Jedro

Ker je toženec v razmerju do tožnice nastopal v vlogi zastavitelja (za tuj dolg) in solidarnega dolžnika, je izvršilni postopek, ki je zoper toženca tekel na podlagi neposredno izvršljivega sporazuma za zavarovanje terjatve, pretrgal zastaranje poroštvene obveznosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnica je v tej pravdi na podlagi poroštvene pogodbe od toženca zahtevala plačilo 728.326,45 EUR. Toženec je podal ugovor zastaranja ter tožnici očital, da mu je z opustitvijo prijave ločitvene pravice v stečajni postopek glavnega dolžnika povzročila škodo, zato je do višine vtoževanega zneska podal pobotni ugovor, v presežku za 23.126,54 EUR pa je vložil nasprotno sodbo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obstoji terjatev tožnice do toženca v višini 321.800,06 EUR z zakonskim zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe, da obstoji terjatev toženca do tožnice v višini 120.596,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2006 ter po medsebojnem pobotanju odločilo, da je toženec dolžan tožnici plačati 201.203,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe. Višji tožbeni zahtevek tožnice, višji v pobot uveljavljen znesek in tožbeni zahtevek toženca po nasprotni tožbi je sodišče zavrnilo in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške. Višje sodišče je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. V reviziji toženec vztraja na stališču, da je poroštvena obveznost zastarala, saj je tožnica vse do leta 2007 ni uveljavila. Utemeljevanje pretrganja zastaranja z določbami iz 1034. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) je po njegovem mnenju nesmiselno, ker je izvršbo zoper glavnega dolžnika sodišče zavrnilo. Po določbi iz 366. člena OZ pa se zastaranje ne pretrga, če sodišče upnikovo dejanje zavrne. Nadalje sodiščema očita kršitev pravil o litispendenci, češ da je o isti stvari zoper toženca tekel že izvršilni postopek z rubežem premičnih stvari. Ne strinja se z načinom ugotavljanja obsega škode, ki mu je nastala zaradi tožničine opustitve prijave ločitvene pravice v stečajni postopek glavnega dolžnika. Utemeljuje, da kadar je ocenjena vrednost nepremičnine enaka ali nižja od vrednosti upnikove terjatve, stečajni upravitelj hipotekarno zavarovano nepremičnino prepusti upniku, da jo proda izven stečajnega postopka. Upnik prejme ocenjeno vrednost nepremičnine, ki je bistveno višja od vrednosti, ki se pridobi s prisilno prodajo v stečaju. Višino škode, ki nastane z opustitvijo prijave ločitvene pravice v stečajni postopek, zato ni mogoče enačiti z višino v stečaju dosežene kupnine.

3. Sodišče je revizijo vročilo tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Iz dejanskih ugotovitev sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP), izhaja: - da sta tožnica in glavni dolžnik N. d.o.o. (v nadaljevanju glavni dolžnik) leta 1997 sklenila kreditno pogodbo, s katero je tožnica odobrila znesek kredita v višini 6.300.000,00 ATS; - da so tožnica, glavni dolžnik, toženec in V. V. sklenili sporazum II R 15/98 z dne 15. 1. 1998 o zavarovanju terjatve po kreditni pogodbi (v nadaljevanju sporazum), s katerim je glavni dolžnik ustanovil hipoteko na svojih nepremičninah, vpisanih v zemljiškoknjižnem vložku 794 k.o. ... (zavarovanje za svoj dolg), V. V. in toženec pa sta ustanovila hipoteka na svojih solastnih nepremičninah, vpisanih v zemljiškoknjižnem vložku 534 k.o. ... (zavarovanje za tuj dolg); - da je toženec s tožnico sklenila poroštveno pogodbo z dne 7. 1. 1998, s katero se je zavezal kot solidarni porok za obveznost po kreditni pogodbi glavnega dolžnika; - da se je dne 21. 1. 2000 nad glavnim dolžnikom začel stečajni postopek, v katerem tožnica ni prijavila zavarovane terjatve in ločitvene pravice na nepremičninah glavnega dolžnika (nepremičnine iz zemljiškoknjižnega vložka 794 k.o. ...); - da je tožnica od kreditne pogodbe odstopila 6. 3. 2000; - da je tožnica zoper glavnega dolžnika, toženca in V. V. vložila predlog za izvršbo s predlogom za prodajo hipotekarno zavarovanih nepremičnin na podlagi neposredno izvršljivega sporazuma; - da je Okrajno sodišče na Ptuju s sklepom In 47/2000 z dne 29. 9. 2000 predlog za izvršbo s predlogom za prodajo nepremičnin vpisanih pri zemljiškoknjižnem vložku 794 k.o. ..., zaradi prej začetega stečajnega postopka nad glavnim dolžnikom, zavrnilo, dovolilo pa je izvršbo s prodajo nepremičnin vpisanih pri zemljiškoknjižni številki 534 k.o. ... (v solasti toženca in V. V.); - da se je izvršilni postopek končal leta 2006 s prodajo zastavljene nepremičnine iz zemljiškoknjižnega vložka 534. k.o. ..., tožnica pa je iz tega naslova prejela 15.251.211,10 SIT; - da je decembra leta 2007 tožnica na podlagi poroštvene pogodbe vložila predmetno tožbo za plačilo preostalega dolga (728.326,45 EUR) iz naslova kreditne pogodbe.

