Jedro

Prosilec, ki želi izpodbiti domnevo, da vse države članice spoštujejo pravo EU in zlasti človekove pravice, ki jih to pravo priznava, mora predložiti elemente, s katerimi dokazuje obstoj utemeljenih razlogov, da druga država članica zanj ni varna, ker obstaja tveganje, da bo v njej izpostavljen nečloveškemu ravnanju. Na prosilčeve navedbe in predložene dokaze se mora pristojni organ odzvati in na podlagi dostopnih informacij (določene kvalitete) preveriti delovanje azilnega sistema v sprejemni državi članici. To tudi pomeni, da ugotavljanje sistemskih pomanjkljivosti kot ovire za predajo prosilca drugi državi članici zahteva ugotavljanje okoliščin, povezanih s splošno ureditvijo in izvajanjem azilnega postopka ter z zagotavljanjem pogojev za sprejem prosilcev za azil v odgovorni državi članici, in na njih utemeljenega obstoječega stanja azilnega sistema v sprejemni državi članici. V tem pogledu torej ne gre za navajanje in dokazovanje bodočih negotovih dejstev.

Za ugotavljanje sistemskih pomanjkljivosti, relevantnih za pritožnikovo obravnavo v Republiki Hrvaški, so pomembne okoliščine, ki so povezane z njegovim trenutnim položajem in se nanašajo na delovanja hrvaškega azilnega sistema z vidika oseb, ki so prosilci za azil in jih Republika Hrvaška ponovno sprejme, ne pa okoliščine ravnanja hrvaške policije z nezakonitimi migranti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbo, vloženo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-2649/2023/16 (1222-19) z dne 28. 9. 2023. S tem sklepom je navedeni organ na podlagi določb Uredbe Dublin III1 zavrgel tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito, ki je Republika Slovenija ne bo obravnavala, saj bo tožnik v tem navedenem roku predan Republiki Hrvaški kot odgovorni državi članici.

2. V obrazložitvi sodbe je prvostopenjsko sodišče kot pravilne potrdilo ugotovitve toženke, da so podane okoliščine, zaradi katerih je za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Republika Hrvaška, ki je potrdila njegov ponovni sprejem. Pritrdilo je tudi stališču, da za predajo ni ovir, saj v Republiki Hrvaški ni sistemskih pomanjkljivosti na področju sprejema prosilcev za azil in obravnavanja njihovih prošenj, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije (v nadaljevanju Listina EU). Na navedeno ne more vplivati pretekla tožnikova izkušnja s hrvaško policijo, ki sicer ob predpostavki resničnosti njegovih navedb (da je bil s strani hrvaških organov pretepen, da je moral ob vojakih stati moker zunaj na meji, da so mu bile zaplenjene stvari (mobitel in denar), da mu ni bil omogočen tolmač in je ves postopek potekal v hrvaškem jeziku), omogoča zaključek, da hrvaški organi s tujci, ki se nelegalno nahajajo na ozemlju Hrvaške, ravnajo nečloveško in poniževalno. Vendar pa v zadevi ni sporno, da tožnik na Hrvaško ne bo predan kot tujec ampak kot prosilec za mednarodno zaščito v okviru dublinskega postopka, zato navedeno ravnanje hrvaških organov ne dokazuje ovir za predajo tožnika na podlagi Uredbe Dublin III.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper sodbo vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbi, podredno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožnik navaja, da je nelogično, da bi moral, še preden je vrnjen na Hrvaško, dokazovati, da obstojijo pomanjkljivosti, ki predstavljajo kršitev 4. člena Listine EU. Poudarja, da je lahko povedal le o svojih dosedanjih izkušnjah s hrvaškimi organi, ne more pa podajati navedb v zvezi s tem, kar naj bi se šele zgodilo. Dokazovanje negotovega bodočega dejstva predstavlja zanj prehudo dokazno breme.

7. Navedeni očitek, da je bil pritožnik dolžan dokazovati neobstoječa dejstva, ni utemeljen.

8. Sodišče Evropske Unije (SEU) v svojih odločbah redno poudarja, da so države članice, vključno z nacionalnimi sodišči, na podlagi 4. člena Listine EU dolžne opustiti predajo odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici predstavljajo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen dejanski nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo.2 Zato mora sodišče, ki odloča o pravnem sredstvu zoper odločbo o predaji in ima na voljo elemente, ki jih je predložil prosilec z namenom dokazovanja obstoja take nevarnosti, na podlagi objektivnih, zanesljivih, natančnih in ustrezno posodobljenih elementov ter ob upoštevanju standarda varstva temeljnih pravic preučiti resničnost sistemskih pomanjkljivosti.3

9. Po navedenem mora prosilec, če želi izpodbiti domnevo, da vse države članice spoštujejo pravo EU in zlasti človekove pravice, ki jih to pravo priznava, predložiti elemente, s katerimi dokazuje obstoj utemeljenih razlogov, da druga država članica zanj ni varna, ker obstaja tveganje, da bo v njej izpostavljen nečloveškemu ravnanju. Na prosilčeve navedbe in predložene dokaze se mora pristojni organ odzvati in na podlagi dostopnih informacij (določene kvalitete) preveriti delovanje azilnega sistema v sprejemni državi članici. To tudi pomeni, da ugotavljanje sistemskih pomanjkljivosti kot ovire za predajo prosilca drugi državi članici zahteva ugotavljanje okoliščin, povezanih s splošno ureditvijo in izvajanjem azilnega postopka ter z zagotavljanjem pogojev za sprejem prosilcev za azil v odgovorni državi članici, in na njih utemeljenega obstoječega stanja azilnega sistema v sprejemni državi članici. V tem pogledu torej ne gre za navajanje in dokazovanje bodočih negotovih dejstev.

