Jedro

Za obravnavanje prošnje na podlagi Uredbe Dublin III ni relevantno, ali je tožnik ob prihodu na Hrvaško tam vložil namero oziroma prošnjo za mednarodno zaščito ali ne, temveč je relevantno nesporno dejstvo, da je na Hrvaško prišel. V obeh primerih je vzpostavljen položaj odgovornosti Hrvaške, le na drugi pravni podlagi.

V obravnavani zadevi ni sporno, da bo tožnik v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito in ne kot tujec. Glede na navedeno je po presoji sodišča za ugotavljanje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito. Drži tožbena ugotovitev, da tožnikova subjektivna izkušnja, če je vse zatrjevano res (da je bi s strani hrvaških organov pretepen, da je moral ob vojakih stati moker, zunaj na meji, da so mu bile zaplenjene njegove stvari (mobitel in denar), da mu ni bil omogočen tolmač ter da je ves postopek potekal v hrvaškem jeziku), omogoča zaključek, da hrvaški organi s tujci, ki se nelegalno nahajajo na teritoriju Hrvaške, ravnajo nečloveško in poniževalno. Glede na povzeta materialnopravna stališča in stališča Vrhovnega sodišča RS, pa ravnanje hrvaških policistov (in vojakov) s tujci, tudi če je resnično táko, kot ga zatrjuje tožnik, ne dokazuje ovir za predajo tožnika Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III.

Tožnikove navedbe o ravnanju hrvaških policistov in vojakov, ki se nanašajo na prečkanje hrvaško - bosanske meje in na njegovo nadaljnjo policijsko obravnavo, ko je imel status tujca, tudi če so resnične, skupaj s predloženimi poročili nevladnih organizacij, različnimi članki ter mnenji in sodnimi odločbami nižjih sodišč drugih držav v posameznih primerih, do katerih vseh se je v opredelila toženka v izpodbijani odločbi, ne izkazujejo tehtnih razlogov niti za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, niti drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali o njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Takšne ugotovitve pristojnih evropskih organov (npr. organov EU, ESČP, UNHCR) pa niso znane niti Upravnemu sodišču RS.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

_Izpodbijani sklep_

1. Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi 32. člena v povezavi s sedmo točko 2. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) ter prvega odstavka 3. člena Uredbe EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (v nadaljevanju Uredba Dublin III) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka). Odločila je še, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi Dublin III, za to odgovorna država članica (2. točka izreka) ter da se tožnikova predaja izvrši kakor hitro je to praktično izvedljivo in najkasneje v šestih mesecih od odobritve zahteve, da bo Republika Hrvaška ponovno sprejela prosilca, to je od 5. 6. 2023 oziroma najkasneje v šestih mesecih od končne odločitve o morebitni pritožbi ali ponovnem pregledu, če v skladu s členom 27(3) Uredbe Dublin III obstaja odložilni učinek (3. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik, čigar istovetnost v postopku ni nesporno ugotovljena, 16. 5. 2023 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju Prošnja). Toženka je ugotovila, da je bil tožnik 13. 5. 2023 vnesen v Centralno evidenco EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški. Republika Hrvaška je na zaprosilo toženke na podlagi b točke prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, sprejela odgovornost za sprejem tožnika na podlagi petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III.

3. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik na osebnem razgovoru v bistvenem povedal, da se v Republiko Hrvaško ne želi vrniti, ker je bil tam 6 dni in se je v tem času soočil s slabim odnosom ter nečloveškim ravnanjem. Na vprašanje uradne osebe, zakaj se ne želi vrniti na Hrvaško, je izjavil, da ga je prijela hrvaška policija v deževnem dnevu, ko je moral prečkati reko ter je bil posledično moker do kosti, ob prijetju pa je moral zunaj, na terenu, počakati dva dni. Bil je moker. Tretji dan so ga hrvaški policisti pripeljali v glavno mesto Hrvaške, v Zagreb. Tam je ostal eno noč na policijski postaji, kjer je moral dati prstne odtise. Na policijski postaji so mu dali nek papir, na katerem je pisalo, da mu dovolijo bivati na območju Republike Hrvaške 24 ur. Potem je odšel do železniške postaje in se odpeljal v kraj Naduš, iz katerega je imel namen vstopiti v Republiko Slovenijo. Takrat ga je ponovno prijela hrvaška policija na železniški postaji, ga pretepla, ko jim je pokazal papir, ki ga je dobil za bivanje na območju Republike Hrvaške, ga odpeljala nazaj na policijsko postajo, kjer jih je bilo približno 20 v majhni sobici. Takrat je zasovražil Hrvaško. Policija je vsem zaplenila mobitele in denar. Vrnili so ga nazaj v Zagreb, niso pa mu vrnili ne denarja ne mobitela. Dejali so mu, da če želi oditi v Slovenijo, naj kar odide. Lista, ki ga je prejel na policijski postaji in mu je dovoljeval bivati na območju Republike Hrvaške, ni obdržal. Vrgel ga je stran, ker so mu ostali migranti povedali, naj ga ne vzame s seboj, ker bi ga slovenska policija, če bi ga prijela s tem papirjem, lahko vrnila v Republiko Hrvaško. Tožniku ni bilo pojasnjeno, zakaj je dal prstne odtise, z njim niti niso govorili, vsa komunikacija je potekala v hrvaškem jeziku, brez tolmača. Prisoten je bil zgolj en policist, ki jih je klical in z rokami nakazoval, da mora dati prstne odtise. Ko je dal prstne odtise, je dobil hrano, nato pa so ga odpeljali do železniške postaje. Tožnik je povedal, da bi bil pretepen, če prstnih odtisov ne bi dal, pri čemer ni pojasnil zakaj tako misli. Toženka je povzela tožnika, da na Hrvaškem ni zaprosil za mednarodno zaščito ter, da tega ni mogel izraziti, ker je govoril arabsko, policisti pa hrvaško. Poleg policistov, je imel stik tudi s hrvaško vojsko, ko je hodil čez reko. Tudi hrvaška vojska ga je pretepla in ga zadrževala dva dni na prostem, na dežju in na mrazu in ga tretji dan predala hrvaški policiji. Omenjeno se je dogajalo v divjini, okrog njega je bil gozd in reka, ni bilo nobene vasi, vse je bilo na prostem. Izkušnje z bivanjem v azilnem domu tožnik ni imel, saj v azilnem domu ni bil, bil pa je na policijski postaji. Prva dva dni je bil s hrvaško vojsko na prostem, potem dva dni na policijski postaji v Zagrebu, kjer je imel posteljo ter še dva dni v kraju Naduš, kjer postelje ni imel in je spal na tleh. Tožnik je imel prehrano zagotovljeno samo četrti dan, zdravstvene oskrbe ni imel zagotovljene. Tožnik je na vprašanje svoje pooblaščenke o nečloveškem ravnanju, ki ga je doživel, povedal, da se je moral sleči in prva dva dni, ko ga je prijela hrvaška vojska, ki ga je dva dni tepla, stati dva dni na dežju. Glede fizičnega nasilja ni želel natančneje opisati incidentov, saj naj bi bil tega navajen že od Turčije naprej. Glede prejetega papirja, kjer je pisalo, da je lahko na Hrvaškem 24 ur, so mu govorili, da če želi oditi naprej v Slovenijo, lahko kar gre. Tožnik je še povedal, da bi lahko umrl od mraza in od vsega, kar se je zgodilo, pa nihče za to ne bi odgovarjal. Toženka je še povzela tožnika, da se v nobenem primeru ne želi vrniti na Hrvaško in da se boji nečloveškega ravnanja ter, da se raje vrne domov, kot pa da tam zaprosi za mednarodno zaščito.

