Jedro

Tožnik je na zaslišanju na sodišču povedal, da dela zato ni dobil, ker je Berber, vendar gre pri teh navedbah za nedovoljeno novoto. Tožnik ni navedel upravičenega razloga, zakaj ni že v postopku do izdaje akta povedal, da dela ni dobil, ker je Berber. Na zaslišanju na sodišču je kot razlog, zakaj ni tega povedal že prej, rekel, da zato, ker ga ni nihče vprašal o tem, to pa ni upravičen razlog. Tožnik je bil namreč pred začetkom osebnega razgovora poučen o tem, da mora sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo, na vabilu na osebni razgovor pa je pisalo, da se status begunca prizna zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, med drugim, tudi zaradi pripadnosti določeni etnični skupini. Kljub temu na osebnem razgovoru ni rekel, da bi bila njegova nezmožnost dobiti službo povezana s pripadnostjo berberski narodnosti, zato teh njegovih navedb, ki jih je podal šele na zaslišanju na glavni obravnavi, ni možno upoštevati.

Iz vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je tožnikova sposobnost ekonomskega preživetja v njegovi izvorni državi. Zgolj navajanje slabega ekonomskega stanja v izvorni državi, kateremu je podvrženo celotno prebivalstvo ali pa večina prebivalstva, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno in mu določila desetdnevni rok za prostovoljni odhod ter odredila, da če v tem roku ne zapusti Republike Slovenije, območja držav članic Evropske unije in območja držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma, se ga s teh območij odstrani. Določila mu je tudi prepoved vstopa na ta območja za obdobje enega leta, ki pa se ne izvrši, če zapusti ta območja v postavljenem roku.

2. V obrazložitvi odločbe je navedeno, da je tožnik pri toženi stranki vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Pri podaji prošnje je navedel, da je izvorno državo zapustil zaradi slabe ekonomske situacije, saj v Kraljevini Maroko ni dela.

3. V nadaljevanju obrazložitve odločbe tožena stranka povzema, kaj je tožnik povedal na osebnem razgovoru.

4. Tožena stranka ugotavlja, da tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje s slabo ekonomsko situacijo ter posledično tudi s slabimi pogoji za življenje. Navedel je, da se v Maroku težko najde zaposlitev in da tam ne dobi dela. Nadalje ugotavlja, da je tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito potrebno šteti za očitno neutemeljeno, saj tožnik očitno ne izpolnjuje zakonsko določenih pogojev za podelitev ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Po preučitvi njegovih izjav tožena stranka ocenjuje, da slednjih ne gre povezati s preganjanjem na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja. Svojo prošnjo utemeljuje z ekonomskimi težavami (ni dobil rednega dela, občasno je pomival posodo v restavraciji in delal kot krojač) ter nezmožnostjo življenja v Maroku, kar po njegovih besedah izvira predvsem iz nezmožnosti najdbe dobro plačane zaposlitve. Omenjene težave pa ne morejo biti obravnavane v okviru mednarodne zaščite. Tožnik je v Maroku de facto delal, vendar po svoji lastni subjektivni presoji ni zaslužil dovolj za preživetje. Poleg tega je zatrjeval, da se mu v Maroku nič konkretnega ni zgodilo, temveč ga je iz države gnala želja po boljšem življenju. Njegovih navedb o ekonomski stiski, slabem življenju ter nezmožnosti najti zaposlitev ne gre povezati s preganjanjem. Njegove težave niso takšne narave, da bi predstavljale trajno in sistematično kršenje človekovih pravic. Teh težav ne gre povezati z elementi preganjanja. Zaradi tega tožena stranka njegove navedbe ocenjuje kot nepomembne za presojo upravičenosti do mednarodne zaščite. Iz navedenih razlogov je njegovo prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno na podlagi 1. alineje 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1).