10. Tako je tudi pritožnik nasprotoval svoji predaji Republiki Hrvaški z zatrjevanjem obstoja sistemskih pomanjkljivosti tamkajšnjega azilnega sistema, ki jih je utemeljeval s policijskim obravnavanjem ob njegovem nezakonitem prehodu meje in v policijskem postopku ter s poročili organizacij, članki in sodbami drugih nacionalnih sodišč. Do teh se je opredelila že toženka v izpodbijanem sklepu, kot izhaja iz sodbe (7. in 14. točka obrazložitve) med drugim s sklicevanjem na poročilo AIDA z dne 22. 4. 2022 (po njenih ugotovitvah bistveno drugače ne navaja niti zadnje poročilo iz junija 2023)4 in Agencije EU za azil. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovitve toženke potrdilo in o tem v sodbi navedlo obširne in prepričljive razloge. Pri tem je izhajalo iz stališča, da so za ugotavljanje sistemskih pomanjkljivosti, relevantnih za pritožnikovo obravnavo v Republiki Hrvaški, pomembne okoliščine, ki so povezane z njegovim trenutnim položajem in se nanašajo na delovanja hrvaškega azilnega sistema z vidika oseb, ki so prosilci za azil in jih Republika Hrvaška ponovno sprejme, ne pa okoliščine ravnanja hrvaške policije z nezakonitimi migranti. Ob takem izhodišču je sodišče prve stopnje ocenilo pritožnikove navedbe in pritrdilo ugotovitvi toženke, da je glede ravnanja policistov in vojakov opisoval le dogodke, ki so se zgodili v zvezi z njegovim ilegalnim vstopom v Republiko Hrvaško, ko je imel še status tujca in ne status prosilca za mednarodno zaščito, ter kot nesporno ugotovilo, da v azilni dom ni šel po lastni volji, čeprav mu je bil ta ponujen. Poleg tega je zavrnilo tožbeni ugovor, da toženka ni upoštevala sodb drugih evropskih sodišč, ki se nanašajo na tako imenovani "push back", in tudi, da dokazi v zvezi z navedenim ravnanjem hrvaške policije ne dokazujejo sistemskih pomanjkljivosti azilnega postopka na Hrvaškem.

11. Pritožnik sicer pavšalno navaja, da naj bi iz sodb drugih evropskih sodišč izhajalo, da so ustavile vračanje beguncev, ker Republika Hrvaška tudi prosilce za azil redno pošilja nazaj čez zunanjo mejo EU. Vendar to ne zadošča, saj ne trdi, da Republika Hrvaška to brez izvedbe ustreznih postopkov počne tudi s prosilci, ki jih ponovno sprejme v postopku po Uredbi Dublin III. Tako se kot bistvo pritožbenih navedb dejansko izkaže pritožnikovo nestrinjanje z dokazno oceno sodišča, kar pa ne pomeni, da je bil postavljen v položaj, ko mu je bilo naloženo nemogoče dokazno breme, v katerem bi moral dokazovati bodoča dejstva.

12. Na odločitev ne more vplivati pritožnikova trditev, da mu na Hrvaškem v azilnem postopku ni bila zagotovljena pravica do tolmača. Vsaka posamična kršitev namreč še ne pomeni splošne in sistemske pomanjkljivosti azilnega sistema. Tako je SEU že v zvezi s prejšnjo Uredbo (ES) št. 343/2003, ki jo je nadomestila Uredba Dublin III in zato stališče velja tudi zanjo, razložilo, da vsaka kršitev temeljne pravice s strani odgovorne države članice ne vpliva na obveznost drugih držav članic, da spoštujejo navedeno uredbo.5 Pri tem je še pomembno, da zahteva po zagotavljanju dostopa do učinkovitega azilnega postopka v sprejemni državi članici ne pomeni le takega upravnega postopka, ampak je njen neločljivi del tudi učinkovit sodni nadzor. To pomeni, da mora imeti prosilec zoper odločitve, ki se nanašajo nanj, možnost dostopa do sodnega varstva (46. člen Procesne direktive6), v okviru katerega lahko uveljavlja tudi kršitve postopka, kot je npr. opustitev postavitve tolmača, ki je pomemben element za zagotavljanje strankine pravice do izjave. V tej zadevi pa pritožnik, ki je Hrvaško nesporno zapustil že po šestih dneh, ne trdi niti tega, da je bil to zadosten čas za sprejem upravne odločitve o mednarodni zaščiti, kaj šele, da zoper njo ni imel sodnega varstva.

13. Ker torej sistemske pomanjkljivosti niso bile ugotovljene in zato ni mogoče šteti, da pritožniku zaradi predaje grozi kršitev prepovedi mučenja, nečloveškega ali grdega ravnanja, je neutemeljena tudi pritožbena zahteva, da bi morala toženka pridobiti še informacije, kaj se dogaja s prosilci, ki jih Slovenija vrne na Hrvaško, oziroma pridobiti posebna zagotovila glede nadaljnjega pritožnikovega obravnavanja v Republiki Hrvaški.

14. Po obrazloženem in ker ostale pritožbene navedbe niso bistvene, podani pa niso niti razlogi, na katere Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

1 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v en od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev). 2 Npr. zadeva Jawo, C-163/17, sodba z dne 19. marca 2019, točka 85. 3 Prav tam točka 90. 4 Na tej podlagi je bilo ugotovljeno, da prosilci, ki so predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic Evropske unije, niso ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite oziroma pri dostopu do ponovnega postopka in materialnih pogojev za sprejem. 5 Glej zadeva N. S., C-411/10, sodba z dne 21. decembra 2011, točka 82. 6 Direktiva 2013/32/EU Evropskeg parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev).