Jedro

Določba petega odstavka 12. člena KPDE bi glede na Direktivo Sveta 98/59/ES zakonske dolžnosti delodajalca v primeru odpovedi manjšemu in večjemu številu delavcev iz poslovnega razloga in zahtevo KPDE v prvem in drugem odstavku 12. člena prvenstveno govorila za to, da se nanaša le na primer odpovedi manjšemu številu delavcev. Vendar tudi v primeru ekstenzivne razlage - za primer odpovedi večjemu številu delavcev, to ne bi pomenilo, da je tožena stranka ni spoštovala.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 3. 2009, ugotovitev obstoja delovnega razmerja, za reintegracijo in reparacijo ter povračilo stroškov postopka.

2. Ugotovilo je obstoj poslovnega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, dejstvo, da je tožena stranka izpeljala vse aktivnosti in obveznosti, ki jih v primeru odpovedi večjemu številu delavcu iz poslovnih razlogov določa Zakon o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR, Uradni list RS, št. 42/2002 in nadalj.), ustreznost točkovanja v skladu s sporazumom o kriterijih za določitev preseženih delavcev ter neutemeljenosti tožnikovih očitkov, da je tožena stranka na njegovo delovno mesto razporedila druge delavce.

3. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, med drugim pa obrazložilo tudi, da odpoved ni nezakonita zato, ker tožena stranka delavcev ni obveščala o vseh aktivnostih, ki so povezane z „nastankom in izvrševanjem presežkov,“ in ker delavci niso bili osebno seznanjeni z možnimi načini reševanja svojega položaja, kot to določa peti odstavek 12. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost elektroindustrije Slovenija (v nadaljevanju KPDE, Uradni list Republike Slovenije, št. 108/2005 in nadalj.), saj je sindikat podjetja o celotnem postopku seznanjal članstvo in vse ostale delavce z objavo zapisnikov o posvetovanju na oglasnih deskah, z informiranjem delavcev s strani zaupnikov na sestankih, itd. 4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, v kateri se sklicuje na bistvene kršitve določb postopka iz prvega in drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) in zmotno uporabo materialnega prava. Na zmotno uporabo materialnega prava se sklicuje v zvezi z določbo petega odstavka 12. člena KPDE, po kateri mora delodajalec delavca obveščati o vseh aktivnostih, povezanih z nastankom in reševanjem presežkov delavcev, delavec pa mora biti tudi osebno seznanjen z možnimi načini reševanja njegovega delovno pravnega položaja. Pravica do obveščanja torej pomeni poleg splošnih informacij o vodenju postopka o odpovedi večjemu številu delavcev predvsem informacijo, kdo je na podlagi sprejetih kriterijev uvrščen na seznam preseženih delavcev. Tožnik vse do prejema odpovedi tega ni vedel. Gre za materialno pravico delavcev, ki izhaja tako iz mednarodnih aktov, kot iz zakona, še posebej pa iz panožne kolektivne pogodbe. O trditvi tožnika, da gre za njegovo materialno pravico, se sodišče druge in prve stopnje nista izrekli. V zvezi s kršitvijo 98. člena ZDR je tožnik v pritožbi navajal, da iz dopisa Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje (v nadaljevanju Zavod) z dne 5. 5. 2009 izhaja, da je Zavod prejel obvestilo o kriterijih s prilogo „seznam presežnih delavcev“ dne 9. 2. 2009, odpovedi pa so bile vročene delavcem 2. 2. 2009. Dne 21. 4. 2009 je Zavod sprejel obvestilo, da odpuščanj po sprejetem programu ne bo več. Ta dopis potrjuje, da tožena stranka pred vročitvijo odpovedi Zavoda ni obvestila o sprejetem programu, vključno s seznamom presežnih delavcev. Tožena stranka bi morala najprej obvestiti Zavod, šele po preteku 30-dnevnega roka pa bi lahko podala odpovedi – torej 30 dni po obvestilu, ki ga je Zavod sprejel 9. 2. 2009. V zvezi s temi navedbami se tožnik sklicuje na sodbo Sodišča Evropske unije v zadevi C-188/03 (Irmtraud Junk proti Wolfgangu Kuhnelu), iz katere izhaja, da ima delodajalec pravico odpuščati po koncu postopka posvetovanja, ki je določen v 2. členu Direktive Sveta 98/59/ES z dne 20. 7. 1998 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi s kolektivnimi odpusti (v nadaljevanju Direktiva). Tožnik meni, da je rok 30 dni od pisnega obvestila Zavoda vezan na obvestilo Zavoda o končanem posvetovanju, kar je bilo s strani tožene stranke storjeno 9. 2. 2009, torej je bila odpoved podana prehitro. Tudi o navedbah glede spoštovanja tega roka se pritožbeno sodišče ni izreklo. Prav tako se ni izreklo o pritožbenih navedbah, da mora delodajalec med drugim Zavod obvestiti o kategorijah presežnih delavcev; te kategorije tudi ne izhajajo iz programa z dne 30. 1. 2009. Tudi direktorica tožene stranke je v svoji izpovedi na naroku izrecno navedla točke, ki jih vsebuje program, ki je bil poslan Zavodu; med temi ni kategorij preseženih delavcev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Uradni list Republike Slovenije, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Revident se uvodoma sklicuje na revizijski razlog bistvenih kršitev določb postopka iz prvega in drugega odstavka 339. člena ZPP, ki pa ga v nadaljevanju ne obrazloži. V razlogih revizije sicer nekajkrat omeni, da se pritožbeno sodišče ni izreklo o njegovih pritožbenih navedbah, vendar brez dodatne obrazložitve, ali to predstavlja in zakaj predstavlja eno od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Revizijsko sodišče tako splošnega sklicevanja na ta revizijski razlog zato ni moglo in smelo upoštevati, sicer pa v zvezi s tem pojasnjuje, da se sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe ni dolžno opredeliti do vseh pritožbenih navedb, temveč mora prisoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti (prvi odstavek 360. člena ZPP). Tako tudi izostanek odgovora na nekatere od pritožbenih navedb sam po sebi še ne more predstavljati ene od bistvenih kršitev določb postopka.

