Jedro

Tožnik od tožencev zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki jo je kot pešec utrpel v prometni nesreči. Izhodišče presoje je objektivna odgovornost imetnika nevarne stvari. Ker se nepričakovanost dogodka presoja po strogem merilu skrajne skrbnosti, dejanja v danih okoliščinah (deloven dan, pozimi ob 19.45, ko je bila že tema, naselje in bližina križišč) ni mogoče šteti za nepričakovanega, kar bi imelo za posledico popolno oprostitev odgovornosti drugega toženca.

Voznik razen s tem, da je imetnik nevarne stvari, zaradi česar je v izhodišču podana njegova objektivna odškodninska odgovornost, ni v ničemer (dodatno) prispeval k nastanku škode, peščevo aktivno ravnanje pa je pomenilo odločilen prispevek k njegovemu nastanku; nesreči bi se z najosnovnejšo skrbnostjo in previdnostjo zlahka izognil. Kljub temu je zaradi pomena (povečane) nevarnosti, ki jo za nastanek škode predstavlja motorno vozilo (samo po sebi), prispevek voznika 20 %.

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni: - glede odločitve o pritožbi tožencev (v I. in II. točki izreka sodbe) tako, da se pritožbama ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da sta toženca dolžna tožniku plačati 20.400,00 EUR z že prisojenimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, v izreku o pravdnih stroških pa tako, da je prva toženka dolžna plačati tožniku 273,94 EUR, tožnik pa drugemu tožencu 1.949,39 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka do plačila; sicer se pritožbi zavrneta; - glede odločitve o pritožbenih stroških (III. točka izreka) tako, da je tožnik dolžan v 15 dneh prvi toženki plačati 391,83 EUR, drugi toženki pa 710,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila; - glede odločitve o revizijskih stroških (IV. točka izreka) tako, da je tožnik dolžan v 15 dneh drugemu tožencu plačati 1.264,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

II. Sicer se revizija zavrne.

III. Tožena stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 261,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sta toženca dolžna tožniku plačati znesek 61.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 1. 2009 dalje do plačila, v presežku (do vtoževanega zneska 130.000,00 EUR) je zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, v celoti pa zahtevek za plačevanje mesečne rente v znesku 300,00 EUR zavrnilo ter odločilo, da sta toženca dolžna nerazdelno povrniti tožniku odmerjene pravdne stroške s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožencev in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odškodnino znižalo na 5.100,00 EUR, v presežku je pritožbo tožencev in v celoti pritožbo tožnika zavrnilo ter uspehu sorazmerno odločilo o pravdnih stroških.

3. Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnik pravočasno vložil revizijo iz vseh revizijskih razlogov po prvem odstavku 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Trditev, da drugi toženec tožnika ni mogel videti na razdalji 30 m, ocenjuje za nasprotno izvedenskemu mnenju in ugotovitvi, da bi voznik povprečnih sposobnosti pri hitrosti 40 km/h, vozilo lahko ustavil na razdalji manjši od 30 m. Izvedenec je izračunal, da je bil voznik od tožnika oddaljen 11,3 m, ko ga je opazil in zaznal nevarno situacijo, do trčenja pa je trajalo 1,02 sekunde. Zato ni jasna navedba sodišča druge stopnje, da bi tožnika lahko zaznal na razdalji 30 m, če bi se nahajal na območju levega prometnega pasu in da bi ga lahko videl šele, ko je prišel do roba prometnega pasu, po katerem je vozil, torej do sredinske črte. V izpodbijani sodbi ponovno nista upoštevana alkoholiziranost in dejstvo, da je drugi toženec vedel, da se tožnik večkrat nezanesljivo giba po spornem delu ceste. Vožnja pod vplivom alkohola je ena najhujših kršitev cestnoprometnih predpisov. Splošno znano je, da podaljšuje reakcijski čas, oži vidno polje, zmanjšuje koncentracijo in da se pojavijo motnje vidnega polja. Drugi toženec sploh ni zaviral, ampak je to začel šele po trčenju. Nevarne situacije torej ni zaznal, čemur je očitno botroval alkohol, saj bi glede na lastno izpovedbo tudi lahko pričakoval kolovratenje tožnika na tem območju. Voznik bi lahko ustavil celo, če bi vozil 46,9 km/h, drugi toženec pa tega ob nižji hitrosti ni storil. Sodišče druge stopnje se v napadeni sodbi sklicuje na izvedensko mnenje, ki je bilo izdelano v kazenskem postopku in o katerem se tožnik ni mogel izreči. Sodišče druge stopnje je ponovno štelo, da je bilo ravnanje tožnika nerazumno, pri vozniku pa ni upoštevalo merila skrajne skrbnosti glede nepričakovanosti dogodka in da je drugi toženec vedel, da je tožnik tam večkrat kolovratil. S tem je ponovno storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Tožnik meni, da je prispevek obeh udeležencev nesreče približno enak, kot je ocenilo tudi sodišče prve stopnje. Sklicuje se na na odločbo II Ips 32/2009, v kateri je Vrhovno sodišče zapisalo, da vozniku res ni mogoče očitati neskrbnosti oziroma krivde za nesrečo in tudi ne tega, da bi se posledicam tožnikovega dejanja moral in mogel izogniti, ampak da pešci na cesti in njihova ravnanja in opustitve nikakor ne morejo biti nekaj povsem nepričakovanega. Tožnik izpodbija tudi višino odškodnine, za katero meni, da je prenizko odmerjena za vse postavke, pri čemer predlaga primerjavo z odločbama II Ips 891/2006 in II Ips 53/2003(1). Po njegovem mnenju je napačna tudi odločitev o zavrnitvi zahtevka za mesečno rento. Do nezgode se je preživljal sam in kljub starosti bi še vedno lahko opravljal pridobitno delo, vse dokler ne bi bil upravičen do pokojnine. Sedaj je v celoti odvisen od drugih. Čeprav mu stroške bivanja krije lokalna skupnost, jo bo moral vrniti oziroma ima občina možnost, da svojo terjatev prijavi najkasneje v zapuščinskem postopku. Kot napačno ocenjuje tudi odločitev o stroških postopka in predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne pritožbi tožencev, ugodi pa njegovi pritožbi in sodbo prve stopnje spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku v celoti.

4. Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija je delno utemeljena.

6. Tožnik neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. točki prvega odstavka 370. člena ZPP v zvezi s 14. in 15. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče druge stopnje je ob ponovnem odločanju upoštevalo tako dejstvo, da je drugi toženec vozil pod vplivom alkohola, kot tudi dejstvo, da je vedel, da na območju, kjer je prišlo do prometne nesreče, večkrat hodi (kolovrati) tožnik. V sodbi sodišča druge stopnje tudi ni nejasnosti in nasprotij, ki jih zatrjuje tožnik. Zaključek, da drugi toženec tožnika ni mogel videti na razdalji 30 m, ni v nasprotju z ugotovitvijo, da bi voznik povprečnih sposobnosti pri hitrosti 40 km/h vozilo gotovo lahko ustavil na razdalji, manjši od 30 m. Drugi toženec namreč po dejanskih ugotovitvah sodišča druge stopnje tožnika na 30 m sploh ni mogel videti, pač pa šele na krajši razdalji, na kateri vozila ni mogel več ustaviti. Jasen in razumljiv je zapis o možnosti zaznavanja pešca na levem prometnem pasu. Ta možnost je večja, čim bližje je pešec sredinski črti. Tudi izračuni, ki jih je sodišče na podlagi ugotovitev izvedenca naredilo samo, so jasni in logični in celo v prid tožniku, saj tožnik trdi, da naj bi ga drugi toženec opazil na razdalji 11,3 m, medtem ko je sodišče druge stopnje izračunalo, da je bilo to na razdalji najmanj 13,6 m in največ 22 m. Niso pa jasne trditve tožnika, da naj bi sodišče druge stopnje storilo kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker stranki izvedenskega mnenja nista prerekali. Sodišče je za razjasnitev poteka prometne nesreče izvedlo dokaz z izvedencem in odločitev oprlo na njegovo pisno mnenje in ustno zaslišanje, ki se medsebojno dopolnjujeta. Zaradi omembe mnenja izvedenca Črtanca, podanega v kazenskem postopku, tožniku ni bila odvzeta možnost obravnavanja, saj sodišče nanj ni oprlo odločitve, pač pa ga je to mnenje le še dodatno utrdilo v pravilnost zaključkov.(2)

7. Tožnik od tožencev zahteva plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je kot pešec utrpel v prometni nesreči, in mesečno rento. Sodišče prve stopnje mu je prisodilo denarno odškodnino, upoštevajoč njegov 40 % prispevek k nastanku škode, sodišče druge stopnje pa je ta prispevek zvišalo na 95 %. Dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče druge stopnje po opravljeni glavni obravnavi, je sledeče: Do prometne nezgode je prišlo 10. 12. 2007 ob 19.45 v naselju V. v bližini dveh križišč. Bila je tema, cesta ni osvetljena in v bližini ni bilo prehoda za pešce. Tožnik, oblečen v temna oblačila in brez kresničke, je hodil po levem robu cestišča v smeri vožnje drugega toženca ter prečkal cesto od leve proti desni. Hitrost je na tem območju omejena na 50 km/h. Drugi toženec je vozil s hitrostjo 40 km/h v koloni, kjer je možnost zaznave pešca slabša. Do trčenja je prišlo na polovici prometnega pasu, po katerem je vozil drugi toženec, 1,7 m od sredinske črte. Drugi toženec pred trčenjem tožnika ni videl, zavirati je začel, ko je vanj že trčil. Ker je tožnik prečkal levi prometni pas, ga je drugi toženec lahko videl šele, ko je prišel do sredinske črte, to pa je bilo tik pred trčenjem. Pot 1,7 m od sredinske črte je tožnik prehodil (odvisno od hitrosti hoje) v času od 1,3 do 2,01 sekunde in le v tem času je bil v vidnem polju drugega toženca in v tem času je bil od njega oddaljen najmanj 13,6 m in največ 22 m. Tako tožnik kot drugi toženec sta bila pod vplivom alkohola. Drugi toženec je pred tem večkrat videl tožnika, da je po tej cesti kolovratil, tj. da je hodil malo po bankini, malo po cesti in malo se je spotikal. Tokrat je cesto prečkal. 8. Zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP), zato so v prejšnji točki na kratko povzete dejanske ugotovitve tudi podlaga materialnopravne revizijske presoje. To tožnik graja zaradi po njegovem mnenju previsoko ocenjenega prispevka k nastali škodi. Vrhovno sodišče je ob prejšnjih odločanjih v tej zadevi že pojasnilo, da je izhodišče presoje objektivna odgovornost imetnika nevarne stvari, za oprostitev odgovornosti imetnika motornega vozila pa mora biti dejanje oškodovanca ne le nepričakovano, ampak mora škoda nastati izključno zaradi dejanja oškodovanca, imetnik motornega vozila pa se posledicam tega dejanja ni mogel izogniti niti jih odstraniti (drugi odstavek 153. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ); če je oškodovanec prispeval k nastanku škode, pa je imetnik deloma prost odgovornosti (tretji odstavek 153. člena OZ). Ugotavljanje krivde povzročitelja, ki je sicer objektivno odškodninsko odgovoren, je pomembno samo v zvezi z ugotavljanjem deleža sokrivde oškodovanca.