5. Poleg tega tožnik prihaja iz Maroka, ki je država, katero je Vlada Republike Slovenije 31. 3. 2022 z Odlokom o določitvi varnih izvornih držav določila kot varno izvorno državo. V tožnikovih navedbah ni najti nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Maroko ob upoštevanju vseh osebnih okoliščin zanj ni varna izvorna država. Ni mogoče zaključiti, da je imel v Maroku težave zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Glede na naravo njegovih navedb, ko navaja zgolj slabo življenje in nezadovoljstvo nad življenjem v Maroku ter ekonomsko stisko, pri čemer ni izpostavil nobenega konkretnega dogodka, je nemogoče skleniti, da bi bil v primeru vrnitve v izvorno državo soočen z resno škodo ali da bi bilo njegovo življenje kakorkoli ogroženo. Sicer je navedel, da je Maroko na splošno slaba država za tiste, ki nimajo denarja in da so prijatelju zaprli trgovino, ker ni imel denarja, vendar slednjega ne gre povezati s preganjanjem, saj je splošna situacija države posledica celotne skupnosti in ne zgolj njega. Po mnenju tožene stranke v konkretnem primeru ne obstajajo tehtni razlogi, ki bi kazali na to, da Maroko zanj v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito ni varna izvorna država, kamor se ne bi mogel vrniti. Tako so izpolnjeni pogoji, da se njegova prošnja za mednarodno zaščito zavrne kot očitno neutemeljena tudi na podlagi 2. alineje 52. člena ZMZ-1, saj tožnik prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena ZMZ-1. 6. Tožnik v tožbi navaja, da se ne strinja, da predstavljene težave niso takšne narave, da bi predstavljale trajno in sistematično kršenje človekovih pravic ter da ni mogoče govoriti o zakonsko določenem obstoju preganjanja. Kljub temu, da se je trudil, v Maroku dostojno življenje ni bilo mogoče. Pojasnil je, da zaradi finančnih težav ni mogel nadaljevati s šolanjem in je moral začeti z delom. Ker je oče bolan in ni mogel več delati, njegovi bratje pa so mlajši, je preživljanje družine padlo nanj. Ves čas je iskal delo in možnost, da bi zaslužil dovolj za preživetje, hodil je na razgovore za službo, čim pa je pogovor nanesel na izobrazbo, je bilo razgovora hitro konec. Glavna težava je v tem, da v Maroku enostavno ni dovolj dela. Ker je izgubil upanje, da bi bilo v prihodnosti bolje, je prišel do zaključka, da je edina rešitev zapustitev države. Maroka ne bi zapustil, če bi dobil delo, od katerega bi lahko preživel. Maroko ljudem v stiski ne pomaga. Tožnik se ne strinja s tem, da ni najti tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Maroko zanj ni varna izvorna država. S tem, ko je pojasnil svoje osebne okoliščine, zaradi katerih se ne more vrniti v svojo državo, to je, da je bilo tam ogroženo njegovo preživetje, je pojasnil, zakaj Maroko zanj osebno ni varna država, čeprav jo sicer Slovenija šteje za varno državo na splošno. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je zelo natančno presodila izjave, ki jih je podal tožnik pri podaji prošnje in na osebnem razgovoru in ugotovila, da so njegove izjave, zakaj je zapustil izvorno državo, izključno ekonomske narave. Tožnik je jasno izpovedal, da v izvorni državi ni imel nobenih težav, nič konkretnega se mu ni zgodilo, ampak ga je iz države gnala želja po boljšem življenju in večjem zaslužku. Mednarodna zaščita pa ni namenjena reševanju družinskih in eksistencialnih težav posameznikov, ampak so do mednarodne zaščite upravičene osebe, ki imajo utemeljen strah pred preganjanjem zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Tožnik ni nikoli navedel, da bi imel težave zaradi katerega od razlogov, ki so navedeni v Ženevski konvenciji in ZMZ-1. Tožnik ni navedel nič takega, na podlagi česar bi bilo mogoče sklepati, da bi bil v izvorni državi preganjan ali da bi ob vrnitvi utrpel resno škodo. Navedel je, da je izvorno državo zapustil izključno zaradi finančne stiske. Tožena stranka se ne strinja za navedbami, da tožniku ni bilo predočeno, da izhaja iz varne izvorne države, kar naj bi bila Kraljevina Maroko. S tem je bil seznanjen ob podaji prošnje in je tako imel tako pri podaji prošnje kot na osebnem razgovoru možnost, da izkaže vse individualne okoliščine, zaradi katerih Maroko zanj ne bi bil varen. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

8. Tožnik v pripravljalni vlogi vztraja pri tem, da Maroko zanj ni varna država, ker kljub temu, da se je trudil, si tam ni mogel zagotoviti dovolj sredstev za preživetje. Maroko posameznikom ne pomaga, četudi so v tako hudi stiski.

9. Sodišče je v navedeni zadevi dne 6. 10. 2023 opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa ter zaslišalo tožnika. Tožnik je na zaslišanju povedal, da je Maroko zapustil zaradi težke življenjske situacije, ker ni imel dela. Dela ni našel, ker je Berber. Iskal ga je tudi v večjih mestih, a ga ni našel. V celoti vztraja pri svojih izjavah, ki jih je dal na zaslišanju pri toženi stranki. Pri iskanju službe so ga prepoznali, da je Berber, zaradi dialekta. Njegov kraj A. je znan po demonstracijah proti režimu zaradi diskriminacije Berberov. Ko pride v druge kraje, vidijo na njegovi osebni izkaznici, od prihaja in to je že razlog za rasizem. Na vprašanje, zakaj tega ni povedal že v upravnem postopku, je odgovoril, da ga ni nihče vprašal o tem. Na osebnem razgovoru je izjavil, da je delal v restavraciji in kot krojač, ker je moral delati, ker starši potrebujejo denar, oče je namreč bolan. Redne službe ni dobil, delo je bilo le občasno. Na vprašanje, zakaj ni rasizma omenjal že v upravnem postopku, je odgovoril, da so ga vprašali, zakaj je odšel, in je odgovoril, da ker ni dela. V Maroku pa sicer ni ogrožen.