4. Toženka je tožnikove izjave, da se v Republiko Hrvaško ne želi vrniti, ker ga policisti tam niso primerno obravnavali ocenila kot take, ki ne zadoščajo za utemeljen zaključek, da bodo v primeru predaje Republiki Hrvaški tam z njimi nečloveško ali poniževalno ravnali. Podarila je, da bo šlo v tem primeru za postopek mednarodne zaščite in ne za policijski postopek. Toženka je izpostavila, da je bil tožnik, ko je bil obravnavan s strani hrvaške policije, tujec in ga je policija obravnavala kot osebo, ki se nelegalno nahaja na ozemlju Republike Hrvaške. To, da so ga policisti grdo obravnavali, po oceni toženke ne more predstavljati nečloveškega in poniževalnega ravnanja, ki bi grozilo tožniku v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško v dublinskem postopku. Policisti morajo namreč nadzorovati gibanje oseb, ki se nelegalno nahajajo na ozemlju države, saj je to njihova naloga. Kadar so prijete skupine oseb zelo številčne, je jasno, da mora policija uporabiti tudi nekatere manj prijetne ukrepe, da lahko vrši nadzor nad gibanjem velike skupine ljudi in skrbi za varnost. Toženka je ugotovila, da je tožnik izjavo, da se v Republiko Hrvaško ne želi vrniti, ker naj bi tam z njim grdo ravnali, utemeljeval le z ravnanjem hrvaške policije, preden je izrazil namero za vložitev prošnje. Izpostavila je, da v azilni dom ni bil nastanjen, saj je po tem, ko je bil prijet, ostal na policijski postaji dva dni ter kasneje odšel v kraj Naduš. Po končanem postopku na policijski postaji, stika s hrvaškimi policisti ni imel, prav tako pa ni imel stika z uradnimi osebami, pristojnimi za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito, saj po svoji volji niti ni odšel do sprejemnega centra, kjer bi imel pravico do namestitve. Po oceni toženke, vse tožnikove izjave v zvezi z neprimernim ravnanjem uradnih oseb, temeljijo na njegovi izkušnji s hrvaško policijo, kar po oceni toženke ni dovolj prepričljiv razlog za to, da bo tožniku v primeru predaje v Republiko Hrvaško na podlagi Uredbe Dublin III kršene človekove pravice oziroma, da tam obstajajo kakršnekoli sistemske pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite. Toženka je še izpostavila, da tožnik od trenutka, ko je dal svoje prstne odtise, niti s policijo niti vojsko niti z drugo uradno osebo, ni imel prav nobenih težav. Iz obrazložitve izhaja, da se tožnikova izjava, da so ga policisti na policijski postaji zaprli v neko sobo, kjer je bil brez hrane, nanaša na izvedbo predhodnega postopka, ki pa lahko, glede na število obravnavanih oseb, traja tudi cel dan Postopek je namreč treba speljati z vsako polnoletno osebo individualno, zato je jasno, da ne more biti hitro končan, še posebej, če je bila skupina velika. V takšnem primeru bi tudi v Republiki Sloveniji predhodni postopek zagotovo trajal enako dolgo. Toženka je v zvezi z odsotnostjo tolmača pojasnila, da bo imel tožnik v primeru predaje v sklopu pravic, ki jih imajo prosilci v dublinskem postopku, vsekakor zagotovljenega tolmača. 5. Toženka je tožnikove izjave, da se ne želi vrniti v Republiko Hrvaško ocenila za nerelevantne, saj mora na podlagi Uredbe Dublin III prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati ena sama država članica Evropske unije, in sicer tista, ki je glede na merila iz poglavja III za to odgovorna. Prosilec si namreč ne more sam izbirati, katera država članica naj bo pristojna za obravnavanje njegove prošnje, temveč odgovorno državo članico določajo merila v veljavnih predpisih.

6. V zvezi s strani tožnikovega pooblaščenca predloženimi "Informacije o stanju na Hrvaškem", ki je vključeval več člankov1, je toženka ugotovila, da se veliko teh informacij nanaša na ravnanja z ilegalnimi prebežniki, ki torej ilegalno vstopajo na ozemlje Republike Hrvaške. Poročilo Amnesty International za Hrvaško se dejansko nanaša na nezakonita vračanja ter onemogočen dostop do azila.

7. Toženka je ugotovila, da iz poročila AIDA (Country Report: Dublin Croatia) z 22. 4. 2022 izhaja (bistveno drugače pa ne navaja niti zadnje poročilo iz junija 2023), da prosilci, ki so predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic Evropske unije niso v ničemer ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite. Osebe, ki so Republiki Hrvaški predane iz drugih držav članic, pri dostopu do ponovnega postopka in materialnih pogojev za sprejem nimajo težav. Predano osebo na letališču sprejme uradna oseba Ministrstva za notranje zadeve, pri resnejših primerih in, ko je to potrebno, je prisoten tudi psiholog. Prosilci za mednarodno zaščito so nato nameščeni v sprejemni center, kjer so zdravstveno pregledani, preverijo pa se tudi njihove morebitne duševne težave. Toženka je še izpostavila, da iz poročila AIDA (Country Report: Dublin Croatia) z 22. 4. 2022 še izhaja, da prosilci, ki so Republiko Hrvaško zapustili pred koncem postopka in je bil njihov postopek za pridobitev mednarodne zaščite ustavljen, morajo, če to seveda želijo, ob vrnitvi v Republiko Hrvaško ponovno vložiti namero za vložitev prošnje. Osebe, ki so Republiki Hrvaški predane iz drugih držav članic, pri dostopu do ponovnega postopka in materialnih pogojev za sprejem nimajo težav, Predano osebo na letališču sprejme uradna oseba Ministrstva za notranje zadeve, pri resnejših primerih in, ko je to potrebno, je prisoten tudi psiholog. Prosilci za mednarodno zaščito so nato nameščeni v sprejemni center, kjer so zdravstveno pregledani, preverijo pa se tudi njihove morebitne duševne težave.

8. Toženka je v zvezi s sodbami tujih nacionalnih sodišč izpostavila, da gre za odločitve v konkretnih primerih. V zvezi z odločitvijo Regionalnega upravnega sodišča v Hannovru je poudarila, da ne gre za končno odločitev o prekinitvi transferja, temveč le za začasno prekinitev predaje osebe in za dovoljenje za vložitev pritožbe.

9. V zvezi s sodbo Regionalnega upravnega sodišča v Stuttgartu z dne 2. 9. 2022 je izpostavila, da prosilca v Republiki Hrvaški, kot tudi v vseh ostalih državah članicah Evropske unije, azilni postopek varuje pred vrnitvijo v izvorno državo, dokler le ta ni pravnomočno končan.

10. Toženka je izpostavila, da se nemška sodbo z dne 24. 5 2023 nanaša na t.i. "push-backe". Toženka je izpostavila, da bodo prosilce v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško na ozemlju te države, sprejele uradne osebe Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške, ki so pristojne za obravnavanje njihovih prošenj, v kolikor bodo namero za ponovno vložitev prošnje seveda izrazili. V postopku ni bil predložen noben primer, ko bi bil prosilec v primeru predaje Republiki Hrvaški oviran pri dostopu do azilnega postopka ali bil deportiran v Bosno in Hercegovino oziroma v Srbijo, niti ga nikjer ne omenja sodna praksa drugih držav članic Evropske unije. Dublinske predaje Republiki Hrvaški se še vedno izvajajo.

11. Toženka je pojasnjuje, da bodo tožnika v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško na ozemlju te države sprejele uradne osebe Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške, ki so pristojne za obravnavanje njegove prošnje, v kolikor bo namero za ponovno vložitev prošnje seveda izrazil. V postopku ni bil predložen noben primer, ko bi bil prosilec v primeru predaje Republiki Hrvaški oviran pri dostopu do postopka mednarodne zaščite ali bi bil deportiran v Bosno in Hercegovino oziroma v Srbijo, niti ga nikjer ne omenja sodna praksa drugih držav članic Evropske unije. Na to kaže tudi praksa držav, saj se dublinske predaje Republiki Hrvaški še vedno izvajajo.

12. Toženka je izpostavila, da se "push-backi" v omenjenih sodbah nanašajo na tujce in ne na osebe, predane v dublinskem postopku, za kar gre v konkretnem primeru. Iz poročila AIDA in zadnjega letnega poročila Agencije evropske unije za azil (EUAA) izhaja, da je osebam, predanim Republiki Hrvaški v dublinskem postopku dostop do azilnega postopka omogočen. Toženka je še izpostavila splošno zagotovilo pristojnega organa Republike Hrvaške, da je prosilcem zagotovljen dostop do azilnega postopka in sodno varstvo v tem postopku. Poudarila je, da ima v primeru, ko vrnjeni prosilec pred uradnimi osebami Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške ponovno poda namero za vložitev prošnje, status prosilca in torej dobi tudi izkaznico prosilca. Povsem nelogično je namreč, da bi nekoga, ki ima status prosilca v t. i. "push-backih" vračali v Bosno in Hercegovino oziroma Republiko Srbijo, zato nikakor ni verjetno, da bi se to lahko v primeru predaje Republiki Hrvaški zgodilo njim.

13. Toženka je v zvezi s sodbo nizozemskega okrožnega sodišča v Haagu, izdane 13. 4. 2022, izpostavila, da odločitve v konkretnem primeru ne gre posploševati na vse prosilce, sploh pa ne na te, ki so v dublinskem postopku vrnjeni v Republiko Hrvaško. Poleg tega iz navedene sodbe ne izhaja, da se prosilcev v Republiko Hrvaško ne sme več vračati, temveč gre za to, da mora pristojni organ Kraljevine Nizozemske pred vsako predajo osebe Republiki Hrvaški raziskati trenutna dejstva in okoliščine vsakega konkretnega primera. Toženka je pojasnila, da Uredba Dublin III zavezuje Republiko Hrvaško kot polnopravno članico Evropske unije in se uporablja neposredno, zaradi česar mora biti na njeni podlagi tožniku v primeru predaje zagotovljena pravica do azilnega postopka.

14. Toženka je še ugotovila, da iz poročila Agencije evropske unije za azil izhaja, da je nizozemski državni svet pri preverjanju položaja oseb, ki so bile vrnjene v Republiko Hrvaško po Dublinski uredbi, ugotovil, da ni znakov, da omenjene osebe ne bi imele dostopa do azilnega sistema oziroma, da po predaji ne bi mogle zaprositi za mednarodno zaščito. Švicarski nacionalni svet je objavil nacionalno sodno prakso, ki kaže na primere, ko so osebe predane Republiki Hrvaški in posamezne primere, ko so bile predaje odpovedane, zato je treba pred predajo pridobiti individualna jamstva o pravicah predane osebe. Zvezno švicarsko upravno sodišče je tudi večkrat ugotovilo, da v hrvaškem azilnem sistemu ni sistemskih pomanjkljivosti, zaradi katerih predaja v Republiko Hrvaško ne bi smela biti opravljena. Prav tako je v zvezi z razpoložljivostjo zdravstvene oskrbe ugotovilo, da ni znakov, ki bi kazali, da Republika Hrvaška prosilcem za mednarodno zaščito ne bi zagotovila potrebne zdravstvene oskrbe. V enem od primerov je sodišče potrdilo predajo prosilca z duševno motnjo, saj je bilo ugotovljeno, da ima Republika Hrvaška zadostno zdravstveno infrastrukturo, poleg tega pa pri duševnih težavah nudijo pomoč tudi nevladne organizacije. V zvezi s člankom, da je Švica ustavila transfer v Republiko Hrvaško, je toženka izpostavila, da opisuje le odločitev v individualnem, konkretnem primeru, kar pa nikakor ne gre posplošiti na splošno ustavitev transferjev v Republiko Hrvaško, ki se (razen zaradi omejitev v zvezi z ukrepi držav članic, povezanimi s pandemijo Covid-19) izvajajo ves čas kontinuirano. Toženka je ocenila, da ima Republika Hrvaška v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, prosilci imajo podobne pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji, zato vrnitev v to državo Evropske unije v konkretnem primeru po njeni oceni ni sporna. Toženka je še izpostavila, da je Republika Hrvaška polnopravna članica Evropske unije, spoštuje pravni red Evropske unije in s tem tudi Uredbo Dublin III.

