Jedro

Zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine je posledica zaključka, da ni bilo protipravnega ravnanja zdravnikov, saj so neutemeljeni očitki neustrezne operacijske metode, zavlačevanja z operacijo, napačnega postoperativnega zdravljenja in opustitve pojasnilne dolžnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

V tej pravdni zadevi je prvostopno sodišče najprej odločilo s sodbo z dne 18.12.1997 in zavrnilo tožbeni zahtevek, pritožbeno sodišče pa je ugodilo tožnikovi pritožbi in sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo sojenje. V ponovljenem postopku je prvostopno sodišče ponovno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi nepravilnega zdravljenja zdravnikov tožene stranke. Ni bilo protipravnega ravnanja zdravnikov, saj so neutemeljeni očitki uporabe neustreznega operacijskega reza, zavlačevanja z operacijo, malomarnega postoperativnega zdravljenja in opustitve pojasnilne dolžnosti. Proti sodbi se pritožuje tožeča stranka in uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi navaja, da je tožeča stranka predlagala izvedbo dokaza z zaslišanjem tožnikove žene, tožnika in zdravnikov, ki so sodelovali pri tožnikovem zdravljenju. Izvedba teh dokazov bi z gotovostjo pojasnila, da je prišlo pri zdravljenju tožnika do določenih pomanjkljivosti - čiste človeške napake. Izvedenec ni podal mnenja, zakaj se je tožena stranka odločila tožnika operirati dne 21.2.1985 in ne 20.2.1985. Iz zdravniške dokumentacije - operacijskega protokola je razvidna klinična diagnoza - ileus, kar pa ni postavljena oziroma ugotovljena diagnoza pred posegom in stanje bolnika, ki je ocenjeno kot težko. V 3. točki izvedenskega mnenja na vprašanje, kakšne postopke je tožena stranka izvedla pri tožniku dne 20.2.1985, izvedenec svoje sklepanje utemeljuje z dejstvom, da pri nas ni zakona o časovnem vodenju medicinske dokumentacije in nadalje, da v medicinski dokumentaciji ne najde dejstev, kdaj natančno je ugotovljeno pomembno poslabšanje tožnikovega zdravstvenega stanja, ki je narekovalo operacijo. Zakon o evidencah na področju zdravstva določa, da je vodenje evidenc z vpisovanjem podatkov v medicinsko dokumentacijo sestavni del strokovnega medicinskega dela. Podatki, ki se vpišejo v evidenco zdravstvenih storitev se hranijo kot trajni dokumenti. Tožnikova žena bi, če bi sodišče dopustilo izvedbo tega dokaza, sodišču lahko povedala o teh dejstvih. Dne 21.2.1995 je pacient v bolniški v bolniški sobi, v kateri je ležal tudi tožnik, poklical pomoč, ko je opazil, da je tožnikov trebuh povsem nabrekel in plav in da je tožnik v kritičnem stanju. Šele po navedenem klicu so tožnika nemudoma odpeljali in opravili operativni poseg. Tožnikove žene dne 21.2.1985 dopoldne nihče od zdravstvenih delavcev ni seznanil z zdravstvenim stanjem tožnika. Takšno stanje, kot ga je opazil pacient, ni nastalo hipoma. Strokovno bi odgovor o tem, kdaj je pri tožniku prišlo do razlitja slepiča in do posledic razlitja, podal le zdravnik. Ne gre prezreti dejstva, da je zdravnik nujne medicinske pomoči ugotovil, da gre za nujen medicinski primer in tožnika z napotnico in postavljeno diagnozo napotil na zdravljenje v bolnišnico na zdravljenje. V bolnišnici pa bi morali poskrbeti za stalni nadzor, tako da bi lahko takoj zaznali simptome, ki opozarjajo na nujnost takojšnjega ukrepanja. Napačna določitev pravega trenutka