Jedro

Temeljni namen instituta krajevne pristojnosti je smiselnost in ekonomičnost izvedbe kazenskega postopka, saj se domneva, da se bo postopek lahko najbolj učinkovito izvedel pred tistim sodiščem, ki je najbližje kraju kaznivega dejanja, storilčevemu prebivališču, ali subsidiarno, pred katerim so že bila opravljena določena procesna dejanja. Prvenstveni namen določbe drugega odstavka 23. člena Ustave je onemogočiti diskrecijski vpliv sodišča in vsakega drugega organa na izbiro sodnika v posamični zadevi. Jasno je, da se institut zakonitega sodnika nanaša na izbiro posameznega in konkretnega sodnika, ki bo izvrševal funkcijo sojenja v določeni zadevi, in zato sam po sebi ni neposredno odvisen od določitve krajevno pristojnega sodišča. Ustava s pravico do nedotakljivosti stanovanja ne varuje stanovanja kot objekta, temveč varuje posameznikovo zasebnost v tem prostoru. Zato je logično, da pri hišni preiskavi ne bo navzoč lastnik stanovanja, temveč v prvi vrsti tisti, v čigar varovano pravico (zasebnost) se posega. To pa je dejanski uporabnik oziroma imetnik stanovanja in drugih prostorov, ne glede na to, ali jih uporablja kot lastnik ali imetnik.

Socialna varnost ni razpoložljiva dobrina in zato oškodovanec v njen poseg tudi ne more privoliti. V primeru neplačanih prispevkov za socialno varnost prepovedana posledica nastopi že s samim neplačilom prispevkov. Če delodajalec ob izplačilu plače delavcu ne plača prispevkov, je ob uveljavljenih načelih solidarnosti in vzajemnosti, na katerih temelji sistem socialne varnosti, socialna varnost delavca že ogrožena ter je tako vanjo poseženo. Ključno je, da prispevki niso bili plačani v trenutku, ko je zapadla obveznost njihovega plačila, kar je ob vsakokratnem mesečnem nakazilu plače delavcem. Dejansko stanje ob izreku sodbe zato ni pomembno.

Zakonski znak nezmožnosti za plačilo iz prvega in drugega odstavka 227. člena KZ-1 je treba razlagati kot insolventnost in ne zgolj kot okoliščino, da denimo dolžnik nima dovolj premoženja, iz katerega bi lahko poplačal upnike, ali da je morebiti kratkoročno plačilno nesposoben. Insolventnost, kot pravni pojem, je določena v prvem odstavku 14. člena ZFPPIPP, in sicer bodisi kot trajnejša nelikvidnost, bodisi kot dolgoročna plačilna nesposobnost. Ta objektivni zakonski znak mora biti v opisu dejanja konkretiziran z navedbo dejanskih okoliščin, ki izkazujejo vsaj enega izmed alternativnih pravnih položajev insolventnosti iz prvega odstavka 14. člena ZFPPIPP.

Izrek

I. Ob odločanju o pritožbah se ob delni ugoditvi pritožbi zagovornika obtoženega A. A. in po uradni dolžnosti izpodbijana sodba v odločbah o krivdi, kazenskih sankcijah, vštetju pripora in stroških kazenskega postopka spremeni tako, da se: A) obtoženi A. A., B. B. in C. C., iz razloga po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), oprostijo obtožbe da je: „A. A. pri opravljanju gospodarske dejavnosti vedel, da je sam kot dolžnik postal nezmožen za plačilo, pa je iz zadolženega premoženja izplačal dolg in drugače spravil upnika v ugodnejši položaj ter tako povzročil veliko premoženjsko škodo drugim upnikom, B. B. pa mu je pri tem pomagal tako, da mu je dal na razpolago sredstvo za izvršitev kaznivega dejanja s tem, da je A. A. v času od 27. 6. 2011 do 30. 11. 2013, potem ko je 15. 6. 2010 kot samostojni podjetnik z dejavnostjo Gradbeništvo A. A. s.p., N. (v nadaljevanju A. A. s.p.) postal plačilno nesposoben in je imel blokirana oba transakcijska računa, zoper njega pa so tekli številni izvršilni postopki, kar je vedel tudi B. B. kot direktor družbe Č. d.o.o., T. (v nadaljevanju Č. d.o.o.), do katerega je imel A. A. s.p. dolg iz leta 2008 in 2009 v skupnem znesku 424.287,07 EUR, z namenom, da družbo Č. d.o.o., kot upnika spravi v ugodnejši položaj ter oškoduje ostale upnike, sklenil s B. B. dogovor o tem, da bo njegovo družbo prioritetno poplačal tako, da bo po vložitvi izvršilnega predloga Č. d.o.o. zoper njega za izterjavo zgoraj navedenega zneska poskrbel, da bo v izvršilnem postopku na dražbi v poplačilo dela terjatve Č. d.o.o. prodana večina osnovnih sredstev A. A. s.p., del dolga do te družbe bo poravnal s prenosom in delnim poplačilom lizinga za tovorno vozilo s priklopnikom na družbo Č. d.o.o. kot novega lizingojemalca, nakar bo poslovanje A. A. s.p. prenesel na novo družbo, ki jo bo v ta namen ustanovil B. B. in na katero bi prezaposlil del svojih delavcev, ki bi delali s sredstvi, katera bi v zgoraj omenjeni izvršbi odkupila družba Č. d.o.o. in jih dala v najem novoustanovljeni družbi, ta pa bi še nadalje tehnični in gradbeni material za opravljanje poslov, ki bi jih izvajal prek nje, nabavljala pri družbi Č. d.o.o. in ga tudi sproti plačevala, dogovor pa sta izvršila tako, da je po vložitvi predloga za izvršbo opr. št. VL 102582/2011 z dne 14. 7. 2011 upnika družbe Č. d.o.o. zoper A. A. s.p. kot dolžnika za izterjavo prej omenjenega zneska, B. B. 19. 7. 2011 ustanovil družbo D. d.o.o., T. (v nadaljevanju D. d.o.o.), katere direktor je bil, nakar je izvršitelj E. E. 23. 9. 2011 opravil rubež njegovih osnovnih sredstev, ocenjenih na 277.609,41 EUR brez vpisa v register AJPES-a, in jih na dražbi za ta znesek prodal družbi Č. d.o.o. kot edinemu kupcu brez, da bi slednji moral položiti kupnino zanje in kljub temu, da je bil del teh sredstev že zarubljen v korist drugih upnikov, ki so na njih imeli zastavne pravice, s čimer je A. A. s.p. poplačal del dolga do tega upnika v navedenem znesku, del dolga v višini 30.901,96 EUR pa je v skladu z dogovorom poplačal tako, da je v mesecu septembru 2011 lizing za tovorno vozilo Man tga št. šasije 021 in priklopno vozilo Meiller št. šasije 027 s A. A. s.p. prenesel na družbo Č. d.o.o. kot novega lizingojemalca ter zanjo v omenjenem znesku sam poravnal del stroškov tega lizinga, nakar je v skladu z dogovorom svoje poslovanje, ki ga je prej opravljal kot A. A. s.p. prenesel na družbo D. d.o.o. preko katere je s pomočjo B. B. kot direktorja, ki mu je to omogočil, od novembra 2011 do novembra 2013 osebno pridobival, vodil in nadziral posle, ki so jih opravljali delavci, ki so prej delali pri njem ter bili po ustanovitvi D. d.o.o. prezaposleni na to družbo, delo pa so opravljali s stroji, ki jih je po dogovoru s B. B., po uspešni dražbi 20. 10. 2011 pridobila družba Č. d.o.o. ter jih istega dne dala v najem družbi D. d.o.o., na katere transakcijski račun so prihajala tudi plačila za te posle, in sicer:

1. iz posla »rekonstrukcija mestne hiše v ...« dne 29. 6. 2012 znesek 18.561,45 EUR s strani Občine ...,

2. iz poslov, ki jih je opravljal za družbo F. d.o.o., N. (izgradnja gostinske terase z nadstrešnico TPV, izgradnja poslovnih prostorov družbe G. d.o.o. ter dozidava Lekarne ...) v času od marca 2012 do novembra 2013, skupni znesek 64.238,00 EUR,

3. iz poslov, ki jih je opravljal za Kmetijsko zadrugo N. z.o.o., v času od maja 2012 do januarja 2013, znesek 24.088,11 EUR,

4. iz poslov, ki jih je opravljal za Kmetijsko zadrugo M. z.o.o. (krovsko kleparska dela na objektih v ... in ...), v času od novembra 2011 do konca julija 2012, znesek 29.380,00 EUR,

5. iz poslov, ki jih je opravljal za družbo H. d.o.o., N., na objektih TPV S. in P., v času od julija 2012 do konca januarja 2013, znesek 14.166,00 EUR,

6. za adaptacijo stanovanjske hiše I. I., v času od julija 2012 do konca marca 2013, znesek 24.200,00 EUR, osebno pa je za ta dela od I. I. prejel še 27.500,00 EUR gotovine in

