Jedro

Upoštevaje, da je tožnica kot dolgoletna prodajalka zagotovo vedela, da mora za vsako izdano blago izdati račun in ga vročiti stranki, oziroma da v že izdane račune ne sme posegati, ter da neizdaja računa pomeni zavestno zanemarjanje običajne skrbnosti, ki se pričakuje od povprečno skrbnega prodajalca, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožnica delovne obveznosti huje kršila vsaj iz hude malomarnosti.

Pri prodaji mesa in mesnih izdelkov je šlo za poslovanje z denarjem, sodna praksa pa je glede kršitev delavcev, ki imajo v zvezi z izvajanjem nalog delovnega mesta opravek z denarjem, posebej stroga. Sodišče prve stopnje se je s tem v zvezi utemeljeno sklicevalo na zadevi VSRS VIII Ips 223/2017 in VIII Ips 8/2019. Tudi nizek znesek, ki se nanaša na predmet kršitve, ne privede do razbremenitve delavca pred očitanim.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 9. 2017, da je delovno razmerje tožnice pri toženki trajalo do 14. 12. 2020; da je toženka dolžna tožnici za čas od 4. 2. 2020 do 14. 12. 2020 priznati vse pravice iz delovnega razmerja, delovno dobo in druge dodatke, jo prijaviti v zavarovanja, zanjo plačati prispevke in davke, dodatno pokojninsko zavarovanje ter ji obračunati in izplačati plačo v mesečnem bruto znesku 1.322,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec; da je toženka dolžna od zneskov plač in drugih pravic iz delovnega razmerja po izplačilu pristojnim organom in institucijam plačati prispevke, davke in akontacijo dohodnine v višini, ki jo določajo veljavni predpisi ob izplačilu terjatev iz delovnega razmerja, tožnico prijaviti v sisteme zavarovanj ter ji izročiti potrdilo o prijavi v ta sistem; da je toženka dolžna tožnici plačati denarno povračilo 22.807,88 EUR in 428 nadur v skupnem bruto znesku 4.228,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od posameznih zneskov tečejo od datumov, razvidnih iz izreka sodbe, z odvodom davkov in prispevkov. Odločilo je še, da tožnica sama krije svoje stroške postopka, toženki pa je dolžna v roku 8 dni povrniti stroške postopka v višini 960,45 EUR, nato z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožnica se zoper sodbo pritožuje zaradi vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Sodišču očita pristransko sojenje in poseg v pravico do sodnega varstva, ker ni verjelo izpovedim prič, ki potrjujejo njene navedbe, ampak pričam, ki so zainteresirane za uspeh toženke. Neutemeljeno je zavrnilo dokazni predlog za pridobitev izpisov FURS glede prijav zaposlenih na blagajni, ki ga je podala v potrditev navedb, da predloženi obračuni delovnega časa pomanjkljivo prikazujejo njeno prisotnost na delu in da je bila na blagajni vedno prijavljena le ena prodajalka, pod kodo te prodajalke pa so prodajale tudi druge osebe. Ker so relevantna dejstva izven njenega zaznavnega območja, je tak informativni dokaz dovoljen (III Ips 130/2009). Sodišče ji je onemogočilo dokazovanje nepristnosti predloženega obračuna delovnega časa in neverodostojnosti A. A., B. B. in C. C. Zmotno ni štelo kot bistveno, da je toženka obračun delovnega časa predložila šele s prvo pripravljalno vlogo, zaradi česar ga je imela čas prilagoditi potrebam spora. Ni pojasnilo, zakaj njenim podatkom o delovnem času ni sledilo. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi v zvezi s prvo očitano kršitvijo je prepozna, saj iz odpovedi in odgovora na tožbo izhaja, da je toženka zanjo izvedela že 31. 12. 2019. Ker sodišče ni pojasnilo, zakaj zapisa iz odpovedi ni upoštevalo, je kršilo načelo pravne varnosti in predvidljivosti iz 2. člena URS ter poseglo v tožničine pravice iz 22., 23. in 25. člena URS. V zvezi s tem je podana tudi kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Delodajalec v sodnem postopku ne more spreminjati bistvenih navedb iz odpovedi. Nelogična in neživljenjska je ugotovitev sodišča, da je B. B. A. A. s kršitvijo seznanila na dela prost dan 1. 1. 2020. Njuni izpovedi sta prirejeni za potrebe spora – zaradi ekonomskega interesa toženke, da v sporu uspe. Iz sodbe ne izhaja, zakaj ju je sodišče ocenilo za prepričljivi. B. B. je treba zaradi dolgoletnega poslovnega sodelovanja s toženko šteti kot članico njenega vodstva, čemur toženka niti ni ugovarjala. Presoja sodišča, da druga kršitev iz odpovedi ni dokazana, utemeljuje zaključek, da sta izpovedi navedenih dveh tudi glede prve in tretje očitane kršitve neverodostojni. Napačna je ugotovitev sodišča, da je 30. 12. 2019 v prodajalni prodajala le tožnica. Opozarja na izpoved D. D., da so prodajalke v času gneče delale pod eno kodo. Ugotovitev sodišča, da je imela med delovnim časom vedno možnost koristiti odmor za malico, pomeni, da je lahko tudi 30. 12. 2019 v teh 30 minutah izdajo računa pod njeno kodo opustil kdorkoli. Sama za izbris računa ni imela motiva. Ugotovljeni kršitvi nista najhujši (Pdp 156/2017, Pdp 553/2015). Glede tretje kršitve niso podani znaki kaznivega dejanja iz 235. člena KZ-1. Ni jasno, na kakšen način naj bi tožnica nedopustno posegla v odprt račun. To, da naj bi bil naklep razviden že na prvi pogled, je nedopustno poenostavljanje. Podatki iz izkaza poslovnega izida za 2019 in 2020 kažejo na neresničnost izpovedi A. A., da je toženki z očitanim nastala škoda. Ni res, da nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka ni bilo možno. Tudi v primeru dela z denarjem vsaka kršitev še ne utemeljuje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (VIII Ips 32/2011), predvsem če gre za majhen pomen kršitve in če je napoved za nadaljnje sodelovanje strank ugodna (VIII Ips 285/2005). Šlo je za enkratno kršitev, tožnica pa je dolga leta delo opravljala vsaj zadovoljivo. Toženka ji ni očitala prilastitvenega namena, kršitve tudi niso pomembno vplivale na poslovanje toženke ali na njene odnose s strankami. Sodišče je pri zavrnitvi zahtevka za plačilo nadur spregledalo, da je plačilo večkrat zahtevala že pred zagovorom, toženka pa je v nasprotju z drugim odstavkom 278. člena ZPP obračun delovnega časa predložila šele v prvi pripravljalni vlogi. Sama sprotne evidence opravljenih nadur ni bila dolžna voditi. Ni res, da je delo opravljala v neenakomerno razporejenem delovnem času, kot tudi ne, da je imela med delom možnost koristiti polurni odmor za malico. Do spora glede nadur je prišlo le zato, ker je toženka obračun delovnega časa predložila šele po številnih pozivih, zato bi stroške v zvezi s tem morala kriti sama (prvi odstavek 156. člena ZPP). Delavec pri uveljavljanju denarnih zahtevkov v okviru spora o prenehanju delovnega razmerja ne nosi nobenih finančnih posledic.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Strinja se z razlogi sodišča prve stopnje za zavrnitev zahtevka glede nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in tudi glede plačila nadur.