15. Toženka je izpostavila, da tožnik niti ni navajal, da bi mu bil dostop do postopka za priznanje mednarodne zaščite kakorkoli onemogočen, je pa navedel, da v Republiki Hrvaški ni izrecno zaprosil za mednarodno zaščito. Kljub temu je v njegovem primeru policija speljala predhodni postopek. Toženka je kot pomembno ocenila dejstvo, da tožnik po zaključku postopka na policiji ni izpostavil nobenih ravnanj uradnih oseb, ki bi predstavljala nečloveško ali ponižujoče ravnanje. Toženka je tožnikove izjave, da se je hrvaška policija do njega vedla grdo in neprimerno, upoštevajoč sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 906/2022- 15 z 8. 7. 2022 ocenila kot take, ki ne nakazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite oziroma postopku sprejema ter na možnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v primeru predaje. Poleg tega je po oceni toženke pomembno dejstvo, da je tožnik na ozemlje Republike Hrvaške vstopil nelegalno in je bil obravnavan kot vlagatelj namere za vložitev prošnje za mednarodno zaščito. Večina predloženih informacij se torej nanaša na t. i. "push-backe" ter onemogočen dostop do mednarodne zaščite, za kar pa v konkretnem primeru nikakor ni šlo, prav tako pa glede na vse navedeno ni bojazni, da bi prosilca nezakonito vračali v države, ki niso članice Evropske unije.

16. V zvezi s poročilom Švicarskega sveta za begunce, izdanega decembra 2021, je toženka izpostavila, da v konkretnem primeru ne gre za osebo, ki bi potrebovala posebno psihološko ali psihiatrično zdravstveno obravnavo, zato je ta informacija za konkreten primer povsem ne relevantna.

17. Toženka je na podlagi poročil AIDA in EUAA ugotovila, da imajo osebe, ki so v dublinskem postopku predane Republiki Hrvaški, omogočen dostop do azilnega postopka. Posamezne sodbe, predložene s strani tožnika, se evidentno nanašajo na konkretne primere, v katerih je bilo odločeno, da se predaja osebe Republiki Hrvaški ne opravi zaradi takšnih ali drugačnih razlogov, zato pri tem ne gre posploševati na vse primere. Iz obeh poročil je evidentno, da osebe po predaji v Republiko Hrvaško niso ovirane v tem, da ne bi mogle zaprositi za mednarodno zaščito. Toženka je ugotovila, da med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško velja načelo vzajemnega zaupanja, zato za predaje oseb po pravilih dublinskega postopka načeloma ni ovir. Tako stališče je julija 2021 sprejel tudi Državni svet Kraljevine Nizozemske.

18. Iz obrazložitve še izhaja, da je iz odgovora Hrvaškega pravnega centra razvidno, da organizacije, ki bi formalno nadzirala postopke z dublinskimi povratniki ni, saj je to v domeni Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške, kar potrjuje navedbe, da predane osebe na ozemlju te države sprejmejo uradne osebe, pristojne za sprejem prošnje za mednarodno zaščito. Poleg tega so bili dublinski povratniki po njihovih informacijah nameščeni v sprejemnih centrih za prosilce za mednarodno zaščito. Po oceni toženke ni nobenega razloga, da bi se praksa v zvezi z nastanitvijo teh oseb spremenila. Dejstvo, da Hrvaški pravni center ni več prisoten v sprejemnih centrih za prosilce, pa po oceni toženke nikakor ne more pomeniti, da se je za omenjene osebe karkoli v zvezi s tem spremenilo. Omenjeni odgovor po oceni toženke ne more imeti nobene dokazne vrednosti v zvezi s pogoji za sprejem prosilcev v okviru dublinskega postopka v Republiki Hrvaški.

19. V zvezi s sodbo Švicarskega Federativnega Administrativnega sodišča v St. Gallen št. E-1488/2020 z 22. 3. 2023 je toženka izpostavila, da ni podlage za sklepanje, da so dublinski povratniki izpostavljeni enaki nevarnosti kot osebe, ki poskušajo prvič vstopiti ali prečkati Republiko Hrvaško. Iz navedene sodbe izhaja, da se ugotovitve nanašajo tako na osebe, ki so v Republiko Hrvaško vrnjene na podlagi zahteve za sprejem in zahteve za ponovni sprejem. Gre za referenčno sodbo, ki so jo uskladili vsi sodniki iz. IV., V. in VI. Odseka, analizira pa okoliščine obstoječih razmer v državi in nudi legalno oceno, ki drži ne le za konkreten primer temveč tudi za številne druge postopke.

20. Iz obrazložitve izhaja, da je toženka s strani pristojnega organa Republike Hrvaške prejela zagotovilo, da bo v primeru predaje tožnika njegova prošnja sprejeta v razumnem roku, poleg tega pa bo nastanjen v sprejemnem centru, ki je skladen z evropskimi standardi. Konkretno zagotovilo je razvidno iz odgovora Republike Hrvaške na prošnjo za sprejem prosilca. Toženka je še izpostavila, da je od pristojnega organa Republike Hrvaške v drugem primeru z dne 6. 12. 2022 prejela splošno zagotovilo, da so prosilci za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški obravnavani v skladu s pravicami, določenimi v 3. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah oziroma v členu 4 Listine Evropske unije ter pojasnilo, da je prosilcem zagotovljen dostop do postopka za priznanje mednarodne zaščite in sodno varstvo v ter postopku. Glede na javno dostopna poročila o obravnavi prosilcev za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški, toženka ne dvomi v omenjeno splošno zagotovilo pridobljeno s strani pristojnega organa Republike Hrvaške kot tudi v individualno zagotovilo, ki je razvidno iz odgovora na prošnjo za sprejem prosilca.

21. Toženka je ocenila, da ima Republika Hrvaška v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, prosilci imajo podobne pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji, zato vrnitev v to državo Evropske unije ni sporna. Prav tako pa je Republika Hrvaška polnopravna članica Evropske unije, ki spoštuje pravni red Evropske unije in s tem tudi Dublinsko uredbo, ki se v državi uporablja neposredno. Toženka je ocenila, da med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško velja načelo vzajemnega zaupanja, zato za predaje oseb po pravilih dublinskega postopka načeloma ni ovir.

22. Toženka je s sklicevanjem na sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 23/2021 z 9. 4. 2021 in I Up 245/2022 z 11. 1. 2023 poudarila, da je merilo za odločitev, da se predaje prosilcev Republiki Hrvaški ustavijo, obstoj dejanskih sistemskih pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Poudarila je, da pristojni evropski organi, kot so Svet Evrope in Evropsko sodišče za človekove pravice dokumentov, v katerih bi bil azilni sistem v Republiki Hrvaški obravnavan kot kritičen, niso izdali. Toženka s sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 245/2022 z 11. 1. 2023 poudarja, da pristojni evropski organi, kot so Svet Evrope in Evropsko sodišče za človekove pravice, dokumentov, v katerih bi bil azilni sistem v Republiki Hrvaški obravnavan kot kritičen, niso izdali, prav tako pa niso znani niti Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije. Z omenjeno sodbo je Vrhovno sodišče nazadnje tudi zavrnilo pritožbo takrat tožeče stranke in potrdilo predajo osebe Republiki Hrvaški, saj obstoj sistemskih pomanjkljivosti ni bil dokazan.

23. V zvezi s sodbo nemškega Upravnega sodišča v Braunschweigu 2 A 269/22 z dne 8. maja 2023, je toženka izpostavila, da prosilce ob predaji na ozemlju Republike Hrvaške sprejmejo uradne osebe Ministrstva za notranje zadeve, ki so pristojne za vodenje postopka mednarodne zaščite, nato pa so nastanjeni v azilni dom. Kot že omenjeno mora po Dublinski uredbi prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati ena sama država članica Evropske unije, in sicer tista, ki je glede na merila iz poglavja III za to odgovorna. Tožnik bo ob vrnitvi v Republiko Hrvaško vsekakor imel možnost tam podati prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, če bo to seveda želel. Toženka je še izpostavila, da je prejela zagotovilo, da bo v primeru predaje tožnika njegova prošnja sprejeta v razumnem roku, poleg tega pa bo nastanjen v sprejemnem centru, ki je skladen z evropskimi standardi.

24. Toženka je ugotovila, da ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo v konkretnem primeru tožnik ob vrnitvi v Republiko Hrvaško podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, prav tako pa tam ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje. Toženka se bo upoštevaje, da je Republika Hrvaška potrdila sprejem tožnika, ki ni izkazal razlogov, ki bi govorili v prid nevračanju v Republiko Hrvaško, v skladu s prvim odstavkom 29. člena Uredbe Dublin III s pristojnim organom Republike Hrvaške dogovorila o njegovi predaji, ki bo potekala na mednarodnem mejnem prehodu Obrežje.

_Povzetek relevantnih navedb tožnika_

25. Tožnik uveljavlja bistveno kršitev določb postopka, neuporabo oz. nepravilno uporabo materialnega prava ter nepravilno oz. nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in zato predlaga odpravo izpodbijanega sklepa ter ponoven postopek.

26. Tožnik se ne strinja z ugotovitvami toženke, da njegove izjave, ki jih je podal v postopku, ne zadoščajo za utemeljen zaključek, da bodo v primeru predaje Hrvaški tam z njim nečloveško ali poniževalno ravnali. Tožnik se ne strinja relativizacijo nečloveškega in poniževalnega ravnanja glede na vrsto postopka, v katerem naj bi bil obravnavan tožnik v R Hrvaški. Tožnikova subjektivna izkušnja, ki jo je opisal, da je bi s strani hrvaških organov pretepen, da je moral stati moker do kosti zunaj na terenu, da so mu bile zaplenjene njegove stvari (mobitel in denar), da mu ni bil omogočen tolmač ter da je ves postopek potekal v hrvaškem jeziku, po oceni tožnika omogoča utemeljen zaključek, da hrvaški organi s tujci, ki se nelegalno nahajajo na teritoriju Hrvaške ravnajo nečloveško in poniževalno. Z vidika tožnika, ki ne loči med policijskim postopkom in azilnim postopkom, je po mnenju tožnika povsem irelevantno, da bo v primeru vrnitve obravnavan v azilnem in ne v policijskem postopku, saj je slabo izkušnjo in s tem nezaupanje v ravnanje Hrvaških organov, že pridobil. 27. Tožnik se ne strinja s stališčem toženke, da morajo hrvaški policisti čuvati mejo in nadzorovati gibanje oseb, ker je to njihova naloga, zaradi česar morajo uporabiti tudi nekatere "manj prijetene ukrepe". T.i." manj prijetni ukrepi", kot jih imenuje toženka ne smejo biti takšne narave, da posegajo v človekove pravice tujca, v konkretnem primeru tožnika in v njegovo človeško dostojanstvo. Tožnik ni niti vedel, kdaj je na Hrvaškem pridobil status prosilca za azil, saj mu ni bilo omogočeno tolmačenje, da bi lahko sploh razmejili njegov položaj in trenutek, ko je nehal biti v policijskem postopku in je prešel v azilni postopek, da bi sploh lahko opravili presojo, da toženka v azilnem postopku s tožnikom ni ravnala nečloveško. Iz podatkov spisa izhaja, da naj bi tožnik dne 13. 5. 2023 podal prošnjo za mednarodno zaščito, saj je bil dne 13. 5. 2023 vnesen v bazo EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito. Po mnenju tožnika je zato njegov položaj treba presojati od tedaj dalje in je treba njegove izjave o nečloveškem ravnanju, ki ga je opisoval, umestiti od tedaj dalje, glede na to, da se toženka sklicuje na sodbo sodišča, ki utemeljuje, da je bistvenega pomena to, kakšno je bilo ravnanje hrvaških oblasti po tem, ko je oseba imela status prosilca za mednarodno zaščito. Toženka bi zato morala po oceni tožnika ugotoviti, od katerega trenutka dalje je imel tožnik status prosilca za mednarodno zaščito. Če toženka navaja, da je tožnik podal prošnjo dne 13. 5. 2023, saj je bil tega dne vnesen v bazo, kot prosilec za mednarodno zaščito, potem je treba njegov položaj presojati od tedaj dalje. Toženka po oceni tožnika ni skrbno in pazljivo obravnavala navedb tožnika, ko je le-ta navajal, da ni podal prošnje za mednarodno zaščito in da v postopku na Hrvaškem ni bil prisoten tolmač.

28. Navedbe toženke, da je tožnik na osebnem razgovoru jasno izjavil, da v azilni dom ni bil nastanjen, saj je potem, ko je bil prijet, ostal na policijski postaji dva dni ter kasneje odšel v kraj Nadžu in da po končanem postopku na policijski postaji, stika s hrvaškimi policisti ni imel, prav tako ni imel stika z uradnimi osebami, pristojnimi za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito, saj po svoji volji niti ni odšel do sprejemnega centra, kjer bi imel pravico do namestitve, po oceni tožnika bolj kažejo na to, da skuša toženka dejansko opravičiti ravnanje hrvaških organov, ne da bi imela za te svoje navedbe dovolj trdne in neizpodbitne argumente, ampak svojo odločitev utemeljuje zgolj na svojem sklepanju, zato se tozadevnih njenih navedb niti ne da preskusiti. Navedbe, da tožnik od trenutka, ko je dal svoje prstne odtise niti s policijo niti vojsko niti z drugo osebo ni imel prav nobenih težav, po oceni tožnika ni mogoče preskusiti, saj toženka časovno ni umestila ravnanja organov Hrvaške po 13. 5. 2023. Tožnik v zvezi z navedbami, da so ga policisti zaprli na policijski postaji v neko sobo, kjer je bil brez hrane in pojasnilom toženke v zvezi s temi navedbami, cit: "da je šlo v konkretnem primeru za to, da je prosilec čakal na izvedbo predhodnega postopka, ki pa lahko na število obravnavanih oseb, traja tudi cel dan.", pojasnjuje, da ni naloga toženke, da zopet izvaja in opravičuje ravnanje hrvaških organov, kar evidentno počne v tej izpodbijani odločbi kot advokat R Hrvaške, temveč bi bilo pravilno, da toženka navedbe tožnika o zaprtju in čakanju časovno umesti in ugotovi, ali se je tožnik že nahajal v azilnem postopku ali ne. Ne pa, da primerja ravnanje hrvaških organov s svojim ravnanjem v R Sloveniji in ugotavlja ali gre za podobna ravnanja ali ne.

29. Glede dokumenta, ki naj bi prosilec prejel, čeprav ni vedel, kaj na njem piše, ker ni imel tolmača, se toženka zopet postavlja v vlogo advokata, ko pojasnjuje, da bo imel tožnik v sklopu pravic, v primeru predaje, vsekakor zagotovljenega tolmača, vendar to ni edina stvar na katero mora odgovoriti toženka, temveč mora odgovoriti tudi, ali bo imel tožnik, ki je bil evidentno na Hrvaškem v azilnem postopku od trenutka, ko je podal prošnjo za mednarodno zaščito, na Hrvaškem zagotovljene pravice, ki jih mora imeti zagotovljene v azilnem postopku ali ne. Tožnik je podal navedbe, da temu ni bilo tako, zato se toženka po mnenju tožnika temu ne more izogniti na način, da odgovarja, da mu bodo v primeru vrnitve, te pravice šele zagotovljene, če sploh ni niti jasno ali bo moral tožnik na Hrvaškem ponovno podati prošnjo za mednarodno zaščito, če Hrvaška šteje, da se šteje njegova prošnja za umaknjeno in bo torej moral ponovno podati prošnjo za mednarodno zaščito.

30. Po oceni tožnika ni pravilno, da toženke ne upošteva sodb nemških sodišč (2. 9. 2022, 8. 5. 2023 in 24. 5. 2023), ki so zaradi sistemskih pomanjkljivosti, ustavila vračanje beguncev, saj so ugotovila, da hrvaške oblasti prosilce za azil redno pošiljajo nazaj čez zunanjo mejo EU, saj Evropska unija ignorira sistemske kršitve človekovih pravic, s strani Hrvaške, čeprav jih je opazila, kar je Hrvaška očitno izkorišča, saj ni bila soočena prav z nobeno kaznijo doslej, zaradi kršitev postopkov iz Uredbe Dublin III, medtem ko redno krši Konvencijo o beguncih, EKČŠ in Direktivo o kvalifikacijah. Tožnik navaja, da so nemška sodišča ugotovila, da na podlagi razpoložljivih dokazov in dokazanih sistemskih pomanjkljivosti hrvaškega azilnega sistema in pogojev za sprejem, ni sprejemljivo umetno ločevanje tveganj, s katerimi se soočajo povratniki po Dublinu od tistih, s katerimi se soočajo drugih prosilci za azil, in je to upravičeno le, če ta ne ogrožajo povratnikov. Izpostavlja, da so nemška sodišča v novejših sodbah odločila, da zaupanje v jamstva, ki jih zagotavlja Hrvaška in v katera Slovenija očitno zaupa, brez kritične presoje, ni več upravičeno, saj obstaja precejšnje tveganje, da bo prosilcem dostop do azila zavrnjen, če jih vrnejo na Hrvaško.

31. Toženka v izpodbijani odločbi ponovno relativizira in opravičuje ravnanje R Hrvaške, za katerega so druge evropske države že ugotovilo, da je tvegano in sistemsko nepravilno, ko navaja na "teoretični ravni", "da postopek mednarodne zaščite varuje pred vrnitvijo v izvorno državo dokler le-ta ni pravnomočno zaključen "ali", da ni nobenih virov informacij o tem, kje se nahajajo dublinski povratniki iz Nemčije, zato lahko domneva, da jih nevladne organizacije, ki delujejo na obmejnem območju, ne evidentirajo posebej, zlasti glede na majhno število."

