Jedro

V zvezi s predmetnim izvršilnim predlogom se je vodil „zgolj“ izvršilni postopek in ne pravda. Zato ni moglo priti do litispendence oziroma teka še ene pravde, ki bi predstavljala procesno oviro za tek predmetne, kar posledično velja seveda tudi glede obstoja že pravnomočno razsojene stvari.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 11.12.2012: - ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 321.800,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do prenehanja obveznosti (I. točka izreka), - ugotovilo, da obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 120.596,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.10.2006 dalje do prenehanja obveznosti (II. točka izreka), - ugotovilo, da ne obstoji v pobot uveljavljena terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 201.203,5 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.10.2006 dalje (III. točka izreka), - odločilo, da je dolžna po medsebojnem pobotanju tožena stranka B. V. v roku 15 dni plačati tožeči stranki K. S. znesek 201.203,5 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila (IV. točka izreka), - odločilo, da se zavrne višji tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka, B. V., je dolžna plačati tožeči stranki K. S., znesek 405.526,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska od dneva vložitve tožbe dalje do plačila.“ (V. točka izreka), - odločilo, da se zavrne tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, ki se glasi: „K. S. je dolžna plačati B. V., znesek 23.126,54 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.10.2006 dalje do plačila, vse v roku 15 dni, pod izvršbo“ (VI. točka izreka), - odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške (VII. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožil toženec (tožnik po nasprotni tožbi), (1) ki pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo v točkah I, III, IV in VI spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, da ugotovi obstoj celotne terjatve, ki se ugovarja v pobot, in obsodi nasprotno stranko na plačilo vtoževane nasprotne terjatve (vse s stroškovno posledico). Sodišču prve stopnje očita napačno presojo vprašanja litispendence, napačno odločitev o ugovoru zastaranja in napačno presojo obsega oškodovanja tožene stranke. Glede litispendence poudarja, da je to vprašanje tesno povezano z vprašanjem zastaranja, saj imata obe pravni situaciji svoj odgovor v vprašanju identitete tožbenega zahtevka. V zvezi z litispendenco to pomeni, da v kolikor je tožnik enak zahtevek že uveljavljal v zadevi In 00/00047 Okrajnega sodišča na Ptuju, potem do pravnomočne odločitve omenjenega sodišča tožba ni dopustna. V kolikor pa ni podana identiteta zahtevka podanega v izvršilnem predlogu, potem litispendenca ni podana, vendar pa tudi zastaranje ni bilo pretrgano. V kolikor bo izvršilno sodišče, ki je predlog izvršbe na premičnine oddelilo (o predlogu pa še ni odločilo), le-tega obravnavalo kot predlog na podlagi verodostojne listine in izdalo sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, bi bila v tem primeru podana litispendenca. O tem pomembnem vprašanju v sodbi ni razlogov. Tudi ni moč spregledati, da je bila predlogu priložena poroštvena izjava, ki jo je moč šteti kot podlago izvršilnemu naslovu. Glede zastaranja graja dejansko ugotovitev sodišča, da je s pretrganjem zastaranja zoper glavnega dolžnika prišlo tudi do pretrganja zastaranja zoper toženca kot poroka (1034. člen OZ). Tožnik sploh ni trdil, da bi karkoli storil zoper glavnega dolžnika, zaradi česar je s tem sodišče prekoračilo meje načela dispozitivnosti. Predlog za izvršbo (tudi zoper glavnega dolžnika) je bil vložen 17.4.2000, zavrnjen pa (zaradi stečaja dolžnika) s sklepom dne 29.9.2000, zaradi česar je petletni zastaralni rok potekel najkasneje 30.9.2005. Ker je bila tožba vložena 5.12.2007, je bila vložena po poteku tega roka. Ravnanje tožeče stranke v zadevi In 00/00047 ne predstavlja upnikovega dejanja proti dolžniku iz poroštvenega razmerja, temveč proti zastavnemu dolžniku (tožencu in N. V.). Pravdni stranki sta imeli namreč sklenjeni dve pravni razmerji, in sicer hipotekarno razmerje, zavarovano s pravnomočnim in izvršljivim naslovom II R 15/98 (na podlagi katerega je toženec za dolg glavnega dolžnika jamčil izključno s svojo hišo), ter poroštveno razmerje (ki ga toženec sicer ne priznava), ki ima podlago v podpisu pisma z dne 7.1.1998. V kolikor je torej podana litispendenca in predstavlja In 00/00047 isto terjatev, potem toženca zaradi procesne ovire ni moč obsoditi na plačilo. Če pa sta terjatvi različni, pa to pomeni, da je tožnik s predlogom v omenjeni izvršilni zadevi uveljavljal drugo (zastavno) terjatev in ne poroštvene. Dejstvo je, da je bila poroštvena izjava podpisana januarja 1998, tožnik pa razen predloga za izvršbo v omenjeni izvršilni zadevi z dne 15.4.2000 vse do vložitve predmetne tožbe (ki je bila vložena 8 let po zapadlosti poroštvenega razmerja) ni napravil ničesar v smeri uveljavitve poroštvene terjatve. Sodišče tudi ne utemelji, da je dosežena kupnina tista, ki opredeljuje obseg toženčevega oškodovanja, in ne ocenjena oz. ugotovljena vrednost nepremičnine. Takšno stališče je v nasprotju s stališčem, ki ga je Ustavno sodišče RS zavzelo v zadevi št. U-I-93/03-26 z dne 18.11.2004. Pomembno je tudi, da stečajni upravitelji zastavljenih nepremičnin, ki ne omogočajo vplačil v stečajno maso, ne prodajajo na dražbah, ampak jih prepustijo v last izločitvenim upnikom, tako, da se dejansko doseže ista situacija, ki bi nastala med pravdnima strankama, če bi bil tožnik bolj skrben in bi do glavnega dolžnika uveljavil svoje terjatve. Kot logično in pravično je moč zaključiti, da bi tožnik z udeležbo v stečajnem postopku lahko vplival na kupce in z angažiranostjo dosegel višjo kupnino, saj je splošno znano, da imajo banke hčerinske družbe, ki upravljajo z zarubljenimi in odvzetimi nepremičninami. Prav tako je splošno znano, da se v stečajih premoženje stečajnih dolžnikov kupuje za nekaj 10 % prave vrednosti. Iz tega razloga je toženec predlagal cenilca, ki naj ponovno oceni vrednost nepremičnine na G.. Toženec tudi opozarja, da je sodišče poseglo v višino odškodnine brez substanciranega ugovora tožeče stranke, saj slednja ni podala niti trditev, niti dokazov, da bi uveljavljala prikrajšanje manjše od tega, ki ga uveljavlja toženec. Zato bi moralo sodišče (upoštevaje določbe 286. in 286.a člena ZPP) šteti toženčeve trditve o obsegu oškodovanja zaradi tožnikove nedopustne opustitve za dokazane.