9. Kot je bilo že omenjeno, se je sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi opredelilo do vseh relevantnih dejstev. Iz povzetka dejanskih ugotovitev v 7. točki obrazložitve izhaja, da drugi toženec tožnika ni mogel zaznati na razdalji 30 m, zaradi česar pri hitrosti gibanja svojega vozila (ki je bila nižja od predpisane) ni mogel ustaviti pred tožnikom. Takšen zaključek je sodišče napravilo na podlagi izvedenskega mnenja, ki je bilo podano upoštevajoč ravnanje povprečnega treznega voznika. Ne glede na vplive alkohola na sposobnost upravljanja vozila, ki jih je na splošno orisal izvedenec, je zato pravilen in logičen sklep, da drugi toženec vozila ne bi mogel ustaviti niti, če bi bil trezen in da zato alkoholiziranost voznika ni v vzročni zvezi z nastalo škodo. Prav tako vedenje, da na območju, kjer je prišlo do prometnega škodnega dogodka, pogosto kolovrati tožnik, ne vključuje tudi vedenja (zavedanja) o njegovem neskrbnem prečkanju cestišča kljub (na nasprotnem prometnem pasu vozeči) koloni vozil. Povedano drugače, drugemu tožencu ni mogoče očitati neskrbnosti ali krivde za nesrečo in tudi ne, da bi se posledicam tožnikovega dejanja moral in mogel izogniti. Vendar, kot je Vrhovno sodišče zapisalo v odločbi II Ips 32/2009, na katero se sklicuje tožnik, pri objektivni odgovornosti ne gre za to, ali je imetnik nevarne stvari kriv za škodni dogodek, saj je zanjo značilno, da krivda ni predpostavka za njen obstoj, zato jo zakon poimenuje kot „škoda ne glede na krivdo“. Ker se nepričakovanost dogodka presoja po strogem merilu skrajne skrbnosti, dejanja v danih okoliščinah (deloven dan ob 19.45, naselje in bližina križišč) ni mogoče šteti za nepričakovanega, kar bi imelo za posledico popolno oprostitev odgovornosti drugega toženca.

10. V zadevi II Ips 32/2009 je do prometne nesreče prišlo v bistveno podobnih dejanskih okoliščinah, saj voznik razen s tem, da je imetnik nevarne stvari, zaradi česar je v izhodišču podana njegova objektivna odškodninska odgovornost, ni v ničemer (dodatno) prispeval k nastanku škode, peščevo aktivno ravnanje pa je pomenilo odločilen prispevek k njegovemu nastanku; nesreči bi se z najosnovnejšo skrbnostjo in previdnostjo zlahka izognil. Kljub temu je zaradi pomena (povečane) nevarnosti, ki jo za nastanek škode predstavlja motorno vozilo (samo po sebi), prispevek voznika ocenilo na 20 %. Vrhovno sodišče zaključuje, da vrednotenje oškodovančevega nepravilnega ravnanja in skrbnost ravnanja voznika po tretjem odstavku 153. člena OZ in 171. člena OZ tudi v obravnavani zadevi narekuje enako razmerje. Zahtevek tožnika je tako po podlagi utemeljen 20 %, medtem ko je 80 % k nastanku nesreče prispeval sam.

11. V 40. točki obrazložitve je sodišče druge stopnje natančno obrazložilo obseg nepremoženjske škode, ki jo je v prometni nesreči utrpel tožnik. Tudi na te ugotovitve je Vrhovno sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP) in jih ne povzema ponovno. Pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo sta sodišči druge in prve stopnje ustrezno upoštevali merila iz 179. in 182. člena OZ. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije, ki zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine, ki pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, pa tudi to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Prisojeni znesek odškodnin predstavlja 104 povprečne neto plače in je primerno umeščen v okvire odškodnin, ki jih sodišča prisojajo za podobne vrste škod in predstavlja pravično zadoščenje za tožniku nastalo nepremoženjsko škodo. Primerjava z zadevama, ki ju ponuja tožnik v reviziji, ni primerna, saj gre v obeh primerih za hujše oblike škod in bistveno mlajše oškodovance od tožnika.

12. Revizija neutemeljeno izpodbija tudi odločitev o zavrnitvi zahtevka za mesečno rento. Tožnik ni bil redno zaposlen, ni imel rednih dohodkov in tako po zaključku sodišč druge in prve stopnje ni dokazal, da bi zaradi posledic poškodbe izgubil zaslužek ali da bi mu zaradi tega nastajali stroški, saj mu stroške bivanja financira lokalna skupnost. Navedbe o morebitnem naknadnem uveljavljanju terjatve lokalne skupnosti (zoper njega ali kot terjatev v zapuščinskem postopku) pa so ne glede na očitno skromne premoženjske razmere (po ugotovitvah sodišča prve stopnje je bil tožnik že pred poškodbo prejemnik socialnih transferjev, v tem sodnem postopku pa je bil tudi oproščen plačila sodnih taks) povsem neizkazane.