32. Tožnik ugovarja, da toženka ne upošteva odločb drugih evropskih sodišče, ki se nanašajo t.i. "push backe" (sodba nizozemskega sodišča z dne 13. 4. 2022), ki je ugotovilo resne namige, da se t.i. push backi dogajajo tudi pri državljanih tretjih držav, ki jih je R Hrvaška sprejela od drugih držav članic in tistih osebah, ki se nahajajo na ozemlju R Hrvaške v bližini meje, kar kaže na t.i. sistemsko pomanjkljivost v azilnem postopku na Hrvaškem. Tožnik povzame, da se je toženka z navedenimi sodbami postavila na stališče, da gre za posploševanje, sploh za posploševanje na prosilce iz dublinskega postopka in da iz navedenih sodb ne izhaja, da se prosilcev ne sme več vračati, in da resni namigi niso neizpodbiten dokaz ali kot nesporna trditev, ampak ostane le namig, ki ga je potrebno raziskovati. Tožnik poudarja, da je ob svojem zaslišanju podal vrsto namigov o nehumanem in nečloveškem ravnanju v R Hrvaški, že potem, ko se je začel azilni postopek, pa toženka tega ni raziskala zaradi svojega obrambnega stališča do R Hrvaške, izhajajoč iz prepričanja, da Hrvaška azilne postopke izvaja korektno, v skladu z varovanjem človekovih pravic in svoboščin. Če bi Hrvaška res ravnala tako idealno, kot to navaja toženka in v njenih postopkih ne bi prihajalo do resnih tveganj, kot to ugotavljajo nemška in nizozemska sodišča, potem ne bi obstajali t.i. "push backi" in resna nevarnost, da tožnik v primeru vrnitve, ne bo obravnavan v azilnem postopku, kot to trdi toženka. Logično namreč je, da vsaka država zase trdi, da ravna v skladu z zakoni in mednarodnimi akti in da spoštuje človekove pravice in mednarodno pravo.

33. Tožnik meni, da je ne glede na stališče toženke, da odločitev o ustavitvi transferjev na Hrvaško (švicarska odločitev) ne gre posploševati, ravno na podlagi navedenih citiranih odločitev jasno, da so na Hrvaškem podane sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Tožnik bo vrnjen v okviru azilnega postopka samo do predaje Hrvaški, po vstopu na Hrvaško pa je odvisno od tega, kako ga bodo obravnavali Hrvaški organi tudi, če bo podal ponovno namero za azil, glede na to, da verjetno štejejo, da je prošnjo že umaknil. 34. Tožnik ugovarja, da je toženka konkretne nepravilnosti, ki so se mu pripetile, obravnavala posplošeno, češ, da je bil tožnik v policijskem in ne v azilnem postopku, čeprav iz podatkov spisa ni razvidno, kako je toženka ugotovila ta časovni trenutek nastopa azilnega postopka, da je lahko podala ugotovitve, da od trenutka, ko je dal tožnik prstne odtise, z njim niso več "slabo, grdo" ravnali. Po mnenju tožnika se azilni postopek začne od trenutka, ko je bil tožnik na policijski postaji vnesen v evidenco kot prosilec za azil, zato ločevanje toženke na t.i. policijski in azilni postopek, ni utemeljeno. Da je bil tožnik 13. 5. 2023 v evidenco vnesen kot prosilec za azil in ne zgolj kot potencialni vlagatelj namere, izhaja tudi iz ugotovitev toženke. Tožnik je zatrjeval pomanjkljivosti od trenutka, ko je že oddal prstne odtise in bil torej vnesen v sistem, kot prosilec za azil. Po tožnikovi navedbi je bil na Hrvaškem šest dni. Še potem, ko je dal prstne odtise, je bil, kot trdi, s strani policije fizično obravnavan in pretepen, pri čemer mu je bil zaplenjen tudi telefon in denar in je moral spati na tleh, kar vsekakor kaže na sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje že vloženih prošenj za mednarodno zaščito, ki jih je skušala toženka opravičevati z navedbami, češ, da je tožnik moral čakati in podobno ter da je bil obravnavan v policijskem postopku, ne pa v azilnem, kar ne drži. _Trditve toženke_

35. Toženka predlaga zavrnitev tožbe, ker je izpodbijani sklep zakonit in pravilen.

36. Toženka ponavlja, da vse trditve tožnika temeljijo na njegovi izkušnji s hrvaško policijo, kar ne dokazuje, da bodo tožniku v primeru predaje Republiki Hrvaški kršene človekove pravice ali, da zaradi tega v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite. Prosilce za mednarodno zaščito ob predaji na ozemlju Republike Hrvaške namreč sprejmejo uradne osebe Ministrstva za notranje zadeve, ki so pristojne za vodenje postopka mednarodne zaščite in ne policisti, s katerimi naj bi imel tožnik slabo izkušnjo, nato pa so nastanjeni v azilni dom. Za primere dublinskih predaj je bistvenega pomena, kako bodo prosilci obravnavani v nadaljnjem postopku v zvezi z obravnavo njihove prošnje za mednarodno zaščito in ne, kakšno je bilo ravnanje hrvaških policistov v času, ko še niti niso vložili prošnje.

37. Toženka se opira na obrazložitev v sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 79/2023 z 19. 4. 2023 in navaja sodno prakso Vrhovnega sodišča (sodne odločbe I Up 250/2016 s 16. 11. 2016, I Up 309/2016 s 6. 9. 2017 in I Up 193/2022 s 7. 12. 2022), po kateri so sistemske pomanjkljivosti, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja predvsem objektivno dejstvo, ugotovljivo z dokumenti ustreznih institucij oziroma pristojnih organov (npr. organov EU, ESČP, UNHCR), ki pa Vrhovnemu sodišču niso poznani. Toženka na tem mestu dodatno navaja še tri nedavno izdane sodbe Vrhovnega sodišča RS, ki potrjujejo zgoraj navedeno, in sicer I Up 201/2023, s 12. 7. 2023, I Up 122/2023, s 21. 7. 2023 in I Up 155/2023, s 21. 7. 2023 ter potrjujejo tudi predajo prosilcev za mednarodno zaščito Republiki Hrvaški.

38. Po mnenju toženke, navedbe tožnika o slabih osebnih izkušnjah v Republiki Hrvaški same po sebi še ne morejo pomeniti sistemskih pomanjkljivosti v ureditvi postopka mednarodne zaščite v tej državi. Izključno slabe izkušnje v konkretni policijski obravnavi same zase po oceni toženke ne morejo pomeniti odločilnega dokaza o sistemskem ravnanju hrvaških organov pri obravnavanju prosilcev za mednarodno zaščito. Toženka izpostavlja, da tožnik ni imel lastne izkušnje s postopkom mednarodne zaščite in bivanjem v azilnem domu v Republiki Hrvaški, saj se je odločil, da do azilnega doma ne bo šel, kot je razvidno iz njegove izjave, podane na osebnem razgovoru in je še pred tem Republiko Hrvaško zapustil ter odšel v Republiko Slovenijo.

39. Toženka glede na tožnikovo izjavo, da ni imel namena ostati na Hrvaškem ter tam zaprositi za mednarodno zaščito, meni, da v predmetni zadevi ni mogoče govoriti o obstoju pomanjkljivosti sistema mednarodne zaščite v določeni državi Evropske unije, saj toženka niti ni želela izkoristiti te možnosti na Hrvaškem. Tožnik si ne more sam izbirati države, v kateri bo zaprosil za mednarodno zaščito, temveč je za obravnavo pristojna država glede na merila, ki so natančno določena v Uredbi Dublin III. Toženka s sklicevanjem na drugi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III vztraja, da tožnik ni izpostavil nobenih sistemskih pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite ali postopku sprejema, saj enostavno ni želel ostati na Hrvaškem in ni imel izkušnje v azilnem domu, tega pa na podlagi vseh preučenih poročil ni ugotovila niti toženka. Toženka izpostavlja tudi tožnikovo izjavo, da nima nobenih izkušenj z bivanjem v azilnem domu, saj se je nahajal dva dni s hrvaško vojsko na prostem, dva dni na policijski postaji v Zagrebu in dva dni v kraju Naduš. Toženka je navedla, da ni njena naloga soditi ravnanje policijskih organov Republike Hrvaške in ponovila, da bo tožnik v skladu z Uredbo Dublin III vrnjen na Hrvaško uradnim osebam Ministrstva za notranje zadeve in z organi pregona niti ne bo prišel v stik.

