Jedro

Ravnanje tožnika, ki je v temi, v temnih oblačilih, brez kresničke ali drugega odsevnega sredstva, prečkal cesto z leve proti desni v smeri vožnje drugotoženca, ki je vozil v koloni, je bilo skrajno neprevidno in nerazumno, saj je za razliko od drugotoženca tožnik kolono vozil z lučmi zagotovo videl, pa je kljub temu iz teme stopil preko levega na desni prometni pas med avtomobile, ki so vozili eden za drugim.

- Glede na tako opisano skrajno neprevidno in nerazumno ravnanje tožnika, ki je bilo takšno, da ga ni bilo mogoče pričakovati od razumnega človeka, je pa bilo objektivno predvidljivo, pritožbeno sodišče zaključuje, da je tožnik k škodi, ki mu je nastala v prometni nesreči 10. 12. 2007 ob 19.45 uri soprispeval, in sicer s 95%, delež drugotoženca in s tem tudi prvetoženke iz naslova objektivne odgovornosti pa je 5%.

Izrek

I. Pritožbi toženih strank se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanjem obsodilnem delu (prvi odstavek točke I izreka) spremeni tako, da sta toženi stranki dolžni tožeči stranki plačati namesto 61.200,00 EUR, sedaj 5.100,00 EUR, v izreku o pravdnih stroških (točka II) pa tako, da je sedaj tožnik dolžan povrniti prvotoženi stranki 9,42 EUR in drugotoženi stranki 2.295,07 EUR njenih pravdnih stroškov v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

II. V ostalem se pritožbi toženih strank in v celoti pritožba tožnika zavrnejo in se v nespremenjenem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožnik je dolžan prvotoženi stranki povrniti 1.077,58 EUR, drugotoženi stranki pa 1.952,28 EUR njenih pritožbenih stroškov v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

IV. Tožnik je dolžan drugotoženi stranki povrniti 1.877,07 EUR njenih revizijskih stroškov, prvotožena stranka pa je dolžna tožniku povrniti 46,84 EUR njegovih revizijskih stroškov, vse v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožnik soprispeval k nastanku škode, ki mu je nastala v prometni nesreči dne 10. 12. 2007 s 40 %, toženec pa s 60 %. Iz naslova nepremoženjske škode je toženima strankama naložilo, da sta dolžni plačati tožniku odškodnino v višini 61.200,00 EUR. V presežku, do vtoževanih 130.000,00 EUR, je tožbeni zahtevek zavrnilo, zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek iz naslova odškodninske rente. Odločilo je še o stroških postopka.

2. Takšno sodbo so s pravočasnimi pritožbami izpodbijale vse tri pravdne stranke in to iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), s predlogom tožeče stranke, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženih strank, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

3. Tožnik meni, da je sodišče prve stopnje prestrogo odločalo o njegovi soodgovornosti (pravilno o njegovem soprispevku, saj Obligacijski zakonik - v nadaljevanju OZ o soodgovornosti ne govori, ureja le soprispevek oškodovanca k škodi - tretji odstavek 153. člena OZ). Izvedenec cestnoprometne stroke dr. I.C. je ob zaslišanju namreč jasno povedal, da v razdalji 100 m od kraja prometne nesreče (v obe smeri) ni bilo prehoda za pešce, kar je sicer sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo. Tožnik torej niti ni imel možnosti, da bi prečkal cesto čez označen prehod za pešce, zato se ta okoliščina pri njegovi soodgovornosti (pravilno pri njegovem soprispevku) ne bi smela upoštevati. Iz istega listinskega dokaza sledi tudi (torej iz izvedenskega mnenja izvedenca cestnoprometne stroke dr. I.C.), da se je nezgoda pripetila v bližini dveh križišč, ki so po varnostnih predpisih osvetljena, torej bi morale cestne svetilke dajati dodatno svetlobo in s tem pripomoči k boljši vidljivosti. Tožnik je tudi mnenja, da je sodišče prve stopnje prenizko odmerilo pravično denarno odškodnino za posamezne postavke nematerialne škode. Prav tako meni, da bi mu sodišče prve stopnje moralo prisoditi zahtevano mesečno rento, saj je ugotovilo, da se je tožnik pred nezgodo sam preživljal in je bil nekaj časa tudi zaposlen, zato bi moralo slednje upoštevati pri odločitvi o utemeljenosti tega dela zahtevka. Tožnik bi kljub svoji starosti še vedno lahko opravljal pridobitno delo, vse dokler ne bo upravičen do pokojnine. Sedaj tega več ne more in je zaradi posledic nezgode v celoti odvisen od drugih. Čeprav mu stroške bivanja krije lokalna skupnost, pa bo moral to vrniti (s tem verjetno pritožba meri na stroške bivanja, ki jih tožniku krije lokalna skupnost) oziroma ima država ali občina možnost, da svojo terjatev prijavi najkasneje v zapuščinskem postopku. V primeru pa, da tožnik pridobi kakšna sredstva, pa bo denar moral vračati. Pritožba meni, da ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožniku s tem, da mu stroške življenja plačujejo drugi, ni nastajala nobena škoda.

4. Prva tožena stranka (zavarovalnica) v pritožbi trdi, da je drugotoženec, to je njen zavarovanec, pred škodnim dogodkom vozil s hitrostjo 40 km/h, kar je za 20 % nižje od dovoljene hitrosti na tem delu ceste. Sodišče prve stopnje pa je ocenilo, da je vozil v nasprotju s prvim odstavkom 27. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP), s tem da bi moral pričakovati oviro na tem delu ceste, še posebej ker je bilo jasno, da se tožnik večkrat giblje po tem predelu cestišča z nezanesljivo hojo. Pri tem ni upoštevalo pomembnega načela, ki velja v prometu, to je načela zaupanja - prometna nesreča se je zgodila na pomembni prometni cesti Slovenske Konjice - Vojnik, kjer je zelo gost promet in zato že z zakonom omejena hitrost na 50 km/h in že to povzroči, da se vozila tam vozijo v nepretrganih kolonah. Cestnoprometnih predpisov se morajo držati vsi, tudi pešci in ne le vozniki motornih vozil. Zakon in načelo zaupanja velja za vse udeležence v prometu, tudi za pešce. Prva toženka meni, da je tožbeni zahtevek v celoti neutemeljen že po temelju. Drugotožena stranka je pred prometno nesrečo vozila s primerno hitrostjo, njena alkoholiziranost pa ni v vzročni zvezi s prometno nezgodo. V okoliščinah, kot se je zgodila, nesreče ne bi mogel preprečiti niti povprečno sposoben trezen voznik. Podrejeno, iz previdnosti pa se tožena stranka pritožuje tudi glede višine dosojene odškodnine. Ta je odmerjena močno previsoko glede na starost tožnika in njegovo splošno stanje pred poškodbo in glede na sodno prakso v podobnih primerih in to glede vseh oblik nepremoženjske škode.