3. Tožnik (toženec po nasprotni tožbi) (2) na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Toženčevo zatrjevanje, da naj bi bila v predmetni zadevi podana litispendenca, ne drži. K razlogom, ki jih omenja sodišče prve stopnje, pa je potrebno navesti predvsem še naslednje. Iz točke IV izreka sklepa Okrajnega sodišča na Ptuju In 47/2000 z dne 29.9.2000 izhaja, da je bil predlog za izvršbo na premičnine vložen s strani tožnika zoper toženca in N. V. izločen iz omenjenega izvršilnega postopka in da naj bi se v nadaljevanju vodil pod opr. št. I 2545/2000 (priloga A 6). V prilogi C4 se nahaja (pravnomočen) sklep o izvršbi istega sodišča opr. št. I 2000/02545 z dne 9.2.2001 (gre torej za isto opravilno številko, kot naj bi jo imela prej omenjena izločena zadeva), iz katerega pa je razvidno, da je izvršilno sodišče izvršbo dovolilo (točka 1 izreka) ter upniku odmerilo stroške postopka (točka 2 izreka). Iz omenjenega drugega sklepa torej jasno izhaja, da izvršilno sodišče tožnikovega predloga za izvršbo na premičnine vloženega zoper toženca in N.V. ni obravnavalo kot predloga vloženega na podlagi verodostojne listine (katero naj bi po mnenju pritožnika predstavljala poroštvena pogodba), saj izrek nima nobenega dajatvenega (kondemnatornega) dela. V zvezi s predmetnim izvršilnim predlogom se je torej vodil „zgolj“ izvršilni postopek in ne pravda. Zato ni moglo priti do litispendence oziroma teka še ene pravde, ki bi predstavljala procesno oviro za tek predmetne (3) (posledično to velja seveda tudi glede obstoja že pravnomočno razsojene stvari) (4). Prav tako pa tudi ni moč slediti (hipotetičnim) pritožbenim „ugibanjem,“ kaj bi se lahko „zgodilo“ z omenjenim predlogom (saj se očitno že je). Zmotne so prav tako pritožbene navedbe, češ da naj bi bilo v konkretnem primeru vprašanje litispendence tesno povezano z vprašanjem utemeljenosti ugovora zastaranja in da naj bi v vsakem primeru nastopila ena od obeh omenjenih situacij.