40. Glede tožbenih očitkov, kdaj je tožnik na Hrvaškem pridobil status prosilca za mednarodno zaščito, toženka pojasnjuje, da iz evidence EURODAC jasno izhaja, da je bil tožnik v evidenco s strani Republike Hrvaške vnesen pod številko 1, kar pomeni, da je tam zagotovo zaprosil za mednarodno zaščito. Dejstvo, da je bila tožnik v evidenco EURODAC vnesen kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški, potrjuje ugotovitev toženke, da je bil tožnik obravnavana v postopku mednarodne zaščite v Republiki Hrvaški kot prosilec za mednarodno zaščito. Poleg tega je iz osebnega razgovora razvidno, da tožnik nima nobenega izmed dokumentov, ki naj bi jih podpisoval brez tolmača in naj bi dovoljevali, da se lahko v Republiki Hrvaški zadrži 24 ur, saj jih je sam vrgel stran. Ne glede na to, ali je tožnik bil seznanjen z vsebino "lista" ali ne, ni sporno, da ga je obravnavala hrvaška policija, kjer je imel dve možnosti, in sicer, da izrazi namero za mednarodno zaščito, ali pa se ga obravnava kot osebo, ki je nedovoljeno vstopila na ozemlje države in jo je treba odstraniti. Ker se je tožnik nato nahajal na Hrvaškem, je moral izraziti namero podati prošnjo za mednarodno zaščito, zato njegovo sklicevanje, da sploh ni vedel, kdaj je pridobil status prosilca za mednarodno zaščito na Hrvaškem, ni točno. V nasprotnem primeru bi ga namreč hrvaška policija vrnila v Bosno in Hercegovino. Tožnikovi izjavi, da je prejel dokument, v katerem je pisalo, da mora državo zapustiti v 24 urah, po mnenju toženke prav tako ni mogoče slediti, saj se je predhodno skliceval na to, da ni imel na voljo pomoči tolmača in zato ni mogel slediti postopku. Ne glede na to, pa to ni stvar konkretnega dublinskega postopka, v katerem se presojajo zgolj sistemske pomanjkljivosti azilnega sistema in sprejema prosilcev ter osebne okoliščine vsakega posebej. Poleg tega to, da tolmač v policijskem postopku ni bil prisoten, po oceni toženke nikakor ne pomeni, da bodo tožniku v primeru, da bo v Republiko Hrvaško vrnjen po dublinskem postopku, kakorkoli kratene pravice oziroma, da ne bo imel dostopa do postopka za priznanje mednarodne zaščite. Osebe, ki so Republiki Hrvaški predane v dublinskem postopku, sprejmejo uradne osebe Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške in so nastanjene v sprejemni center. V postopku imajo poleg vseh pravic prosilcev vsekakor zagotovljenega tudi tolmača. 41. Glede tožbenih očitkov, ki so povezani s tem, da tožnik naj ne bi zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški, toženka izpostavlja tudi sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 173/2023 iz 23. 8. 2023. Toženka zavrača vse očitke v zvezi s t. i. opravičevanjem ravnanja hrvaških policistov in te tožnikove navedbe oziroma njegove pooblaščenke ocenjuje kot skrajno neprimerne.

42. Toženka je še pojasnila, da je sledila sodni praksi naslovnega sodišča (sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 906/2022-15 z 8. 7. 2022) in izpostavila, da iz tožnikove izjave na osebnem razgovoru izhaja, da v času bivanja na Hrvaškem ni imel nobenih težav z drugimi uradnimi osebami.

43. Toženka je še izpostavila, da je pridobila zagotovilo, da Republika Hrvaška v skladu s petim odstavkom 20. člena Uredbe Dublin III sprejema odgovornost za obravnavo tožnika. V odgovoru Republike Hrvaške je razvidno tudi individualno zagotovilo, da bo tožnik sprejet v sprejemni center, ki zadostuje oziroma sledi Evropskim standardom za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito.

44. Toženka v zvezi z v tožbi navedenimi sodbami tujih sodišč pojasnjuje, da se ne sme posploševati sodb tujih sodišč v specifičnih zadevah na vse postopke, saj je vsak postopek treba obravnavati individualno. Ponavlja, da bo tožnik Republiki Hrvaški predan v postopku mednarodne zaščite uradnim osebam pristojnega ministrstva Republike Hrvaške in ne v policijskem postopku policiji Republike Hrvaške, zato je sklicevanje na vire o različnih ravnanjih v policijskem prehodnem postopku povsem brezpredmetno. Toženka je v izpodbijanem sklepu podrobneje opisala postopek sprejema dublinskih povratkov v Republiko Hrvaško. Iz javno dostopnih poročil je zaključila, da so dublinskim povratnikom osnovni pogoji sprejema zagotovljeni in pri tej ugotovitvi vztraja. Preučila je številne informacije o obravnavi oseb, ki so v dublinskem postopku vrnjene v Republiko Hrvaško in ugotovila, da ni utemeljenega razloga za sum, da bo tožnik ob vrnitvi v Republiko Hrvaško kakorkoli oviran pri dostopu do postopka mednarodne zaščite ali izpostavljena nečloveškemu oziroma poniževalnemu ravnanju, kar je obširno obrazložila v izpodbijanem sklepu in ugotovitve tudi podkrepila s številnimi zanesljivimi viri. Toženka je ponovno izpostavila izjavo tožnika iz opravljenega osebnega razgovora, iz katere je razvidno, da lastne izkušnje z bivanjem v azilnem domu ni imel in da ni imel stika z drugimi uradnimi osebami.

45. Toženka v zvezi s tožbenim očitkom, ki se nanaša na t. i. "push back-e" (sodba nizozemskega sodišča z dne 13. 4. 2022), pojasnjuje, da se je do konkretnega vira opredelila, vendar v smislu tako imenovanih "push- backov". Ponavlja, da iz navedene sodbe ne izhaja, da se prosilcev v Republiko Hrvaško ne sme več vračati, temveč gre za to, da mora pristojni organ Kraljevine Nizozemske pred vsako predajo osebe Republiki Hrvaški raziskati trenutna dejstva in okoliščine vsakega konkretnega primera. Državni sekretariat mora ugotoviti, ali so prosilci, predani po Uredbi Dublin III, v Republiki Hrvaški vključeni v postopek mednarodne zaščite. Toženka še pojasnjuje, da "resni namigi", da se "push-backi" dogajajo tudi pri osebah, ki jih je država sprejela od drugih držav članic, ne morejo šteti kot nesporna trditev oziroma neizpodbiten dokaz za odločitev, temveč lahko ostane le namig, na podlagi katerega se morebiti lahko naprej raziskuje.

46. Toženka ponavlja, da ima Republika Hrvaška v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, kar pomeni, da imajo prosilci za mednarodno zaščito tam enake oziroma primerljive pravice kot prosilci za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Poleg tega je polnopravna članica Evropske unije, zaradi česar spoštuje evropski pravni red in s tem tudi Uredbo Dublin III. Na podlagi podatkov pridobljenih iz javno dostopnih virov (kot sta poročili AIDA in EUAA, kot navedeno v izpodbijanem sklepu) toženka nima nikakršne podlage za dvom v splošno zagotovilo, pridobljeno s strani Republike Hrvaške, in zato vztraja pri zaključku, da ni sistemskih pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite ali sprejemu v Republiki Hrvaški, zaradi katerih bi bila predaja Republiki Hrvaški nedopustna.

_O sodni presoji_

47. Sodišče je v dokaznem postopku izvedlo vse predlagane dokaze in sicer prebralo listine, ki so v sodnem spisu označene priloga A1, A2, B1, v soglasju z obema strankama štelo za prebrane vse listine spisa toženke št. 2142-2649/2023 in zaslišalo tožnika.

Tožba ni utemeljena.

48. Po presoji sodišča je toženka pravilno zavrgla Prošnjo in odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje in da bo tožnik predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril Uredbe Dublin III odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove Prošnje, zato se sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge izpodbijane odločbe.

49. Prošnjo za mednarodno zaščito lahko pristojni organ s sklepom zavrže kot nedopustno med drugim tudi, če se na podlagi meril, določenih v Uredbi 604/2013/EU, ugotovi, da je za obravnavo prošnje odgovorna druga država članica Evropske unije ali pristopnica k Uredbi 604/2013/EU (četrta alineja prvega odstavka 51. člena ZMZ-1). Države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III (prvi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III).

50. Kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina)2, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno (drugi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III).

51. Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je torej domneva, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv3, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil4 in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca,5 ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje6. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine.7

52. Med strankama ni sporno, da je bil tožnik na Hrvaškem, še preden je v Republiki Sloveniji vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Ni sporno, da je bil tožnik 13. 5. 2023 vnesen v Centralno evidenco EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito s strani Republike Hrvaške in ni sporno, da je Republika Hrvaška na podlagi petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III sprejela odgovornost za obravnavo tožnikov. Toženka je tudi po presoji sodišča pravilno ugotovila, da je na podlagi III. poglavja Uredbe Dublin III za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Republika Hrvaška.

53. Vrhovno sodišče RS je sodbo I Up 173/2023 iz 23. 8. 2023 že zavzelo stališče, na kar pravilno opozori toženka, da za obravnavanje prošnje na podlagi Uredbe Dublin III ni relevantno, ali je ob prihodu na Hrvaško tam vložil namero oziroma prošnjo za mednarodno zaščito ali ne, temveč je relevantno nesporno dejstvo, da je na Hrvaško prišel. V obeh primerih je vzpostavljen položaj odgovornosti Hrvaške, le na drugi pravni podlagi (prvi odstavek 13. člena Uredbe Dublin III). Tudi če bi bile resnične trditve tožnika, da prošnje oziroma namere za mednarodno zaščito na Hrvaškem ni vložil, bi bil tako vzpostavljen položaj iz točke a) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, v katerem bi bila prav tako Hrvaška kot odgovorna država članica dolžna sprejeti tožnika, po sprejemu pa bi bila to prošnjo na podlagi prvega pododstavka drugega odstavka istega člena dolžna tudi obravnavati. Ob upoštevanju nespornega dejstva, da je bil tožnik pred vložitvijo prošnje v Republiki Sloveniji na Hrvaškem, za ugotovitev, da je za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Republika Hrvaška na podlagi meril iz III. poglavja Uredbe Dublin III, zato niso relevantne tožnikove navedbe, da prošnje na Hrvaškem ni vložil. 54. Kot že pojasnjeno, je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici domneva, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine (drugi pododstavek drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III).

55. Neutemeljen je tožbeni ugovor, da naj bi toženka nepravilno ugotovila, da tožnik ni dokazal, da Republika Hrvaška nima sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III.

56. Vrhovno sodišče RS je že večkrat pojasnilo (na primer sodba I Up 155/2023 z dne 21. 6. 2023), da je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici ugotovitev, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali / in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Kot že poudarjeno, pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusu begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Tako so, ko ni zagotovil, da bo glede na glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje.