6. Tožnica je bila pri toženki zaposlena za nedoločen čas na delovnem mestu prodajalka. Njeno delo je obsegalo prodajo mesa in mesnih izdelkov. Toženka ji je 27. 1. 2020 vročila vabilo na zagovor s pisno obdolžitvijo, ki se ga je tožnica 31. 1. 2020 tudi udeležila, še istega dne ji je toženka podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji (če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja) in 2. alineji (če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja) prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ker: v zvezi z izpiskom o plačilu za plačilno kartico Maestro, ki se je 30. 12. 2019 nahajal v blagajni, ni izdala ustreznega računa in manjkajočega računa ni potrdila oziroma ga je izbrisala (1.); 13. 1. 2020 ob 14. uri je stranki predala blago brez izdaje in vročitve računa ter je račun po opozorilu toženke naknadno izdala šele 16. 1. 2020 ob 11:32 uri (2.); 14. 1. 2020 ni izdala in vročila računa stranki, ki je nabavljeno blago plačala z gotovino in je račun izdala šele po opozorilu sodelavke med streženjem naslednje stranke, ko je prejšnja stranka že zapustila trgovino, pri čemer je znesek na računu pred potrditvijo znižala (3.). Sodišče prve stopnje je ugotovilo le obstoj prve in tretje očitane kršitve.