5. Drugi toženec meni, da je tožnik zahtevek postavil kot odškodnino za zatrjevano škodo, ki naj bi mu nastala zaradi krivdnega ravnanja drugotoženca. Sodišče je za podlago svoji odločitvi vzelo člen 149 OZ, ki govori o objektivni odgovornosti, saj je izhajalo iz stališča, da je avtomobil, s katerim je drugotoženec ob nezgodi upravljal, nevarna stvar in zato ugotovilo objektivno odgovornost ob prispevku tožnika v višini 40 %. Drugi toženec je ves čas postopka zatrjeval, da predmetne prometne nezgode ni zakrivil in da je ni mogel preprečiti, zato tudi ni niti krivdno niti objektivno odgovoren za njene posledice, ki jih zatrjuje tožnik. V kazenskem postopku je bil oproščen krivde za povzročitev prometne nezgode. V času nezgode je namreč vozil z normalno hitrostjo pod omejitvijo, vozil je v nepretrgani koloni vozil, zunaj je bila tema, ker je bil zimski čas in obcestne razsvetljave na kraju nezgode ni. Edina njegova kršitev cestnoprometnih predpisov je bila, da je vozil pod vplivom alkohola, česar pa ni nikoli tajil in je za tak prekršek plačal globo. Ta kršitev ni bila v nikakršni vzročni zvezi z nezgodo, kot je ugotovil celo izvedenec v kazenskem postopku. Drugi toženec nikakor ni mogel niti predvideti niti preprečiti nesreče, v kateri sta bila udeležena s tožnikom. Nihče s povprečnimi sposobnostmi oziroma niti posebno skrben človek niti posebej skrbna trezna oseba na njegovem mestu ne bi mogla preprečiti nezgode. Tožnik je drugemu tožencu dobesedno padel na pokrov vozila, ravno pred njim je nepričakovano ob sicer strnjeni koloni vozil, ki je vozila pred in za drugim tožencem, prečkal cestišče po njegovem voznem pasu in če bi to storil sekundo ali dve prej ali pozneje, bi padel na drugo vozilo. Tožnik je bil oblečen temno, na sebi ni imel nobenega svetlobnega telesa, zato je nesrečo povzročil sam in nihče drug ne more biti dolžan nositi posledic te nezgode. Tožnik je sam izpovedal, da je pešačil iz S. (tam se nahaja označen prehod za pešce) in ker je vedel, da bo cesto po poti domov moral prečkati, bi to lahko storil že pri S., saj kasneje prehoda za pešce ni več. Tako je izključno tožnik tisti, ki je nepremišljeno prečkal cesto tam, kjer je sploh ne bi smel. Še dodatno pa je to storil neprevidno, saj se pred tem ni prepričal, ali je cesta v obe smeri sploh prosta vozil. Priča nezgode V.M., ki je ob nezgodi vozila neposredno za drugim tožencem, je kot edina priča dogodka poleg tožnika in prvega toženca jasno povedla, kako je bilo in njena izjava se v sodnem spisu nahaja. Izjavila je, da bi se nesreča zgodila takrat vsakomur, tudi njej, če bi se usedla v avto nekaj sekund prej. Nikakor ni bilo moč po nikomer preprečiti nezgode, ki jo je zakrivil le sam tožnik. Katerokoli vozilo bi takrat bilo na mestu drugega toženca, bi mu tožnik padel na vozilo in bi se nezgoda tudi tako zgodila. Drugi toženec nesreče ni mogel preprečiti, kot je ne bi mogel nihče drug na njegovem mestu niti vinjen niti trezen. Izvedenec cestnoprometne stroke, ki je v tem postopku bil tudi zaslišan, je podal svoje mnenje najprej pisno, iz tega mnenja pa tudi ni jasno razvidno, kdo in zakaj je nesrečo povzročil. Ob zaslišanju je izvedenec odgovarjal na vprašanja svoje stroke, na splošno pa tudi na vprašanja, na katera bi sicer moral konkretno odgovoriti izvedenec medicinske stroke. Drugi toženec meri na izjavo o vinjenih voznikih in kako vinjenost na voznike vpliva v povprečju, kar je sicer nič drugega kot statistika, katero pa pravzaprav v celoti podre že prva izjava izvedenca, ki glasi: „Možnosti zaznavanja in reakcije posameznikov se lahko ob isti količičini alkohola precej razlikujejo“. V postopku tako ni bilo nikoli ugotovljeno, kako je alkoholiziranost obeh udeležencev konkretno vplivala na obravnavano prometno nesrečo, še zlasti ne kako je vplivala konkretno na drugega toženca. Nesporno pa je izvedenec cestnoprometne stroke ob svojem zaslišanju povedal, da pešca, to je tožnika, na samem cestišču zaradi položaja in moči žarometov na vozilu pri nočni vožnji dejansko ni moč opaziti. Drugi toženec je vozil v koloni, tožnika tudi M., ki je vozila za njim, sploh ni videla. Izvedenec je še povedal, da so vozniki ponoči bolj pozorni na mesto svetlobnega izvora, ki pa ga pri tožniku ni bilo, saj ni bil opremljen z nobenim svetlobnim sredstvom. Izvedenec je pojasnil, da bi nezgodo vsekakor lahko preprečil tožnik, in sicer celo na več načinov, na primer tako, da bi bil označen s svetlobnim telesom ali tako, da ne bi prečkal ceste, ko so se mu približevala vozila. Izvedenec medicinske stroke je ob pregledu tožnika zaznal, da ta nosi očala in ugotovil, da jih je nosil že pred nezgodo. Ob trku pa tožnik očal ni imel in je bil torej očitno omejen tudi zdravstveno, ker ni nosil obveznih pripomočkov za vid. Objektivno odgovorna oseba se lahko razbremeni odgovornosti če dokaže, da škoda izvira iz kakšnega vzroka, ki je bil izven stvari in njenega učinka ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti, ga odvrniti ali se izogniti oziroma odvrniti posledice škode. Prav tako se lahko ugotovi, da je oškodovanec sam prispeval k nastanku škode in takrat se odgovornost porazdeli. Drugi toženec najprej meni, da po njegovem mnenju osebni avtomobil sam po sebi v današnjih razmerah ne more več predstavljati nevarne stvari takšen kot je. Drugi toženec je več kot izkazal, da nevarnost v konkretnem primeru ni izvirala iz njegovega vozila niti iz njegovega ravnanja, pač pa izključno iz neodgovornega ravnanja tožnika v prometu. Sodišče prve stopnje je povsem spregledalo, da je drugi toženec v svoji izjavi, ki jo je pred sodiščem podal v tem postopku pojasnil, da je na območju, kjer je sicer tožnik kolovratil, vedno bil v „prvi stopnji pripravljenosti“, kar pa je največ, kar je bil dolžan storiti. V danih voznih razmerah in okoliščinah, ko je po temi pozimi in v strnjeni koloni vozil med drugimi, ni mogel pričakovati, da bo kdorkoli, niti ne tožnik, prečkal cesto v času, ko po njej vozi kolona vozil. Takšno ravnanje je bilo nepremišljeno in presega vse razumne meje (ne)odgovornega ravnanja v prometu in takšnega ravnanja tudi posebno skrbna oseba ni dolžna predvideti in ga ne more predvideti. Ne drži, da bi iz kakršnegakoli razloga morali biti tisti ljudje, ki jim je poznano, da kdo kolovrati po cesti, bolj previdni zato, ker po cestah kolovratijo odrasli ljudje, saj ti odgovarjajo sami za svoja dejanja in takšen očitek drugemu tožencu je neprimeren tudi zato, ker so potem tisti, ki so s takim dogajanjem seznanjeni, diskriminirani napram tistim, ki jim kolovratenje ni poznano, saj na to morajo biti pozorni, drugi pa ne. Če bi namreč dolžnost povečane pripravljenosti zaradi kolovratenja odraslih ljudi po cestah veljala, potem bi morali biti vsi uporabniki kritičnih cest opozorjeni na takšno nevarnost na cesti (kot na primer obveščeni s prometnimi znaki za govedo ali divjad na cesti) in obveznost paziti na kolovratajoče ljudi ne more obveljati le za tiste, ki so s tem dejanjem seznanjeni. V sodnem postopku se tožniku zaradi sentimentalnosti do njega zaradi poškodb, ki jih je utrpel, ne sme dosoditi odškodnine, če mu ta ne gre. Prvostopno sodišče je prekoračilo svoja pooblastila, ko je šlo tako daleč, da je v sodbi zapisalo, da je drugi toženec 10. 12. 2007 kršil določilo prvega odstavka 27. člena ZVCP, češ da vozila ni vozil tako, da bi ga lahko obvladal. Takšna presoja je v pristojnosti prekrškovnih organov in zato je njena umestitev v to sodbo povsem neprimerna. Prekrškovni organi so drugega toženca obravnavali in so ugotovili, da predmetne nezgode ni povzročil. Sporni zaključek sodišča ne izhaja iz dokazov, izvedenih v tem postopku in tudi sicer je nepravilen in nesprejemljiv. Drugi toženec je svojo vozilo zelo dobro obvladal, njegova vožnja je bila v celoti skladna s predpisi. Drugi toženec nasprotuje tudi dosojeni višini odškodnine za telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem, za strah, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in za duševne bolečine zaradi skaženosti.