57. Domneva, da se države članice spoštujejo temeljne oziroma človekove pravice, je izpodbojna, zato je v takih primerih pristojni organ dolžan presoditi obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici; če te nevarnosti ne more izključiti, pa mora od druge države članice pridobiti posebna zagotovila, da do kršitve pravice ne bi prišlo. Tako Sodišče Evropske unije kot Vrhovno sodišče RS sta že sprejeta stališče, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določeno skupino oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov.8

58. V obravnavani zadevi ni sporno, da bo tožnik v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito in ne kot tujec. Glede na navedeno je po presoji sodišča za ugotavljanje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito.

59. Drži tožbena ugotovitev, da tožnikova subjektivna izkušnja, če je vse zatrjevano res (da je bi s strani hrvaških organov pretepen, da je moral ob vojakih stati moker, zunaj na meji, da so mu bile zaplenjene njegove stvari (mobitel in denar), da mu ni bil omogočen tolmač ter da je ves postopek potekal v hrvaškem jeziku), omogoča zaključek, da hrvaški organi s tujci, ki se nelegalno nahajajo na teritoriju Hrvaške, ravnajo nečloveško in poniževalno. Glede na povzeta materialnopravna stališča in stališča Vrhovnega sodišča RS, pa ravnanje hrvaških policistov (in vojakov) s tujci, tudi če je resnično táko, kot ga zatrjuje tožnik, ne dokazuje ovir za predajo tožnika Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III. Zato ni relevantno tožbeno zatrjevanje, da je z vidika tožnika, ki ne loči med policijskim postopkom in azilnim postopkom, nepomembno, da bo v primeru vrnitve obravnavan v azilnem in ne v policijskem postopku, saj je slabo izkušnjo in s tem nezaupanje v ravnanje Hrvaških organov, že pridobil. 60. Tožnik ne izpodbija na podlagi tožnikovih izjav, s strani toženke ugotovljenega v bistvenem: da je bil tožnik v Republiki Hrvaški 6 dni, da ga je prijela hrvaška policija v deževnem dnevu, ko je moral prečkati reko ter je bil posledično moker do kosti, ob prijetju pa je moral zunaj, na terenu, moker počakati dva dna, da so ga tretji dan hrvaški policisti pripeljali v glavno mesto Hrvaške, v Zagreb, kjer je ostal eno noč na policijski postaji, kjer je moral dati prstne odtise, dobil hrano, nato pa je odšel do železniške postaje in se odpeljal v kraj Naduš, iz katerega je imel namen vstopiti v Republiko Slovenijo; da ga je na železniški postaji ponovno prijela hrvaška policija, ga pretepla, ko jim je pokazal papir, ki ga je dobil za bivanje na območju Republike Hrvaške, ga odpeljala nazaj na policijsko postajo, kjer jih je bilo približno 20 v majhni sobici in vsem zaplenila mobitele in denar; da ga je policija je vrnila nazaj v Zagreb. Toženka je pravilno glede na izjavo tožnika povzela, da je bil tožnik prva dva dni s hrvaško vojsko na prostem, potem dva dni na policijski postaji v Zagrebu, kjer je imel posteljo ter še dva dni v kraju Naduš, kjer postelje ni imel in je spal na tleh. Ni sporno, da tožnik v azilni dom po lastni želji ni šel. Pravilno je glede na navedeno toženka ocenila, da je tožnik v zvezi z ravnanjem policistov in vojakov opisoval le dogodke, ki so se zgodili v zvezi z njegovim ilegalnim vstopom v Republiko Hrvaško, ko je imel status tujca in ne status prosilca za mednarodno zaščito. Sam celo zanika, da bi vložil namero oziroma prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški, kar pa je, kot že navedeno za tožnikovo predajo na podlagi Uredbe Dublin III, nerelevantno. S strani tožnika ni prerekana ugotovitev toženke, da tožnik v azilni dom ni bil nastanjen in, da po končanem postopku na policijski postaji, stika s hrvaškimi policisti ni imel, prav tako pa ni imel stika z uradnimi osebami, pristojnimi za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito, saj po svoji volji niti ni odšel do sprejemnega centra, kjer bi imel pravico do namestitve. Zato je tožbeni ugovor, da je moral tožnik spati na tleh neutemeljen, saj se je tožnik po lastni izjavi za to odločil sam in namestitev v sprejemnem centru sam zavrnil. Neutemeljen pa je tudi tožbeni ugovor, da toženka ni časovno umestila ravnanja organov glede na 13. 5. 2023. Tožnik po lastni volji ni šel v sprejemni center, ki mu je bil, kar ni sporno, ponujen, zato vsa ravnanja policistov zoper tožnika, ki so posledica tožnikove odločitve, da ne gre v sprejemni center, ne dokazujejo sistemskih pomanjkljivosti azilnega postopka na Hrvaškem.

61. Tudi po presoji sodišča je pravilna ocena toženke, da tožnikove navedbe o ravnanju hrvaških policistov in vojakov, ki se nanašajo na prečkanje hrvaško - bosanske meje in na njegovo nadaljnjo policijsko obravnavo, ko je imel status tujca, tudi če so resnične, skupaj s predloženimi poročili nevladnih organizacij, različnimi članki ter mnenji in sodnimi odločbami nižjih sodišč drugih držav v posameznih primerih, do katerih vseh se je v opredelila toženka v izpodbijani odločbi, ne izkazujejo tehtnih razlogov niti za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, niti drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali o njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Takšne ugotovitve pristojnih evropskih organov (npr. organov EU, ESČP, UNHCR) pa niso znane niti Upravnemu sodišču RS.

62. Sodišče pojasnjuje, da so obveznosti odgovorne države članice po Uredbi Dublin III naslednje: (a) pod pogoji iz členov 21, 22 in 29 sprejeti prosilca, ki je vložil prošnjo v drugi državi članici; (b) pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti prosilca, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje; (c) pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti državljana tretje države ali osebo brez državljanstva, ki je umaknila prošnjo, ki se obravnava, in podala prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje; (d) pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti državljana tretje države ali osebo brez državljanstva, katere prošnjo je zavrnila in ki je podala prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje (prvi odstavek 18. člena Uredbe Dublin III). V primerih, ki spadajo v področje uporabe odstavka 1(a) in (b), odgovorna država članica obravnava ali dokonča obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je podal prosilec (drugo odstavek 18. člena Uredbe Dublin III.

63. Ni sporno, da je bil tožnik v Republiki Hrvaški vnesen v EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito, zaradi česar je Republika Slovenija zaprosila Republiko Hrvaško na podlagi b točke prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III. Sodišče poudarja in ponavlja, da se postopek vodi na podlagi Uredbe Dublin III, v kateri so določena merila in mehanizmi za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva. Torej je bistvo tega postopka, da se določi odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Zatrjevanje tožnika, da na Hrvaškem ni podal prošnje za mednarodno zaščito, kot že navedeno ni pomembno, ni pa niti prepričljivo, saj tožnik po eni strani sam trdi, da ni vedel, v katerem postopku je in zakaj je moral dati odtise (torej po logičnem sklepanju ni mogel vedeti niti, da je vložil prošnjo oz. namero), pri čemer ni sporno, da je tožnik vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji.

64. Kot izhaja iz 18. člena Uredbe Dublin III, je na podlagi določbe prve alineje prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III je odgovorna država članica dolžna pod pogoji iz členov 21, 22 in 29 sprejeti prosilca, ki je vložil prošnjo v drugi državi članici, torej niti ni nujno, da bi prosilec vložil prošnjo v odgovorni državi članici. Obveznosti odgovorne države članice pa so različne glede na to, v katerih fazi se nahaja postopek s prošnjo za mednarodno zaščito v odgovorni državi članici. Odgovorna država članica je namreč dolžna (i) obravnavati ali dokončati obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je prosilec vložil v drugi državi; ali (ii)obravnavati ali dokončati obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito prosilca, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje (vse prvi pododstavek drugega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III). Obveznost odgovorne države članice je v primeru: (i) da gre za državljana tretje države ali osebo brez državljanstva, ki je umaknila prošnjo, ki se obravnava, in podala prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje; ali (ii)državljana tretje države ali osebo brez državljanstva, katere prošnjo je zavrnila in ki je podala prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje, da: (i)zagotovi, da ima prosilec pravico zahtevati dokončanje obravnave njegove prošnje (če je država članica potem, ko je prosilec prošnjo umaknil, njeno obravnavo prekinila pred sprejetjem vsebinske odločitve na prvi stopnji); (ii)zagotovi, da lahko prosilec vloži novo prošnjo za mednarodno zaščito, ki ne bo obravnavana kot naknadna prošnja, kot je določeno v Direktivi 2013/32/EU (vse drugi pododstavek drugega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III).