7. Pri zavrnitvi dokaznega predloga tožnice za pridobitev izpisov prijav na blagajni toženke od Finančne uprave Republike Slovenije (FURS) sodišče ni kršilo pravil pravdnega postopka. Tožnica je navedeni dokaz predlagala za potrditev navedb v zvezi z zahtevkom za plačilo nadur, da obračuni delovnega časa toženke pomanjkljivo prikazujejo njeno prisotnost na delu. Toženka je ugovarjala, da ti izpisi niso primerni za ugotavljanje prisotnosti delavcev na delovnem mestu, tožnica pa ni določno navedla, kateri podatki iz teh izpisov naj bi dokazovali neverodostojnost podatkov iz obračunov delovnega časa. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje, tožnica ni navedla tehtnih razlogov za dvom v verodostojnost izpisa iz računalniške evidence toženke, ki ob registraciji delavca avtomatično beleži njegove prihode in odhode z dela. Zmotno meni, da so bili podani utemeljeni razlogi za odstop od načelne prepovedi informativnih dokazov. Relevantna dejstva glede števila opravljenih ur namreč niso bila izven tožničinega zaznavnega območja in bi za njihovo dokazovanje lahko vodila npr. lastno evidenco. Da je k temu po Zakonu o evidencah na področju dela in socialne varnosti (ZEPDSV; Ur. l. RS, št. 40/06) zavezan delodajalec, ne zadostuje za oblikovanje dokazne ocene v korist tožnice.

8. Tožnica je pridobitev navedenih izpisov od FURS predlagala tudi zaradi dokazovanja neutemeljenosti odpovednega razloga – da je bila na blagajni sicer vedno prijavljena le ena prodajalka, pod njeno kodo pa so blago prodajale tudi druge osebe. Sodišče je dokazni predlog tudi v tej zvezi pravilno štelo kot neprimeren, saj bi bilo iz izpisov lahko razvidno kvečjemu, kdo je bil v nekem trenutku prijavljen na blagajni toženke, ne pa tudi, ali je delo opravljal kdo drug. Tožnica z izvedbo dokaza ne bi mogla dokazati navedb, da je očitane kršitve pod njeno kodo storila druga oseba v prodajalni.

9. Pritožba nadalje v smeri postopkovnih kršitev uveljavlja, da sodišče prve stopnje izpovedi E. E. in D. D. napačno ni štelo kot odločilnih, oziroma da je zmotno sledilo izpovedi A. A., B. B., H. H. in C. C. Vendar pa je sodišče oblikovalo pravilno dokazno oceno, ki jo je tudi ustrezno obrazložilo. Tako je v sodbi pojasnilo, zakaj posameznih delov izpovedi D. D. (ker se ne nanaša na relevantni dan 30. 12. 2019 – 19. točka obrazložitve sodbe) in E. E. (ker ima kot tožničin zunajzakonski partner interes, da tožnica v sporu uspe - 23. točka obrazložitve) ni štelo kot ključnih. Čeprav se tožnica s temi razlogi ne strinja, to samo po sebi ne pomeni pristranskega sojenja in kršene pravice do sodnega varstva. Pritožba dokazno oceno izpodbija tudi z navedbami, da F. F. in G. G. nista potrdila izpovedi B. B. glede druge očitane kršitve, ki je sodišče ni ugotovilo. Vendar pa to ni ovira, da sodišče navedeni priči ne bi smelo verjeti glede ostalih dveh očitanih kršitev, sploh ker je njena izpoved skladna z drugimi dokazi.