Tožnica je torej stvarno zavarovanje na nepremičnini glavnega dolžnika izgubila, poplačala pa se je iz unovčene hipoteke, ki sta jo za zavarovanje dolga glavnega dolžnika zagotovila zastavitelja (toženec in V. V.). Po izčrpanju stvarnega zavarovanja je tožnica uveljavila še obligacijsko zavarovanje in plačilo dolga iz naslova kreditne pogodbe glavnega dolžnika zahtevala od tožnika kot solidarnega poroka. V obravnavani zadevi je torej sporno vprašanje, ali je tožničino unovčevanje hipoteke v izvršilnem postopku pretrgalo zastaranje poroštvene obveznosti, pri čemer je potrebno upoštevati, da toženec v razmerju do tožnice nastopa v vlogi zastavitelja (za tuj dolg) in solidarnega poroka.

6. Določba tretjega odstavka 1034. člena OZ, da pretrganje zastaranja terjatve nasproti glavnemu dolžniku učinkuje nasproti poroku le, če je bilo zastaranje pretrgano zaradi kakšnega upnikovega dejanja pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, opravljenega, da se ugotovi, zavaruje ali izterja terjatev zoper glavnega dolžnika, ureja pretrganje zastaranja v razmerju med glavnim dolžnikom in porokom, na dejanski stan konkretne zadeve pa je ni mogoče aplicirati.(1) Ker določbe iz XXIX. poglavja OZ o poroštvu odgovora na sporno vprašanje ne dajejo, je potrebno uporabiti določbe iz splošnega dela OZ, ki celovito urejajo institut zastaranja. Med njimi je splošna določba o pretrganju zastaranja iz 365. člena OZ, po kateri do pretrganja zastaranja pride z vložitvijo tožbe in vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev. Iz dejanskih ugotovitev, ki so povzete v prejšnji točki, je razvidno, da je tožnica na Okrajno sodišče na Ptuj na podlagi neposredno izvršljivega sporazuma vložila predlog za izvršbo, ki se je vodila pod opr. št. In 47/2000, z namenom, da bi se unovčilo zastavljeno premoženje in plačala njena terjatev iz kreditne pogodbe. Predlog za izvršbo je bil vložen zoper toženca, ki je v v razmerju do tožnice nastopal v vlogi zastavitelja in solidarnega poroka. Izvršilni postopek se je sicer vodil na podlagi neposredno izvršljivega sporazuma, s katerim je bila ustanovljena hipoteka, obravnavani pravdni postopek pa temelji na poroštveni zavezi, vendar istost pravne podlage ni eden izmed pogojev iz 365. člena OZ za pretrganje zastaranja. Bistveno je, da je dejanje upnika usmerjeno zoper dolžnika, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala njegova terjatev. Zato, da bi dobila poplačano svojo kreditno terjatev, je tožnica zoper toženca sodno uveljavila najprej stvarno, nato pa še obligacijsko zavarovanje. Ni ji mogoče očitati, da je opustila izvrševanje svojih pravic, s čimer se utemeljuje institut zastaranja, le sukcesivno jih je uveljavljala. V tem konkretnem primeru, ko je toženec v razmerju do tožnice nastopal v vlogi zastavitelja (za tuj dolg) in solidarnega dolžnika, je izvršilni postopek, ki je zoper toženca tekel na podlagi neposredno izvršljivega sporazuma za zavarovanje terjatve, pretrgal zastaranje poroštvene obveznosti. Če je zastaranje pretrgano s predlogom za prisilno izvršbo ali zavarovanje, začne znova teči od dneva, ko je končan ta postopek (peti odstavek 369. člena OZ). Kot je pojasnilo že višje sodišče, se je izvršilni postopek končal šele v letu 2006, predmetna tožba pa je bila vložena 5. 12. 2007, zato zastaranje toženčeve poroštvene obveznosti ob vložitvi tožbe še ni nastopilo.