6. Sodišče prve stopnje se je v zvezi z vprašanjem zastaranja upravičeno sklicevalo na določbo 1034. člena OZ. Pri tem ne drži pritožbena navedba, da tožnik v postopku na prvi stopnji ni trdil, da bi karkoli storil zoper glavnega dolžnika in da naj bi sodišče prve stopnje v tem oziru prekoračilo (tožnikove) trditve. Tožnik je namreč že v tožbi jasno zatrjeval, da je tako zoper glavnega dolžnika, kot tudi zoper toženca in N. V. predlagal izvršbo. Pritožbeno navajanje, da je bil predlog za izvršbo vložen 17.4.2010, da je bil s sklepom z dne 29.9.2000 zoper glavnega dolžnika zavrnjen in da je petletni zastaralni rok potekel najkasneje 30.5.2005 (torej pred vložitvijo predmetne tožbe), so ne samo nove in posledično neupoštevne (prvi odstavek 337. člena ZPP), ampak tudi sicer nerelevantne. Okoliščina, da naj bi tožnik v izvršilni zadevi In 00/0047 nastopal zoper toženca zgolj kot hipotekarnega dolžnika in ne poroka, (5) ni bistvena. Pomembno je le, da je tožnik v omenjenem izvršilnem postopku uveljavljal hipotekarno jamstvo za isto terjatev in zoper iste subjekte (s tem, ko je za terjatev, ki jo je imel zoper glavnega dolžnika, uveljavljal hipotekarno jamstvo, ki sta ga zagotovila toženec in N. V., je dejansko nastopal zoper vse tri). Kot je razvidno iz sklepa Okrajnega sodišča na Ptuju In 47/2000 z dne 5.7.2006 (priloga A8) oziroma neizpodbijane ugotovitve sodišča prve stopnje, je bil tožnik v omenjeni nepremičninski izvršbi poplačan šele v letu 2006. Ker je bila predmetna tožba vložena 5.12.2007, o zastaranju (upoštevajoč določbo 1034. člena OZ) ni moč govoriti (6).

7. Sodišče prve stopnje je v 18. in 21. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, da je prav kupnina, ki je bila v stečajnem postopku zoper glavnega dolžnika dosežena s prodajo nepremičnine, na kateri je imel tožnik zastavno pravico, tista relevantna vrednost, ki opredeljuje obseg toženčevega oškodovanja. Takšno stališče je povsem pravilno. Pritožbeno sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-93/03-26 z dne 18.11.2004 ni ustrezno, saj je ta obravnavala povsem drugačno situacijo oziroma ureditev v izvršilnem postopku, (7) ki je omogočala, da je upnik v končni fazi lahko postal lastnik nepremičnine, katere vrednost je bila tudi za polovico višja od zneska, ki jo je sam plačal za nepremičnino (pri čemer mu je, ker je bila njegova terjatev večja od tega zneska, še zmeraj ostala terjatev do dolžnika). Bistveno torej je, da je upnik lahko (po bistveno nižji vrednosti od dejanske) prišel do dolžnikove nepremičnine. Vse to pa seveda nima nobene zveze z obravnavano zadevo, ko bi tožnik, tudi če bi ustrezno uveljavljal svojo ločitveno pravico v stečajnem postopku zoper glavnega dolžnika, lahko dobil „največ“ toliko, za kolikor je bila obremenjena nepremičnina v postopku dejansko prodana (torej za dobljeno kupnino). Relativno obsežno pritožbeno navajanje o tem, da stečajni upravitelji zastavljenih nepremičnin, ki ne omogočajo vplačil v stečajno maso, ne prodajajo na dražbah, ampak jih prepustijo v last (iz)ločitvenim upnikom, da bi tožnik ob potrebni skrbnosti oziroma angažiranosti v stečajnem postopku lahko dosegel višjo kupnino (8) in da naj bi bilo splošno znano, da se v stečajnih postopkih premoženje stečajnih dolžnikov prodaja za nekaj 10% prave vrednosti, so ne samo pretežno nove (9) (prvi odstavek 337. člena ZPP), ampak neupoštevne (nerelevantne) tudi iz razloga, ker so pavšalne oziroma povsem hipotetične. Tudi ne drži, da naj bi sodišče prve stopnje „poseglo“ v višino odškodnine brez substanciranega ugovora nasprotne stranke. Tožnik je v drugi pripravljalni vlogi (list. št. 90; glej tudi odgovor na nasprotno tožbo oziroma list. št. 124) izrecno navajal, da bi bila škoda (ki naj bi jo povzročil z neprijavo ločitvene pravice v stečajnem postopku nad glavnim dolžnikom) kvečjemu 22.665.497,00 SIT oziroma 94.581,442 EUR (znesek stečajne mase na dan glavne delitve 6.2.2002)(10). Zato trditvena (ugovorna) podlaga tožnika v ničemer ni bila prekoračena.

8. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Toženec sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka, odločitev o tem pa je zajeta v zavrnitvi pritožbe (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).

(1) V nadaljevanju toženec.

(2) V nadaljevanju tožnik.

(3) 189. člen ZPP

(4) drugi odstavek 319. člena ZPP

(5)Pritožbeno oporekanje obstoju poroštvenega razmerja je pavšalno in ne vzbudi nobenih pomislekov v pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje.

(6) Pritožbene trditve o tem, da je bila poroštvena izjava podpisana januarja 1998, tožnik pa da razen predloga za izvršbo z dne 15.4.2000 ni napravil ničesar v smeri uveljavitve poroštva, so tudi sicer nove in posledično neupoštevne (prvi odstavek 337. člena ZPP).

(7) Povezane s takrat veljavno določbo drugega odstavka 188. člena ZIZ.

(8) Češ da naj bi bilo splošno znano, da imajo banke hčerinske družbe, ki upravljajo z zarubljenimi nepremičninami

(9)Tudi dejstva, ki naj bi bila splošno znana, je potrebno pravočasno zatrjevati

(10)Tudi za ta znesek pa je sodišče prve stopnje povsem pravilno ugotovilo (točka 18 obrazložitve), da ni ustrezen.