Jedro

Razlogi, ki so socialno ekonomske narave (slabo ekonomsko stanje v izvorni državi), niso razlogi, zaradi katerih bi bil prosilec upravičen do mednarodne zaščite.

Stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo izpodbijanega akta, sodišče pa svoje odločitve na taka dejstva in dokaze ne sme opreti. Presoja prekluzije ni odvisna od nasprotovanja tožene stranke, kot to zmotno navaja pritožnik, saj na formalne in vsebinske razloge za (ne)ugotavljanje novih dejstev in (ne)izvedbo novih dokazov sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo zoper odločbo, št. 2142-4348/2023/6 (1222-05) z dne 20. 9. 2023, s katero je Ministrstvo za notranje zadeve zavrnilo tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka) in mu določilo 10-dnevni rok za prostovoljni odhod z območja Republike Slovenije, držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (2. točka izreka), sicer bo s teh območij odstranjen (3. točka izreka). Tožniku je za obdobje enega leta določilo še prepoved vstopa na navedena območja, ki pa se ne bo izvršila, če bo zapustil območja v roku za prostovoljni odhod (4. točka izreka).

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pritrdilo toženki, da sta za zavrnitev tožnikove prošnje kot očitno neutemeljene podana razloga iz 1. in 2. alineje 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Glede obstoja teh razlogov se je na podlagi 71. člena ZUS-1 sklicevalo na utemeljitev v odločbi toženke. Pojasnilo je, da tožnik v postopku ni navajal okoliščin, ki bi lahko bile razlog za priznanje mednarodne zaščite, poleg tega prihaja iz Maroka, ki ga je Vlada Republike Slovenije določila kot varno izvorno državo. Tožniku je bilo omogočeno, da se o uporabi koncepta varne izvorne države izjavi, ni pa izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin zanj ni varna država. V obrazložitvi sodbe je sodišče prve stopnje še navedlo, da tožnikovih navedb, da dela ni dobil zato, ker je po narodnosti Berber, kot nedovoljenih tožbenih novot ni upoštevalo. Pojasnilo je, da jih je prvič navedel šele na zaslišanju na glavni obravnavi, zamuda z navajanjem novih dejstev pa ni nastala iz opravičljivih razlogov. Poudarilo je, da je bil tožnik v postopku izdaje odločbe opozorjen, da se status begunca prizna zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, med drugim tudi zaradi pripadnosti določeni etnični skupini in da nosi trditveno breme v tej zadevi, zato njegovo sklicevanje na pasivnost uradnih oseb, ki ga o tej okoliščini niso posebej povprašale, ne more biti razlog, zaradi katerega teh navedb ni mogel podati prej, pred izdajo akta.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo vložil pritožbo. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in odločbo z dne 20. 9. 2023 odpravi, podrejeno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi vztraja pri tem, da je v postopku navedel dejstva, ki so pomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, zato njegova prošnja ne bi smela biti zavrnjena kot očitno neutemeljena. Ponovno pojasnjuje, da je bilo stanje v Maroku tako hudo, da je bilo ogroženo njegovo preživetje, čeprav se je trudil in delal že od otroštva. Družine tudi ne bi zapustil, če bi obstajala druga možnost. Na zaslišanju na sodišču je izpostavil še diskriminacijo pri zaposlovanju in delu zaradi berberske narodnosti, kar je razlog za priznanje mednarodne zaščite, o obstoju in intenzivnosti dogodkov, ki jim je bil priča pritožnik, pa se bo odločalo v rednem postopku mednarodne zaščite. Sodišče teh navedb ne bi smelo zavrniti kot nedovoljeno tožbeno novoto, ker jim toženka v upravnem sporu ni ugovarjala. Poleg tega bi moralo pri tej presoji upoštevati dejstvo, da gre za neizobraženega, nepismenega posameznika, ki se v postopku ne znajde in ga ne razume. Pritožnik se prav tako ne strinja z ugotovitvijo toženke, da je Maroko zanj varna država.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1 pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. V prvem odstavku 52. člena ZMZ-1 je med drugim določeno, da se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (prva alineja) ali če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona (druga alineja).

7. Vrhovno sodišče se strinja s temeljno ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da razlogi, ki so socialno ekonomske narave (slabo ekonomsko stanje v izvorni državi), niso razlogi, zaradi katerih bi bil prosilec upravičen do mednarodne zaščite. 1 Prav tako je pravilna in skladna z ustaljeno presojo Vrhovnega sodišča tudi presoja sodišča prve stopnje, da pritožnik ni konkretizirano zatrjeval, še manj pa izkazal, da bi Kraljevina Maroko ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito, zanj ne bila varna izvorna država. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju pa je bila povsem pravilna odločitev toženke, da o tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito odloči v pospešenem postopku po 49. členu ZMZ-1. 8. Pravilno je sodišče prve stopnje postopalo tudi s tem, ko ni upoštevalo navedb pritožnika, da je bil v izvorni državi podvržen diskriminaciji zaradi berberske narodnosti, saj tako določa tretji odstavek 20. člena v povezavi z 52. členom ZUS-1. Stranke namreč v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo izpodbijanega akta, sodišče pa svoje odločitve na taka dejstva in dokaze ne sme opreti. Te navedbe so bile nedvomno podane prepozno, sodišče prve stopnje pa je prepričljivo pojasnilo, zakaj je zamudo z njihovim navajanjem pripisati krivdi pritožnika. Pri tem pa presoja prekluzije ni odvisna od nasprotovanja tožene stranke, kot to zmotno navaja pritožnik, saj na formalne in vsebinske razloge za (ne)ugotavljanje novih dejstev in (ne)izvedbo novih dokazov sodišče pazi po uradni dolžnosti.

9. Podobna pravila veljajo v pritožbenem postopku. Prvi odstavek 74. člena ZUS-1 določa, da sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in dokaze le, če izkaže za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do konca glavne obravnave, če je postopek tekel brez glavne obravnave, pa do konca postopka na prvi stopnji. Vrhovno sodišče pojasnjuje, da pritožbene navedbe o neizobraženosti in nerazumevanju upravnega in sodnega postopka (kot razlog za zamudo pri navajanju teh dejstev v upravnem sporu) predstavljajo pritožbeno novoto. Kolikor z njimi utemeljuje tudi zamudo pri pritožbenem uveljavljanju teh okoliščin, Vrhovno sodišče odgovarja, da je bil pritožnik med celotnim postopkom zastopan po kvalificiranih pooblaščencih (v upravnem postopku s strani pooblaščencev, zaposlenih v PIC, v upravnem sporu po zdajšnjem svetovalcu za begunce), katerih naloga je, da prosilcu na primeren način pojasnijo namen in potek postopka, njegove pravice in dolžnosti ter vsebino in posledice odločitev upravnega organa in sodišča. Po presoji Vrhovnega sodišča pritožnikova zamuda z navajanjem novih dejstev tako ni nastala iz opravičljivih razlogov, zato jih ni upoštevalo.

10. Na podlagi navedenega in ker niso podani razlogi, na katere mora Vrhovno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

1 Tako npr. sodbe Vrhovnega sodišča I Up 46/2023 z dne 15. 3. 2023, I Up 49/2023 z dne 22. 3. 2023, I Up 29/2023 z dne 22. 2. 2023, I Up 205/2022 z dne 7. 12. 2022 in I Up 13/2015 z dne 13. 5. 2015.