6. Pravdne stranke na pritožbe niso odgovorile.

7. Pritožbi toženih strank sta delno utemeljeni, pritožba tožeče stranke pa ni utemeljena.

8. Senat pritožbenega sodišča je na seji 11. 4. 2012 spoznal, da je treba za pravilno ugotovitev dejanskega stanja ponoviti vse že izvedene dokaze. Predvsem je ocenil, da sodišče prve stopnje ni pravilno dokazno ocenilo izvedenega dokaza z izvedencem cestnoprometne stroke dr. I.C. v povezavi z izpovedbo tožnika, drugotoženca in priče V.M.. Senat je menil, da je ob pravilni oceni teh dokazov v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi toženi stranki uspelo dokazati, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca, ki ga drugi toženec ni mogel predvideti in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti (drugi odstavek 153. člena OZ).

9. Na glavni obravnavi 15. 5. 2012, ki jo je skladno z določilom petega odstavka 347. člena ZPP vodila sodnica poročevalka, je pritožbeno sodišče v dokaznem postopku vpogledalo poročilo PPP, dopis Z.T. z dne 12. 1. 2009 in 14. 10. 2009, zdravniško dokumentacijo tožnika, kazensko ovadbo, skico prometne nezgode, prijavo z dne 12. 1. 2009, zapisnik o zaslišanju oškodovanca v kazenskem postopku z dne 22. 9. 2008, zapisnik o zaslišanju priče V.M. v kazenskem postopku z dne 5. 6. 2008, zapisnik o zaslišanju toženca v kazenskem postopku z dne 5. 9. 2008, izvedensko mnenje dr. J.B., obvestilo ODT z dne 30. 9. 2008, zagovor toženca, spis ODT Kpd 46/2008 z vsemi listinami, izvedensko mnenje dr. J.F. in izvedensko mnenje dr. I.C., v soglasju s pravdnimi strankami pa je prebralo tudi izpovedbo tožnika in toženca na glavni obravnavi 7. 1. 2011 ter izpovedbo izvedenca cestno-prometne stroke dr. I.C. na glavni obravnavi 6. 7. 2011. 10. Po opravljeni glavni obravnavi 15. 5. 2012 je pritožbeno sodišče pritožbama toženih strank ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Po vloženi reviziji tožeče stranke je Vrhovno sodišče R Slovenije sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje temu sodišču z jasnimi navodili, da o pritožbah obeh pravdnih strank odloči z vidika določb o delni oprostitvi objektivne odgovornosti v smislu določila tretjega odstavka 153. člena OZ.

11. V ponovljenem postopku je pritožbeno sodišče ob navodilih revizijskega sodišča na seji dne 6. 5. 2015 prišlo do zaključka, da je tožnik kot oškodovanec soprispeval k nastanku škode, in sicer s 95 % glede na celotno škodo, ki mu je nastala. Takšno svojo odločitev je oprlo predvsem na izpovedbo tožnika in drugotoženca, izpovedbo priče V.M., zaslišane v kazenskem postopku, poročilo PPP in izvedensko mnenje izvedenca cestnoprometne stroke dr. I.C., podanega pisno in ustno na glavni obravnavi pred sodiščem prve stopnje v tem pravdnem postopku. To je obrazložilo s tem, da je izvedenec na glavni obravnavi dne 6. 7. 2011 povedal, da je na razdalji 30 m na cesti, kot je obravnavana, mogoče zaznati pešca tudi na levi strani vozišča v območju levega roba prometnega pasu, ne pa vozišča. To pomeni, da bi drugi toženec tožnika na razdalji 30 m lahko opazil, če bi se nahajal na območju levega roba prometnega pasu, to je pasu, po katerem je vozil toženec. Vendar pa se je tožnik, kot sta ugotovili obe sodišči, gibal preko levega dela vozišča po nasprotnem prometnem pasu glede na vožnjo toženca, kjer ga glede na povedano drugi toženec še ni mogel videti, vsaj dokler je bil na levem delu vozišča. Drugi toženec ga je lahko videl šele, ko je tožnik prišel do levega roba prometnega pasu, po katerem je vozil drugi toženec, to pa je bilo tik pred trčenjem. Res je, da je izvedenec povedal, da je na razdalji 30 m na takšni cesti, kot je obravnavana, mogoče zaznati pešca tudi na levi strani vozila v območju levega roba prometnega pasu, ne pa vozišča. Vendar pa je izvedenec povedal tudi, da je na levi strani možno opaziti pešca, vendar od sredine proti robu vedno manj ter da se pešec zagotovo lahko opazi na sredini cestišča, potem pa so možnosti vedno manjše, vendar se kljub temu še vedno lahko opazi pešec na razdalji do 1m od levega roba prometnega pasu. Pri vožnji v koloni vozil pa je možnost zaznave pešca slabša. 12. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil tožnik revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da je zaključek pritožbenega sodišča, da toženec tožnika na razdalji 30 m ni mogel videti, v nasprotju z izvedenskim mnenjem izvedenca cestno-prometne stroke dr. I.C.. Izvedenec je jasno zapisal, da bi voznik osebnega vozila ob običajni pozornosti lahko zaznal pešca na razdalji 30 m ali manj. Izvedenec je tudi izračunal, da bi voznik osebnega vozila pri taki razdalji, v danih pogojih vozilo ustavil z zaviranjem, če bi vozil svoje vozilo s hitrostjo 46,9 km/h. Ker je drugi toženec vozil s hitrostjo 40 km/h, očitno na svojo levo stran ni bil pozoren, saj je začel z zaviranjem šele, ko je trčil v tožnika. V nasprotju z izvedenimi dokazi je tudi ugotovitev pritožbenega sodišča, da je drugi toženec tožnika zadel na sredini avtomobila, saj je izvedenec pojasnil, da je bil tožnik ob trčenju že na voznem pasu, kjer se je peljal drugi toženec. Drugi toženec ga je zadel bolj z desne strani svojega avtomobila in je tožnik že skoraj prečkal cesto. Uveljavlja kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP), ker glede na navedeno ni jasna odločitev pritožbenega sodišča, da bi drugi toženec tožnika videl na razdalji 30 m, če bi ta hodil po levem robu njegovega prometnega pasu, ne pa tudi, če bi hodil po vozišču od leve proti desni. Pritožbeno sodišče je prezrlo, da je drugi toženec vozil pod vplivom alkohola in tega ni upoštevalo pri oceni vzroka za nastalo škodo. Tudi ni upoštevalo dejstva, da je drugi toženec vedel, da je tožnik večkrat „kolovratil“ na kraju trčenja in „je hodil malo po bankini, malo po cesti, malo se je spotikal“, ter je napačno ocenilo njegov soprispevek na 95 %. Sklicuje se na odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 32/2009, kjer je šlo za primerljiv škodni dogodek. Sodišči sta prenizko odmerili odškodnino za nepremoženjsko škodo, saj tožnik trpi trajne duševne bolečine. Vse ugotovljene telesne okvare so trajne in ni pričakovati nobenega izboljšanja. V zvezi s tem se sklicuje na odločbi Vrhovnega sodišča z evidenčnima številkama VS 00185 in VS 001978, ki pa sta revizijski odločitvi v tej pravdni zadevi. Sodišči bi mu morali prisoditi zahtevano mesečno rento, saj se je pred nezgodo sam preživljal in je bil nekaj časa zaposlen. Kljub svoji starosti bi tožnik še vedno lahko opravljal pridobitno delo, dokler ne bo upravičen do pokojnine. Sedaj tega več ne more in je v celoti odvisen od drugih. Ni res, da tožniku s tem, ko mu država plačuje stroške, ne nastaja škoda, saj bo te stroške moral vrniti oziroma lahko država ali občina svojo terjatev prijavi v zapuščinskem postopku. Graja odločitev pritožbenega sodišča o stroških.

