Jedro

Tožnik, ki je ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi sprejel ponudbo za novo pogodbo o zaposlitvi, lahko pred sodiščem izpodbija le utemeljenost odpovednega razloga ter nato uveljavlja odškodninsko odgovornost delodajalca za plačilo premoženjske škode v višini razlike v plači med plačo prejšnjega in plačo novega delovnega mesta. V konkretnem primeru tožnik takega zahtevka ni postavil, pač pa je uveljavljal zahtevke za razveljavitev odpovedi, reintegracijo in reparacijo, ti zahtevki pa ne morejo biti utemeljeni in jih je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da se odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 3. 2010 s strani tožene stranke v celoti razveljavi in odpravi ter zadevna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 3. 2010 nima nobenih pravnih učinkov (1./1. točka izreka) in da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in mu od 22. 3. 2010 dalje vzpostaviti delovno razmerje na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 1. 2007, ki ne bo prekinjeno, z vsemi pravicami in obveznostmi, ki jih je imel tožnik pri toženi stranki neposredno pred dnem 22. 3. 2010, obračunati in izplačati plače za vsak mesec posebej od dne 22. 3. 2010, in sicer mesečno bruto plačo v višini 1.100,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsake zapadle mesečne plače, ki zapade v plačilo vsakega petnajstega dne v mesecu za pretekli mesec, vse dalje do plačila, od izplačanih plač odvesti pripadajoče prispevke in akontacijo davka, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska do plačila ter je tožena stranka dolžna tožniku v delovno knjižico vpisati delovno dobo od dne 22. 3. 2010 dalje, ki ne sme biti prekinjena in mu priznati vse ostale pravice iz delovnega razmerja, vse v roku 8 dni pod izvršbo (I./2. točka izreka) ter da je tožena stranka dolžna tožniku plačati njegove pravdne stroške, v roku 8 dni pod izvršbo (I./3. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbe.