7. za izgradnjo stanovanjske hiše J. J., v času od septembra 2011 do 30. 10. 2013, znesek 64.141,12 EUR, osebno pa je za ta dela od J. J. prejel še 18.640,00 EUR gotovine, pri čemer so bila tako prejeta sredstva porabljena za plačilo gradbenega in tehničnega materiala, ki ga je nabavljal za opravo teh del pri Č. d.o.o., s takimi ravnanji pa je s pomočjo B. B. preostale upnike A. A. s.p., kot so FURS, Banka d.d., K. d.o.o. N. (oz. L. d.o.o.), M. d.o.o. N., N. d.d. N., O. d.o.o. S. ter ostale, ki jim je bil dolžen več kot 1 mio EUR, oškodoval za skupno 593.424,00 EUR.“ in

„A. A. pri opravljanju gospodarske dejavnosti vedel, da je sam kot dolžnik postal nezmožen za plačilo, pa je zato, da bi izigral in oškodoval upnike z goljufivim dejanjem slednjim povzročil veliko premoženjsko škodo, C. C. pa mu je pri tem pomagala tako, da mu je dala na razpolago sredstva in odstranila ovire za izvršitev kaznivega dejanja s tem, da je A. A. v času najmanj od začetka leta 2013 dalje, potem ko je 15. 6. 2010 kot samostojni podjetnik z dejavnostjo Gradbeništvo A. A. s.p., N., postal plačilno nesposoben in je imel blokirana oba transakcijska računa, zoper njega pa so tekli številni izvršilni postopki, s čimer je bila seznanjena tudi C. C. kot direktorica družbe P. d.o.o., N. (v nadaljevanju P. d.o.o.) s katero se je dogovoril, da bo z namenom oškodovanja svojih upnikov del svojega poslovanja prenesel na družbo P. d.o.o. preko katere bo potekalo administrativno in finančno poslovanje, nakar sta dogovor realizirala tako, da je A. A. osebno pridobival nove posle, ki pa jih je formalno s svojimi delavci kot podizvajalec opravil preko družbe P. d.o.o.. s pomočjo C. C., ki mu je to omogočila tako, da je po podatkih o teh poslih, ki ji jih je posredoval, sestavila ponudbe za njegove stranke v imenu P. d.o.o., jih posredovala njemu, on pa svojim strankam, nakar je delo v tako formalno sklenjenih poslih med P. d.o.o. in naročnikom, opravil s svojimi delavci, katere je tudi vodil in nadziral, C. C. pa posredoval podatke pomembne za sestavo obračunov gradbenih del oz. faktur, ki jih je ta v imenu P. d.o.o. izdala naročnikom del, po A. A. podatkih pa je tudi sestavljala račune, ki jih je A. A. s.p. izdajal P. d.o.o. za stroške opravljenega dela, pri čemer sta v skladu z dogovorom vse njegove račune zapirala z asignacijskimi pogodbami, deloma pa s kompenzacijami tako, da dejansko A. A. s.p. za te posle ni prejel nobenih nakazil, s čimer sta oškodovala njegove upnike kot so FURS, Banka d.d., K. d.o.o., N. (pozneje L. d.o.o.), M. d.o.o., N., N. d.d., N., O. d.o.o., S. in ostale, ki jim je bil dolžen več kot 1 mio EUR, za skupno 783.396 EUR, kolikor je bilo sredstev od teh poslov plačanih družbi P. d.o.o.. in sicer:

1. po računu št. 23/2013 z dne 13. 11. 2013 izdanem Župniji ..., znesek 8.975,87 EUR;

2. po računih izdanih družbi R. d.d.: - št. 007/2013 z dne 30. 4. 2013 v znesku 16.696,29 EUR (obnova sanitarij), - št. 014/2013 z dne 5. 8. 2013 v znesku 4.000,00 EUR (izdelava točkovnih temeljev), - št. 15/13 z dne 8. 8. 2013 v znesku 9.378,34 EUR (izdelava temeljev za DIZ), - št. 18/2013 z dne 27. 9. 2013 v znesku 9.094,40 EUR (asfaltiranje poškodovanih površin na dvorišču), - št. 20/2013 z dne 22. 10. 2013 v znesku 1.039,00 EUR (sanacija WC-ja), - št. 22/2013 z dne 12. 11. 2013 v znesku 4.277,75 EUR (gradbena dela v delavnici in na kanalizaciji), - št. 8/2014 z dne 31. 3. 2014 v znesku 1.830,00 EUR (kanalizacija v PC ...), - št. 13/2014 z dne 15. 5. 2014 v znesku 2.387,54 EUR (dodatna dela na projektu v PC ...), - št. 16/2014 z dne 20. 5. 2014 v znesku 3.922,94 EUR (AB plošča na lokaciji ...), - št. 17/2014 z dne 30. 5. 2014 v znesku 3.660,00 EUR (PZI dokumentacija za kanalizacijo v PC ...), - št. 18/2014 z dne 2. 6. 2014 v znesku 150,00 EUR (izkop kanala za arheološke raziskave v ...), - št. 33/2014 z dne 20. 8. 2014 v znesku 7.070,49 EUR (obnova sanitarij), - št. 11/2014 z dne 7. 1. 2014 v znesku 250,00 EUR (preboj in postavitev vrat), - št. 9/2014 z dne 2. 4. 2014 v znesku 388,00 EUR (izrez v beton in izgradnja cevi za inštalacijo), - št. 32.2014 z dne 20. 8. 2014 v znesku 1.230,00 EUR (AB plošča v proizvodnji), - št. 47/2014 z dne 3. 11. 2014 v znesku 2.250,00 EUR (priprava za asfaltiranje dvorišča), - št. 45/2014 z dne 15. 10. 2014 v znesku 2.250,00 EUR (dvig jaškov in asfaltiranje v ...);

3. po računih izdanih družbi S. d.o.o., K. za gradbena dela pri izgradnji poslovne hale za družbo Š. d.d., v času od 11. 7. 2014 do 21. 1. 2015: - št. 22/2014 v znesku 75.159,72 EUR, - št. 26/2014 v znesku 69.153,08 EUR, - št. 29/2014 v znesku 2.621,00 EUR, - št. 30/2014 v znesku 21.780,59 EUR, - št. 36/2014 v znesku 64.316,52 EUR, - št. 48/2014 v znesku 5.775,11 EUR, - št. 31/2014 v znesku 9.631,47 EUR, - št. 52/2014 v znesku 5.786,99 EUR;

4. po računih izdanih družbi Š. d.d.: - št. 41/2014 z dne 15. 10. 2014 v znesku 15.368,47 EUR (postaja za argon in dušik v ...), - št. 40/2014 z dne 1. 10. 2014 v znesku 41.195,33 EUR (čiščenje in beljenje hale v ...) in - št. 54/2014 z dne 12. 12. 2014 v znesku 11.817,76 EUR (ureditev sanitarij na lokaciji v ...);

5. po računu izdanem Kmetijski zadrugi M. z.o.o. z dne 23. 7. 2014 za izgradnjo kanalizacije v znesku 4.982,00 EUR;

6. po računih izdanih Kmetijski zadrugi N. z.o.o.: - št. 16/2013 z dne 8. 8. 2013 v znesku 561,20 EUR za statično presojo grajskega hleva v ..., - št. 26/2013 z dne 13.12.2013 v znesku 7.023,75 EUR (rušenje silosa na ...); - št. 27/2013 z dne 19. 12. 2013 v znesku 3.050,00 EUR (izgradnja vhoda v ...), - št. 28/2013 z dne 20. 12. 2013 v znesku 3.050,00 EUR (izgradnja grajskega hleva), - št. 6/2014 z dne 28. 2. 2014 v znesku 2.297,80 EUR (izgradnja mehanične delavnice), - št. 15/2014 z dne 20. 5. 2014 v znesku 460,00 EUR (popravilo strehe in žlebov na objektu Agroservisa), - št. 51/2014 z dne 28. 11. 2014 v znesku 7.657,83 EUR (gradbena dela na objektih Kmetijske zadruge N. z.o.o.), - št. 55/2014 z dne 22. 12. 2014 v znesku 276,00 EUR (beljenje stopnišča uprave), - št. 1/2015 z dne 9. 1. 2015 v znesku 650,00 EUR (klavnica v ... in predelava ...) in - št. 10/2015 z dne 5. 3. 2015 v znesku 1.391,00 EUR (ureditev platoja ... dovoz);

7. po računih izdanih družbi H. d.o.o., N.: - št. 12/2013 v višini 3.269,00 EUR (gradbena dela na objektu Plato) in - št. 13/2013 v višini 4.328,56 EUR (izvedba talne plošče na objektu ...);