13. Revizijsko sodišče je sodbo sodišča druge stopnje ponovno razveljavilo. Kot utemeljen je sprejelo revizijski očitek o podani kršitvi po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ugotovilo je, da ima revident prav, da je pritožbeno sodišče prezrlo, da je drugi toženec vozil pod vplivom alkohola in tega ni upoštevalo pri oceni vzroka za nastalo škodo. Prav tako je ugotovilo, da držijo revizijske navedbe, da pritožbeno sodišče ni upoštevalo dejstva, da je drugi toženec vedel, da je tožnik večkrat „kolovratil“ na kraju trčenja in „je hodil malo po bankini, malo po cesti, malo se je spotikal“, ter da ni jasna odločitev pritožbenega sodišča, da bi drugi toženec tožnika videl na razdalji 30 m, če bi ta hodil po levem robu njegovega prometnega pasu, ne pa tudi, če bi hodil po vozišču od leve proti desni.

14. V prometni nesreči sta bila udeležena motorno vozilo in pešec. Premikajoče se motorno vozilo je vsekakor nevarna stvar in je podana objektivna odgovornost njenega imetnika, to je drugotoženca. OZ v okviru določil o objektivni odgovornosti imetnika nevarne stvari obravnava tudi odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila. Premikajoča se motorna vozila so tako že na podlagi zakonskih določil OZ uvrščena med nevarne stvari, zato tožeči stranki tega ni bilo potrebno posebej poudarjati in so pritožbena izvajanja prvotožene stranke v tej smeri neutemeljena.

15. Imetnik nevarne stvari je prost odgovornosti, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca (ali koga tretjega), ki ga ni mogoče predvidevati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti (drugi odstavek 153. člena OZ). Imetnik je deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode (tretji odstavek 153. člena OZ). To pa pomeni, da je toženec prost odgovornosti če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja tožnika in da tega njegovega dejanja ni mogel pričakovati in se posledicam ravnanja tožnika tudi ni mogel izogniti, oziroma je delno prost odgovornosti, če je oškodovanec soprispeval k nastanku škode. Možnost pričakovanega dejanja in s tem škodnega dogodka se vselej presoja po načelu skrajne skrbnosti upoštevne za posebno skrbnega voznika (II Ips 652/93). Če torej tožnikovo dejanje po teh načelih ni bilo pričakovano, ni popolne oprostitve odgovornosti.

16. Bistvene okoliščine za ugotovitev soprispevka tožnika k nastanku škode je sodišče ugotovilo iz izpovedbe tožnika in toženca, izpovedbe priče V.M., zaslišane v kazenskem postopku, poročila PPP in izvedenskega mnenja izvedenca cestno-prometne stroke dr. I.C., podanega pisno in ustno na glavni obravnavi. Pri tem pritožbeno sodišče zaradi boljšega razumevanja pojasnjuje, da izraz vozišče pomeni cesto Slovenske Konjice - Vojnik v njeni celotni širini, torej pomeni oba prometna pasova, ki sta ločena s sredinsko črto. Prometni pas predstavlja (približno) polovico vozišča, po katerem vozila vozijo v isto smer. Tako je bil prometni pas, po katerem je vozil toženec, širok 3,4 m, nasprotni prometni pas (ki ga je v temi prečkal tožnik) pa 3,6 m. 17. Tožnik zaslišan na glavni obravnavi 7. 1. 2011 je glede temelja izpovedal, da je bil pred nezgodo v kavarni, kjer je pil kavo. Šel je proti domu in prečkal cesto. Videl ni nobenega avtomobila, ki bi se peljal in tako tudi ni videl, da bi bilo več avtomobilov. Česa drugega se ne spominja in so mu šele v bolnišnici povedali, da je imel nezgodo. Povedal je še, da je kraj nesreče približno 210 m od trgovine S. proti V., prehoda za pešce tam ni, prehod je pri trgovini S., naslednji pa spet pri bolnišnici, kar je daleč. Oblečeno je imel temno modro bundo in svetlejše kavbojke, ki so bile že stare. Vreme je bilo takrat suho, tema pa še ni bila popolna, začelo se je mračiti. Kresničke ni imel. Pred tem tam ni hodil čez cesto. V S. je spil kavo in nobene alkoholne pijače. 18. Toženec zaslišan na glavni obravnavi 7. 1. 2011 je izpovedal, da je peljal v smeri od V. proti C.. Pred njim je kakšnih 20 ali 30 m peljal en avtomobil, ker je bila tema, pa znamke ni videl. Drugače pa je bil promet v strnjeni koloni, saj so se približevali križišču za S. in se tam promet vedno zgosti. Za tem križiščem pa je križišče za A. kakšnih 150 do 200 m, to križišče pa nima posebnega pasu za zavijanje. Ob cesti je samo ena zgradba, drugače pa je naselje oddaljeno od glavne ceste. Na tem predelu ni ulične razsvetljave niti pločnikov. Po tej cesti se pelje vsaj dvakrat na dan, na njej so zelo redki kolesarji, motoristi ali pešci, saj je cesta zelo prometna, obstaja pa tudi vzporedna cesta, ki je varnejša in se je zaradi tega raje poslužujejo. Na vzporedno cesto je mogoče priti pri bolnišnici, kar je precej pred trgovino S.. Vozil je z nizko hitrostjo zaradi prometa, nasproti ni bilo nobenega vozila, tožnika pa ni videl. Tudi voznica, ki je vozila za njim, je pozneje izjavila, da tožnika ni videla. Popoldne tega dne je užival alkoholne pijače. Pred njim je bilo v koloni vsaj 50 vozil in tudi za njim je bila strnjena kolona. Tožnika je videl, ko je bil že na tleh. Cesto je prečkal z njegove leve strani. Zadel ga je v desni bok, potem je padel s hrbtom na pokrov motorja in z glavo v vetrobransko steklo. Takoj po nezgodi je ustavil avtomobil, pogledal kaj je s tožnikom, za njim pa je vozila ženska, ki je bila zdravnica in je tožnika takoj oskrbela, sam pa je poklical policijo. Počakal je tako na policijo kot na reševalce. Na kraju nezgode je opravil alkotest, potem pa so ga odpeljali še na odvzem krvi. Moral je opraviti tudi test motorike, narediti lastovko, hoditi po črti, stal je na eni nogi in meni, da je test opravil v redu. Tožnika pred nezgodo ni poznal, ga je pa večkrat videl, da je po tej cesti kolovratil, to je da je hodil malo po bankini, malo po cesti, malo pa se je spotikal. Tožnika so poznali vsi, vendar pa ni vedel kje je doma, to je izvedel šele po nesreči. Tožnika je želel v bolnišnici obiskati, vendar pa mu tega niso dovolili, ker ni njegov sorodnik. Glede na to, da je tožnika že večkrat videl in vedno ko ga je videl, je bila pri njem „prva stopnja pripravljenosti“, saj ni vedel, na kakšen način bo hodil in glavno je bilo, da je peljal varno mimo njega. V kolikor bi tožnika pred nezgodo videl, bi lahko pričakoval, kaj bo storil. 19. Priča V.M., zaslišana v kazenskem postopku je povedala, da se je nesreča zgodila pozimi in da je bila tema. Ta dan je delala v dializnem centru v V., kjer po navadi dela do 19.40 ure, zato je predvidevala, da je do dogodka prišlo ob približno 19.45. Vračala se je proti C. in je vozila za tožencem. Pred naseljem Š.v. se je vozilo, ki je bilo pred njo, ustavilo, sama je ustavila za njim. Vozili so zelo počasi in menila je, da so se peljali s hitrostjo med 30 in 40 km/h. Eno izmed vozil, ki je peljalo v koloni, je zavilo levo in zato se je zaradi tega upočasnil ves promet. Po nesreči je izstopila iz vozila in zagledala človeka, ki je ležal na cesti. Pogledala je, če lahko kako pomaga in poskušala ugotoviti njegovo stanje. Ob njem je bila od 5 do 10 minut, nakar se je pripeljala nujna medicinska pomoč, pa tudi policisti, ki so z njo opravili pogovor. Sklepa, da je tožnik padel pod avto, vse skupaj jo je presenetilo in meni, da bi tožnik padel pod njeno vozilo in da bi se to lahko zgodilo tudi njej. Peljala je približno 50 m za vozilom pred njo in je ustavila, ker je vozilo pred njo začelo zavirati in je ustavila za njim. Kako je do nesreče prišlo, ni videla.