Zoper sodbo se iz vseh razlogov po določilih 338. člena ZPP pritožuje tožnik, in sicer zaradi bistvenih kršitev pravil pravdnega postopka, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in v celoti razveljavi izpodbijano sodbo ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da v konkretnem primeru tožena stranka ni dokazala obstoja poslovnega razloga, kot podlage za dopustnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Dokazno breme je v celoti na strani tožene stranke. V izpodbijani sodbi ni razlogov o tem, v čem in na kakšen način in kdaj naj bi pri toženi stranki, kot delodajalcu, nastopili poslovni razlogi. Tako ni navedb tožene stranke, niti zaključkov sodišča o tem, da je tožena stranka dokazala utemeljenost obstoja poslovnega razloga. Tožena stranka v konkretnem primeru tudi ni upoštevala okoliščine, da je tožnik delovni invalid III. kategorije invalidnosti ter je kot tak zaščitena kategorija, kateremu ni možno odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnika ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo v celoti zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Navaja, da je bilo v postopku dokazano, da obstoji odpovedni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Tožnik je začel z delom pri tožni stranki 1. 4. 2009, saj je navedenega dne prišlo do prenosa dejavnosti oziroma dela podjetja od delodajalca prenosnika R., d.o.o., ... na toženo stranko, kot delodajalca prevzemnika. Na podlagi prevzema je bila tožena stranka dolžna tožniku najmanj eno leto zagotavljati pravice in obveznosti iz kolektivne pogodbe, ki je zavezovala delodajalca prenosnika. To zakonsko obveznost je v celoti spoštovala in je tožniku v obdobju ob 1. 4. 2009 do 1. 4. 2010 zagotavljala vse pravice in obveznosti, ki jih je imel dogovorjene s prejšnjim delodajalcem prenosnikom. Po poteku navedenega roka tožena stranka ni bila več dolžna spoštovati pravic in obveznost, katere je imel tožnik dogovorjene z delodajalcem prenosnikom in mu je zato povsem upravičeno podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi. Pri tem je obstajal utemeljen razlog za odpoved po 1. alinei 1. odstavka 88. člena ZDR, saj delo tožnika po pogodbi o zaposlitvi z dne 15. 1. 2007 ni bilo več mogoče. Delovno mesto „pomožni delavec zunaj II“ pri toženi stranki sploh ni obstajalo, tega delovnega mesta ni imela sistematiziranega. Tožniku je ponudila v podpis pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „delavec na površini“, ki je pri toženi stranki sistematizirano in se vsebinsko bistveno ne razlikuje od dela, ki ga je tožnik opravljal po pogodbi o zaposlitvi z dne 15. 1. 2007. Neutemeljene so navedbe tožnika, da delavcu kot delovnemu invalidu ni mogoče odpovedati pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove, to je mogoče na podlagi 116. člena ZDR in določb zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi določbe 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, s spremembami, v nadaljevanju ZPP) preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, katere uveljavlja pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja tožnik v pritožbi s tem, ko navaja, da sodba nima zaključkov o tem, da je tožena stranka dokazala utemeljenost obstoja poslovnega razloga. Kršitev po tej točki je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je lahko presodilo miselno pot sodišča prve stopnje, zakaj je presodilo tako, ko izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve ne nasprotujejo samemu sebi in tudi niso nejasni, prav tako ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka, to je na podlagi predložene listinske dokumentacije, ki sta jo predložili obe pravdni stranki, in zaslišanja tožnika ter priče M.S. ugotovilo, da je tožbeni zahtevek tožnika neutemeljen. Takšna odločitev sodišča prve stopnje je po stališču pritožbenega sodišča pravilna. Pritožbeno sodišče se z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje strinja in jih zato ne ponavlja, v zvezi s pritožbenimi navajanji pa še dodaja: Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik dne 15. 1. 2007 z družbo R., d.o.o. sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto „pomožni delavec zunaj“. Na podlagi pogodbe o dolgoročnem poslovno – tehničnem sodelovanju z dne 15. 6. 2006 je med družbo R., d.o.o. in toženo stranko prišlo do prenosa opravljanja dejavnosti „svetlikarne“ in „telefonske centrale“, in sicer z družbe R. d.o.o. na toženo stranko. Dne 20. 2. 2009 sta isti pogodbeni stranki k navedeni pogodbi sklenili aneks št. 3 in se v III. točki aneksa dogovorili o prenosu dejavnosti v OE Površina in monitoring in OE Elektroslojna družba, ki ga izvajajo delavci na delovnem mestu Pomožni delavec I., II. in III, kamor je bil uvrščen tudi tožnik. Kot dan prenosa dejavnosti je bil določen datum 1. 4. 2009. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno zaključilo, da je šlo v danem primeru za pravni prenos podjetja po 1. odstavku 73. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002, s spremembami, v nadaljevanju: ZDR) in so tožnikove pravice in dolžnosti po pogodbi o zaposlitvi z dne 15. 1. 2007 ter druge njegove pravice in dolžnosti iz delovnega razmerja z delodajalcem prenosnikom, to je družbo R., d.o.o., z dnem 1. 4. 2009 prešle na toženo stranko, to je delodajalca prevzemnika. V 1. odstavku 73. člena ZDR je določeno, da v primeru spremembe delodajalca na podlagi pravnega prenosa podjetja ali dela podjetja, izvedenega na podlagi zakona, drugega predpisa, pravnega posla oziroma pravnomočne sodne odločbe ali zaradi združitve ali delitve, preidejo pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnih razmerij, ki so jih imeli delavci na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku, na delodajalca prevzemnika. To pa pomeni, da delavci nadaljujejo delo pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, ki so jo sklenili z delodajalcem prenosnikom.

Iz nadaljnjih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka tožnika dne 29. 3. 2010 povabila na razgovor ter mu napovedala vročitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 22. 3. 2010 s ponudbo nove prejel dne 29. 3. 2010. V obrazložitvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožena stranka navajala, da je kot družba prevzemnica dolžna tožniku še eno leto po prevzemu zagotavljati pravice in obveznosti iz Kolektivne pogodbe premogovništva Slovenije, Kolektivne pogodbe R. d.o.o ter pogodbene pravice in obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 1. 2007 ter da zaradi poteka enoletnega roka in reorganizacije delovnega procesa ni več zmožna zagotavljati dosedanjih pogodbenih in drugih pravic iz delovnega razmerja, saj tožnika pod sedaj veljavnimi pogoji ne potrebuje več. Tožnik je dne 12. 4. 2010 podpisal novo pogodbo o zaposlitvi za delovno za delovno mesto „delavec na površini“ za čas od 1. 4. 2010 dalje.

V skladu s 1. alineo 1. odstavka 88. člena ZDR je utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi prenehanje potreb po opravljanju določenega dela, pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Po 2. odstavku 88. člena ZDR lahko delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog iz prejšnjega odstavka, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem. Skladno s 3. odstavkom istega člena pa mora delodajalec preveriti, ali je možno zaposliti delavca pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delovnih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oziroma prekvalificirati za drugo delo. Če ta možnost obstaja mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe. ZDR v 90. členu ureja odpoved s ponudbo nove in določa, da kadar delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi in delavcu istočasno ponudi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi v skladu s 3. odstavkom 88. člena ZDR, se uporabljajo določbe tega zakona, ki se nanašajo na redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Na podlagi določil 3. odstavka 90. člena ZDR delavec, ki v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga sprejme ponudbo za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto, obdrži pravico izpodbijati pred sodiščem utemeljenost odpovednega razloga. Ustrezna zaposlitev pa je zaposlitev, za katero se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se zahtevala za opravljanje dela, za katero je imel delavec sklenjeno prejšnjo pogodbo o zaposlitvi, in za delovni čas, kot je bil dogovorjen po prejšnji pogodbi o zaposlitvi ter kraja opravljanja dela ni oddaljen več kot tri ure vožnje v obe smeri z javnim prevoznim sredstvom ali z organiziranim prevozom delodajalca od kraja bivanja delavca. V primeru neustreznosti nove zaposlitve pa ima delavec pravico do sorazmernega dela odpravnine v višini, ki jo dogovori z delodajalcem, kot to določa 4. odstavek 90. člena ZDR. Po določilih 82. člena ZDR je dokazno breme v postopku na strani delodajalca.

Pritožbeno sodišče poudarja, da je na podlagi 1. alinee 1. odstavka 88. člena ZDR, kjer je poslovni razlog opredeljen kot prenehanje potreb po opravljanju določenega dela, pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca, razlog za odpoved tudi prenehanje potreb po takšnem delu, kot je opredeljeno v pogodbi o zaposlitvi. Delodajalec namreč pri opredelitvi delovnih mest in pogojev za opravljanje del svobodno izhaja iz potreb delovnega procesa in organizacije dela, kar pomeni, da lahko uvede drugačno organizacijo in način dela.

Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo odločitev, sklicujoč se na enotno sodno prakso, da je sodno varstvo v primeru podpisa nove pogodbe o zaposlitvi bistveno zoženo in da lahko delavec v sodnem postopku izpodbija le utemeljenost odpovednega razloga, drugih razlogov, zaradi katerih bi bila odpoved nezakonita, pa v sodnem postopku ne more uveljavljati. Delavec kljub odpovedi pogodbe o zaposlitvi dejansko ohranja zaposlitev pri delodajalcu na ustreznem ali neustreznem delovnem mestu, v konkretnem primeru tožnik na drugem ustreznem delovnem mestu „delavec na površini“, kot to izhaja iz pogodbe o zaposlitvi. Ugotovitev sodišča prve stopnje o ustreznosti novega delovnega mesta namreč tožnik v pritožbi tudi ne izpodbija. V primeru instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove gre dejansko za spremembo pogodbe o zaposlitvi oziroma sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi zaradi spremenjenih okoliščin in zato tudi nova pogodba o zaposlitvi ostane v veljavi in v sodnem postopku ni mogoče zahtevati ugotovitve nezakonitosti odpovedi oziroma razveljavitve, odprave ali ugotovitve, da odpoved pogodbe nima pravnih učinkov, kot je to zahteval tožnik v 1. točki postavljenega tožbenega zahtevka, pač pa je mogoče v sodnem postopku uveljavljati le neutemeljenost odpovednega razloga. Glede na to, da tožnik kljub odpovedi pogodbe o zaposlitvi dejansko ohranja zaposlitev pri delodajalcu na ustreznem delovnem mestu, tudi ni podlage za uveljavljanje zahtevka, kot ga je postavil tožnik v 2. točki tožbenega zahtevka, kjer zahteva vrnitev nazaj na delo (reintegracijo), vzpostavitev delovnega razmerja in plačilo plače ter zagotovitev drugih pravic iz delovnega razmerja na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 1. 2007 (reparacijo). Prejšnja pogodba o zaposlitvi, ki je bila veljavno sklenjena, namreč ne „oživi“ že zgolj na podlagi ugotovitve sodišča, da utemeljenega razloga za njeno odpoved ni bilo. Le v kolikor bi tožnik izpodbijal tudi veljavnost nove pogodbe o zaposlitvi, bi bil lahko utemeljen zahtevek za ugotovitev, da prejšnja pogodba, odpovedana brez utemeljenega razloga, ni prenehala. Ker tožnik veljavnosti nove pogodbe ni izpodbijal in torej ta velja, ni podlage za ugotovitev veljavnosti prejšnje pogodbe o zaposlitvi oziroma za vzpostavitev delovnega razmerja in priznanje plač in drugih pravic na podlagi prejšnje pogodbe o zaposlitvi.

Pritožbeno sodišče ponovno poudarja, da lahko delavec, ki je sprejel ponudbo delodajalca in popisal novo pogodbo o zaposlitvi na ustreznem delu, kot je to storil tožnik, v sodnem postopku izpodbija le utemeljenost odpovednega razloga. V primeru ugotovitve neutemeljenosti odpovednega razloga je to lahko le razlog za odškodninsko odgovornost delodajalca za povračilo premoženjske škode v višini razlike v plači med prejšnjim in novim delovnim mestom. Glede na to, da tožnik takega zahtevka ni postavil, temveč je v 1. točki tožbenega zahtevka zahteval razveljavitev in odpravo odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma ugotovitev, da odpoved pogodbe o zaposlitvi nima pravnih učinkov, v 2. točki tožbenega zahtevka pa uveljavljal reintegracijo in reparacijo na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 1. 2007, je sodišče prve stopnje glede na zgoraj obrazloženo pravilno ugotovilo, da tako postavljeni tožbeni zahtevek, ni utemeljen. V pravdnem postopku odloča sodišče v mejah postavljenih zahtevkov, kot je to določeno v 1. odstavku 2. člena ZPP. S tožbenim zahtevkom je namreč opredeljena vsebina sodnega varstva, s tem pa so tudi opredeljene meje sodnega preizkusa, kar pomeni, da sodišče v skladu z načelom dispozitivnosti tožniku ne more prisoditi kaj drugega, kot je zahteval s tožbo.

Pritožbene navedbe, da v sodbi ni zaključkov o tem, ali je tožena stranka dokazala utemeljenost odpovednega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ne morejo vplivati na drugačno odločitev v dani zadevi glede na postavljeni tožbeni zahtevek, v okviru katerega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da le-ta ni utemeljen. Sodišču prve stopnje zato tudi ni bilo potrebno presojati utemeljenosti odpovednega razloga.

Ker s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 165. člena ZPP. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na tožbo, ker njen odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k reševanju pritožbe (1. odstavek 155. člena ZPP).