65. Kot že pojasnjeno, je pravilna odločitev toženke, da je na podlagi b alineje prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito Republika Hrvaška. Na podlagi drugega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III je torej Republika Hrvaška dolžna obravnavati ali dokončati obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Zato ni utemeljena pavšalna tožbena navedba, da sploh ni jasno ali bo moral tožnik na Hrvaškem ponovno podati prošnjo za mednarodno zaščito, če Hrvaška šteje, da se šteje njegova prošnja za umaknjeno. Bistveno namreč je, da so obveznosti Republike Hrvaške v zvezi s tožnikovo predajo na podlagi Uredbe Dublin III jasno določene v 18. členu Uredbe Dublin III, kot povzeto predhodno. Tožnik pa niti ne zatrjuje, da obveznosti Republike Hrvaške v zvezi s tožnikovim postopkom, določene v 18. členu Uredbe Dublin III, Republika Hrvaška ne bi izpolnila oziroma izpolnjevala. Obstoj sistemskih pomanjkljivosti azilnega postopka namreč utemeljuje, kot že navedeno, s policijskim ravnanjem ob nezakonitem prehodu meje in v policijskem postopku ter poročili organizacij, članki ter sodbami drugih nacionalnih sodišč, do katerih vseh, tudi s strani tožnika v tožbi ponovno izpostavljenih, a že v upravnem postopku predloženih informacij in dokazov, se je v celoti in popolno opredelila že toženka v izpodbijanem sklepu. Toženka je tudi po presoji sodišča pravilno ugotovila, da tožnik ni dokazal sistemskih pomanjkljivosti azilnega postopka v Republiki Hrvaški.

66. Republika Hrvaška je dolžna na podlagi Uredbe Dublin II dokončati obravnavanje tožnikove prošnje (prvi pododstavek 2. člena Uredbe Dublin III), oziroma v primeru umika prošnje, zagotoviti dokončanje postopka oz. zagotoviti, da tožnik lahko vloži novo prošnjo za mednarodno zaščito, ki ne bo obravnavna kot naknadna prošnja, določena v Direktivi 2013/32/EU (drugi odstavek 18. člena Uredbe Dublin III). Odveč je pojasnilo, da se bo tožnik sam odločil ali bo vložil (ponovno) prošnjo v Republiki Hrvaški ali ne. Sodišče še pripominja, da upoštevajoč povzeto materialnopravno podlago in že zavzetih stališč Vrhovnega sodišča RS, tožnikova želja, da njegovo prošnjo za mednarodno zaščito obravnava Republika Slovenija, ni razlog, da prošnjo obravnava želena država članica, niti ne predstavlja ovire za tožnikovo predajo Republiki Hrvaški po Uredbi Dublin III. Sodišče ponavlja, da tožnik na podlagi Uredbe Dublin III ne more izbirati države članice, ki naj obravnava njegovo prošnjo za mednarodno zaščito. Zato niso relevantne izjave tožnika, čeprav sodišče tožniku v tem delu verjame, da je zaradi ravnanj policistov in vojakov na Hrvaškem, izgubil zaupanje. Tožnikove izjave, da bi želel ostati v Sloveniji in da se ne želi vrniti v Republiko Hrvaško, sodišče sicer sprejema, a hkrati pojasnjuje, da so za postopek določitve odgovorne države članice za odločanje o tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito, kot že navedeno, irelevantne, ker si tožnik ne more izbirati države, ki bo odločala o njegovi prošnji za mednarodno zaščito. Kot že pojasnjeno države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III (prvi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III). Tožnikova želja, da prošnje ne obravnava Republika Hrvaška torej ni razlog za to, da odgovorna država članica ne bi obravnavala njegove prošnje za mednarodno zaščito. Oviro za predajo po Uredbi Dublin III, kot že večkrat navedeno, predstavljajo sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka iz drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III in okoliščine, zaradi katerih bi predaja prosilca lahko predstavljala kršitev 3. člena EKČP, ki pa ji tudi po presoji sodišča, tožnik ni dokazal. 67. Neutemeljen je tudi tožbeni očitek, da se toženka naj ne bi opredelila do odločb drugih evropskih sodišč, ki se nanašajo t.i. "push backe". Iz izpodbijane odločbe namreč jasno razvidno, da se je toženka opredelila do vseh predloženih dokazov. Je pa dokaze, ki se nanašajo na "push back" tudi po presoji sodišča pravilno ocenila kot táke, ki ne dokazujejo sistemskih pomanjkljivosti azilnega postopka na Hrvaškem.

68. Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da dejstvo, da je Hrvaška sprejela odgovornost za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito, ne pomeni, da bo tožnik dejansko imel zagotovljen dostop do azilnega postopka in da obstaja verjetnost, da bi v primeru vrnitve na Hrvaško, tožnik postal žrtev nezakonitega vračanja v Bosno in Hercegovino. Kot je razvidno iz zgornje obrazložitve, je toženka tudi po presoji sodišča pravilno ugotovila, da ne obstoji utemeljena domneva, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah niti s tem, da bi obstajala sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka, ki bi povzročile, da bi bil tožnik nezakonito vrnjen v Bosno in Hercegovino. Toženka je tudi po presoji sodišča pravilno ugotovila tudi, da tožnik v primeru, da bo tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito obravnavala Republika Hrvaška, ne bo podvržen nehumanemu ravnanju v nasprotju s 3. členom EKČP. 69. Republika Hrvaška je sprejela obravnavo tožnika na podlagi petega odstavka 20. člen Uredbe Dublin III, ki določa, da prosilca, ki je prisoten v drugi državi članici brez dokumenta za prebivanje ali ki tam vloži prošnjo za mednarodno zaščito po umiku svoje prve prošnje, podane v drugi državi članici med postopkom določanja odgovorne države članice, država članica, v kateri je bila najprej vložena ta prošnja za mednarodno zaščito, ponovno sprejme pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 z namenom dokončanja postopka določanja odgovorne države članice. Glede na to, da se šteje, da je tožnik prošnjo v Republiki Hrvaški umaknil, je Republika Hrvaška na podlagi drugega pododstavka drugega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III dolžna zagotoviti, da ima tožnik pravico zahtevati dokončanje obravnave njegove prošnje ali vložiti novo prošnjo za mednarodno zaščito, ki ne bo obravnavana kot naknadna prošnja, kot je določeno v Direktivi 2013/32/EU. Tožnik pa niti ne zatrjuje toliko manj dokaže, da te obveznosti iz drugega pododstavka drugega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III Republika Hrvaška naj ne bi izpolnila.

70. Neutemeljena je tudi v tožbi uveljavljena kršitev, da toženka naj ne bi upoštevala sodb nemških sodišče (z dne 2. 9. 2022, 8. 5. 2023 in 24. 5. 2023), saj je iz obrazložitve razvidno, da se je do vseh jasno in popolno opredelila. Tožnikovo nestrinjanje z dokazno oceno toženke, ob odsotnosti zatrjevanja morebitnih kršitev v zvezi z dokazno oceno, namreč tožbenega ugovora ne utemeljuje.

71. Sodišče je na podlagi obrazloženega po ugotovitvi, da je po pravilnem postopku izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

1 Amnesty international report - CROATIA 2021, 2022; Evidence that asylum seekers are facing human rights violations in Croatia is now incontestable, says new study, 22. 7. 2022; AIDA - Country Report: Croatia 2021 update, 6. maj 2022; CROATIA CONDEMNED FOR SYSTEMIC ABUSE OF MIGRANTS, 14. april 2022; Po razkritju pretepanja prebežnikov: kako je s tem povezana Slovenija, 7. oktober 2021; Križev pot prebežnikov čez Balkan, 25. januar 2021; The Netherlands: District Court held that Dublin transfer to Croatia should be considered In light of the expulsion risks contrary to Art 4 Charter and Art 3 ECHR, 13 april 2022; Sodišče: zavračanje migrantov in njihovo vračanje v Slovenijo je nezakonito, 21. januar 2021; S B. and Others v Croatia (Application No. 18810/19), 29. maj 2020; M.H and Others v Croatia (Application No. 43115/18) (No.2), 27. marec 2020; Hrvatska jednim izbjeglicama pomaže, a druge nasilno tjera s granice, 30. april 2022; Odbor Sveta Evrope obtožil Hrvaško hudih zlorab prebežnikov; Hrvaški policisti so mi vzeli čevlje in me nagnali nazaj v Bosno. Bos sem hodil 25 kilometrov 17. oktober 2021; Hrvaška policija obtožena kraje in nasilnega zavračanja afganistanskih beguncev, 31. avgust 2021; ZN prejeli verodostojne navedbe o nasilju hrvaških policistov nad prebežniki, 20. julij 2021; Spolno nasilje hrvaškega policista na meji: prosilki za azil grozil z nožem, 7. april 2021; Swiss refugee council - Situation of asylum seekers and beneficiaries of protection with mental health problems in Croatia - Summary of the Report published in December 2021; VG Braunschweig 2. Kammer, Beschluss vom 25.02.2022, 2 B 27/22,ECLI: DE:VGBRAU N:2022: 0225.2 B27.22.00, GermanyVerwaltungsgericht, 25. 1. 2022; Netherlands. Council of State [Afdeling Bestuursrechtspraak van de Raad van State], Applicant v State Secretary for Security and Justice (Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid), 202104072/1/V3, 13. 4. 2022. 2 Glasi se: "Nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju." 3 V tem smislu Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v sodbi N. S. (združeni zadevi C-411/10 in C-493/10) z dne 21. 12. 2011 (85. točka). 4 Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev). 5 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev). 6 C-411/10 (88. točka). 7 Prav tam, 94. točka. 8 Glej npr sodbe Sodišča Evropske unije v združeni zadevi Aranyosi in Caldararu proti Generalstaatsanwaltschaft Bremen (C-404/15 in C-659/15) z dne 5. 4. 2016 in v združenih zadevah C-297/17, C-318/17, C 319/17 in C-438/17 z dne 19. 3. 12019 in sodne odločbe Vrhovnega sodišča RS I Up 250/2016 z dne 16. 11. 2016. I Up 309/2016 z dne 6.9.2017 in I Up 245/2022 z dne 24. 11. 2022.