8. po računih izdanih samostojnemu podjetniku T. T. z dejavnostjo FUKS orodjarna za izgradnjo delavnice v ...: - št. 20/2015 z dne 15. 5. 2015 v znesku 16.347,62 EUR, - št. 22/2015 z dne 5. 6. 2015 v znesku 63.695,69 EUR, - št. 29/2015 z dne 15. 7. 2015 v znesku 42.225,68 EUR, - št. 39/2015 z dne 15. 8. 2015 v znesku 52.488,42 EUR, - št. 43/2015 z dne 15. 9. 2015 v znesku 63.252,42 EUR, - št. 45/2015 z dne 15. 9. 2015 v znesku 8.214,15 EUR, - št. 46/2015 z dne 15. 10. 2015 v znesku 27.744,46 EUR, - št. 03/2016 z dne 28. 1. 2016 v znesku 6.596,00 EUR za zamenjavo obstoječega poškodovanega kanalizacijskega voda in

9. po računih izdanih U. U. za izgradnjo zidanice v kraju ...: - št. 14/2015 z dne 8. 4. 2015 v znesku 24.466,95 EUR, - št. 26/2015 z dne 15. 6. 2015 v znesku 16.841,20 EUR, - št. 36/2015 z dne 20. 7. 2015 v znesku 5.195,78 EUR, - št. 41/2015 z dne 17. 8. 2015 v znesku 20.000,00 EUR, - št. 52/2015 z dne 28. 10. 2015 v znesku 5.453,10 EUR, - št. 55/2015 z dne 9. 11. 2015 v znesku 10.437,08 EUR, - št. 4/2016 z dne 10. 2. 2016 v znesku 11.968,78 EUR, od katerih je bilo na transakcijski račun P. d.o.o. nakazanih skupno 62.394,11 EUR.“, s čimer naj bi storili: - obtoženi A. A. z dejanjem opisanim pod točko I. 2 kaznivo dejanje oškodovanja upnikov po prvem odstavku 227. člena KZ-1 in z dejanjem pod točko I. 3 kaznivo dejanje oškodovanja upnikov po drugem odstavku 227. člena KZ-1, - obtoženi B. B. z dejanjem opisanim pod točko I. 2 kaznivo dejanje pomoči h kaznivemu dejanju oškodovanja upnikov po prvem odstavku 227. člena KZ-1 v zvezi z 38. členom KZ-1, - obtožena C. C. z dejanjem opisanim pod točko I. 3 kaznivo dejanje pomoči h kaznivemu dejanju oškodovanja upnikov po drugem odstavku 227. člena KZ-1 v zvezi z 38. členom KZ-1. Po prvem odstavku 96. člena ZKP stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženih A. A., B. B. in C. C. ter potrebni izdatki in nagrade njihovih zagovornikov bremenijo proračun.

B) Obtoženemu A. A. se za kaznivi dejanji kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem in prvem odstavku 196. člena KZ-1 na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 izreče pogojna obsodba, v kateri se mu na podlagi drugega odstavka 196. člena KZ-1 določita kazni: za dejanje opisano pod točko I. 1. A 10 (deset) mesecev zapora in za dejanje opisano pod točko I. 1. B 8 (osem) mesecev zapora, nakar se mu na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 določi enotna kazen 1 (eno) leto in 5 (pet) mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če obtoženi A. A. v preizkusni dobi 2 (dveh) let ne bo storil novega kaznivega dejanja.

Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 se obtoženemu A. A. v primeru preklica pogojne obsodbe v izrečeno kazen zapora všteje čas pridržanja in pripora od dne 21. 4. 2016 od 10.40 ure do dne 20. 5. 2016 do 10.30 ure.

V preostalem se pritožba zagovornika obtoženega A. A. zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Krškem je z izpodbijano sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega storitve dveh kaznivih dejanj kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem in prvem odstavku 196. člena KZ-1 (točka I. 1. A in I. 1. B), kaznivega dejanja oškodovanja upnikov po prvem odstavku 227. člena KZ-1 (točka I. 2) in kaznivega dejanja oškodovanja upnikov po drugem odstavku 227. člena KZ-1 (točka I. 3), ga na podlagi 358. člena ZKP oprostilo obtožbe, da naj bi storil kaznivo dejanje napeljevanja h kaznivem dejanju zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po 5. in 3. odstavku 257. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 37. člena KZ-1 (točka II) ter zoper njega na podlagi 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo, da naj bi storil kaznivo dejanje preslepitve pri pridobitvi posojila ali ugodnosti po drugem in prvem odstavku 230. člen KZ-1 (točka III). Za kaznivo dejanje pod točko I. 1. A mu je določilo kazen deset mesecev zapora, za kaznivo dejanje pod točko I. 1. B mu je določilo kazen osem mesecev zapora in za kaznivi dejanji pod točkama I. 2 in I. 3 mu je za vsako določilo kazen deset mesecev zapora, nakar mu je na podlagi 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen dveh let in osmih mesecev zapora. Na podlagi 56. člena KZ-1 mu je v izrečeno kazen zapora vštelo čas pridržanja od dne 22. 4. 2016 od 10.40 ure do dne 20. 5. 2016 do 10.30 ure.

Obtoženega B. B. je prvostopenjsko sodišče spoznalo za krivega kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju oškodovanja upnikov po prvem odstavku 227. člena KZ-1 v zvezi z 38. členom KZ-1 (točka I. 2) in mu izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo kazen desetih mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Obtoženo C. C. je prvostopenjsko sodišče spoznalo za krivo kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju oškodovanja upnikov po drugem odstavku 227. člena KZ-1 v zvezi z 38. členom KZ-1 (točka I. 3) in ji izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere ji je določilo kazen desetih mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Obtoženega E. E. je prvostopenjsko sodišče na podlagi 358. člena ZKP oprostilo obtožbe, da naj bi storil kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po petem in tretjem odstavku 257. člena KZ-1 (točka II).

Obtožene pravne osebe Č. d.o.o., D. d.o.o. in P., d.o.o. je prvostopenjsko sodišče na podlagi 358. člena ZKP oprostilo obtožbe, da naj bi bile odgovorne za kaznivo dejanje oškodovanja upnikov po prvem odstavku 227. člena KZ-1 v zvezi z 1. in 3. točko 4. člena ter 9. točko 25. člena ZOPOKD.

Prvostopenjsko sodišče je odločilo, da morata obtožena B. B. in C. C. na podlagi 1. odst. 95. čl. ZKP plačati stroške kazenskega postopka od 1. do 5. točke 92. čl. ZKP, ki se nanašajo na obsodilni del sodbe in sodno takso vsak v višini 200,00 EUR. Obtoženega A. A. je na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka, ki se nanašajo na obsodilni del sodbe, in sodnih taks. Odločilo je, da stroški oprostilnega in zavrnilnega dela sodbe zoper obtožene A. A., E. E. in pravne osebe Č. d.o.o., D. d.o.o. in P. d.o.o.. na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP bremenijo proračun sodišča, če se bodo dali ti stroški izločiti iz celotnih stroškov postopka.

2. Zoper obsodilni del sodbe so se pritožili zagovornik obtoženega A. A., zagovornik obtoženega B. B. in zagovorniki obtožene C. C. iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogi, da Višje sodišče v Ljubljani sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da obtožene oprosti obtožbe, oziroma, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

3. Na zahtevo zagovornikov obtoženih A. A., B. B. in C. C. je pritožbeni senat za dne 21. 3. 2023 razpisal sejo v navzočnosti strank. Na sejo so pristopili obtožena C. C., njen zagovornik, odvetnik ..., zagovornik obtoženega A. A., odvetnik ... in odvetniška kandidatka ... za odvetnika ... Višji državni tožilec in obtožena A. A. ter B. B. na sejo niso pristopili, pri čemer iz podatkov spisa izhaja, da so bili o seji pravilno obveščeni. Obtoženi B. B. je dne 20. 3. 2023 (l. št. 5042) posredoval opravičilo, da se zaradi službenih obveznosti seje ne bo mogel udeležiti. Navedeno skladno s četrtim odstavkom 378. člena ZKP ne predstavlja razloga, da senat pritožbene seje ne bi opravil, kajti če stranka, ki je bila v redu obveščena, ne pride, to ni ovira, da se seja ne bi opravila. Pritožniki so na seji vztrajali pri navedbah iz vloženih pritožb. 4. Pritožba zagovornika obtoženega A. A.a je delno utemeljena, pritožbeni senat pa je izpodbijano sodbo ob odločanju o pritožbah zagovornikov obtoženih B. B. in C. C. v točkah I. 2 in I. 3 spremenil po uradni dolžnosti.