8. V zvezi z osrednjim materialnopravnim ugovorom tožnika, da tožena stranka ni spoštovala roka za odpoved pogodbe o zaposlitvi od izpolnitve obveznosti pisnega obvestila Zavoda v skladu s prvim in tretjim odstavkom 98. člena ZDR (oziroma ob upoštevanju Direktive in sodbe Sodišča Evropske unije C-188/03), revizija očitno napačno izhaja iz dejstev, ki pa v konkretni zadevi niso podana, temveč bi se lahko nanašala le na delavce, ki jim je tožena stranka že pred tem odpovedala pogodbe o zaposlitvi. Tožnik namreč izhaja iz tega, da je Zavod prejel obvestilo o kriterijih s priloženim seznamom preseženih delavcev dne 9. 2. 2009, odpovedi pa so bile vročene delavcem 2. 2. 2009. To v tožnikovem primeru ne drži, saj mu je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi dne 24. 3. 2009; to izhaja tako iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi, sklepa o določitvi odpravnine in obvestila (vse z datumom 24. 3. 2009), ter dejstva, da je bil med presežne delavce uvrščen šele ob spremembah in dopolnitvah programa razreševanja preseženih delavcev z dne 30. 1. 2009, ki je bi sprejet 19. 3. 2009 (kar izhaja tudi iz izpodbijane sodbe). Tako je, upoštevajoč le te tožnikove revizijske navedbe, evidentno, da je od obvestila Zavoda, na katerega se tožnik sklicuje (9. 2. 2009), do odpovedi njegove pogodbe, minilo več kot 30 dni. To ni v nasprotju z določbo tretjega odstavka 98. člena ZDR niti v nasprotju z Direktivo. Drugih navedb v zvezi s tem tožnik v reviziji ne navaja. To je treba poudariti (tožnik se namreč v zvezi s predložitvijo pisnega obvestila Zavodu ne sklicuje tudi na kasneje spremenjen program in ne navaja, da bi bilo s tem v zvezi kaj narobe), saj revizijsko sodišče tudi na pravilno uporabo materialnega prava ne pazi po uradni dolžnosti.

9. Protispisna je revizijska trditev, da Zavod ni bil seznanjen s kategorijami preseženih delavcev, to pa naj bi predstavljalo zmotno uporabo materialnega prava (o čemer se pritožbeno sodišče ni izreklo). V zvezi s tem je že sodišče prve stopnje ob povzemanju izpovedi predsednice sindikalne podružnice tožene stranke navedlo, da je prišlo 22. 12. 2008 do dogovora o dveh kategorijah preseženih delavcev, in sicer proizvodnih in proizvodnjo režijskih delavcev, o kategorijah presežnih delavcev pa se je izreklo tudi sodišče druge stopnje (4. stran obrazložitve). Ti dve kategoriji presežnih delavcev izhaja že iz pisnega obvestila sindikatu in Zavodu z dne 17. 12. 2008, in sicer da gre za kategorijo operativnih proizvodnih delavcev (OPD) in kategorijo operativne priprave industrializacije (OPI). Poleg števila zaposlenih v teh kategorijah je navedeno tudi število predvidenih presežnih delavcev. Ob izostanku drugih revizijskih navedb v zvezi s tem revizija tudi v tem primeru ne more biti uspešna.

10. Neutemeljene so revizijske navedbe o nezakonitosti odpovedi, ker tožnik v skladu z določbo petega odstavka 12. člena KPDE ni bil osebno obveščen o vseh aktivnostih, ki so povezane z nastankom in reševanjem preseženih delavcev ter osebno seznanjen z možnimi načinom reševanja njegovega delovno-pravnega položaja. V zvezi s tem se tudi sicer neutemeljeno sklicuje na kršitev zakona oziroma Direktive, saj iz teh predpisov ne izhaja obveznost delodajalca, da bi pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga vsakega delavca obveščal o vseh aktivnostih, itd. Ta obveznost je določena le v navedeni kolektivni pogodbi, iz katere pa (v nasprotju s prvim in drugim odstavkom in delom četrtega odstavka 12. člena KPDE) niti ne izhaja izrecno, da se nanaša tudi na postopek odpovedi večjemu številu delavcev. Peti odstavek 12. člena KPDE določa, da „mora delodajalec delavca obveščati o vseh aktivnostih, povezanih z nastankom in reševanjem presežkov delavcev in da mora biti delavec osebno seznanjen z možnimi načini reševanja svojega delovno pravnega položaja.“ To bi glede na Direktivo, zakonske dolžnosti delodajalca v primeru odpovedi manjšemu in večjemu številu delavcev iz poslovnega razloga in zahtevo KPDE v prvem in drugem odstavku 12. člena prvenstveno govorilo za to, da se določba nanaša le na primer odpovedi manjšemu številu delavcev. Vendar tudi v primeru ekstenzivne razlage - za primer odpovedi večjemu številu delavcev, to ne bi pomenilo, da je tožena stranka ni spoštovala. Sodišče druge stopnje se je pri tem utemeljeno oprlo na izpoved M., predsednica sindikalne podružnice tožene stranke in B., predsednika sveta delavcev tožene stranke o seznanjanju članstva sindikata in vseh ostalih delavcev o aktivnostih v zvezi z nastankom in reševanju presežnih delavcev. V zvezi s tem že iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih je sprejelo tudi sodišče druge stopnje, izhaja, da sta sindikat in svet delavcev posameznim delavcem tudi pomagala in da so ti delavci lahko preverili točkovanje po posameznih kriterijih, že v času, ko jim odpovedi še niso bile vročene, itd. Tudi iz izpovedi direktorice tožene stranke, ki sta ji sodišči druge in prve stopnje sledili, izhaja, da je med toženo stranko, sindikatom ter svetom delavcev obstajal dogovor, da delavcem ne bodo vročali posamičnih obvestil, ker so vse aktivnosti v zvezi z nameravanimi kolektivnimi dopusti potekale preko sindikata in sveta, ki pa sta bila v te postopke (kot izhaja iz dejanskih ugotovitev) aktivno vključena. Upoštevajoč takšne ugotovitve ne gre za kršitev te določbe ali celo nezakonitost odpovedi.

11. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.