zaradi pomanjkljivega nadzora za operativni poseg postane prej ali slej očitna, kar se je v konkretnem primeru tudi dogodilo. Sodišče nekritično sledi izvedenskemu mnenju, ki o odločilnih dejstvih ne ponuja odgovorov, temveč le sklepanja, ki jih v listnih dokazih ni. Celo napako - opustitev pojasnilne dolžnosti pri drugem operativnem posegu, šteje kot korektno ravnanje tožene stranke. Pri tem zanemarja dejstvo, da je pogovor z bolnikom del strokovnega opravila vsakega zdravnika. Sodišče sploh ni ugotavljalo ali je pri tožniku zdravljenje že končano, ali je mogoče govoriti o končnem izidu zdravljenja, niti ni poskušalo najti odgovor na vprašanje, seveda s pomočjo tima izvedencev, ali bi v konkretnem primeru tožena stranka lahko ravnala bolje in drugače. Tožače stranka se je posvetovala z zdravnikom v medicinski ustanovi, ki pa ni želel biti imenovan in je neimenovani zdravnik tožnikov dvom v pravilnost zdravljenja potrdil, tožniku pa tudi povedal, da predstavlja teflonska mrežica, ki jo je tožniku vstavila pri drugi operaciji, tujek, ki ga tožnikov organizem ne sprejme. Takšna ugotovitev bi za toženo stranko pomenila znatno višji strošek postoperativnega zdravljenja, verjetno zaradi napotitve tožnika v drugo zdravstveno ustanovo in s tem razkritja nestrokovno izvedenega zdravljenja tožnika pri toženi stranki. Pritožba ni utemeljena. Tožeča stranka uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, in sicer ga opredeljuje s tem, ko navaja, da prvostopno sodišče v razlogih sodbe ne navaja odločilnih dejstev. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta pritožbena trditev v pritožbi ni konkretizirana in da tožeča stranka v pritožbi ne pojasnjuje, katerih odločilnih dejstev izpodbijana sodba ne obravnava. Pritožba sicer na nekaterih mestih trdi, da se o nekaterih dejstvih izvedenec ni izjasnil in drugje, da sodišče ni ugotavljalo, ali pri tožniku zdravljenje že končano in ni odgovorilo na vprašanje ali bi tožena stranka lahko ravnala bolje ali drugače, kar pa vse spada v sklop ugotavljanja dejanskega stanja. Nobena od naštetih dejstev niso v tej zadevi pravno odločilna, po drugi strani pa so o vseh teh dejstvih v izpodbijani sodbi ustrezni razlogi in so te pritožbene trditve neutemeljene. Uveljavljana kršitev postopka torej ni podana, pritožbeno sodišče pa tudi pri uradnem preizkusu ni ugotovilo kršitev postopka, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti. V primeru zdravniškega posega pri tožniku je tožeča stranka uvodoma zatrjevala medicinsko napako v postopku tožnikovega zdravljenja z operativno terapijo in sicer je trdila, da je bil pri prvi operaciji dne 21.2.1985 opravljen vertikalni oziroma vzdolžni sredinski rez trebušne stene, namesto pravilnega horizontalnega reza, druga napaka pa naj bi bila zavlačevanje oziroma nepravočasnost operativnega posega, zaradi česar je vneti slepič počil, kar je imelo hude posledice. Prvostopno sodišče se je ob pomoči izvedenca kirurške stroke prof. dr. K.M. obširno ukvarjalo z vprašanjem obeh zatrjevanih napak ter zaključilo, da je bila operacija izvedena pravočasno in strokovno in sicer v skladu s pravili medicinske znanosti in stroke ter z ustrezno skrbnostjo. Že v prejšnjem postopku so bila ugotovljena ustrezna dejstva s pomočjo izvedenih dokazov, ki so bili pravilno ocenjeni, neugotovljeno in neocenjeno je ostalo le dogajanje dne 