**Glede bistvenih kršitev določb kazenskega postopka** Glede kršitve pravice do zakonitega sodnika

5. Pritožbeni senat ugotavlja, da zagovornik obtoženega A. A. v okviru zatrjevane kršitve pravice do naravnega sodnika dejansko graja predvsem prenos krajevne pristojnosti iz Okrožnega sodišča v Novem mestu na Okrožno sodišče v Krškem. V zvezi s tem je najprej treba pojasniti, da je v tretjem odstavku 35. člena ZKP določeno, da zoper sklep o določitvi drugega stvarno pristojnega sodišča (prvi odstavek istega člena) ni pritožbe. Nadalje lahko stranke skladno s tretjim odstavkom 36. člena ZKP ugovor krajevne nepristojnosti uveljavljajo najkasneje do pravnomočnosti obtožnice. Na podlagi podatkov spisa ni razvidno, da bi obtoženi A. A. do tedaj ugovarjal krajevni pristojnosti Okrožnega sodišča v Krškem. To je prvič storil šele na predobravnavnem naroku dne 11. 6. 2020 (l. št. 4321), torej po pravnomočnosti obtožnice. Poleg tega pritožnik ni obrazložil čemu naj obtoženemu ne bi bila dana možnost sodelovanja v postopku odločanja o prenosu krajevne pristojnosti, temveč je ta navedba ostala na ravni golega zatrjevanja. Glede na vse navedeno je zatrjevana kršitev kontradiktornosti postopka očitno neutemeljena.

6. Stranka lahko v pritožbi zoper sodbo uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, vendar mora pri tem izkazati, čemu je prenos pristojnosti vplival ali mogel vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe. Razlog za prenos krajevne pristojnosti z Okrožnega sodišča v Novem mestu je bil, da je obtoženi B. B. bratranec X. X., ki opravlja funkcijo sodnice na tem sodišču, pri čemer je v stečajnem postopku izdala sklep o začetku osebnega stečaja nad soobtoženim A. A. Poleg tega je na tem sodišču zaposlena kot zapisnikarica tudi A. B., ki je žena bratranca obtoženega B. B. 7. Obravnavano dejansko stanje se tako bistveno razlikuje od dejanskih stanj, kot sta razvidni iz odločb Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, na kateri se sklicuje pritožnik. V zadevi VIII R 10/2017 je šlo le za dejstvo svaštva med stranko in eno izmed sodnic, pri čemer zadeva niti ni bila dodeljena tej sodnici. Še manj primerljivo pa je dejansko v zadevi I R 81/2022, kjer v času odločanja o prenosu krajevne pristojnosti upnikova žena sploh ni bila več zaposlena pri pristojnem sodišču. Ob tem je bil ključni argument Vrhovnega sodišča RS, da zgolj kolegialni stiki zaposlenih pristojnega sodišča z njo, ter okoliščina, da so zaposlenim pristojnega sodišča stranke obravnavane zadeve znane, ne predstavljajo tehtnih razlogov za prenos krajevne pristojnosti. V obravnavni zadevi pa so izkazane mnogo intenzivnejše povezave, saj gre za sorodstveno razmerje med obtoženim in sodnico na ravni bratranec-sestrična, poleg tega je podana še dodatna navezna okoliščina, da je sodnica X. X. zoper obtoženega A. A. v stečajnem postopku opravljala procesna dejanja, saj je izdala sklep o začetku osebnega stečaja, kar pomeni, da je bila tako tudi seznanjena z okoliščinami, ki predstavljajo pravno pomembna dejstva v tem kazenskem postopku.

8. Po presoji pritožbenega senata gre zato za okoliščine takšne narave, da bi pri razumnem človeku oziroma v očeh javnosti lahko ustvarile upravičen dvom o nepristranskosti kateregakoli sodnika Okrožnega sodišča v Novem mestu, predvsem pa ne bi bil zagotovljen videz nepristranskosti sojenja.1 Skladno s prvim odstavkom 35. člena ZKP so zato bili podani tehtni razlogi za prenos krajevne pristojnosti z Okrožnega sodišča v Novem mestu na Okrožno sodišče v Krškem.

9. Predvsem pa pritožnik ni konkretno izkazal, čemu naj bi prenos krajevne pristojnosti na Okrožno sodišče v Krškem sploh vplival ali mogel vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Pritožnik sicer navaja, da naj bi bila s protipravnim prenosom krajevne pristojnosti kršena obtoženčeva pravica do zakonitega oziroma naravnega sodnika, saj naj bi bilo sojenje zaradi prenosa krajevne pristojnosti arbitrarno, v posledici česar naj bi se porajal razumen dvom v nepristranskost sodišča in sodnikov ter v pošteno sojenje, vendar je po oceni pritožbenega senata tudi ta navedba ostala zgolj na pavšalni ravni.

10. Institut krajevne prisojnosti, kot ga določa ZKP, in institut zakonitega oziroma naravnega sodnika iz drugega odstavka 23. člena Ustave Republike Slovenije (Ustava) urejata različne vidike sojenja oziroma postopanja sodišč. Na podlagi določb 26. člena do 31. člena ZKP se namreč določi, katero stvarno pristojno sodišče bo krajevno pristojno za postopek v določeni kazenski zadevi, glede na ozemeljsko vez med sodiščem in kaznivim dejanjem oziroma domnevnim storilcem. Temeljni namen tega instituta je smiselnost in ekonomičnost izvedbe kazenskega postopka, saj se domneva, da se bo postopek lahko najbolj učinkovito izvedel pred tistim sodiščem, ki je najbližje kraju kaznivega dejanja, storilčevemu prebivališču, ali subsidiarno, pred katerim so že bila opravljena določena procesna dejanja.

11. Določba drugega odstavka 23. člena Ustave pa preprečuje naknadno izbiro sodnika oziroma določitev kriterijev za izbiro sodnika, ki bo odločal v posamezni zadevi potem, ko je spor že nastal. Skladno s tem naj se zadeve dodeljujejo posameznim sodnikom po vnaprej določenih pravilih, ki dodelitev vežejo na naključne opredelitvene znake zadeve. Prvenstveni namen te določbe je torej onemogočiti diskrecijski vpliv sodišča in vsakega drugega organa na izbiro sodnika v posamični zadevi.2 Dodeljevanje zadev je podrobneje urejeno v 2. poglavju (Zakoniti sodnik) Zakona o sodiščih (ZS) in III. poglavju (Pravila o dodeljevanju zadev) Sodnega reda. Tako je jasno, da se institut zakonitega sodnika nanaša na izbiro posameznega in konkretnega sodnika, ki bo izvrševal funkcijo sojenja v določeni zadevi, in zato sam po sebi ni neposredno odvisen od določitve krajevno pristojnega sodišča. 12. Pritožnik razen splošnega očitka o arbitrarnosti sojenja, ki kot obrazloženo ni utemeljen, ni navedel nobene konkretne okoliščine, ki bi izkazovala, da je v okviru dodelitve te zadeve predsedniku senata Y. Y. oziroma izbiri sodnic porotnic ... in ... pri Okrožnem sodišču v Krškem prišlo do kakršnekoli kršitve 23. člena Ustave ali zgoraj omenjenih določb ZS ali Sodnega sveta. Pritožnik tudi v ničemer ni pojasnil, čemu naj bi se zaradi prenosa krajevne pristojnosti porajal razumen dvom v nepristranskost sodišča in sodnikov ter v pošteno sojenje. Upoštevaje vse povedano pritožbene navedbe o kršitvi pravice do zakonitega oziroma naravnega sodnika in prenosa krajevna pristojnosti niso utemeljene.

Glede nezakonitosti dokazov, pridobljenih med hišno preiskavo

13. Zagovornik obtoženega A. A. graja zavrnitev predloga za izločitev vseh dokazov, pridobljenih med hišno preiskavo dne 25. 3. 2015 na naslovu X..., N., zaradi kršitve 216. člena ZKP, saj o hišni preiskavi naj ne bi bil obveščen lastnik stanovanja B. A., brat obtoženega A. A. V zvezi z ugotavljanjem okoliščin, pomembnih za odločitev o njegovem ekskluzijskem predlogu, uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka ter zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.

14. Ob izvedbi hišne preiskave morajo biti spoštovane vse ustavno in zakonsko zagotovljene pravice osumljenca oziroma oseb, katerim je s tem ukrepom poseženo v njihovo zasebnost. Skladno s prvim odstavkom 36. člena Ustave je stanovanje nedotakljivo, pri čemer ima skladno s tretjim odstavkom istega člena pri preiskavi pravico biti navzoč tisti, čigar stanovanje ali prostori se preiskujejo, ali njegov zastopnik. Tako Ustavno sodišče RS3 kot Vrhovno sodišče RS4 sta v svojih odločbah že večkrat zavzeli jasno stališče, da Ustava s pravico do nedotakljivosti stanovanja ne varuje stanovanja kot objekta, temveč varuje posameznikovo zasebnost v tem prostoru. S pravico do nedotakljivosti stanovanja se varuje stanovanje kot dom, kot zasebnost, ki se dogaja v bivalnih prostorih.

15. Pri razlagi pomena zakonskega besedila iz prvega odstavka 216. člena ZKP "_tisti, čigar stanovanje se preiskuje_" je zato treba izhajati iz zgoraj opredeljenega namena pravnega pravila oziroma iz vrednote, ki jo ta določba varuje. Glede na navedeno je logično, da pri hišni preiskavi ne bo navzoč lastnik stanovanja, temveč v prvi vrsti tisti, v čigar varovano pravico (zasebnost) se posega. To pa je dejanski uporabnik oziroma imetnik stanovanja in drugih prostorov, ne glede na to, ali jih uporablja kot lastnik ali imetnik. Takšna razlaga nenazadnje izhaja tudi iz besedila Ustave (drugi odstavek 36. člena), kjer je izrecno določeno, da ne sme nihče proti volji stanovalca vstopiti v tuje stanovanje ali druge prostore, niti jih ne sme preiskovati. Glede na opredelitev upravičenega pričakovanja zasebnosti, ki se upošteva tudi pri prostorski zasebnosti, je imetnik tista oseba, ki v prostoru, ki se bo preiskal, upravičeno pričakuje zasebnost. Bistveni namen navzočnosti imetnika je izvrševanje nadzora nad obsegom izvajanja hišne preiskave ter s tem varstvo pravic in interesov imetnika preiskanega prostora. V primeru skupnega oziroma družinskega stanovanja je temu pogoju zadoščeno, če je ob izvedbi preiskave stanovanja navzoč en polnoletni družinski član stanovanja, ki je predmet preiskave.

16. V konkretni zadevi je bilo ugotovljeno, da je imel v času izvedbe hišne preiskave na naslovu X..., N., tam prijavljeno stalno prebivališče obtoženi A. A. (l. št. 3805). Obtoženi A. A. je na tem naslovu tudi dejansko prebival, kar je izrecno zapisano v odredbi za hišno preiskavo z dne 16. 3. 2015 (l. št. 495). Njegov brat B. A. pa je imel stalno prebivališče prijavljeno na naslovu Y..., N. (CRP na l. št. 4395) in tako torej ni bil uporabnik stanovanja na naslovu X..., N., čemur pritožnik niti ne oporeka. Tudi v zapisniku o hišni preiskavi z dne 25. 3. 2015 (l. št. 1412) je obtoženi A. A. naveden kot oseba, pri kateri se opravlja preiskava. Prav tako je bila obtoženemu A. A. pred samim začetkom hišne preiskave skladno z drugim odstavkom 215. člena ZKP izročena odredba o preiskavi, pri čemer iz zapisnika o preiskavi ne izhaja, da bi obtoženec zahteval navzočnosti odvetnika, niti lastnika te nepremičnine ali kakšne druge osebe. Upoštevaje povedano je bilo tako z opravo hišne preiskave poseženo v zasebnost obtoženega A. A. kot imetnika stanovanja in ne v zasebnost njegovega brata B. A., ki v tem stanovanju ni prebival. Ob opravi preiskave je bila tako skladno s tretjim odstavkom 36. člena Ustave in prvim odstavkom 216. člena ZKP v celoti varovana pravica imetnika navedenih prostorov, to je obtoženega A. A., saj je bil ta ves čas ves čas izvedbe hišne preiskave navzoč in je kot preiskovanec tudi podpisal zapisnik.

17. Glede na to, da se upoštevaje omenjene določbe prisotnost lastnika stanovanja ob izvedbi hišne preiskave ne zahteva, pri čemer B. A. tudi ni bil dejanski uporabnik preiskanega stanovanja, njegova navzočnost oziroma obvestilo zato ne predstavljata pogojev za veljavno izvedbo hišne preiskave. Posledično pritožbeno zatrjevana nenavzočnost oziroma neobvestitev B. A. o hišni preiskavi že pojmovno ne more predstavljati razloga za nezakonito izvedbo hišne preiskavo, kot to zmotno navaja pritožnik.

18. Na podlagi spisovnega gradiva ni razvidno, kdaj je bilo vabilo na narok o zaslišanju prič v zvezi s predlogom za izločitev dokazov (l. št. 4383) vročeno obtoženemu A. A. in njegovemu zagovorniku, pri čemer drži, da na naroku dne 29. 10. 2019 (l. št. 4389 in 4391) ni bil navzoč nobeden od njiju. Vendar je ob tem potrebno poudariti, da je obramba obtoženega A. A. predlog za izločitev dokazov, ki so bili pridobljeni z obravnavano hišno preiskavo, temeljila izključno na dejstvu, da ob opravi preiskave ni bil navzoč in tudi ne obveščen lastnik preiskanega stanovanja B. A. (zapisnik o predobravnavnem naroku dne 11. 6. 2020 na l. št. 4321). Posledično je bilo zaslišanje policistov V. V. in Z. Z. na naroku dne 29. 10. 2019 skladno s prvim odstavkom 285.e člena ZKP usmerjeno izključno v ugotavljanje prisotnosti oziroma obvestitve B. A. o hišni preiskavi dne 25. 3. 2015. Kot že pojasnjeno, pa ta okoliščina sploh ne predstavlja pravno pomembnega dejstva, od katerega bi bila odvisna zakonitost izvedene hišne preiskave. Tudi sicer pritožnik ni izkazal, kako naj bi očitana kršitev pravice do obrambe vplivala ali mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Nenazadnje pa je policist Ž. Ž., zaslišan na naroku v zvezi s predlogom za izločitev dokazov dne 12. 11. 2020 (l. št. 4408), na katerem je bil prisoten tudi zagovornik obtoženega A. A., potrdil, da je pred hišno preiskavo po telefonu govoril s B. A., ki mu je povedal, da tam stanuje njegov brat, sam pa ne more priti na preiskavo zaradi opravkov na sodišču. Policist Ž. Ž. je še povedal, da so našli tudi neko najemno pogodbo med C. A. in B. A. za to stanovanje.

19. Upoštevaje vse povedano je prvostopenjsko sodišče pravilno zavrnilo dokazna predloga obrambe za opravo poizvedb o morebitnih kazenskih postopkih zoper B. A. in za zaslišanje obeh solemnitetnih prič, saj se z izvedbo teh dokazov ne bi ugotavljala pravno pomembna dejstva. Zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP niso podane. Pritožbeni senat zaključuje, da ni izkazan razlog, zaradi katerega bi bila obravnavana hišna preiskava izvedena nezakonito, zato tudi dokazi, ki so bili pridobljeni pri tej preiskavi, niso nedovoljeni dokazi, na katere se izpodbijana sodba ne bi smela opirati.

**Glede kaznivih dejanj** **kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem in prvem odstavku 196. člena KZ-1 – točki I. 1. A in I. 1. B izreka** Glede zastaranja kazenskega pregona

20. Izvršitev kaznivega dejanja po drugem in prvem odstavku 196. člena KZ-1 je že v zakonu opisana tako, da pojmovno zajema niz dejavnosti oziroma ponavljajočih se ravnanj. Gre namreč za kvantitativno povečanje znotraj istega neprava in so življenjsko gledano vsa obsojenčeva ravnanja del enotne kriminalne dejavnosti.5 Tako gre za eno, kolektivno oziroma trajajoče kaznivo dejanje.6 Pri trajajočih kaznivih dejanjih se razločuje čas, ko je storilec vzpostavil protipravno stanje (formalno dokončanje – prva opustitev plačila prispevkov) in čas, ko je protipravno stanje prenehalo (materialno dokončanje – zadnja opustitev plačila prispevkov). Za zastaranje kazenskega pregona je odločilen čas prenehanja protipravnega stanja, torej materialno dokončanje.

21. Skladno s povedanim, začne z zadnjim izvršitvenim ravnanjem teči zastaralni rok za kaznivo dejanje, v katerem je zajeta celotna kriminalna količina, ki jo tvorijo posamezna, ponavljajoča se izvršitvena ravnanja. Da začne teči zastaranje tovrstnih kaznivih dejanj od dneva, ko je bilo izvršeno zadnje ravnanje, predstavlja tudi ustaljeno prakso Vrhovnega sodišča RS.7 V katerem časovnem obdobju naj bi bilo težišče neplačevanja prispevkov, kot izpostavlja pritožnik, za to presojo ni relevantno. Pritožbeno stališče o selektivnem teku zastaralnih rokov za vsako izvršitveno ravnanje posebej zato ni utemeljeno.

22. Zadnje ravnanje v okviru kaznivega dejanja pod točko I. 1. A je bilo izvršeno marca 2016, pod točko I. 1. B pa marca 2013. Ob upoštevanju desetletnega zastaralnega roka iz 4. točke prvega odstavka 90. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 196. člena KZ-1 in drugega odstavka 3. člena Zakona o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) (ZZUSUDJZ), na podlagi katerega je bilo zastaranje kazenskega pregona v času epidemije zadržano za 64 dni,8 pritožbeni senat zaključuje, da kazenski pregon ni zastaral za nobeno od kaznivih dejanj kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem in prvem odstavku 196. člena KZ-1 pod točkama I. 1. A in I. 1. B izreka izpodbijane sodbe.

Glede opisa kaznivih dejanj

23. V zvezi z navedbami o nepopolnosti opisov očitanih kaznivih dejanj pritožbeni senat pojasnjuje, da iz opisov dejanj v izreku sodbe jasno izhaja, da obtoženec ni poskrbel za plačilo z zakonom določenih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za poimensko naštete delavce, pri čemer je za vsakega delavca posebej konkretno navedeno tudi obdobje neplačevanja. Prav tako so navedene kršitve dopolnilnih norm, in sicer 42. in 134. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR) oziroma od 12. 4. 2013 dalje 44. člena ZDR-1, 352. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2), 222. člena in 223. člena v zvezi s 4. in 7. členom ZPIZ-1 v zvezi s 3. členom ZPSV oziroma od 1. 1. 2013 dalje 152. člena v zvezi s 3. in 6. členom ZPIZ-2, pri čemer je obtoženec z neplačevanjem obračunanih, z Zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1) predpisanih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje tem delavcem tudi odvzel pravico, da bi se jim plače v navedenih obdobjih, na podlagi 4. odstavka 39. člena ZPIZ-1 oz. 30. člena ZPIZ-2, upoštevala v izračun pokojninske osnove.

24. Skladno s tretjim in četrtim odstavkom 364. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 359. člena ZKP so zato v izreku izpodbijane sodbe konkretizirani vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena tedaj veljavnega KZ-1 z novelo KZ-1B (I. 1. B točka izreka) oziroma KZ-1 z novelo KZ-1C (I. 1. A točka izreka). Pritožbeni očitek, da v izreku ni navedeno, kdo je prikrajšan pri kateri svoji pravici oziroma komu je bila odvzeta katera pravica zato ni utemeljen.

Glede dejanskega stanja

25. Obe kaznivi dejanji sta obtožencu tudi v celoti dokazani. V primeru neplačanih prispevkov za socialno varnost je ustaljena praksa Vrhovnega sodišča RS, da prepovedana posledica nastopi že samim neplačilom prispevkov, ker je samo od plačila prispevkov odvisna pridobitev pravic s področja socialne varnosti. Če delodajalec ob izplačilu plače delavcu ne izpolni svoje zakonske obveznosti in prispevkov ne plača, je namreč ob uveljavljenih načelih solidarnosti in vzajemnosti, na katerih temelji sistem socialne varnosti, socialna varnost delavca že ogrožena ter je tako vanjo poseženo. Drugačna razlaga prepovedane posledice, da mora priti do dejanskega prikrajšanja, ki se kaže v višini odmerjene pokojnine, bi lahko privedla do položaja, ko bi delodajalec izvrševal kaznivo dejanje več let, tudi desetletje, pa bi o dokončanem kaznivem dejanju lahko govorili šele na podlagi rezultata odmere nižje pokojnine, kot bi delavcu šla, če bi bili prispevki plačani, kar bi bilo v nasprotju z namenom kazenskopravnega varstva zavarovane dobrine – delavčeve socialne varnosti.9

26. Pritožnikova navedba, da na strani določenih delavcev ni prišlo do prikrajšanja, saj naj bi bili prispevki očitno plačani naknadno, najverjetneje v stečajnih postopkih zoper obtoženca in družbo A. d.o.o. zato ni utemeljena. Skladno z zgornjo razlago je ključno, da prispevki niso bili plačani v trenutku, ko je zapadla obveznost njihovega plačila, kar je ob vsakokratnem mesečnem nakazilu plače delavcem. Dejansko stanje ob izreku sodbe, kot to zmotno zatrjuje pritožnik, zato ni pomembno.

27. Iz dopisov Finančne uprave Republike Slovenije (FURS) z dne 22. 1. 2016 (l. št. 571) in 20. 4. 2016 (l. št. 966) ter tabel o neplačanih prispevkih za socialno varnost za posamezne delavce (prilogi A86 in A87) izhaja, da prispevki delavcem, ki jih navaja pritožnik, in sicer D. D. (od januarja 2009 do julija 2009, od februarja 2010 do maja 2011 ter od aprila 2013 do marca 2016), D. E. (od januarja 2009 do julija 2009, od februarja 2010 do junija 2010 ter od septembra 2014 do marca 2016 in od oktobra 2011 do februarja 2013), D. F. (od januarja 2009 do julija 2009, od februarja 2010 do junija 2011 ter od maja 2015 do marca 2016) in D. G. (od januarja 2009 do julija 2009, od februarja 2010 do januarja 2012 ter od septembra 2014 do marca 2016), v času njihove vsakokratne mesečne zapadlosti v navedenih časovnih obdobjih niso bili izplačani. Glede izpovedi teh delavcev tudi ne gre prezreti, da nihče izmed njih ni zatrdil, da so bili vsi prispevki plačani pravočasno – D. D. in D. E. sta povedala, da so prispevki „_malo kasnili_“ oziroma, da „_ni bilo večjih zamikov_“, D. F. je dejal, da so bile zadnje dve ali tri plače, ko je zapustil firmo v maju 2010, izplačane z zakasnitvijo, D. G. pa je razložil, da je plačilo prispevkov sedaj preveril njegov sin na internetu, oziroma pred dvema meseca (od zaslišanja), sam pa tega ob odhodu od A. A. ni preverjal (zapisnik o glavni obravnavi dne 3. 3. 2022 na l. št. 4805). Upoštevaje vse povedano, je pravilna odločitev prvostopenjskega sodišče, da trditvam navedenih delavcev in obrambe obtoženega A. A. ni sledilo (37. točka obrazložitve), saj je tudi po presoji pritožbenega senata na podlagi zgoraj navedenih listinskih dokazov z gotovostjo dokazano, da prispevki tudi tem delavcem v navedenih časovnih obdobjih niso bili plačani.

28. Prav tako ne drži, da ni izkazan naklep obtoženega A. A., da prispevkov ne bi plačal in da bi delavce prikrajšal za njihove pravice. Obtoženec je v svojem zagovoru namreč priznal, da je delavcem praviloma izplačeval le neto plače, prispevke pa le, če je to dopuščala finančna situacija (l. št. 4453). Pritožnikovo izpostavljanje finančne krize ni utemeljeno. Kot je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo in obrazložilo v 30. - 36. točkah izpodbijane sodbe, je obtoženi A. A. v kritičnem obdobju posloval na podlagi asignacij in kompenzacij, s čimer je nadaljeval tudi po zaprtju transakcijskih računov, česar pritožnik niti ne izpodbija, ter je tako skoraj celotne prilive speljal mimo transakcijskih računov obeh poslovnih subjektov. Poleg tega je obtoženec v letih 2009 in 2010, ko je že opustil plačevanje prispevkov, opravil dvige v gotovini v višini 476.550,00 EUR z računa s.p. (izpis prometa banke na l. št. 1082). Tudi v letih 2011 do 2016, ko je obtoženec imel blokirane ali zaprte že vse transakcijske račune tako na s.p. kot na d.o.o., je še nadalje izvajal gradbene posle z delavci, ki so bili zaposleni pri njem kot samostojnem podjetniku, kot tudi pri d.o.o. Prvostopenjsko sodišče je zato pravilno ugotovilo, da so prilivi torej bili. Nadalje obtoženec v tem času kot samostojni podjetnik in tudi kot poslovodja d.o.o. ni sprejel nobenega ukrepa po Zakonu o finančnem poslovanju, postopkih zaradi plačilne nesposobnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), kar pomeni, da je prihodke usmerjal po svoji presoji, pri čemer je očitno dal prednost izpolnjevanju obveznosti do drugih upnikov pred izpolnitvijo obveznosti iz naslova prispevkov za socialno varnost za svoje delavce. Neplačila prispevkov zato ni mogoče pripisati slabemu finančnemu stanju obeh poslovnih subjektov zaradi gospodarske krize kot objektivnemu razlogu, temveč izključno obtoženčevi zavestni odločitvi. Plačilo predpisanih prispevkov je dolžnost delodajalca, ki jo mora izpolniti pred vsemi drugimi obveznostmi družbe. Poslovanja podjetja ni dopustno ohranjati na račun neizplačila prispevkov delavcem.10 Prav tako reševanja gospodarskega subjekta iz finančnih težav na način, kot je to storil obtoženec, torej ob neupoštevanju določil ZFPPIPP, delodajalca ne more razbremeniti izpolnitve temeljnih obveznosti do svojih delavcev.11

29. Obtoženčev naklep nadalje evidentno izkazuje tudi dejstvo, da se je z delavci celo izrecno dogovoril, da jim prispevkov ne bo izplačeval. Kot je pravilno pojasnilo že prvostopenjsko sodišče v 29. točki, socialna varnost ni razpoložljiva dobrina in zato oškodovanec v njen poseg tudi ne more privoliti.12 Plačevanje prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje je namreč izmed ena temeljnih dolžnosti delodajalca, česar se je obtoženi A. A. kot dolgoletni poslovnež, samostojni podjetnik oziroma direktor družbe A. d.o.o. nedvomno zavedal. Tako ni nobenega dvoma, da je bila opustitev plačevanja prispevkov njegova zavestna odločitev in je to tudi hotel storiti, saj je na ta način ter ob neupoštevanju določil ZFPPIPP skušal rešiti svoji podjetij iz finančnih težav. Obtoženec je zato ravnal z direktnim naklepom.

30. Upoštevaje vse navedeno so v opisu pod točkama I. 1. A in I. 1. B izreka izpodbijane sodbe konkretizirani vsi zakonski znaki očitanih kaznivih dejanj po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1, ki so tako v objektivnem kot tudi subjektivnem vidiku obtožencu v celoti dokazani. Zatrjevane kršitve kazenskega zakona in zmotno ter nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja zato niso utemeljene.

