Jedro

Prvo postavljeno vprašanje nanaša na pravilnost in zakonitost postopka odločanja upravnega organa, kar ni predmet revizijske presoje (85. člen ZUS-1), razen če je sodišču prve stopnje v zvezi s tem mogoče očitati kršitev določb ZUS-1. Drugo pravno vprašanje pa ni pomembno, ker je nanj mogoče odgovoriti že z branjem jasnih določb javnega razpisa, ki jim revident ne ugovarja, in jasnih določb zakona.

Revident mora obrazložiti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, navesti razloge, zakaj so te posledice zanj zelo hude, in to tudi izkazati. Revident pa s svojimi splošnimi navedbami izpolnjevanja tega pogoja v obravnavani zadevi ni izkazal.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revidenta) zoper odločbo Agencije Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju Agencija), št. 33140-7/2013/5 z dne 2. 7. 2013. S to odločbo je Agencija zaradi neizpolnjevanja pogojev zavrnila revidentovo vlogo na tam navedeni javni razpis za dodelitev nepovratnih sredstev programa razvoja podeželja, sofinanciranega iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja. Tožena stranka je z odločbo, št. 33140-4/2013/3 z dne 23. 5. 2014, revidentovo pritožbo zoper navedeno odločbo kot neutemeljeno zavrnila.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je revident vložil revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z vsemi tremi točkami drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Priglaša tudi stroške revizijskega postopka.

3. Tožena stranka na revizijo ni vsebinsko odgovorila.

K I. točki izreka:

4. Revizija ni dovoljena.

5. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče začeti in tudi ne dovoliti.

6. Vrhovno sodišče glede na značilnosti tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne razlaga (primerjaj sodbo VSRS X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015).

7. Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 EUR.

8. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje presojalo zakonitost odločbe, s katero je bila zaradi neizpolnjevanja pogojev zavrnjena revidentkina vloga za odobritev sredstev. V fazi, na katero se nanaša sporna odločba, je šlo za ugotavljanje izpolnjevanja pogojev za pridobitev sredstev na podlagi javnega razpisa in za pravico do enakopravnega obravnavanja vseh zainteresiranih subjektov, ki so se prijavili na javni razpis, ter posledično za odločanje o izbiri ali neizbiri projektov, ki bodo oziroma ne bodo deležni sofinanciranja iz evropskih sredstev in iz proračuna RS. Odločanje se je torej nanašalo na pravico do pridobitve sredstev oziroma do sofinanciranja, kar pa ni pravica, ki bi bila izražena v denarni vrednosti. Enako stališče je Vrhovno sodišče že sprejelo v primerljivi zadevi X Ips 276/2015 z dne 30. 9. 2015 in v več drugih zadevah, ki so se nanašale na kandidiranje za sredstva na javnih razpisih, na primer X Ips 143/2010 z dne 19. 5. 2011, X Ips 468/2011 z dne 4. 4. 2012, X Ips 273/2012 z dne 13. 9. 2012, X Ips 171/2012 z dne 18. 9. 2013, X Ips 299/2014 z dne 18. 9. 2014 in X Ips 184/2015 z dne 3. 6. 2015. Obravnavani spor glede na upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča torej ni spor, v katerem je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, zato na drugačno odločitev tudi ne more vplivati navedba višine sredstev, za katera je revidentka kandidirala z vlogo na javni razpis. Pogoj za dovoljenost revizije iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 zato ni izpolnjen.

9. Revident v okviru 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 uveljavlja dovoljenost revizije zaradi pomembnega pravnega vprašanja, in sicer „ali lahko organ druge stopnje odloča v škodo pritožnika iz razloga, zaradi katerega se pritožnik sploh ni pritožil in tudi ne gre za odločanje organa druge stopnje po uradni dolžnosti“. Kot drugo pomembno pravno vprašanje izpostavlja pravilno razlago pojma skupina proizvajalcev, ker da je od njega odvisno, „ali dikcija „poljubne pravne narave“ obvezno pomeni tudi registracijo takšne skupine proizvajalcev (pri sodnem registru, upravni enoti ali pri drugem pristojnem organu, kot to primeroma navaja izpodbijana odločba)“.

10. Po presoji Vrhovnega sodišča revident s temi navedbami uveljavljanega pogoja za dovoljenost revizije ni izpolnil. Kakšne so zahteve za to, da se določeno pravno vprašanje upošteva kot izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije, izhaja iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča (npr. sklepi X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009, X Ips 660/2008 z dne 14. 11. 2010). Pri tem Vrhovno sodišče pojasnjuje, da se prvo postavljeno vprašanje nanaša na pravilnost in zakonitost postopka odločanja upravnega organa, kar ni predmet revizijske presoje (85. člen ZUS-1), razen če je sodišču prve stopnje v zvezi s tem mogoče očitati kršitev določb ZUS-1. Tega pa revident v reviziji niti ne zatrjuje.

11. Drugo pravno vprašanje pa ni pomembno, ker je nanj mogoče odgovoriti že z branjem jasnih določb javnega razpisa, ki jim revident ne ugovarja, in jasnih določb Zakona o zavodih (v nadaljevanju ZZ). Revident namreč ne trdi, da pogoj javnega razpisa, da mora biti vlagatelj pravna oseba, ne ustreza pojmu „organizacija poljubne pravne narave“. Prav tako ne oporeka stališču sodišča prve stopnje, da mora taka oseba izkazati pravno subjektiviteto. Ker zavod pridobi pravno sposobnost z vpisom akta o ustanovitvi v sodni register (12. člen ZZ), je v revidentovem primeru odgovor na izpostavljeno dilemo jasen.

12. Revident tudi ni izkazal, da je v tej zadevi izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije zaradi zelo hudih posledic izpodbijanega akta (3. točka drugega odstavka 83. člena ZUS-1).

13. Zelo hude posledice, ki so nedoločen pravni pojem, je treba izkazati v vsakem primeru posebej. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu ter ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 212/2008 z dne 4. 11. 2010, X Ips 85/2009 z dne 19. 8. 2010 in X Ips 148/2010 z dne 19. 8. 2010) mora revident obrazložiti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, navesti razloge, zakaj so te posledice zanj zelo hude, in to tudi izkazati. Revident pa s svojimi splošnimi navedbami (da mu je onemogočeno sodelovanje v postopku in zato ni prejel sredstev, do katerih je bil upravičen, projekt pa je izvedel le delno, torej neuspešno) izpolnjevanja tega pogoja v obravnavani zadevi ni izkazal. 14. Vrhovno sodišče je zato revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

15. Revident z revizijo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku in v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).