Jedro

Obe sodišči sta se postavili na pravilno stališče, da morebitni izostanek pojasnilne dolžnosti glede izbranega načina zdravljenja ne pomeni protipravnega ravnanja, ker je bila odločitev za tako zdravljenje v skladu s pravili medicinske stroke in izbrani način zdravljenja ni poslabšal tožnikovega zdravstvenega stanja. Operacija zaradi odstranitve teflonske mrežice bi predstavljala preveliko tveganje zaradi obremenitve z določeno stopnjo smrtnosti in dodatne obolevnosti. Zato je bila za tožnika in njegovo življenje varnejša odločitev za konzervativno zdravljenje, čeprav je to bolj dolgotrajno. Obe sodišči sta na podlagi takih ugotovitev materialnopravno pravilno opozorili, da bi bilo škodo mogoče pripisati takemu, brez pojasnitve ali privolitve izvajanemu zdravljenju, ki pa je bilo v skladu s pravili stroke, le v primeru, če bi privedlo do poslabšanja tožnikovega zdravstvenega stanja, tožnikovo zdravstveno stanje pa se je izboljševalo, čeprav ne v takšni meri, kot je tožnik pričakoval. Pri takem materialnopravno pravilnem stališču ni pravno odločilna okoliščina, ali je pri postoperativnem zdravljenju res prišlo do zanemarjanja dolžne pojasnitve.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju ponovno zavrnilo odškodninski zahtevek, ki ga je tožnik utemeljeval s škodo zaradi zatrjevane medicinske napake in izostanka pojasnilne dolžnosti.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnikova pravočasna revizija proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Obširno povzema potek pravdnega postopka, razloge prve razveljavitvene odločbe sodišča druge stopnje in razloge druge sodbe sodišča prve stopnje. Sodišču prve stopnje očita, da je samo ugotavljalo dejstva, ki se v postopku sploh niso raziskovala. Zatrjevana procesna kršitev se glede na tožnikove razloge nanaša na dogajanje 20.02.1985, torej en dan pred operacijo, saj tožnik graja stališče sodišča prve stopnje, da je izključena možnost, da bi tožena stranka tega dne opustila nadzor tožnikovega zdravstvenega stanja. V zvezi s tem tožnik ponavlja svojo pritožbeno trditev o pomanjkljivi zdravstveni dokumentaciji o dogajanju tega dne in opozarja, da sodna praksa v korist oškodovanca odstopa od pravil o dokaznem bremenu. Po tožnikovem mnenju je zato treba v njegovo korist upoštevati izvedenčeve ugotovitve, da v medicinski dokumentaciji ni našel dejstev, ki bi zanesljivo potrjevala morebitno nevestnost ali malomarnost. Enako po mnenju revizije velja tudi za izvedenčevo ugotovitev, da je do poslabšanja tožnikovega zdravstvenega stanja lahko prišlo 20.02.1985 ali v jutranjih urah 21.02.1985. V nadaljevanju tožnik povzema nekatere izvedenčeve ugotovitve v zvezi s postoperativnim zdravljenjem in med njimi omenja dopuščeno možnost, da je tožena stranka mogoče zanemarila pojasnitev o primernejšem konzervativnem zdravljenju. Izvedencu očita, da ni pojasnil, ali in kdaj je bilo to zdravljenje končano. Revizija opozarja, da je tožnik pričel z zdravljenjem 19.02.1985 in da je postoperativno zdravljenje trajalo vse do 19.11.1999, ko je bil operiran v Beogradu. Rezultat te operacije je izboljšanje tožnikovega zdravja, kar je vse razvidno iz medicinske dokumentacije, ki jo je tožnik predložil na zadnji obravnavi, vendar pa sodišče tega ni ocenjevalo oziroma iz zapisnika ni razvidno, ali je ta dokaz kot nepotreben zavrnilo. Sodišče tudi ni izvajalo dokazov, ki bi utemeljevali zaključek, da ni bistveno, ali je tožena stranka tožniku dovolj pojasnila potrebo po konzervativnem zdravljenju, čeprav je po sodni praksi posledica opustitve pojasnila o morebitnih posledicah operacije odškodninska odgovornost. Sodišče druge stopnje je zaradi potrditve sodbe prve stopnje tudi samo ugotavljalo dejstva, ki se v dokaznem postopku niso raziskovala.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena novega Zakona o pravdnem postopku - ZPP, ki ga je treba v tej pravdni zadevi uporabiti zato, ker je sodišče prve stopnje sodbo izdalo po uveljavitvi novega zakona).

Revizija ni utemeljena.

Tako kot pritožbeno sodišče tudi revizijsko sodišče ugotavlja, da je tožnik v tej pravdni zadevi v postopku na prvi stopnji, v pritožbenem postopku in v ponovljenem postopku na prvi stopnji postopoma dopolnjeval trditveno podlago o zatrjevano škodnem ravnanju delavcev tožene stranke. Že v prvem sojenju je bila zavrnjena njegova trditev, da naj bi bil pri operaciji, med katero so ugotovili izlitje slepiča, narejen napačen operacijski rez in pri tej trditvi tožnik sedaj ne vztraja več. Tožnik je podlago odškodninske odgovornosti tožene stranke utemeljeval tudi s trditvami o opustitvi potrebnega nadzora pred operacijo, o opustitvi pojasnilne dolžnosti, o napačnem postoperativnem zdravljenju in v zvezi z njim tudi o opuščeni pojasnilni dolžnosti. V ponovljenem postopku je bilo pojasnjeno, kaj se je dogajalo dan pred operacijo, torej 20.02.1985. Ob ugotovljenih kliničnih znakih in nejasni diagnozi je sodišče prve stopnje s pomočjo izvedenca medicinske stroke ugotovilo, da je bila strokovno utemeljena odločitev za aktivno opazovanje tožnika in da tudi ni bil opuščen nadzor nad njegovim zdravstvenem stanjem. Zato sta obe sodišču zavrnili njegove nasprotne trditve o napačni presoji trenutka, kdaj je treba izvesti operacijo. Tožnik v reviziji neutemeljeno vztraja pri teh trditvah in pri zatrjevano pomanjkljivi dokumentaciji iz tega obdobja. Njegovo sklicevanje na izvedenčevo stališče, da je do poslabšanja stanja lahko prišlo 20.02.1985 ali v jutranjih urah naslednjega dne, je s pravilnimi razlogi zavrnilo že sodišče druge stopnje, ko je tožnika opozorilo na njegove lastne trditve v pritožbi proti sodbi iz prvega sojenja, da se mu je zdravstveno stanje poslabšalo 21.02.1985. Tega dne dopoldne pa so tožnika tudi že operirali, saj ga žena takrat ob obisku ni več našla v bolniški sobi. Zato ni pravno pomembna okoliščina, pri kateri tožnik vztraja še v reviziji, da naj bi bila medicinska dokumentacija o dogajanju prejšnjega dne pomanjkljiva. Sodišče druge stopnje je s pravilnimi razlogi zavrnilo tudi tožnikove trditve o izostali pojasnilni dolžnosti pred obema operacijama, torej operacijo 21.02.1985 zaradi izlitega slepiča in operacijo 26.02.1985, ko so zaradi popuščanja šivov trebušno steno učvrstili s teflonsko mrežico. Tožnika je opozorilo na njegove lastne trditve iz prve pritožbe o njegovem razgovoru z zdravnikom o načinu izvedbe operacije, pa tudi na dejstvo, da je bilo takrat njegovo življenje ogroženo, obe operaciji pa sta njegovo zdravstveno stanje izboljšali.

Tožnikovi tudi sicer nejasni procesni očitki skušajo izpodbiti dejanske ugotovitve obeh sodišč o dogajanju od sprejema tožnika v bolnico 19.02.1985 do druge operacije 26.02.1985. Ti očitki so neupoštevni, ker so revizijsko sodišče in stranke zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP vezani na tista odločilna dejstva, ki so bila ugotovljena v postopku pred sodiščem prve in druge stopnje.