**Glede kaznivih dejanj oškodovanja upnikov in pomoči k tema kaznivima dejanjem po prvem in drugem odstavku 227. člena KZ-1 v zvezi z 38. členom KZ-1** **–** **točki I. 2 in I. 3 izreka**

31. Opis dejanja mora skladno z načelom zakonitosti (prvi odstavek 28. člena Ustave Republike Slovenije in 2. člen KZ-1) vsebovati konkretizacijo vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja. Skladno z 2. točko prvega odstavka 269. člena ZKP morajo biti v opisu dejanja navedeni zakonski znaki kaznivega dejanja, čas in kraj storitve, predmet, na katerem in sredstvo, s katerim je bilo storjeno kaznivo dejanje, ter druge okoliščine, ki so potrebne, da se kaznivo dejanje kar najbolj natančno označi. Na podlagi četrtega odstavka 364. člena ZKP v zvezi s 1. točko prvega odstavka 359. člena ZKP pa mora izrek obsodilne sodbe obsegati vse potrebne sestavine, in sicer katerega dejanja sodišče obtoženca spozna za krivega, pri čemer je treba navesti dejstva in okoliščine, ki so znaki kaznivega dejanja, in tista, od katerih je odvisna uporaba posamezne določbe kazenskega zakona. Opis kaznivega dejanja namreč predstavlja okvir za ugotavljanje dejanskega stanja, kot ga zatrjuje obtožni akt in mora biti konkretiziran do te mere, da po eni strani sodišču omogoča pravno vrednotenje obtoženčevega ravnanja oziroma sklepanje o obstoju ali neobstoju kaznivega dejanja, po drugi strani pa uresničevanje obtoženčeve pravice do obrambe, ki je lahko učinkovita le, če so zakonski znaki kaznivega dejanja, ki se mu očita, v opisu dejanja v zadostni meri konkretizirani. Zakonski znaki morajo biti v opisu dejanja praviloma opredeljeni z navedbo konkretnih dejstev in okoliščin.13

32. Skladno s prvim odstavkom 227. člena KZ-1 (novela KZ-1B), ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja pod točko I. 2 izreka (30. 11. 2013), oziroma prvim odstavkom 227. člena KZ-1 (novela KZ-1C), ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja pod točko I. 3 izreka (10. 2. 2016), to kaznivo dejanje stori, kdor pri opravljanju gospodarske dejavnosti ve, da je sam ali kdo drug kot dolžnik postal nezmožen za plačilo, pa iz zadolženega premoženja izplača dolg ali kako drugače namenoma spravi kakšnega upnika v ugodnejši položaj in tako povzroči veliko premoženjsko škodo drugim upnikom. Dejanje po drugem odstavku tega člena pa stori, kdor ve, da je sam ali kdo drug kot dolžnik postal nezmožen za plačilo, pa zato, da bi izigral in oškodoval upnike, prizna neresnično terjatev, sestavi lažno pogodbo ali s kakšnim drugim goljufivim dejanjem povzroči veliko premoženjsko škodo upnikom.

33. To kaznivo dejanje predstavlja blanketno inkriminacijo, kar pomeni, da je treba pomen zakonskih znakov razlagati skladno z uveljavljenim pomenom v okviru insolvenčnega pravnega področja, ki ga ureja ZFPPIPP kot dopolnilni predpis.14 Skladno tako s kazenskopravno teorijo15 kakor tudi sodno prakso16 je zakonski znak nezmožnosti za plačilo iz prvega in drugega odstavka obravnavanega člena treba razlagati kot insolventnost in ne zgolj kot okoliščino, da denimo dolžnik nima dovolj premoženja, iz katerega bi lahko poplačal upnike, ali da je morebiti kratkoročno plačilno nesposoben. Insolventnost, kot pravni pojem, je določena v prvem odstavku 14. člena ZFPPIPP, in sicer bodisi kot trajnejša nelikvidnost, bodisi kot dolgoročna plačilna nesposobnost. Slednja je nadalje opredeljena v drugem odstavku 11. člena ZFPPIPP.

34. Blanketna kazenskopravna norma in dopolnilna norma iz drugega predpisa tvorita pravno celoto. Pri tem se sicer ne zahteva označba ali pripisovanje dopolnilnih norm v izrek, razen, če nadomeščajo del opisa dejanja kot življenjskega dogodka. Morajo pa biti v opisu dejanja konkretizirani vsi zakonski znaki, tako tisti iz kazenskopravne blanketne norme, kot tudi tisti iz dopolnilne norme, kajti blanketna kazenskopravna norma sama v celoti ne določa zakonskega stanu kaznivega dejanja. Vprašanje, ali je podano kaznivo dejanje, se tako v primeru blanketnih kaznivih dejanj presoja po tem, ali so v opisu dejanja konkretizirani vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja, navedeni v blanketni kazenskopravni normi, kot tudi dopolnilni področni normi.17

35. Zakonski znak nezmožnosti za plačilo iz očitanega kaznivega dejanja po 227. členu KZ-1 mora biti tako kot objektivni zakonski znak v opisu dejanja konkretiziran z navedbo dejanskih okoliščin, ki izkazujejo vsaj enega izmed zgoraj opredeljenih alternativnih pravnih položajev insolventnosti iz prvega odstavka 14. člena ZFPPIPP.

36. Na podlagi povedanega pritožbeni senat ugotavlja, da insolventnost obtoženega A. A. kot samostojnega podjetnika z dejavnostjo Gradbeništvo A. A. s.p., v opisu dejanj pod točkama I. 2 in I. 3 izreka izpodbijane sodbe ni opredeljena. Navedeno je zgolj, da je „_postal plačilno nesposoben in je_ _imel blokirana oba transakcijska računa, zoper njega pa so tekli številni izvršilni postopki_“. Plačilna nesposobnost je splošni pojem, pri čemer ni razvidno, ali naj bi v primeru A. A. s.p. šlo za kratkoročno ali dolgoročno plačilno nesposobnost. Tudi blokada transakcijskih računov ne predstavlja okoliščine, ki bi izkazovala katero izmed domnev trajnejše nelikvidnosti ali dolgoročne plačilne nesposobnosti, kot so opredeljene v drugem, tretjem in četrtem odstavku 14. člena ZFPPIPP. Tek številnih izvršilnih postopkov pa lahko izkazuje zgolj to, da obtoženec svojih obveznosti ni izpolnil v času njihove zapadlosti oziroma v danem roku za njihovo izpolnitev. Te v opisu navedene okoliščine sicer izkazujejo slabo finančno stanje obtoženega A. A. s.p. v času očitane izvršitve kaznivih dejanj, vendar pa te okoliščine vsaka zase, niti vse skupaj ne zadoščajo za opredelitev insolventnosti, kot je določena v 14. členu v zvezi z 11. členom ZFPPIPP.

37. Zakonski znaki nezmožnosti za plačilo iz prvega in drugega odstavka 227. člena KZ-1 v opisu dejanj pod točkama I. 2 in I. 3 izreka izpodbijane sodbe tako ni izkazan, kar pomeni, da je bil kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obtoženec preganja, kaznivo dejanje (1. točka 372. člena ZKP). S tem je izkazana kršitev kazenskega zakona v škodo obtožencev, kar drugostopenjsko sodišče skladno z 2. točko prvega odstavka 383. člena ZKP upošteva po uradni dolžnosti.

38. Posledično je pritožbeni senat na podlagi prvega odstavka 394. člena v zvezi z 2. točko prvega odstavka 383. člena ZKP izpodbijano sodbo v odločbah o krivdi in stroških kazenskega postopka glede točk I. 2 in I. 3 po uradni dolžnosti spremenil tako, da je na podlagi 1. točke 358. člena ZKP A. A., B. B. in C. C. oprostil obtožbe, da naj bi A. A. z dejanjem opisanim pod točko I. 2 storil kaznivo dejanje oškodovanja upnikov po prvem odstavku 227. člena KZ-1 in z dejanjem pod točko I. 3 kaznivo dejanje oškodovanja upnikov po drugem odstavku 227. člena KZ-1, obtoženi B. B. z dejanjem opisanim pod točko I. 2 storil kaznivo dejanje pomoči h kaznivemu dejanju oškodovanja upnikov po prvem odstavku 227. člena KZ-1 v zvezi z 38. členom KZ-1 in obtožena C. C. z dejanjem opisanim pod točko I. 3 storila kaznivo dejanje pomoči h kaznivemu dejanju oškodovanja upnikov po drugem odstavku 227. člena KZ-1 v zvezi z 38. členom KZ-1. 39. Glede na izrek oprostilne sodbe, stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženih A. A., B. B. in C. C. ter potrebni izdatki in nagrade njihovih zagovornikov na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP bremenijo proračun.

40. Ker je pritožbeni senat sodbo spremenil že iz navedenih razlogov, se posledično ni spuščal v presojo pritožbenih navedb, ki se nanašajo na očitana kazniva dejanja pod točkama I. 2 in I. 3 izreka izpodbijane sodbe.

**Glede kazenske sankcije**

41. Skladno z določbo 386. člena ZKP pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obtoženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (374. člen ZKP). Upoštevaje navedeno določbo in pritožbene navedbe v tem delu je pritožbeni senat izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na obtoženega A. A., preizkusil tudi v odločbi o kazenski sankciji.

42. Sprememba v oprostilno sodbo glede dveh kaznivih dejanj oškodovanja upnikov po 227. členu KZ-1 pomeni tudi občutno zmanjšanje obtoženemu A. A. očitane kriminalne količine. Poleg tega je pritožbeni senat nadalje upošteval, da je obtoženca do storitve kaznivih dejanj po 196. členu KZ-1 – neplačevanju prispevkov, privedla svetovna gospodarska kriza, ki je imela tedaj v Sloveniji še posebej intenzivne posledice prav na gradbenem področju. Navedeni okoliščini ter dejstvo, da obtoženi A. A. še ni bil kaznovan, predstavljajo tehtne razloge za pozitivno prognozo, da obtoženec v bodoče ne bo več ponavljal kaznivih dejanj. Skladno s tem je pritožbeni senat pritožbi zagovornika obtoženega A. A. delno ugodil in obtoženemu A. A. na podlagi 57. člena in 58. člena KZ-1 izrekel pogojno obsodbo, v kateri mu je na podlagi drugega odstavka 196. člena KZ-1 za dejanje opisano pod točko I. 1. A določil kazen deset mesecev zapora, za dejanje opisano pod točko I. 1. B mu je določil kazen osem mesecev zapora, nakar mu je na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 določil enotno kazen eno leto in pet mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če obtoženi A. A. v preizkusni dobi 2 (dveh) let ne bo storil novega kaznivega dejanja.

43. Glede določitve višine posameznih in enotne kazni se pritožbeni senat v celoti sklicuje na razloge izpodbijane sodbe, kot izhajajo iz 92. - 94. točke obrazložitve. Pri odmeri posamezno določenih kazni je senat tako upošteval težo kaznivih dejanj, ki jo izkazuje predvsem število delavcev, ki jim obtoženec ni plačeval prispevkov (90 pod točko I. 1. A in 17 pod točko I. 1. B) ter časovno trajanje teh kršitev, saj je obtoženec kaznivo dejanje pod točko I. 1. A izvrševal od začetka leta 2009 do marca 2016, pod točko I. 1. B pa od oktobra 2011 do marca 2013, praktično ves čas delovanja družbe A. A. Gradbeništvo d.o.o. Obtoženec kot samostojni podjetnik ni plačeval prispevkov tudi potem, ko je bila pri njem zaradi suma storitve kaznivega dejanja že opravljena hišna preiskava, kar kaže na njegovo vztrajnost in odločenost. Kot olajševalne okoliščine pa je upošteval vpliv gospodarske krize na poslovanje obtoženčevih podjetij, časovno oddaljenost kaznivih dejanj, navedbe delavcev, ki so obtoženega sicer hvalili kot dobrega delodajalca, hude posledice na njegovo osebno življenje, ki jih je povzročil propad njegovih podjetij in osebni stečaj, ter dejstvo, da obtoženec še ni bil obsojen.

44. Pritožbeno zatrjevanje, da bi bilo treba kot olajševalne okoliščine upoštevati tudi, da je obtoženec ravnal z namenom rešitve podjetja in poravnave dolgov ter da se sam ni okoristil, ni utemeljeno. Neplačilo prispevkov delavcem z namenom reševanja svojih podjetij je očitno nedopustno, zavržno in v konkretnem primeru tudi kaznivo, zato nikakor ne more predstavljati olajševalne okoliščine. Prav tako ne more biti upoštevno dejstvo, da se s temi dejanji ni okoristil – obtoženec je namreč na račun neplačila prispevkov ob neupoštevanju določb ZFPPIPP ustvarjal pogoje za nadaljnje poslovanje svojih podjetij, kar je trajalo več let, kot že obrazloženo zgoraj.

45. Upoštevaje navedeno je pritožbeni senat za dejanje opisano pod točko I. 1. A obtoženemu A. A. določil kazen deset mesecev zapora, za dejanje pod točko I. 1. B. pa osem mesecev zapora, saj je šlo za nekoliko manjše število delavcev, katerim so bile kršene njihove temeljne pravice in krajši čas izvrševanja kaznivega dejanja. Enake okoliščine je senat upošteval tudi pri določitvi enotne kazni v dolžini enega leta in petih mesecev zapora. Preizkusna doba dveh let pa je dovolj dolga, da bo obtoženec lahko upravičil pričakovanje sodišča, da kaznivih dejanj ne bo več izvrševal. Takšna kazenska sankcija je primerna in pravična glede na težo storjenih kaznivih dejanj in bo po prepričanju pritožbenega senata služila kot opozorilo obtožencu, pa tudi drugim, da je izvrševanje kaznivih dejanj nedopustno.

46. Na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 se obtoženemu A. A. v primeru preklica pogojne obsodbe v izrečeno kazen zapora všteje čas pridržanja in pripora od dne 21. 4. 2016 od 10.40 ure do dne 20. 5. 2016 do 10.30 ure. Kot izhaja iz sklepa I Kpd 53889/2014-378 z dne 21. 4. 2016 (l. št. 3808), je bila obtoženemu A. A. odvzeta prostost dne 21. 4. 2016 ob 10.40, na podlagi sklepa I Kpr 53889/2014-401 z dne 18. 5. 2016 (l. št. 3903) in odredbe I Kpr 53889/2014-402 z dne 20. 5. 2016 (l. št. 3911) pa je bil obtoženec dne 20. 5. 2016 ob 10.30 izpuščen iz pripora (obvestilo o izpustitvi iz pripora z dne 20. 5. 2016 na l. št. 3914).

47. Upoštevaje vse povedano je pritožbeni senat ob odločanju o pritožbah zagovornikov obtoženih pritožbi zagovornika obtoženega A. A. delno ugodil in po uradni dolžnosti izpodbijano sodbo zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP na podlagi prvega odstavka 394. člena v zvezi z 2. točko prvega odstavka 383. člena ZKP v odločbah o krivdi, kazenskih sankcijah, vštetju pripora in stroških kazenskega postopka spremenil, kakor izhaja iz izreka te sodbe.

48. Sicer pa zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 371. členu ZKP niso podane, prav tako je prvostopenjsko sodišče glede kaznivih dejanj kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem in prvem odstavku 196. člena KZ-1 pod točkama I. 1. A in I. 1. B izreka popolnoma in pravilno ugotovilo dejansko stanje. Skladno z navedenim in ker pritožbeni senat ni ugotovil drugih kršitev, na katere mora skladno s 383. členom ZKP paziti po uradni dolžnosti, je v preostalem pritožbo zagovornika obtoženega A. A. zavrnil kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo v nespremenjenih delih potrdil. 1 Odločba Ustavnega sodišča RS Up-799/13-19 z dne 22. 1. 2015. 2 Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-209/93 z dne 23. 2. 1995. 3 Odločbe Ustavnega sodišča RS Up-100/17 z dne 31. 1. 2017, U-I-144/19 z dne 8. 5. 2019, Up-430/00 z dne 13. 12. 2000 in Up-3381/07 z dne 2. 11. 2007. 4 Sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 6021/2010-558 z dne 5. 3. 2015 in I Ips 329/2006 z dne 24.5.2007. 5 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 33582/2012 z dne 25. 10. 2018. 6 Filipčič, K., Tičar, L. v Korošec, D. et al Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1) druga knjiga, Ljubljana 2018, str. 330. 7 _Na primer_ sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 34/2010 z dne 1. 7. 2010, I Ips 29941/2018 z dne 15. 10. 2020 in I Ips 3691/2013 z dne 4. 3. 2021. 8 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 44042/2017 z dne 15. 4.4 2021. 9 _Npr._ sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 22840/2011 z dne 20. 9. 2012, I Ips 27567/2012 z dne 22. 12. 2015, I Ips 32471/2011 z dne 24. 11. 2016. in I Ips 34451/2015 z dne 10.01.2019. 10 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 37440/2014 z dne 25. 11. 2021. 11 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 61453/2011-123 z dne 18. 1. 2017. 12 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 44926/2012-87 z dne 6. 10. 2016. 13 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 40425/2010 z dne 26. 9. 2019. 14 Jenull, H. _v_ Korošec, D., _et al_, Veliki znanstveni komentar Posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 2. knjiga, 2019, str. 803. 15 _Prav tam_, str. 803-804. 16 Sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 4170/2016 z dne 30. 7. 2020 in I Ips 46546/2016 z dne 15. 9. 2022. 17 Sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 94/2010 z dne 16. 12. 2010, I Ips 18979/2012-142 z dne 1. 12. 2016 in I Ips 4442/2015 z dne 15. 4. 2021.