10. Pritožba neutemeljeno vztraja, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 1. 2020 glede prve očitane kršitve podana po poteku subjektivnega 30‑dnevnega roka iz drugega odstavka 109. člena ZDR-11. Sodišče prve stopnje ni spregledalo, da je toženka v odpovedi in v odgovoru na tožbo navedla, da je za to kršitev izvedela 31. 12. 2019 in se je do tega v zvezi s tožničinim ugovorom pravočasnosti odpovedi tudi opredelilo. Zato niso utemeljeni pritožbeni očitki o kršitvi URS. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je upoštevalo kasnejše navedbe toženke iz njenih nadaljnjih vlog, da je za prvo kršitev 30. 12. 2019 izvedela le zunanja sodelavka B. B., ne pa toženka, zaradi česar je raziskalo, kdaj se je s kršitvijo seznanila A. A., ki je bila kot tedanja zakonita zastopnica toženke pristojna za podajo odpovedi (prvi odstavek 20. člena ZDR-1). To ne odraža protispisnih ugotovitev (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), nepomembno pa je tudi pritožbeno opozorilo, da delodajalec v sodnem sporu ne sme dopolnjevati ali spreminjati navedb iz odpovedi. To je relevantno v zvezi s pisno obrazložitvijo dejanskega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, kar delodajalcu nalaga drugi odstavek 87. člena ZDR-1, medtem ko zakon delodajalcu ne nalaga, da bi moral v odpovedi navesti dejstva za presojo pravočasnosti odpovedi. Medtem ko je obrazložitev odpovednega razloga v odpovedi okvir za presojo utemeljenosti odpovednega razloga, pa delodajalec z morebitnimi navedbami v odpovedi, ki se nanašajo na uporabo drugega odstavka 109. člena ZDR-1, vendarle ni omejen pri dokazovanju pravočasnosti odpovedi. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, da ni že zgolj zaradi sporne navedbe v odpovedi toženki onemogočilo dokazovanje pravočasnosti odpovedi.

11. V zvezi s tem je ugotovilo, da je B. B., ki se je s prvo kršitvijo tožnice seznanila 31. 12. 2020, A. A. o tem obvestila šele 1. 1. 2020, ko jo je poklicala, da bi ji voščila novo leto. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 1. 2020 je zato tudi glede prvega očitka pravočasna, čemur pritožba neutemeljeno nasprotuje tudi z navedbami, da je treba B. B. zaradi dolgoletnega poslovnega sodelovanja s toženko šteti kot članico njenega vodstva (in s tem kot pristojno osebo za podajo odpovedi). Za takšno stališče niti v ugotovitvah sodišča niti v določbah ZDR-1 ni podlage.2 Zmotno je tudi uveljavljanje pritožbe, da sta izpovedi A. A. in B. B. neživljenjski in prirejeni za potrebe postopka. Čeprav imata priči zaradi ekonomske povezave s toženko lahko interes za njen uspeh v sporu, to še ne pomeni, da izpovedi nimata dokazne vrednosti, sodišče prve stopnje pa ju je tudi pravilno ocenilo kot skladni in prepričljivi.

12. Tožnica neutemeljeno vztraja, da prve očitane kršitve ni storila. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je 30. 12. 2019 ob 10. 28 uri, ko je bilo izdano sporno potrdilo o opravljeni POS transakciji v višini 61,09 EUR (ki se ni ujemalo z nobenim računom), v prodajalni toženke račune izdajala le tožnica. To poleg izpovedi B. B. in arhiva računov na blagajnah za ta dan potrjuje tudi izpoved prodajalke C. C., da je delo v prodajalni opravljala le do 9.40 ure, po tej uri pa je opravljala delo v kuhinji. Sodišče prve stopnje je nadalje na podlagi izpovedi A. A., B. B., H. H. in C. C. ugotovilo, da strankam račune vedno izdaja le prodajalka, preostali pa ji pri delu pomagajo na druge načine (s polnjenjem polic, rezanjem mesa itd.), kar utemeljuje zaključek, da je kršitev lahko storila le tožnica. Pritožba temu neutemeljeno nasprotuje z opozarjanjem na izpoved D. D., da je bilo pri toženki predvsem v času gneče običajno, da je bila na blagajni prijavljena ena prodajalka, pod njeno kodo pa so prodajale tudi druge prodajalke. Ob ugotovitvi, da je bila tožnica spornega dne edina prodajalka v prodajalni, sodišče navedene splošne izpovedi pravilno ni štelo kot odločilne. Pritožba se sklicuje na to, da je bil tožnici omogočen odmor za malico in opozarja na dejstvo, da se tožnica v tem času ni odjavljala iz blagajne. Vendar pa v tem ni zadostne podlage za zaključek, da bi lahko v tem času kdo pod njeno prijavo opustil izdajo računa z namenom, da obremeni tožnico. Sodišče tudi ni ugotovilo, da bi bila odpoved tožnici podana iz subjektivnih razlogov (zaradi zahteve za plačilo nadurnega dela), sicer pa odmora za malico po lastni izbiri ni koristila na način, da bi v tem času povsem prenehala z delom.