13. Vrhovno sodišče tako zaključuje, da je višje sodišče zmotno uporabilo materialno pravo pri presoji prispevka tožnika k nastanku škode (tretji odstavek 153. člena in 171. člen OZ). Le v tem delu je reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožniku priznalo odškodnino za nepremoženjsko škodo upoštevajoč njegov 20 % prispevek k njenemu nastanku, kot je razvidno iz izreka te sodbe. Toženca sta tako dolžna tožniku izplačati znesek odškodnine v višini, kot sta jo priznali sodišči druge in prve stopnje ob upoštevanju njegovega 80 % prispevka k nastanku škode.

14. Zaradi spremembe sodbe druge stopnje je Vrhovno sodišče v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP odločilo o stroških vsega postopka. Odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje je vsebovana v prvi alineji I. točke izreka. Tožnik je v postopku zahteval odškodnino za nepremoženjsko škodo in mesečno rento. S prvim zahtevkom je delno uspel, z drugim (katerega vrednost spornega predmeta se ugotavlja po 40. členu ZPP) pa v celoti propadel. Njegov uspeh v postopku pred sodiščem prve stopnje je tako skupno 13,78 %. Upoštevajoč odmero stroškov, kot sta jo opravili sodišči druge in prve stopnje (tožnikovi znašajo 5.493,60 EUR, prve toženke 121,28 EUR, druge toženke pa 2.699,96 EUR), uspeh strank in deljivost stroškov glede na število udeleženih oseb na toženi strani je tako prva toženka dolžna tožniku povrniti 273,94 EUR, tožnik pa drugi toženki 1.949,39 EUR stroškov prvostopenjskega postopka.

15. V pritožbenem postopku sta toženki (po spremembi) uspeli z 1/3, tožnik pa je v celoti propadel. Tudi za ta postopek je Vrhovno sodišče priznalo stroške po odmeri, kot jo je opravilo sodišče druge stopnje, in od prvi toženki odmerjenih 1.175,50 EUR in drugi toženki odmerjenih 2.130,30 EUR zato vsaki priznalo po 1/3 teh stroškov.

16. V revizijskem postopku je tožnik izpodbijal sodbo sodišča druge stopnje v delu, s katerim ni uspel, v celoti. Njegov revizijski uspeh je 10,71% in v tolikšnem delu mu je Vrhovno sodišče priznalo stroške revizijskega postopka (za vsako revizijo nagrada 1.982,00 EUR, 20,00 EUR materialnih stroškov in DDV), drugemu tožencu pa je priznalo uspehu sorazmeren delež (89,29 %) stroškov, ki so mu nastali z odgovorom na (drugo) revizijo (nagrada 1.982,00 EUR in 20,00 EUR materialnih stroškov). Glede na strukturo izreka sodbe druge stopnje je stroške predhodnih dveh revizijskih postopkov zajelo v tretji alineji izreka te sodbe, stroške tega revizijskega postopka pa v III. točki izreka. Uspehu sorazmerni del stroškov tožnika prvih dveh revizijskih postopkov znaša 523,18 EUR, drugega toženca pa 1.787,59 EUR. Po pobotanju je tako tožnik dolžan drugemu tožencu povrniti 1.264,41 EUR, medtem ko sta oba toženca dolžna povrniti tožniku 261,59 EUR stroškov tega revizijskega postopka.

(1) Tožnik v reviziji ne navaja opravilnih številk, pač pa evidenčne številke, pod katerimi sta zadevi evidentirani v IUS INFO v bazi NEGM.

(2) „Pri tem pritožbeno sodišče le še pripominja, da je do enakega zaključka prišel tudi izvedenec cestno prometne stroke dr. Niko Čertanec, ki je izvedensko mnenje podal v kazenskem postopku...“