Jedro

Z zahtevo oškodovanke po plačilu odškodnine v kazenskem postopku je zastaranje pretrgano. Tudi če bi šlo za silobran, je poškodba taka, da bi šlo za prekoračen silobran. Zaskrbljenost za izid zdravljenja še ni zadostna podlaga za določitev odškodnine za strah.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni v 1. in 3. odst. tako, da se glasi: "Toženec J. P., je dolžan plačati tožnici F. Z. 105.571,50 SIT (stopettisoč petstoenainsedemdeset 50/100) z zakonitimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 11,50 SIT (enajst 50/100) od 1.12.1986 do plačila, od zneska 560,00 SIT (petstošestdeset) od 28.12.1990 do plačila, od zneska 105.000,00 (stopettisoč) SIT pa od 28.3.1994 dalje do plačila, vse v 15-tih dneh, da ne bo izvršbe.

Tožnica F. Z. je dolžna povrniti tožencu J. P. pravdne stroške v znesku 26.718,00 SIT (šestindvajsettisoč sedemstoosemnajst), v 15 dneh, da ne bo izvršbe." II. Sicer se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

III. Tožnica F. Z. je dolžna povrniti tožencu J. P. 10.626,00 (desettisoč šeststošestindvajset) SIT pritožbenih stroškov v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožnici 259.571,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 11,50 SIT od 1.12.1986 do plačila, od zneska 560,00 SIT od 28.12.1990 do plačila in od zneska 259.000,00 SIT od 28.3.1994 do plačila. Zavrnilo je višji tožbeni zahtevek in odločilo, da je toženec dolžan tožnici povrniti njene pravdne stroške v znesku 37.777,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 28.3.1994 dalje do plačila, v 15-tih dneh. Omenjeni znesek predstavlja odškodnino za škodo, ki jo je toženec povzročil tožnici s tem, da jo je dne 23.9.1986 telesno poškodoval. Znesek 571,50 SIT predstavlja tožničino gmotno škodo, medtem ko preostali znesek predstavlja njeno negmotno škodo. Sodišče prve stopnje je za telesne bolečine določilo znesek 300.000,00 SIT in za strah 70.000,00 SIT. Potem ko je upoštevalo, da je tožnica do 30 % tudi sama kriva, da je do poškodb prišlo, je ugotovilo, da skupni znesek negmotne škode znaša 259.000,00 SIT.

Proti sodbi se pritožuje toženec iz vseh razlogov po členu 353/1 Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Podrejeno predlaga, da se zadeva razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je nepravilna odločitev sodišča glede vprašanja zastaranja tožbenega zahtevka. Pavšalna trditev tožnice v zasebni tožbi z dne 18.12.1986, da se zasebni tožbi pridružuje kot oškodovanka z odškodninskim zahtevkom, je nesklepčna tako glede škode kot glede oblike odškodnine ter je tako ni mogoče šteti za dejanje, s katerim bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev. Nepravilen je tudi zaključek sodišča, da v konkretnem primeru ni mogoče govoriti o silobranu. Kdor v silobranu napadalcu povzroči škodo, je po določilu čl. 161/1 Zakona o obligacijskih razmerjih - v nadaljevanju ZOR, ni dolžan povrniti. Za tako situacijo je v konkretnem primeru šlo. Toženec je bil prvi napaden s strani tožničinega moža. Obramba, kakršne se je poslužil toženec, je bila povsem normalna. Če je tožnica pri tem utrpela poškodbo s poko ličnice in razmajanjem levega zgornjega podočnika, je dolžna sama nositi posledice. Med njegovimi navedbami v tej pravdi in njegovim zagovorom v kazenski zadevi K ..... ni nasprotja. Le podrejeno toženec uveljavlja vsaj 70 % sokrivdo tožnice, saj je odločitev sodišča o 30 % sokrivdi ob dejstvu, da se je ta prostovoljno in aktivno vključila v pretep, nesprejemljiva. Za vzpostavitev odškodninske odgovornosti je nujna neprekinjena in nepretrgana vzročna zveza med škodnim dogodkom in škodo. V konkretnem primeru je v neposredni vzročni zvezi z udarcem s pestjo v obraz le razmajanje levega zgornjega podočnika. Dejstvo, da se stanje ni stabiliziralo in odstranitev zoba pa je posledica starostnih sprememb tožničinega zobovja. Višina odškodnine je absolutno pretirana. Glede na trajanje in intenzivnost bolečin bi bila upravičena le do 100.000,00 SIT odškodnine. Kar zadeva strah, je glede na splošno stanje tožničinega zobovja možnost relevantnega strahu izključena. V sklepu o stroških sodišče ugotavlja, da je tožnica s svojim zahtevkom uspela približno 32 %. Sodišče je povsem spregledalo, da je ob takem odstotku uspeha v pravdi tožnica tožencu dolžna povrniti 68 % njegovih stroškov.

Pritožba je delno utemeljena.

To, zakaj zahtevek ni zastaran, je pritožbeno sodišče podrobno obrazložilo v svojem sklepu II Cp 2025/92 z dne 26.5.1993. Da bi teh razlogov ne ponavljalo, velja le na kratko ponoviti, da je bil dne 18.12.1986 v zasebno tožbo K ..... zahtevek dovolj določno postavljen, ko je bilo rečeno, da se zasebna tožilka pritožuje kot oškodovanka z odškodninskim zahtevkom. V letu 1990 je bil tudi preciziran. Kazenski postopek je bil končan dne 31.10.1990, tožba pa je bila vložena 28.12.1990, torej v treh mesecih po pravnomočnosti odločbe, s katero je bil končan kazenski postopek (glej čl. 390 ZOR).

Zahtevek tako ni zastaran.

Da na strani toženca ni mogoče govoriti o silobranu, se strinja tudi pritožbeno sodišče. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi s tem so zadostne. Tudi če bi se toženec res samo branil, pa so poškodbe, ki jih je prizadejal tožnici, take, da bi šlo lahko kvečjemu za prekoračen silobran, ta pa odškodninske odgovornosti ne izključuje (glej čl. 161/1 ZOR).

Pritožbeno sodišče tudi soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožnica do 30 % tudi sama odgovorna za nastanek škode in da mora v takem obsegu nositi škodo (primerjaj čl. 192/1 ZOR in čl. 205 ZOR).

Razlogi sodišča prve stopnje v tem delu sicer niso zelo izčrpni, vseeno pa so zadostni. Zato, da bi moralo biti razmerje obrnjeno, v ugotovitvah sodišča prve stopnje ni videti razlogov, medtem ko pritožba le vztraja, da bi moralo biti razmerje obrnjeno, ker se je tožnica sama vključila v pretep, kakih drugih razlogov pa ne navaja.

To pa je sodišče prve stopnje upoštevalo. Pritožba sicer trdi, da je v vzročni zvezi z udarcem v obraz le razmajanje levega zgornjega podočnika, vendar pritožba spregleda, da je zaradi udarca tožnica utrpela predvsem zlom lične kosti, udarnino in podplutbo ter razmajanje levega zgornjega podočnika. To so poškodbe, ki jih je utrpela in za katere je določena odškodnina. Trditve o pretrganju vzročne zveze v tem primeru niso upoštevne. Odstranitve zoba namreč sodišče prve stopnje ni upoštevalo kot elementa pri določanju odškodnine. Odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti namreč ni prisojena. Kar zadeva telesne bolečine, pa sodišče prve stopnje ugotavlja, da so po odstranitvi zoba hude bolečine prenehale. Zato tudi v tem delu pritožba ni utemeljena.

Prav pa ima pritožba glede višine odškodnine, glede odškodnine za strah in glede pravdnih stroškov. Odškodnina za strah tožnici ne gre.

Kar zadeva strah ob samem dogodku, ji ta vrsta odškodnine gotovo ne gre, saj se je v pretep sama vključila. Zaskrbljenost za izid zdravljenja pa še ne pomeni, da je šlo pri tožnici za tak strah, da bi bila upravičena do odškodnine. Za vsah strah namreč odškodnina ne gre. Strah mora biti intenziven in mora dalj časa trajati. Če je bil intenziven strah kratkotrajen, je mogoče prisoditi odškodnino, če je bilo v daljšem časovnem obdobju porušeno oškodovančevo duševno ravnovesje. Za tako situacijo pa tu gotovo ne gre. Tudi izvedenec je izpovedal, da poškodba objektivno ni bila taka, da bi morala biti tožnica za izid zdravljenja zaskrbljena. Torej celo za zaskrbljenost ni bilo razlogov, kaj šele za strah, ki bi bil podlaga za odškodnino.

Glede na vrsto in trajanje bolečin je po mnenju pritožbenega sodišča primerna odškodnina v znesku 150.000,00 SIT. Gre namreč predvsem za že pretrpljene bolečine in nevšečnosti, ni pa govora o morebitnih bodočih bolečinah. Do poškodbe je prišlo 23.9.1986. 24.10.1986 je bil odstranjen živec v zobu. Po izvedenskem mnenju trajajo bolečine po razmajanju zoba več dni, minile pa so v 14 dneh po odstranitvi zoba.

Bolečine pri poki čeljustnice so intenzivne nekaj ur, neprijetnosti pa trajajo največ 4 do 5 dni, nelagodje pa do treh tednov. Kot nevšečnost je ugotovljena motnja pri prehranjevanju. Glede na vse te ugotovitve je torej odškodnina za telesne bolečine v znesku 150.000,00 SIT primerna. Upoštevaje 30 % delež same tožnice pa to znese 105.000,00 SIT.

Tudi v zvezi s stroški ima pritožba prav. Če je sodišče odmerilo tožničine stroške, bi moralo tudi toženčeve. Ker je pritožbeno sodišče spremenilo odločitev sodišča prve stopnje, je na novo odločilo tudi o stroških postopka. Pri tem je štelo, da je tožnica v postopku na prvi stopnji uspela 70 % po temelju in 13 % po višini.

Njen uspeh je torej približno 42 %, njeni stroški pa 103.368,00 SIT.

Uspeh toženca je tako približno 58 %, njegovi stroški pa 120.919,00 SIT. Ob upoštevanju odstotka uspeha je pritožbeno sodišče odmerilo stroške. Po pobotanju je torej tožnica dolžna povrniti tožencu 26.718,00 SIT (42 % od 103.368,00 SIT je 43.415,00; 58 % od 120.919,00 SIT je 70.133,00).

V pritožbi je toženec uspel s približno 40 %. Stroški pritožbe znašajo 26.566,00 SIT, 40 % od tega zneska pa 10.626,00 SIT.

Stroški so odmerjeni v skladu z odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah. Upoštevani so stroški, ki so bili potrebni za pravdo.

Specifikacija je razvidna iz spisa na listovnih številkah 21, 22, 29/2, 57, 57a, 67. Odločitev pritožbenega sodišča je utemeljena na določilih čl. 373 točka 4 ZPP, 368 ZPP in 166/2, 154/2 in 155/1 ZPP.