10. Tožba ni utemeljena.

11. ZMZ-1 v 5. alineji prvega odstavka 49. člena določa, da pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. Nadalje 52. člen ZMZ-1 v 1. alineji določa kot enega izmed razlogov, da se šteje prošnja kot očitno neutemeljena, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu. V 2. alineji citiranega člena pa je določeno, da se prošnja šteje za očitno neutemeljeno, če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona.

12. Tožena stranka je po presoji sodišča pravilno ugotovila, da obstajata oba navedena razloga za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene iz 1. in 2. alineje 52. člena ZMZ-1. Glede obstoja teh razlogov sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnikovih izjav iz upravnega postopka ni mogoče povezati s preganjanjem na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja in da omenjene težave ne morejo biti obravnavane v okviru mednarodne zaščite ter da njegove težave niso takšne narave, da bi predstavljale trajno in sistematično kršenje človekovih pravic. Prav tako je bilo pravilno ugotovljeno, da je Maroko država, katero je Vlada Republike Slovenije z Odlokom o določitvi varnih izvornih držav določila kot varno izvorno državo, v tožnikovih navedbah pa ni najti nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Maroko ob upoštevanju vseh osebnih okoliščin zanj ni varna izvorna država.

13. Tožnik je sicer na zaslišanju na sodišču povedal, da dela zato ni dobil, ker je Berber, vendar gre pri teh navedbah za nedovoljeno novoto. ZUS-1 v 52. členu določa, da se lahko nova dejstva in dokazi upoštevajo kot tožbeni razlogi, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Tožnik pa ni navedel upravičenega razloga, zakaj ni že v postopku do izdaje akta povedal, da dela ni dobil, ker je Berber. Na zaslišanju na sodišču je kot razlog, zakaj ni tega povedal že prej, rekel, da zato, ker ga ni nihče vprašal o tem, to pa ni upravičen razlog. Tožnik je bil namreč pred začetkom osebnega razgovora poučen o tem, da mora sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo, na vabilu na osebni razgovor pa je pisalo, da se status begunca prizna zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, med drugim, tudi zaradi pripadnosti določeni etnični skupini. Kljub temu na osebnem razgovoru ni rekel, da bi bila njegova nezmožnost dobiti službo povezana s pripadnostjo berberski narodnosti, zato teh njegovih navedb, ki jih je podal šele na zaslišanju na glavni obravnavi, ni možno upoštevati. Skladno s tretjim odstavkom 20. člena ZUS-1 stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta.

14. Tožnik v tožbi meni, da tožena stranka ni pravilno upoštevala njegovih navedb, iz katerih izhaja, da so razmere v njegovi izvorni državi take, da kljub temu, da se je trudil, dostojno življenje ni bilo mogoče. Če bi ostal v Maroku, bi bil izgubljen, država Maroko ljudem v stiski ne pomaga. Tam bi bilo ogroženo njegovo preživetje in zato Maroko zanj ni varna država. S sklicevanjem na nezmožnost preživetja po presoji sodišča tožnik smiselno uveljavlja nevarnost resne škode iz 2. alineje 28. člena ZMZ-1, ker naj bi mu v izvorni državi grozilo nečloveško ali poniževalno ravnanje.

15. Sodišče v zvezi z navedenimi tožbenimi navedbami pojasnjuje, da iz vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je tožnikova sposobnost ekonomskega preživetja v njegovi izvorni državi. Vrhovno sodišče RS je že večkrat poudarilo, da bi morala biti slaba ekonomska situacija povezana s katerim od razlogov preganjanja, torej z osebnimi okoliščinami, kot je vera, narodnost, politično prepričanje, rasa in podobno, da bi se lahko štela kot razlog za priznanje mednarodne zaščite. Prav tako je Vrhovno sodišče RS tudi že zavzelo stališče, da za priznanje mednarodne zaščite ne zadostuje tveganje, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, ampak mora to tveganje izvirati od dejavnikov, ki jih je mogoče neposredno ali posredno pripisati javnim organom te države, bodisi da grožnjo za prosilca predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite. Tako stališče je med drugim Vrhovno stališče RS zavzelo tudi v sodbi I Up 102/2023 z dne 10. 5. 2023 (točka 9 in 10 obrazložitve). Zgolj navajanje slabega ekonomskega stanja v izvorni državi, kateremu je podvrženo celotno prebivalstvo ali pa večina prebivalstva, po presoji sodišča ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite.

16. Tožena stranka v odgovoru na tožbo med drugim navaja, da se ne strinja z navedbami tožeče stranke v tožbi, da tožniku ni bilo predočeno, da izhaja iz varne države, kar naj bi bila Kraljevina Maroko. S tem v zvezi sodišče ugotavlja, da to ni bil eden od tožbenih očitkov, je pa bilo tožniku to dejstvo predočeno na osebnem razgovoru.

17. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.