20. Iz poročila PPP izhaja, da se je prometna nesreča zgodila na cesti z deljenim voziščem za obojestranski promet, ločenim z označbami na vozišču z dvema prometnima pasovoma. Širina prometnega pasu (smernega vozišča) v smeri Celja je 3,4 m, v smeri Vojnika pa 3,6 m. Po sredini vozišča poteka dobro vidna bela prekinjena črta, ob vozišču je v obeh smereh peščena bankina. Hitrost vožnje je omejena na 50 km/h. 21. V času prometne nesreče 10. 12. 2007 ob 19.45 uri je bila tema, cesta pa ni bila osvetljena, kar med strankami ni sporno, izhaja pa tudi iz izpovedbe toženca in priče V.M.. Tožnik je sicer izpovedal, da ni bila tema, ampak se je začelo mračiti, vendar pritožbeno sodišče takšni njegovi izpovedbi ni verjelo, saj je splošno znano dejstvo, da je 10. decembra ob 19.45 uri že trda tema. Tožnik je bil oblečen v temna oblačila in ni nosil kresničke ali drugega odsevnega telesa, kar izhaja iz izpovedbe toženca in ugotovitev policistov (poročilo Postaje prometne policije). Ceste na kraju nesreče tudi niso osvetljevale luči „dveh bližnjih križišč“. Taka pritožbena trditev pomeni tudi, da bi moral tožnik cesto prečkati na prehodu za pešce na bližnjem križišču in ne več kot 100 m naprej, saj sam trdi, da na razdalji 100 m od prometne nesreče v nobeno smer ni bilo prehoda za pešce. Več kot 100 m oddaljena razsvetljava na križišču kraja prometne nesreče ni mogla razsvetliti. Takšna trditev pa je tudi v nasprotju z ugotovitvami izvedenca cestno prometne stroke dr. I.C..

22. Na kraju prometne nesreče je bila hitrost omejena na 50 km/h (izvedensko mnenje izvedenca cestno-prometne stroke dr. I.C.), toženec pa je vozil v koloni s hitrostjo 40 km/h (izpovedba toženca, priče V.M. in izvedensko mnenje cestno-prometne stroke).

23. Cesta, na kateri je prišlo do prometne nesreče, je bila asfaltirana, vozišče pa je imelo dva ločena prometna pasova (izvedensko mnenje izvedenca cestno-prometne stroke dr. I.C.), ki skupaj predstavljata vozišče. 24. Tožnik je hodil po levem robu vozišča v smeri vožnje toženca, torej po levem robu prometnega pasu v nasprotni smeri vožnje toženca in je prečkal cesto z leve proti desni, do nesreče pa je prišlo približno na polovici prometnega pasu, po katerem je vozil toženec (izvedensko mnenje cestno-prometne stroke, na skici 4a je mesto trčenja označeno s št. 8). Toženec tožnika pred trčenjem ni videl. Tako je izpovedal sam, to pa izhaja tudi iz mnenja izvedenca cestno-prometne stroke dr. I.C., ki je zapisal, da je toženec pričel z zaviranjem šele po tem, ko je že trčil v tožnika.

25. V bližini kraja prometne nesreče ni označenega prehoda za pešce, kar je ugotovil izvedenec cestno-prometne stroke dr. I.C. in torej v bližini tudi ni nobene razsvetljave. V času nesreče je bilo vreme suho, kar izhaja iz poročila Postaje prometne policije.

26. Toženec je vozil v koloni (izpovedba toženca in priče V.M.), kar pomeni, da je bil vsaj en avto pred njim in en avto za njim. Pri vožnji v koloni je možnost zaznave pešca slabša, ker so vozniki v takšni situaciji časovno in krajevno bolj pozorni na luči vozil pred seboj (izpovedba izvedenca cestno-prometne stroke na glavni obravnavi 6. 7. 2011). Izvedenec je nadalje povedal, da je toženec vozil s hitrostjo 40 km/h in bi voznik povprečnih sposobnosti, ki bi vozil s takšno hitrostjo vozilo gotovo lahko ustavil na razdalji manjši od 30 m (in tako preprečil trčenje).