V drugem delu revizije tožnik obravnava postoperativno zdravljenje. Iz dejanskih ugotovitev obeh sodišč izhaja, da je tožnik po odpustu iz bolnice hodil na preveze in da se mu je operativna rana zacelila leta 1986. V letu 1990 je nad operativno brazgotino prišlo do manjše rane, skozi katero so potem v kosih postopoma nekajkrat odstranjevali teflonsko mrežico. Leta 1993 je bil tožnik operiran zaradi fistul (zagnojenih kanalov) v brazgotini. V zvezi s tem zdravljenjem tožnik v reviziji vztraja, da je bila nepravilna odločitev za konzervativno namesto za operativno zdravljenje in se sklicuje tudi na izvedenčevo mnenje, da je bila morda glede izbranega načina zdravljenja zanemarjena pojasnilna dolžnost. Pri tem tožnik neutemeljeno očita izvedencu, da naj ne bi pojasnil, kdaj je bil tak način zdravljenja zaključen, saj sam istočasno povzema izvedenčevo ugotovitev, da je bilo to zdravljenje zaključeno leta 1996 (odgovor izvedenca na vprašanji pod št. 5 in 12 v mnenju z dne 04.03.1997). Neutemeljen je tudi očitek sodišču, da ni izvajalo dokazov o izostanku pojasnilne dolžnosti pri konzervativnem zdravljenju. Obe sodišči sta se postavili na stališče, da morebitni izostanek te pojasnilne dolžnosti ne pomeni protipravnega ravnanja, ker je bila odločitev za tako zdravljenje v skladu s pravili medicinske stroke in izbrani način zdravljenja ni poslabšal tožnikovega zdravstvenega stanja. Operacija zaradi odstranitve teflonske mrežice bi predstavljala preveliko tveganje zaradi obremenitve z določeno stopnjo smrtnosti in dodatne obolevnosti. Zato je bila za tožnika in njegovo življenje varnejša odločitev za konzervativno zdravljenje, čeprav je to bolj dolgotrajno. Obe sodišči sta na podlagi takih ugotovitev materialnopravno pravilno opozorili, da bi bilo škodo mogoče pripisati takemu, brez pojasnitve ali privolitve izvajanemu zdravljenju, ki pa je bilo v skladu s pravili stroke, le v primeru, če bi privedlo do poslabšanja tožnikovega zdravstvenega stanja, tožnikovo zdravstveno stanje pa se je izboljševalo, čeprav ne v takšni meri, kot je tožnik pričakoval. Pri takem materialnopravno pravilnem stališču ni pravno odločilna okoliščina, ali je pri postoperativnem zdravljenju res prišlo do zanemarjanja dolžne pojasnitve. Zato tudi ni utemeljen očitek, da naj sodišče o tej okoliščini ne bi izvajalo nobenih dokazov. Ne glede na pravkar pojasnjeno pa revizijsko sodišče k razlogom obeh sodišč vseeno dodaja, da je tožnik sam v vlogah omenjal različna stališča zdravnikov, ali bi bilo treba opraviti operacijo npr. kile nad brazgotino, da nasveti o nadaljnjem načinu zdravljenja izhajajo tudi iz medicinske dokumentacije, ki jo je predložil tožnik in jo je vsaj delno povzel izvedenec (druga stran mnenja z dne 04.03.1997). Zato bi bilo težko pritrditi tožnikovi trditvi o izostanku pojasnilne dolžnosti glede izbranega načina zdravljenja.

Tožnikovo revizijsko stališče, da naj bi bilo njegovo konzervativno zdravljenje zaključeno šele z operacijo 19.09.1999 v Beogradu, pomeni nedovoljeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja o trajanju konzervativnega zdravljenja in je tudi v nasprotju s prej pojasnjenimi razlogi. Iz razpravnega zapisnika o zadnji obravnavi, na kateri je tožnik dokumentacijo predložil, jasno izhaja, da jo je sodišče vpogledalo (priloge pod A24-A40), glede na takrat nedoločno uveljavljano trditev, kaj tožnik s to dokumentacijo dokazuje, pa dokazna ocena te dokumentacije tudi ni bila potrebna.

Revizijsko sodišče na podlagi vsega obrazloženega ugotavlja, da sta bili odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka in sodišča druge stopnje o zavrnitvi tožnikove pritožbe materialnopravno pravilni in skladni s prvim odstavkom 170. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, ker je bilo glede na ugotovljene okoliščine dokazano, da so zdravniki tožene stranke v času obeh operacij in tudi med postoperativnim zdravljenjem ravnali tako, kot je bilo treba. Zato je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo tožnikovo neutemeljeno revizijo.