20.2.1985, to je dan pred operacijo. V tej smeri je bil dokazni postopek dopolnjen, tako da je prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi pri obravnavanju pravočasnosti ukrepanja tožene stranke lahko ocenilo strokovno pravilnost ravnanja osebja tožene stranke dne 20.2.1985. V razlogih sodbe je ustrezno pojasnjeno, da je bil tožnik dne 20.2.1985 v bolnici ustrezno opazovan, da je dobil antibiotično terapijo in da so bile opravljene dodatne preiskave. Ne drži pritožbena trditev, da se izvedenec ni izjasnil o tem, zakaj so tožnika operirali šele 21.2.1985 in ne 20.2.1985 in da sodba o tem nima razlogov. Ves potek bivanja tožnika v bolnici od 19.2.1985 dalje je v izpodbijani sodbi ustrezno obrazložen in na podlagi mnenja izvedenca pojasnjeno, da je bilo zaradi ne dovolj jasne diagnoze odrejeno aktivno opazovanje tožnika in dodatne preiskave. Izvedenec je utemeljil pravilnost takega postopka in tudi pojasnil, da je bil tožnik operiran dne 21.9.1985, ker je bilo takrat ugotovljeno, da je slepič perforiral ("počil") in je bila operacija nujna, ker je bila nevarnost operacije manjša kot nevarnost čakanja in nadaljnjega opazovanja rizičnega bolnika. Pritožba poudarja, da v dokumentaciji ni razvidno, kdaj je ugotovljeno pomembno poslabšanje tožnikovega zdravstvenega stanja in trdi, da je to napačno, saj je po tedanjem Zakonu o evidencah na področju zdravstva vodenje evidenc z vpisovanjem podatkov v medicinsko dokumentacijo sestavni del strokovnega medicinskega dela. V kolikor pritožba meni, da pomanjkanje navedenih podatkov že samo po sebi pomeni nepravilnost oziroma nestrokovnost ravnanja tožene stranke, temu ni mogoče pritrditi, saj se posamezne okoliščine oziroma dejstva v zvezi s konkretnim zdravljenjem lahko ugotavlja tudi na drugačen način, v obravnavanem primeru pa v dokumentaciji časovno neopredeljeni zdravniški ukrepi niti niso relevantni za ugotavljanje pravno odločilnih dejstev. Izvedenec dr. K.M. je podal mnenje, da je lahko do pomembnega poslabšanja tožnikovega zdravstvenega stanja lahko prišlo dne 20.2.1985 ali v jutranjih urah dne 21.2.1985, nakar je tožeča stranka v pritožbi sama pojasnila, da je do poslabšanja prišlo dne 21.2.1985. Ob taki trditvi se pokaže neskladnost in neutemeljenost druge pritožbene trditve o pomanjkljivem nadzoru. Prvostopno sodišče je sledeče mnenje izvedenca pravilno ocenilo, da je bil nadzor tožnika dne 20.2.1985 primeren, kar posredno potrujeje tožeča stranka v pritožbi, ko navaja datum poslabšanja tožnikovega zdravstvenega stanja in ko navaja, da je tožnikova žena tožnika obiskovala večkrat na dan, saj bi sicer o morebitnem poslabšanju dne 20.2.1985 nedvomno obvestila zdravstveno osebje. Vse navedeno torej potrjuje pravilnost razlogov izpodbijane sodbe o tem, da ni izkazano nevestno opazovanje tožnikovega stanja in ne napačna presoja pri odločitvi zdravnikov za operativni poseg. Pravilna je presoja prvostopnega sodišča o tem, da ni bilo napačne odločitve pravega trenutka operacije in nadalje, da je bila sama operacija izvedena strokovno, v skladu s splošno priznanimi pravili medicinske znanosti in stroke ter z ustrezno skrbnostjo. Tožeča stranka je začela med postopkom očitati toženi stranki napačno postoperativno zdravljenje. Prvostopno sodišče je ugotovilo neutemeljenost teh očitkov, ob ugotovitvi, da so pri tovrstnih posegih možne komplikacije, ki se jim kljub