Jedro

Priglasitev premoženjsko pravnega zahtevka v kazenskem postopku zastaranje pretrga. Če je bil kazenski postopek končan z zavrnilno sodbo - oškodovanec pa je bil napoten na pravdo - je zastaranje pretrgano, če je tožba vložena v 3 mesecih od pravnomočnosti kazenske sodbe (2. odstavek 390 člena ZOR).

Izrek

Reviziji se zavrneta kot neutemeljeni.

Stranki trpita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da mora tožnici plačati znesek 259.571,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 11,50 SIT od 1.12.1986 do plačila, od zneska 560,00 SIT od 28.12.1990 do plačila in od zneska 259.000,00 SIT od 28.3.1994 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Pritožbi tožene stranke je sodišče druge stopnje delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je toženca zavezalo, da mora plačati tožnici odškodnino v znesku 105.571,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 11,50 SIT od 1.12.1986 do plačila, od zneska 560,00 SIT od 28.12.1990 do plačila, od zneska 105.000,00 SIT pa od 28.3.1994 dalje do plačila. Sicer je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi sta vložili reviziji obe pravdni stranki. Obe jo izpodbijata zaradi zmotne uporabe materialnega prava in obe predlagata njeno spremembo - tožeča tako, da bo tožbenemu zahtevku ugodeno v celoti, tožena pa, da bo tožbeni zahtevek zavrnjen. Poleg tega tožeča stranka podrejeno predlaga še razveljavitev sodb nižjih sodišč v izpodbijanem delu ter v tem obsegu vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka meni, da ni soprispevala k nastanku škode. Ni se fizično vključila v pretep, skušala je le braniti svojega moža. S tem v zvezi tudi ni mogoče utemeljevati, da ob dogodku ne bi doživela strahu. Tudi strah zaradi negotovega izida zdravljenja je pri tožnici bil podan. Do izdrtja poškodovanega zoba je namreč prišlo skoraj leto dni kasneje po dogodku. Občutno prenizka je tudi odškodnina za pretrpljene fizične bolečine.

Tožena stranka v reviziji posebej vztraja pri že podanem ugovoru zastaranja z opozorilom na tožničino izjavo v kazenskem postopku, da bo odškodnino uveljavljala v posebni pravdi. Zastaralni rok za takšno uveljavljanje pa je že potekel. Do pretrganja zastaranja ni prišlo. Škoda namreč tožnici ni bila prizadejana s kaznivim dejanjem.

Zastaralni rok se je torej iztekel 4.7.1990, v treh letih po dne 3.7.1987 končanem zdravljenju. Tožba pa je bila vložena po preteku triletnega roka, šele 28.12.1990. Tožeča stranka je na revizijo tožene odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o revizijah ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Reviziji nista utemeljeni.

Zavrnitev ugovora zastaranja s sklicevanjem na določbo 390. člena ZOR je pravilna. Odškodninski zahtevek med kazenskim postopkom sicer ni bil dovolj določno postavljen že z vložitvijo zasebne tožbe dne 18.12.1996, kakor zmotno meni sodišče druge stopnje. Priglasitev odškodninskega zahtevka le po njegovem temelju, ne pa z elementi trditvene podlage o obsegu škode in njeni višini ter izostanek ustreznega dajatvenega dela tožbenega zahtevka ne glede na eventualni daljši čas zastaranja kazenskega pregona nima pravnih posledic, ker te nastopijo šele po vložitvi za obravnavanje sposobnega premoženjskopravnega zahtevka. Vendar pa je tožeča stranka takšen zahtevek postavila med kazenskim postopkom dne 3.8.1990, kazensko sodišče pa ga je obravnavalo in tožnico (ob krivdoreku) napotilo na pravdo. V tem obsegu je ugotovitev izpodbijane sodbe, da je ta napotitev postala pravnomočna dne 31.10.1990, pravilna. Glede na določbo drugega odstavka 390. člena ZOR je po navedenem datumu, ko je bila obtožba v kazenskem postopku zavrnjena (zaradi poteka absolutnega zastaranja) ostal tožeči stranki trimesečni rok za vložitev tožbe. Dne 28.12.1990 vložena odškodninska tožba je zato pravočasna. Tako se tudi pokaže, da okoliščina, da je tožnica na eni od glavnih obravnav v kazenskem postopku izjavila, da bo odškodnino uveljavljala v pravdi, ni pravno upoštevna. Premoženjskopravni zahtevek je namreč tožnica kasneje kljub temu postavila še v času teka kazenskega postopka. Revizija tožene stranke torej ne more biti uspešna.

Neutemeljena pa je tudi revizija tožeče stranke. Kot izredno pravno sredstvo je revizijo mogoče vložiti le zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 382. člena ZPP). Za tožečo stranko pa je odločitev o deljeni odgovornosti postala pravnomočna v takšnem obsegu, kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje, sama pa se proti temu ni pritožila. Tudi odločitev o zavrnitvi odškodnine za strah ob dogodku je postala pravnomočna že na prvi stopnji po izostanku ustrezne tožničine pritožbe. V navedenem obsegu revizije niti ni mogoče obravnavati.

Tako je možen revizijski preizkus le glede odškodnine v znesku 255.000,00 SIT. Ob upoštevanju tožničine 30-odstotne sokrivde za nastalo škodo je namreč sodišče druge stopnje za telesne bolečine na prvi stopnji prisojeno odškodnino znižalo za 105.000,00 SIT (namesto zneska 210.000,00 SIT je prisodilo le 105.000,00 SIT), zavrnilo pa je zahtevek za odškodnino zaradi prestanega strahu za izid zdravljenja, ki ga je sodišče prve stopnje dosodilo ob upoštevanju sokrivde v znesku 49.000,00 SIT. Vendar pa preizkus v tej smeri pokaže, da je tožnica zaradi udarca in poškodbe zoba prestajala le dva do tri tedne telesnih bolečin, kar ne omogoča s stališča obsega škode revidiranja ocene, da odškodnina v znesku 105.000,00 SIT (oziroma 150.000,00 SIT brez upoštevanja sokrivde) zadošča. Višja odškodnina bi namreč odstopala od zneskov, ki jih zaradi zadoščenja v podobnih primerih priznava sodna praksa. Kar pa se tiče odškodnine za strah zaradi izida zdravljenja, pa revizijsko sodišče v celoti sprejema na ugotovljenem dejanskem stanju sprejeto pravno razlago, da te škode tožnica ni prestajala. Izvedenec kirurg je namreč povedal, da poškodba objektivno ni bila taka, da bi morala biti tožnica za izid zdravljenja zaskrbljena.

Izpodbijani sodbi torej ni mogoče očitati niti v revizijah navedenih nepravilnosti, niti napak, na katere je po določbi 386. člena ZPP revizijsko sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi prevega odstavka 166. člena, prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 155. člena ZPP. Stranki nosita vsaka svoje stroške z revizijama, ker z njima nista uspeli, tožena stranka pa stroške odgovora na revizijo tožeče stranke, ker z navedbami v njem k odločitvi ni prispevala.