13. Sodišče prve stopnje je na podlagi pravilne ocene, da je dokazana tudi tretja očitana kršitev iz odpovedi, utemeljeno poudarilo, da je tožnica 30. 12. 2019 in 14. 1. 2020 huje kršila eno od bistvenih nalog delovnega mesta prodajalke (rednega izdajanja računov v imenu toženke in njihovo vročanje strankam) ter s tem obveznost vestnega opravljanja dela iz 33. člena ZDR-1 in prepoved škodljivega ravnanja iz 37. člena ZDR-1. Očitani ravnanji predstavljata tudi kršitev 4., 5., 6. in 7. člena Zakona o davčnem potrjevanju računov (ZDavPR; Ur. l. RS, št. 54/15 in nasl.), ki pod prekrškovno odgovornostjo zavezujejo toženko. Upoštevaje tudi, da je tožnica kot dolgoletna prodajalka zagotovo vedela, da mora za vsako izdano blago izdati račun in ga vročiti stranki, oziroma da v že izdane račune ne sme posegati, ter da neizdaja računa pomeni zavestno zanemarjanje običajne skrbnosti, ki se pričakuje od povprečno skrbnega prodajalca, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožnica delovne obveznosti huje kršila vsaj iz hude malomarnosti.

14. Glede na navedeno pritožba neutemeljeno nasprotuje ugotovitvi sodišča o obstoju odpovednega razloga po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Tožnica zmotno uveljavlja, da zgolj opustitev takojšnje izdaje računa v nizki višini 2,00 EUR še ne utemeljuje izreka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi kot skrajnega ukrepa delodajalca. Pri prodaji mesa in mesnih izdelkov je šlo za poslovanje z denarjem, sodna praksa pa je glede kršitev delavcev, ki imajo v zvezi z izvajanjem nalog delovnega mesta opravek z denarjem, posebej stroga. Sodišče prve stopnje se je s tem v zvezi utemeljeno sklicevalo na zadevi VSRS VIII Ips 223/2017 in VIII Ips 8/2019. Tudi nizek znesek, ki se nanaša na predmet kršitve, ne privede do razbremenitve delavca pred očitanim.

15. Sicer pa je toženka tožnici v tretjem očitku poleg neizdaje računa očitala tudi poseg v račun na način, da ta ni več verodostojno odražal poslovnega dogodka, kar pa prav tako predstavlja hujšo kršitev njenih delovnih obveznosti. Vsak neizdan račun lahko rezultira v protipravni odtujitvi denarja, zato je toženka upravičena od delavcev zahtevati dosledno pravilno postopanje z računi, kršitve tega pa opredeliti kot hujše. Ni odločilen dejanski nastanek škode. Zato ni pomembna izpoved A. A., da zaradi tožničinih ravnanj zaloge niso „štimale“, posledično pa pritožba neutemeljeno opozarja na poslovne izkaze toženke za leti 2019 in 2020, iz katerih naj bi izhajalo, da škoda ni nastala.

16. Tožnica presoji sodišča prve stopnje, da sta ugotovljeni kršitvi utemeljevali podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zmotno nasprotuje s sklicevanjem na zadeve iz sodne prakse, ki niso primerljive. V zadevi VSRS VIII Ips 32/2011 je bilo relevantno dejansko stanje v bistvenem drugačno od obravnavanega, saj je tožnik (voznik) prvi potnici, ki je prišla na avtobus, vozovnico pozabil izdati zaradi težav z motorjem avtobusa, kar je ob kontroli takoj priznal in se za svoje ravnanje tudi opravičil. V zadevi VDSS Pdp 156/2017 je presoja sodišča, da ni šlo za hujšo kršitev, temeljila na ugotovitvah, da je tožnica (prodajalka) strankam izdala račune za resnične nakupe, le točke ugodnosti je zbirala na "svoji" kartici, s temi točkami pa si je nato ob nakupu obračunala popust v skupni vrednosti 1,68 EUR, čeprav bi lahko za ta namen uporabila tudi svojo lastno kartico. Neutemeljeno je tudi pritožbeno opozarjanje na zadevo VDSS Pdp 553/2015, v kateri je bila tožniku izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana zaradi ugotovljene alkoholiziranosti med delom, zato gre za drugačno dejansko in pravno situacijo.