27. Na razdalji 30 m je na cesti, kot je obravnavana, mogoče zaznati pešca tudi na levi strani vozišča v območju levega roba prometnega pasu, ne pa vozišča (izpovedba izvedenca cestno-prometne stroke na glavni obravnavi 6. 7. 2011). To pa pomeni, da bi toženec tožnika na razdalji 30 m lahko opazil, če bi se ta nahajal na območju levega roba prometnega pasu, to je pasu, po katerem je vozil toženec. Vendar pa se je tožnik gibal preko levega dela vozišča po nasprotnem prometnem pasu glede na vožnjo toženca, kjer ga glede na povedano toženec še ni mogel videti, vsaj dokler je bil na levem prometnem pasu, gledano v smeri vožnje toženca, ampak bi ga toženec lahko videl šele, ko je prišel do levega roba prometnega pasu, po katerem je vozil, torej do sredinske črte, ki ločuje prometna pasova, to pa je bilo tik pred trčenjem. Na razdalji 30 m bi toženec tožnika videl, če bi ta hodil ob levem robu njegovega prometnega pasu, ne pa tudi, če bi hodil, kakor je bilo ugotovljeno, po vozišču od leve proti desni, torej od levega roba prometnega pasu v nasprotni smeri vožnje drugega toženca proti sredinski črti in od tam na prometni pas, po katerem je vozil drugi toženec. Zaključek, da toženec tožnika ni mogel pravočasno videti, potrjuje tudi izpovedba izvedenca, da so v Evropi žarometi na vozilih nastavljeni tako, da so usmerjeni pod kotom nekoliko v desno na vzdolžno os vozila, kar pomeni da so možnosti zaznave bistveno boljše na desni strani vozišča. 28. Izvedenec cestno prometne stroke dr. I.C. je v izvedenskem mnenju zapisal, da je prometni pas, po katerem je vozil drugi toženec, širok 3,4 m, nasprotni prometni pas pa 3,6 m. Prav tako je ugotovil, da je drugi toženec vozil s hitrostjo 40 km/h, kar je 11 m/sek. Hitrost hoje tožnika je izvedenec ugotovil v razponu od najpočasnejše možne do najhitrejše možne hoje, in sicer je po njegovem mnenju tožnik hodil s hitrostjo najmanj 2,9 km/h, kar je 0,81 m/sek in največ s hitrostjo 5 km/h, kar je 1,3 m/sek. Povprečen voznik je tožnika po mnenju izvedenca lahko opazil na razdalji 30 m, v kolikor se je ta takrat že nahajal na levem robu prometnega pasu, po katerem je vozil drugi toženec, torej na sredinski črti ali proti desnemu robu prometnega pasu, po katerem je vozil drugi toženec. Do trčenja je prišlo na sredini prometnega pasu, po katerem je vozil drugi toženec, torej 1,7 m od sredinske črte proti desnemu robu tega prometnega pasu, kar je razvidno iz skice 4a in 4b v izvedenskem mnenju stalnega sodnega izvedenca cestno prometne stroke dr. I.C.. V kolikor je tožnik hodil s hitrostjo 2,9 km/h, kar je 0,81 m/sek, je pot od sredinske črte do mesta trčenja prehodil v 2,01 sekundi (0,81 m v 1 sekundi, 1,62 m v 2 sekundah, preostanek 0,08 m, torej 8 cm, pa v 0,1 sekundi). V kolikor je hodil s hitrostjo 5 km/h, to je 1,3 m/sek, je to pot prehodil v 1,3 sekunde (1,3 m je prehodil v 1 sekundi, 40 cm pa v 0,30 sekunde).

29. Drugi toženec je vozil s hitrostjo 40 km/h ali 11 m/sek. Razdaljo 30 m, na kateri bi drugi toženec tožnika lahko zaznal, če bi ta že bil na sredini vozišča oziroma na njegovem prometnem pasu, je ta prevozil v 2,7 sekundi (22 m je prevozil v 2 sekundah, 8 m pa je prevozil v 0,7 sekunde) in bi po mnenju izvedenca vozilo lahko ustavil, vendar pa je iz podatkov, ki jih je izračunal izvedenec, pritožbeno sodišče z enostavnim izračunom ugotovilo, da je bil tožnik v vidnem polju drugega toženca le med 1,3 sekunde in 2,01 sekunde (glede na najpočasnejšo in najhitrejšo hojo tožnika ob prečkanju ceste). 2,01 sekunde pred trčenjem je bil drugi toženec od kraja trčenja oddaljen glede na to, da je vozil s hitrostjo 40 km/h, to je 11 m/sek, 22 m. 1,3 sekunde pred trčenjem je bil drugi toženec od kraja trčenja oddaljen glede na to, da je vozil s hitrostjo 40 km/h, to je 11 m/sek, 13,6 m. Toženec je lahko tožnika zagledal, ko je bil od njega oddaljen najmanj 13,6 m in največ 22 m. 30. Iz gornjih izračunov (z znanjem za tak izračun, ki temelji na ugotovitvah strokovnjaka izvedenca cestno prometne stroke sodišče razpolaga, saj gre za enostaven račun iz obsega računstva za osnovno šolo) in ugotovitve izvedenca, da v kolikor bi drugi toženec tožnika zaznal na razdalji 30 m, bi pri hitrosti svojega gibanja 11 m/sek z zaviranjem v sili lahko ustavil pred tožnikom, kar se nanaša na povprečnega treznega voznika, je mogoče z gotovostjo zaključiti, da drugi toženec svojega vozila pred trčenjem ne bi mogel ustaviti niti če bi vozil trezen. Tako pritožbeno sodišče zaključuje, da ni podana vzročna zveza med alkoholiziranostjo drugega toženca in škodo, ki je nastala tožniku. Pri tem pritožbeno sodišče le še pripominja, da je do enakega zaključka prišel tudi izvedenec cestno prometne stroke dr. N.Č., ki je izvedensko mnenje podal v kazenskem postopku in ga je pritožbeno sodišče tudi vpogledalo (tožnik pa temu ni nasprotoval - 268b člen ZPP).

31. Drugi toženec je izpovedal, da je na cesti, kjer se je pripetila prometna nesreča, tožnika večkrat videl, da je po tej cesti kolovratil, to je, da je hodil malo po bankini, malo po cesti, malo pa se je spotikal. Tako opisana hoja tožnika ni niti malo podobna njegovemu ravnanju tik pred trčenjem, ko je cesto prečkal z leve proti desni. Drugi toženec takšnega skrajno nerazumnega ravnanja od tožnika ni mogel pričakovati, saj je od prej vedel le, da je tožnik hodil po robu ceste oziroma po bankini, ne pa tudi da je cesto skrajno nepremišljeno v skrajno nevarni situaciji, to je ob tem, da je moral videti kolono vozil ali vsaj njihove luči, prečkal iz leve neosvetljene strani proti desni strani, ki pa je bila osvetljena le z lučmi v koloni vozečih avtomobilov. Drugi toženec je bil pozoren na predel ceste in bankino „po kateri je večkrat kolovratil tožnik“, ne pa tudi na nasprotni prometni pas, kjer tožnika niti s svojim vedenjem o njegovem kolovratenju ni mogel pričakovati.

32. O tem, da tožnik ni bil viden, je izpovedala tudi priča V.M., zaslišana v kazenskem postopku, ki je povedala, da bi se enaka nesreča lahko pripetila tudi njej, saj dokler ni ustavila in izstopila iz svojega avta, sploh ni videla, da je do nesreče prišlo.

33. Glede na jasno stališče in navodila Vrhovnega sodišča RS je izhodišče za presojo, ali je ravnanje oškodovanca za objektivno odgovorno osebo nepričakovano objektivno in abstraktno, nepričakovanost škodnega dogodka pa se presoja po najstrožjem merilu, to je po merilu skrajne skrbnosti. Ugotoviti je torej potrebno, da je bilo tožnikovo (oškodovančevo) dejanje pričakovano za posebej skrbnega voznika. Prav tako po stališču Vrhovnega sodišča RS sodijo v sfero rizika objektivno odgovornega imetnika nevarne stvari tudi neprevidna, nepremišljena in celo nekatera nerazumna ravnanja oškodovanca, torej ravnanja, ki bi se jim v življenju razumen človek izognil zato da se ne bi po nepotrebnem izpostavljal nevarnosti. Dovolj je, da so taka ravnanja objektivno predvidljiva in ravnanje tožnika, ki je prečkal cestišče z leve proti desni gledano v smeri vožnje drugega toženca je bilo po mnenju Vrhovnega sodišča RS objektivno predvidljivo.

34. Neutemeljena so pritožbena izvajanja tožnika, da drugače ni mogel prečkati cesti (ker 100 metrov ni nobenega prehoda), saj njegov soprispevek ni v tem, da je le prečkal cesto na določenem kraju, temveč predvsem v tem, da je prečkal cesto, ko je po nasprotnem voznem pasu vozila kolona avtomobilov. Tožnik bi lahko cesto prečkal po tem, ko bi kolona vozil odpeljala naprej. Prav tako je bilo pravilno ugotovljeno, da je do nesreče prišlo na neosvetljenem delu cestišča, zato je neutemeljena pritožbena graja, da sta v bližini kraja prometne nesreče dve osvetljeni križišči (če bi bilo temu res tako, bi lahko tožnik cesto prečkal na osvetljenem delu križišča).

35. Pritožbeno sodišče tako zaključuje, da niso podani pogoji za popolno oprostitev odgovornosti drugotožene stranke (in s tem tudi prvotožene stranke), saj je bilo ravnanje drugega toženca objektivno predvidljivo, vsekakor pa je tožnik k nastanku škode soprispeval. Za ugotovitev višine soprispevka tožnika je pritožbeno sodišče upoštevalo naslednje okoliščine: - da je drugotoženec vozil v koloni in je tako vozil vsaj en avtomobil pred njim, za njim pa je nedvomno vozila priča V.M., - da je do nesreče prišlo 10. 12. 2007 ob 19.45, torej v popolni temi na neosvetljenem delu cestišča, ki je imelo dva ločena prometna pasova, - da je tožnik hodil po levem robu cestišča v smeri vožnje toženca, oblečen je bil v temna oblačila in ni nosil kresničke ali drugega odsevnega telesa in je prečkal cesto z leve proti desni, do nesreče pa je prišlo na polovici prometnega pasu, po katerem je vozil toženec, - da je toženec vozil s hitrostjo 40 km/h in bi voznik povprečnih sposobnosti vozilo gotovo lahko ustavil na razdalji manjši od 30 metrov, - da drugotoženec tožnika na razdalji 30 metrov ni mogel videti, - da je drugi toženec tožnika videl na razdalji med 13,6 in 22 m, na tej razdalji pa tudi trezen voznik povprečnih sposobnosti avtomobila ne bi mogel ustaviti.

36. Ravnanje tožnika, ki je v temi, v temnih oblačilih, brez kresničke ali drugega odsevnega sredstva, prečkal cesto z leve proti desni v smeri vožnje drugotoženca, ki je vozil v koloni, je bilo skrajno neprevidno in nerazumno, saj je za razliko od drugotoženca tožnik kolono vozil z lučmi zagotovo videl, pa je kljub temu iz teme stopil preko levega na desni prometni pas med avtomobile, ki so vozili eden za drugim.

37. Glede na tako opisano skrajno neprevidno in nerazumno ravnanje tožnika, ki je bilo takšno, da ga ni bilo mogoče pričakovati od razumnega človeka, je pa bilo objektivno predvidljivo, pritožbeno sodišče zaključuje, da je tožnik k škodi, ki mu je nastala v prometni nesreči 10. 12. 2007 ob 19.45 uri soprispeval, in sicer s 95%, delež drugotoženca in s tem tudi prvetoženke iz naslova objektivne odgovornosti pa je 5%.

38. Spremenjena odločitev pritožbenega sodišča temelji na določilu prve alineje 358. člena ZPP, saj je pritožbeno sodišče opravilo glavno obravnavo in ugotovilo drugačno dejansko stanje kot sodišče prve stopnje.

39. O višini odškodnine za nematerialno škodo je sodišče prve stopnje v tem pravdnem postopku na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Svojo odločitev je skrbno obrazložilo, zato pritožbeno sodišče v tem obsegu v celoti povzema pravilne zaključke in razloge sodišča prve stopnje in le še glede na izrecna pritožbena izvajanja dodaja:

40. Glede na pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje: - da je tožnik utrpel odrgnine in udarnino obraza, dvojni zlom reber od III-VI na desni strani in zlom sedmega do devetega rebra na levi strani, da je imel tekočino v desni pljučni votlini in zrak v področju prsnega koša, utrpel pa je še udarnino pljuč in trebuha, odprt zlom desne goleni, zlom leve goleni v zgornjem delu, zlom desne nadlahnice, izpah levega ramena ter zlom velike grče leve podlahnice. Zaradi številnih poškodb in izgube krvi je bil ob sprejemu zmerno šokiran, zato so bili izvedeni samo najnujnejši operativni posegi za stabilizacijo stanja. Potrebno je bilo intenzivno zdravljenje z nadomeščanjem tekočin in krvi ter drugi ukrepi. Življenjsko ogroženo stanje je trajalo 12 dni, v tem času se je stanje toliko stabiliziralo, da je lahko spontano dihal s pomočjo kisika na masko in bil kardiocirkularno stabilen. Tožnik je bil po sprejemu v ambulanti pri zavesti ves čas po nezgodi, med prevozom v bolnišnico in v času okrog diagnostične oskrbe je trpel hude telesne bolečine, ko je bil analgeziran, sediran in orotrahealno intubiran, pa telesnih bolečin ni čutil. Tako stanje je trajalo prvih 12 dni po obravnavani prometni nezgodi. Po 23. 12. 2007 je ponovno čutil telesne bolečine, zaradi česar je dobival analgetike, občasno v hudi obliki so bile tudi telesne bolečine, ki jih je tožnik čutil po operacijah, - da je tožnik trpel telesne bolečine, in sicer hude med prevozom v bolnišnico in v času diagnostike, prvih 12 dni zaradi analgetikov bolečin ni čutil, hude občasne telesne bolečine je čutil v skupnem trajanju 10 dni, srednje hude v skupnem trajanju 1 mesec, lahke ves čas zdravljenja, to je še 4 mesece in pol, lahke občasne telesne bolečine pa bodo trajne. Tožnik je utrpel tudi nevšečnosti v času zdravljenja, in sicer je bil v začetku nepokreten, odvisen od tuje pomoči, dobil je številna zdravila tako v infuziji, kot v tabletah, opravljal je fizikalno terapijo in učenje ravnanja z invalidskim vozičkom, imel je tudi tri operacije, - da je tožnik trpel strah, in sicer kratkotrajen intenziven primarni strah, dogodkov ki so sledili neposredno po nezgodi se ne spominja, zaradi česar v tem obdobju strahu ni trpel in to vse dokler je bil sediran. Po 12 dneh hospitalizacije je bil pri zavesti in izrazito zaskrbljen, ker se je znašel v bolnišnici in ni vedel, kaj se je z njim zgodilo, ga je bilo strah, da ne bo mogel hoditi. Ta strah je bil glede na sedanje stanje tožnika upravičen. Intenziven sekundarni strah je trajal 10 dni in je bil posledica hudih telesnih bolečin po različnih delih telesa. Tak strah je trpel tudi ko je bil seznanjen, da so potrebni operativni posegi, sicer pa je strah trajal do zaključka zdravljenja, - da ima tožnik omejeno gibljivost levega kolena, obeh gležnjev in obeh ramen, zaradi česar je njegova življenjska aktivnost zmanjšana, ni sposoben za samostojno hojo in za vsa fizična dela, ni sposoben skrbeti za lastno higieno. Pred nezgodo se je preživljal sam s socialno pomočjo in sredstvi, ki jih je dobil z občasnimi deli, po nezgodi ni sposoben za samostojno hojo, vezan je na invalidski voziček, zato je bil tudi nameščen v dom oskrbovancev v G.R., kjer biva na negovalnem oddelku. Tožnik je dejansko iz relativno zdravega človeka, starega čez 60 let, postal po nezgodi človek, ki ni sposoben samostojnega življenja, - da ima tožnik brazgotine na nogah, zadebeljen desni gleženj, vijoličnordeče barve, obsežne brazgotine na spodnji strani desnega ramena in lahko nosi samo natikače, pri čemer je vezan na voziček, kar vse predstavlja skaženost, predstavlja pravično in primerno odškodnino iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem 35.000,00 EUR, strahu 5.000,00 EUR, duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 60.000,00 EUR in duševnih bolečin zaradi skaženosti 2.000,00 EUR. Tako odmerjena odškodnina je tudi v skladu z odškodninsko pravno normo 179. in 182. člena OZ ter z višinami odškodnin, ki so se za takšne in podobne škode izoblikovale v sodni praksi.

41. Odmerjena odškodnina za nematerialno škodo tako znaša skupaj 102.000,00 EUR, 5% tega, glede na soprispevek tožnika, pa 5.100,00 EUR.

42. Pritožbeno sodišče tudi v celoti povzema zaključke in ugotovitve sodišča prve stopnje glede zahtevka za plačilo denarne rente. Dejstvo, da je bil tožnik „nekaj časa zaposlen“ (pri 62 letih starosti je imel 15 let delovne dobe), ni osnova za ugotovitev, da bi se lahko, v kolikor nesreče ne bi bilo, še naprej sam preživljal. V zameno za bivanje je delal in pomagal najemodajalcem, sicer je prejemal socialno denarno pomoč, sedaj pa živi v Domu v G.R. in mu bivanje plačuje lokalna skupnost. Tudi sedaj so v celoti pokriti stroški njegovega preživljanja.

43. V tem obsegu pritožbeni razlogi pravdnih strank niso podani, pritožbeno sodišče pa ob uradnem preizkusu zadeve tudi ni našlo tistih bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je na podlagi določila 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

44. Spremenjena odločitev o glavni stvari ima za posledico tudi spremembo odločitve o stroških postopka, saj je uspeh v pravdi sedaj drugačen, kot po odločitvi sodišča prve stopnje, odmera stroškov pa ni predmet pritožbene graje.

45. Sodišče prve stopnje je pravdne stroške tožnika odmerilo na 5.493,60 EUR, prvotožene stranke (Zavarovalnica) na 126,20 EUR in drugotožene stranke na 2.601,20 EUR.

46. Uspeh tožnika v pravdi znaša 3.9%, toženih strank pa 96,1%, zato je tožeča stranka dolžna toženima strankama povrniti 96,1% njunih pravdnih stroškov, toženi stranki pa sta dolžni tožniku povrniti, vsaka 1,95% njegovih pravdnih stroškov (drugi odstavek 154. člena in prvi odstavek 161. člena ZPP).

47. Stroški tožnika znašajo 5.493,60 EUR in sta mu toženi stranki dolžni povrniti vsaka po 107,13 EUR.

48. Stroški prvotožene stranke znašajo 121,28 EUR in ji je tožnik dolžan povrniti 96,1% tega, torej 116,55 EUR.

49. Stroški drugotožene stranke znašajo 2.699,96 EUR in ji je tožnik dolžan povrniti 96,1% tega, torej 2.402,20 EUR njenih pravdnih stroškov.

50. Po pobotanju je tako tožnik dolžan povrniti prvotoženi stranki 9,42 EUR, drugotoženi stranki pa 2.295,07 EUR.

51. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. in prvi odstavek 165. člena ZPP).

52. Toženi stranki sta s pritožbo uspeli glede 91,67% sporne vrednosti, zato jima mora tožnik povrniti njune pritožbene stroške v enakem odstotku.

53. Pritožbeno sodišče je prvotoženi stranki priznalo 1.116,00 EUR takse za pritožbo, 10,00 EUR materialnih stroškov in 40,90 EUR potnih stroškov Celje - Maribor - Celje, kar skupaj znaša 1.175,50. 91,67 % tega pa 1.077,58 EUR. Drugotoženi stranki je pritožbeno sodišče priznalo 1.177,60 EUR za pritožbeni postopek, 20,00 EUR materialnih stroškov, 883,20 EUR za pritožbeno obravnavo in 49,50 EUR potnih stroškov Celje - Maribor - Celje, kar skupaj znaša 2.130,30 EUR, 91,67 % tega pa 1.952,28 EUR. Po pobotanju je tako tožnik dolžan prvotoženi stranki povrniti 1.077,53 EUR, drugotoženi stranki pa 1.922,28 EUR njenih pritožbenih stroškov.

54. Tožeča stranka je s prvo revizijo uspela glede 3,9 %, zato ji morata toženi stranki povrniti vsaka po 1,95 % njenih revizijskih stroškov. Pritožbeno sodišče je tožeči stranki priznalo 1.982,00 EUR stroškov za postopek z revizijo in 20,00 EUR materialnih stroškov ter 20 % DDV na priznane odvetniške stroške, kar znaša skupaj 2.402,00 EUR, 1,95 % tega pa 46,84 EUR. Toženi stranki sta tako dolžni tožeči stranki poravnati vsaka po 46,84 EUR revizijskih stroškov.

55. Revizijski stroški drugotožene stranke za prvo revizijo, ki je na to odgovorila, znašajo 2.002,00 EUR, in sicer: nagrada za postopek 1.982,00 EUR in 20,00 EUR materialnih stroškov, 96,1 % tega pa 1.923,92 EUR, kar je dolžan tožnik povrniti drugotoženi stranki.

56. Po pobotanju je tako tožnik dolžan drugotoženi stranki povrniti 1.877,08 EUR njenih revizijskih stroškov, prvotožena stranka pa je dolžna tožniku povrniti 46,84 EUR njegovih revizijskih stroškov.

57. Odločitev o pritožbenih in revizijskih stroških temelji na določilu drugega odstavka 165. člena in drugega odstavka 154. člena ZPP.

58. Na podlagi druge revizije tožeče stranke je revizijsko sodišče sicer sodbo pritožbenega sodišča razveljavilo, vendar je pritožbeno sodišče ponovno odločilo enako, zato je potrebno šteti, da tožnik z revizijo ni uspel in zato sam nosi svoje stroške (prvi odstavek 154. in prvi odstavek 165. člena ZPP).