strokovno neoporečnemu zdravljenju ni mogoče izgoniti. Pritožba v zvezi z zapleti po operaciji navaja, da sodišče nekritično sledi izvedenskemu mnenju, ki pa ne ponuja odgovorov, temveč le sklepanja o dejstvih. Te pritožbene trditve niso konkretizirane, zato nanje ni mogoče odgovoriti, edina konkretna okoliščina je trditev, da predstavlja teflonska mrežica, ki jo je tožena stranka tožniku ustavila pri drugi operaciji, kot sanacijo defekta trebušne stene, tujek, ki ga tožnikov organizem ne sprejme. Izvedenec dr. K.M. je pojasnil potrebnost druge operacije (popuščanje šivov trebušne stene) in pojasnil, da po operaciji obstaja določen riziko infekcije teflonske proteze. Operacija inficirane teflonske mrežice je tvegano početje, obremenjeno z določeno smrtnostjo in obolevnostjo, zato je za življenje bolnika varnejše konzervativno (neoperativno) zdravljenje. Prvostopno sodišče temu izvedenskemu mnenju utemeljeno sledi in ugotavlja pravilnost konzervativnega zdravljenja, proti kateremu tožeča stranka ne navaja relevantnih argumentov, konkretno pa ne navede niti, v čem naj bi bila napaka pri postoperativnem zdravljenju. Navaja pa, da sodišče sploh ni ugotavljalo, ali je pri tožniku zdravljenje že končano, kar pa ne drži, saj je v skladu z izvedenskim mnenjem, da je bilo zdravljenje praktično končano v letu 1996 s celjenjem postoperativnih fistul, sodišče ugotovilo, da se je po zdravniških posegih tožnikovo stanje dejansko izboljšalo, čeprav ne v takšni meri, kot je tožnik pričakoval. V zvezi z morebitnim nadaljnjim operativnim zdravljenjem, pa je izvedenec opozoril na njegovo rizičnost. Končno je v pritožbi ponovljena trditev o opustitvi pojasnilne dolžnosti pri drugem operativnem posegu pri tožniku, ki pa je neutemeljena. Tožnik je v svojem pripravljalnem spisu z dne 22.2.2000 zanikal kakršnokoli obvestilo o njegovi bolezni in načinu ter poteku zdravljenja s strani zdravnika, v prejšnji pritožbi (list. št. 91) pa je navajal, da mu je zdravnik, ki ga je operiral pojasnjeval okoliščine operacije in je imel tožnik celo pripombo na način izvedbe. Prvostopno sodišče zato pravilno ugotavlja le, da tožena stranka ni dovolj pojasnila zdravniških posegov in je zato šlo le za delni izostanek pojasnil oziroma privolitve tožnika. Ker pa je šlo za zdravniški poseg lege artis, bi bilo mogoče pripisati škodo temu posegu v primeru pomanjkljivega tožnikovega pristanka oziroma v primeru pomanjkljivih pojasnil takrat, če bi se zdravstveno stanje tožnika poslabšalo. Ker je zanesljivo ugotovljeno, da se je zdravstveno stanje izboljšalo, saj je kasnejše tožnikovo zdravstveno stanje pomenilo izboljšanje, škode, ki jo zatrjuje tožnik, ni mogoče pripisati delni opustitvi pojasnilne dolžnosti tožene stranke. Tako je treba tudi v tem delu drugačne pritožbene trditve tožeče stranke zavrniti kot neutemeljene. Pritožbeno sodišče torej zaključuje, da je dejansko stanje bilo pravilno in popolno ugotovljeno in da ni bilo nebene potrebe po izvedbi dodatnih dokazov, na katere se sklicuje pritožba in ki jih je prvostopno sodišče pravilno zavrnilo. V zvezi s tem dejanskim stanjem pa je potrebno ugotoviti, da pomeni zavrnitev tožbenega zahtevka pravilno uporabo materialnega prava. Ker tako niso podani pritožbeni razlogi in ker je tudi po uradnem preizkusu izpodbijana sodba pravila, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. čl. ZPP).