17. Tožnica neutemeljeno izpodbija še presojo, da je bil za zakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izpolnjen tudi nadaljnji pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR, to je da upoštevaje vse okoliščine in interese obeh strank delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi A. A., iz katere izhaja, da hujše kršitve kot je neizdaja računa ni, ter da so tožnico že pred obravnavanimi kršitvami opozarjali na nedopustnost istovrstnih ravnanj, pa teže kršitev ni razumela in je opozorila enostavno ignorirala. Ne drži pritožbena trditev, da je šlo le za enkratno kršitev, saj že sama odpoved temelji na dveh istovrstnih kršitvah, storjenih v kratkem obdobju dobrih dveh tednov. Tožnica opozarja, da je bila pri toženki zaposlena 18 let in da ji ta v odpovedi ni očitala prilastitvenega namena, kar pa nima večjega pomena kot zaključek sodišča, da je toženka glede na naravo in težo kršitev ter možne posledice kršitev, izgubila zaupanje v tožničino delo prodajalke.

18. Ker je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita že zaradi obstoja odpovednega razloga po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, za odločitev o neutemeljenosti pritožbe ni potrebna še natančnejša presoja pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje, da ugotovljeni kršitvi utemeljujeta tudi obstoj odpovednega razloga po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.3 Posledično niso odločilne pritožbene navedbe, s katerimi tožnica temu nasprotuje, zato pritožbeno sodišče skladno s prvim odstavkom 360. člena ZPP nanje ne odgovarja.

19. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo tudi o tožbenem zahtevku za plačilo nadur. Na podlagi izpovedi B. B. in C. C. ter predloženih evidenc delovnega časa je zaključilo, da je tožnica skladno s 3. členom pogodbe o zaposlitvi delo opravljala v neenakomerno razporejenem delovnem času, ter da ob koncu referenčnih obdobij (Kolektivna pogodba dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije (Ur. l. RS, št. 56/18 in nasl.) določa 12-mesečno referenčno obdobje) ni imela presežkov ur, ki bi jih bilo treba obračunati kot nadure. Kot že omenjeno, je bil tožnici med delovnim časom omogočen polurni odmor za malico, pa te pravice po lastni izbiri ni koristila. V pritožbi napačno poudarja, da je sodišču predložila svoje obračune delovnega časa, saj je npr. jasno izpovedala, da takšnih evidenc ni vodila, navedbe o številu opravljenih (nad)ur pa je vezala le na razporede dela. Ti ne odražajo dejanskega števila opravljenih ur, ampak so (glede na izpovedi tožnice, B. B. in E. E.) predstavljali zgolj okvirne urnike in so se naknadno spreminjali glede na potrebe delovnega procesa. Tožnica v pritožbi opozarja, da je toženka obračun delovnega časa predložila po skoraj petih mesecih. Vendar pa po pravilnem stališču sodišča prve stopnje okoliščina predložitve s prvo pripravljalno vlogo in ne že v odgovoru na tožbo, ne kaže na neverodostojnost listin oziroma na njihovo prirejenost za potrebe postopka, za kar se zmotno zavzema pritožba.

20. Pravilna je tudi izpodbijana odločitev o stroških postopka. Tožnica ni uspela z denarnim delom zahtevka, ki pa se nanaša na čas pred prenehanjem delovnega razmerja, ne na čas po prenehanju delovnega razmerja, da bi prišla s tem v zvezi v poštev uporaba petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.). Po tej določbi tožnica, kljub neuspehu v postopku, toženki kot delodajalcu ni dolžna povrniti stroškov postopka, ki se nanašajo na odpoved, glede povračila stroškov, ki se nanašajo na nadure, pa je toženki dolžna povrniti potrebne stroške postopka (prvi odstavek 154. in 155. člena ZPP). Ti skladno z določili Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/15 in 28/18) po pravilni odmeri sodišča prve stopnje znašajo 960,45 EUR, pri čemer je brez podlage pritožbeno uveljavljanje separatnih stroškov.

21. Ker glede na vse navedeno niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

22. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP). Tožnica zato, ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP), toženka pa krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo - deloma na podlagi petega odstavka 41. člena ZDSS-1 (glede odpovedi), deloma na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP (glede nadur).

1 Po tej določbi mora pogodbena stranka izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga; v primeru krivdnega razloga na strani delavca ali delodajalca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pogodbena stranka lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon. 2 Tudi ne drži, da toženka tožničinih navedb v zvezi s tem ni prerekala, saj je na naroku za glavno obravnavo 27. 1. 2021 izrecno zatrjevala, da B. B. ni imela nobenih poslovodnih pooblastil. 3 Toženka je v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi zatrjevala, da je tožnica z očitanimi ravnanji izpolnila znake kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem odstavku 235. člena KZ‑1.