe v upravnem sporu pa je odločitev o pritožbi procesna predpostavka. Na podlagi ZUS-1 se zato šteje obrazložitev obeh upravnih odločb za celoto. Ugotoviti je, da na podlagi odločitve organa prve stopnje tožnik ni pridobil nobene pravice (organ prve stopnje je njegovo vlogo zavrnil, organ druge stopnje je njegovo pritožbo zavrnil). Situacija, ki jo obravnava določba 253. člena ZUP, zato v obravnavani zadevi, ko tožniku niso bila dodeljena na podlagi prvostopenjske odločbe nikakršna sredstva, ni podana. Z odločitvijo organa druge stopnje se tožnikov položaj ni poslabšal. Dodatni razlogi za zavrnitev zahteve v obravnavanem primeru tožnikovega položaja niso poslabšali, zato ugovor o odločanju v škodo pritožnika ni utemeljen.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.