7. Revident nadalje uveljavlja, da naj bi o isti stvari in med istima strankama že tekel izvršilni postopek, vendar obenem v obrazložitvi revizije prizna, da do kršitve pravil o litispendenci ni prišlo. Vrhovno sodišče se zato s to kršitvijo podrobneje ni ukvarjalo, pritrjuje le razlogom prvostopenjskega sodišča, da se je izvršilni postopek vodil na podlagi neposredno izvršljivega sporazuma o zavarovanju denarne terjatve, tožba v obravnavanem pravdnem postopku pa ima podlago v poroštveni pogodbi.

8. Sodišče je, zaradi opustitve prijave ločitvene pravice v stečajni postopek glavnega dolžnika, poroštveno obveznost toženca zmanjšalo za 120.597,56 EUR za kolikor je bila v stečajnem postopku prodana nepremičnina stečajnega dolžnika. Toženec v reviziji navaja, da bi mu sodišče moralo priznati višjo odškodnino, saj če bi tožnica ločitveno pravico pravočasno prijavila, bi ji stečajni upravitelj s hipoteko obremenjeno nepremičnino prepustil, da bi jo prodala zunaj stečajnega postopka in dosegla bistveno višjo ceno.

9. Te trditve o izvensodni prodaji premoženja, ki je zavarovano z ločitveno pravico, so pavšalne in ne omogočajo vsebinskega odgovora revizijskega sodišča. V stečaju se oblikuje posebna in splošna stečajna masa. To razlikovanje je posledica pravnega dejstva, da imajo ločitveni upniki na posameznem premoženju, ki spada v stečajno maso, pravico do prednostnega poplačila. Posebna stečajna masa je zato tisto premoženje, na katerem obstaja ločitvena pravica, oziroma ki se pridobi z unovčevanjem tega premoženja, in ki je namenjena prednostnemu poplačilu ločitvenega upnika. Splošna stečajna masa pa je vse drugo premoženje, na katerem ni ločitvene pravice in ki je namenjeno poplačilu vseh drugih upnikov. Ločitveni upnik se, enako kot navadni upnik, poplača, ko je unovčeno (prodano) premoženje, na katerem obstaja v stečajnem postopku ugotovljena ločitvena pravica. Praviloma se torej tudi ločitveni upnik poplača znotraj stečajnega postopka, revident pa ni izkazal, da je tožnica imela kakršnokoli podlago za drugačno (izvensodno) prodajo hipotekarno obremenjene nepremičnine, zato se Vrhovno sodišče z njegovimi ugovori, da bi sodišče moralo ugotoviti bistveno večji obseg oškodovanja, ni ukvarjalo.

10. Ker razlogi zaradi katerih je bila vložena revizija niso podani, jo je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo. Odločitev o revidentovih stroških revizijskega postopka je vsebovana v odločitvi o glavni stvari in je posledica njegovega neuspeha z izrednim pravnim sredstvom (154. člen ZPP).

Op. št. (1): Tožnica je začela izvršilni postopek zoper glavnega dolžnika, vendar je bil njen predlog za izvršbo, zaradi prej začetega stečajnega postopka nad glavnim dolžnikom, zavrnjen. Po določbi drugega odstavka 366. člena OZ se zastaranje ne pretrga, če je upnikova zahteva zavrnjena.