Jedro

Določba 90. člena ZDR ne pomeni, da zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni predmet sodnega varstva v smislu določbe tretjega odstavka 204. člena ZDR, to je o zahtevku za ugotovitev nezakonitosti odpovedi, je pa to sodno varstvo bistveno zoženo zgolj na presojo obstoja utemeljenega odpovednega razloga.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbene zahtevke tožnika za „razveljavitev in odpravo“ odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 3. 2010 ter za vrnitev nazaj na delo in vzpostavitev delovnega razmerja od 22. 3. 2010 dalje s plačilom pripadajoče plače. Ugotovilo je, da je bila tožniku odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ob čemer mu je bila ponujena v podpis nova pogodba o zaposlitvi za ustrezno delo, ki jo je tožnik podpisal. Ker v takem primeru ne pride do učinkovanja izredne odpovedi in glede na obseg sodnega varstva v takem primeru, je zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti odpovedi neutemeljen in tudi ni podlage za uveljavljanje reintegracijskega zahtevka in denarnega zahtevka, kakršen je bil postavljen.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Glede na postavljeni tožbeni zahtevek, ki je bil utemeljeno zavrnjen, sodišču prve stopnje tudi ni bilo potrebno presojati utemeljenosti odpovednega razloga.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da tožena stranka ni dokazala obstoja poslovnega razloga. Izpodbijana sodba nima razlogov o tem, v čem, na kakšen način in kdaj naj bi pri toženi stranki nastopili poslovni razlogi. Vztraja pri trditvi, da poslovni razlogi pri toženi stranki sploh ne obstajajo. Tožena stranka tožniku ni ponudila takšnega delovnega mesta, ki bi ga lahko opravljal glede na svoje omejitve. Tožena stranka tudi ni upoštevala, da je tožnik kot invalid zaščitena kategorija.

4. Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlaga, da jo revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrne.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v zvezi z 19. členom ZDSS-1). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (371. člen ZPP).

6. Najprej je treba poudariti, da je presoja o tem, ali je dokazan utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, potrebna in pomembna tako za odločitev o zakonitosti odpovedi o zaposlitvi kot za odločitev na podlagi tretjega odstavka 90. člena ZDR. Tudi v primeru, ko je obseg sodnega varstva omejen zato, ker je delavec sprejel ponudbo delodajalca za ustrezno zaposlitev, je za odločitev o nadaljnjih zahtevkih pomembna odločitev o tem, ali je dokazan utemeljen odpovedni razlog.

7. Kadar delavec sprejme ponudbo in podpiše novo pogodbo o zaposlitvi za ustrezno delo, res ni podlage za reintegracijski zahtevek. Delavec je še vedno v delovnem razmerju na podlagi nove pogodbe o zaposlitvi, prejšnja pogodba o zaposlitvi pa je prenehala veljati.

8. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP). Splošna in neobrazložena revizijska navedba, da tožena stranka tožniku ni zagotovila in ponudila njegovi invalidnosti ustreznega dela pomeni zgolj to: nestrinjanje z dejansko ugotovitvijo sodišča, da je tožnik podpisal novo pogodbo o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto tako glede ustreznosti v smislu 90. člena ZDR kot glede na omejitve zaradi invalidnosti.

9. Prav tako splošna in neutemeljena ter v izhodišču tudi zmotna je revizijska navedba, da tožniku kot invalidu pogodbe o zaposlitvi ne bi bilo mogoče odpovedati. Varstvo invalidov po ZDR ni absolutno, temveč le relativno tudi v primeru ugotovljenih poslovnih razlogov (116. člen ZDR). Temeljna obveznost delodajalca je, da delavcu invalidu III. kategorije ponudi njegovi preostali delovni zmožnosti ustrezno zaposlitev (prvi odstavek 101. člena ZPIZ-1). To obveznost je tožena stranka izpolnila in tožniku delovno razmerje ni prenehalo.

10. Ni pa pravilna presoja nižjih sodišč, da ni bilo potrebno presojati utemeljenosti odpovednega razloga. Če bi sodišče ugotovilo, da tožena stranka takega razloga ni dokazala, tožbenim zahtevkom glede reintegracije in reparacije, kot so bili postavljeni, res ne bi bilo mogoče ugoditi. Vendar to ne pomeni, da je zato mogoče zavrniti tudi zahtevek za ugotovitev neutemeljenosti odpovednega razloga. Tak zahtevek izhaja tudi iz postavljenega zahtevka za ugotovitev nezakonitosti odpovedi, ki ga tožnik utemeljuje ravno s tem, da zatrjevani poslovni razlog ni obstajal oziroma ni bil utemeljen.

11. Na podlagi določb tretjega odstavka 90. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/90) delavec, ki v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga sprejme ponudbo za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto, obdrži pravico izpodbijati pred sodiščem utemeljenost odpovednega razloga. Navedena določba ne pomeni, da zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni predmet sodnega varstva v smislu določbe tretjega odstavka 204. člena ZDR, to je o zahtevku za ugotovitev nezakonitosti odpovedi, je pa to sodno varstvo bistveno zoženo zgolj na presojo obstoja utemeljenega odpovednega razloga. Glede na takšno zakonsko omejitev delavec drugih razlogov, zaradi katerih naj bi bila odpoved nezakonita (na primer glede roka za podajo odpovedi), v tem sporu ne more uveljavljati.

12. Glede na navedeno sta obe sodišči zahtevek tožnika v delu, ki se nanaša na nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neutemeljenega poslovnega razloga zavrnili, ne da bi ugotavljali, ali tak razlog obstaja ali ne ter ali je utemeljen ali ne. Zato revizija utemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba sodišča prve ne sodba sodišča druge stopnje nimata razlogov o odločilnih dejstvih za zavrnitev zahtevka za ugotovitev (ne)utemeljenosti odpovednega razloga in ju zato ni mogoče preizkusiti. Zato je revizijsko sodišče reviziji ugodilo, razveljavilo sodbi sodišč druge in prve stopnje in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP). Sodišče prve stopnje bo moralo po vsebini odločiti o zahtevku tožnika, da za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bilo utemeljenega razloga in nato v skladu s to odločitvijo odločiti tudi o ostalih zahtevkih.

13. O stroških revizijskega odgovora je sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP.