Jedro

Četudi tožena stranka o spremembah programa razreševanja presežnih delavcev (oziroma seznama presežnih delavcev) ne bi obvestila Zavoda RS za zaposlovanje, ta okoliščina ne predstavlja kršitve, ki bi povzročila nezakonitosti rednih odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov delavcem, ki so bili uvrščeni na seznam po spremembi programa, s katerim se je skupno število presežnih delavcev znižalo, čeprav se je na seznam poleg prvotnih proizvodnih delavcev uvrstilo še manjše število režijskih delavcev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, ki je zahteval: ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 24. 3. 2009 in ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še traja z vsemi pravicami in obveznostmi, ter vrnitev na delovno mesto „vodja ODS“, ki ga je opravljal pred prenehanjem delovnega razmerja; priznanje obstoja delovnega razmerja ter vpis delovne dobe v delovno knjižico ter prijavo v pokojninsko, invalidsko in zdravstveno zavarovanje za čas od prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo ter obračun plače (pravilno: nadomestila plače) v višini bruto plače, ki bi jo prejel, če bi delal, plačilo davkov in prispevkov in izplačilo neto zneskov plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu za pretekli mesec ter povračilo stroškov postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podredno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, obenem pa naj odloči tudi o pritožbenih stroških. V pritožbi navaja, da je tekom postopka navajal razloge za nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vendar se sodišče prve stopnje o njih ni izreklo, kar je bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. V postopku je bila kršena materialna pravica iz petega odstavka 12. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost elektroindustrije, saj ga tožena stranka ni obveščala o vseh aktivnostih, povezanih z nastankom in reševanjem presežkov delavcev. Tožnik tako ni ničesar vedel o nastalem položaju, zato ni imel možnosti reševati svojega delovnopravnega položaja. Tožena stranka ni nobenega od delavcev obvestila, da je uvrščen na seznam presežnih delavcev. Seznam je bil 19. 3. 2010 spremenjen, o tej spremembi pa delavci niso bili obveščeni, prav tako ne zavod. Že 24. 3. 2009 je tožnik prejel odpoved, v času od 19. 3. 2009 do podaje odpovedi pa tožena stranka tudi ni obvestila zavoda o spremembi programa. Tožena stranka je kršila tudi 98. člen ZDR, saj bi morala Zavod RS za zaposlovanje o sprejemu programa, vključno s seznamom presežnih delavcev, obvestiti pred vročitvijo odpovedi pogodb o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni obrazložilo, če je tožena stranka izpolnila tudi zahtevo iz 98. člena ZDR oziroma zakaj je verjelo izpovedbi direktorice, da je tožena stranka obvestila zavod. Da tožnik, tako kot ostali delavci, ni bil seznanjen, da je na seznamu presežnih delavcev, je potrdila tudi direktorica tožene stranke v svoji izpovedbi na naroku za glavno obravnavo dne 9. 10. 2009, ko je povedala, da so delavci imeli možnost oglasiti se v kadrovski službi po vročitvi odpovedi in ko je še tekel odpovedni rok. Tudi iz izpovedi sindikalne predstavnice M.B. (zaslišana v zadevi opr. št. Pd 24/2009) izhaja, da sindikat delavcev ni posebej obvestil o tem, da so na seznamu presežnih delavcev. Zavod RS za zaposlovanje ni bil obveščen o številu kategorij delavcev, ki jih bo tožena stranka odpustila, kar je v nasprotju z 2. členom Direktive sveta št. 98/59/ES z dne 20. julij 1998 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi s kolektivnimi odpusti. Direktorica tožene stranke je glede točkovanja tožnika pojasnila, da je spadal v kategorijo vodij ODS, ter da so na podlagi programa odpustili sedem vodij ODS. Iz programa to ne izhaja, prav tako pa tožena stranka ni dokazala, da bi se s sindikati dogovorili, da bo večje število kategorij odpuščenih delavcev. Kategoriji sta bili na podlagi izpovedi priče M.B. dve – proizvodni in režijski proizvodni delavci, ni pa izpovedala, da bi se tožena stranka s sindikati posvetovala glede kategorije vodja ODS. Tožnik je glede na dve kategoriji presežnih delavcev prepričan, da ne bi smel biti uvrščen na seznam presežnih delavcev glede na doseženo število točk. Potem ko je prejel seznam presežnih delavcev za režijske proizvodne delavce, je ugotovil, da je na tem seznamu 198 delavcev. Sam je dosegel 110 točk, kar izhaja iz priloge B4. Tožena stranka je dne 19. 3. 2009 spremenila seznam tako, da je postalo presežnih še 25 režijskih proizvodnih delavcev. Od 198 režijskih proizvodnih delavcev je imelo manj točk kot tožnik še 48 delavcev. Torej tožnik ne bi smel biti med presežnimi delavci, saj je bilo v tej kategoriji presežnih le 25 delavcev. Tožena stranka je kot dokaz predložila točkovanje proizvodnih režijskih delavcev v elektronski obliki, zaradi lažjega pregleda pa tožnik prilaga isti dokaz, natisnjen v papirnati obliki, z označbo vseh delavcev, ki so zbrali manj točk kot on. Dokaza s poizvedbami na Zavodu za zdravstveno zavarovanje, ki ga je predlagal tožnik, sodišče ni izvedlo, čeprav bi bilo za popolno ugotovitev dejanskega stanja to nujno. Dejstvo je, da je tožena stranka po 15. 12. 2009 zaposlovala tujce in dajala delavcem tudi individualne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter jih zaposlila na druga, tudi neustrezna delovna mesta. Tudi te delavce bi morala tožena stranka odpustiti skupaj z vsemi delavci, ki so bili točkovani po kriterijih iz programa razreševanja. Tudi glede na to je tožnik skupaj z vsemi točkovanimi delavci diskriminiran. Tožeča stranka je po pooblaščenki na Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije poslala poizvedbe o tem, koliko prijav v obvezno zdravstveno zavarovanje ter sprememb podatkov je bilo s strani tožene stranke v časovnem obdobju od 15. 12. 2008 dalje, vendar odgovora ni prejela, na kar je izrecno opozorila na naroku za glavno obravnavo 23. 3. 2010. Tožena stranka je kršila tako postopkovna pravila, ki izhajajo iz ZDR in kolektivne pogodbe za elektroindustrijo in materialne pravice delavcev pri odpuščanju večjega števila ljudi, ki izhajajo iz mednarodnih pravnih aktov, posebej konvencije MOD št. 158, ter Direktive sveta 98/59/ES z dne 20. 7. 1998 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi s kolektivnimi odpusti, ki v 2. členu med drugim določa obveznosti delodajalca glede obveščanja organa javne oblasti, to pa je pri nas Zavod RS za zaposlovanje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, niti preostalih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi izpodbijane sodbe, ki je ustrezno obrazložena, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP), pa pojasnjuje naslednje: Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, ker je ugotovilo, da je tožena stranka izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga podala zakonito in v skladu z določbami Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). Ugotovilo je, da so obstajali resni in utemeljeni razlogi za odpoved, pri čemer je tožena stranka v postopku podaje odpovedi spoštovala tudi določbe ZDR, ki se nanašajo na odpoved večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov (člen 96 – člen 102 ZDR). Posledično je kot neutemeljene zavrnilo trditve tožnika, da je tožena stranka kršila njegove pravice, ker naj postopka redne odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnega razloga ne bi izpeljala skladno z veljavno delovnopravno zakonodajo. Tožena stranka je dokazala, da je prenehala potreba po delu tožnika na delovnem mestu „vodja ODS“, preverila je možnost zaposlitve pri drugih delodajalcih, izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila podana v predpisanih rokih, tožena stranka pa je tožnika točkovala skladno s kriteriji, za katere se je sporazumela s sindikatom.

Pritožbeno sodišče soglaša z zgoraj navedenimi dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki, ki jih je sodišče prve stopnje podalo v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Tudi po ugotovitvi pritožbenega sodišča je tožena stranka pred podajo izpodbijanih rednih odpovedi pogodb o zaposlitvi spoštovala določbe ZDR, ki se nanašajo na obveznost obveščanja in posvetovanja s sindikatom (97. člen ZDR), na obveznost obveščanja zavoda za zaposlovanje (98. člen ZDR), program razreševanja presežnih delavcev in kriterije za določitev presežnih delavcev (99. člen ZDR, 100. člen ZDR). Neutemeljene so pritožbene navedbe o nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zato, ker naj tožena stranka ne bi pravilno obveščala Zavoda RS za zaposlovanje o teh postopkih, kot ji je to nalagal 98. člen ZDR, v katerem so v naš pravni red implementirane določbe Direktive 98/59/ES, na katero se sklicuje pritožba. Izvedeni dokazi potrjujejo, da je tožena stranka Zavod RS za zaposlovanje že 17. 12. 2008 obvestila o postopku ugotavljanja prenehanja potreb po delu večjega števila delavcev, obvestilu pa priložila tudi kopijo obvestila, namenjenega sindikatu tožene stranke, ki je vseboval razloge za prenehanje potreb po delu delavcev, število in kategorije vseh zaposlenih delavcev in predvidene kategorije presežnih delavcev, predviden rok, v katerih bo prenehala potreba po delu delavcev, pri čemer je tožena stranka Zavod RS za zaposlovanje obvestila tudi o skupnem posvetovanju s sindikatom tožene stranke. Iz izpovedi direktorice za administrativno pravne zadeve M.H. izhaja, da je tožena stranka oz. direktorica osebno tudi po spremembi programa, s katerim se je število že najavljenih presežnih delavcev zmanjšalo na 288, pri čemer je bilo med delavce, ki se jim bo pogodba o zaposlitvi odpovedala, uvrščeno tudi 25 režijskih proizvodnih delavcev, obveščala direktorico Zavoda RS za zaposlovanje mag. V.S.. Izpovedala je tudi, da je zahtevala ustrezna pojasnila od direktorice zavoda o vsebini dopisa zavoda z dne 5. 5. 2009, ki ga je poslal pomočnik direktorice zavoda T.Ž., in na katerega se v pritožbi sklicuje tudi tožeča stranka, iz katerega izhaja, da po 9. 2. 2009 zavod o spremembah programa ni bil obveščen – dobila je zagotovilo, da bodo to raziskali. Tudi pritožbeno sodišče ne najde razloga za dvom v verodostojnost izpovedi navedene priče, ki ji je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo. Zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene. Tudi v primeru, če tožena stranka o spremembah programa (oz. seznama presežnih delavcev) ne bi obvestila zavoda, ta okoliščina po oceni pritožbenega sodišča ne predstavlja takšne kršitve, da bi sama po sebi imela za posledico nezakonitost podanih rednih odpovedi pogodb o zaposlitvi delavcem, ki so bili uvrščeni na seznam po spremembi programa, s katerim se je skupno število presežkov znižalo, čeprav se je na seznam poleg prvotnih proizvodnih delavcev uvrstilo tudi manjše število delavcev, ki spadajo v kategorijo režijskih proizvodnih delavcev, saj je bil sicer zavod ustrezno vključen v postopek kolektivnih odpustov, ki so potekali od konca leta 2008 dalje.

Z zgoraj opisanim ravnanjem je tožena stranka tudi po oceni pritožbenega sodišča izpolnila svojo obveznost, ki je bila določena z 98. členom ZDR. Direktiva sveta 98/59/ES z dne 20. julija 1998 o približevanju zakonodaje držav članic, na katero se sklicuje pritožba, v zvezi s kolektivnimi odpusti nalaga delodajalcem pisno obveščanje pristojnih organov javne oblasti o načrtovanih kolektivnih odpustih in določa rok za izvedbo načrtovanih kolektivnih odpustov po preteku določenega obdobja od uradnega obvestila pristojnega organa javne oblasti. Navedene določbe direktive so povzete tudi v 98. členu ZDR, ki ga je tožena stranka, kot je bilo že ugotovljeno, spoštovala. Glede na to pritožbeno sodišče zaključuje, da smiselno uveljavljena bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z navedenim ni podana, kot tudi ni podan pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Tožena stranka je tožnika pravilno uvrstila med presežne delavce ob upoštevanju točkovanja primerljivih delavcev (na delovnem mestu vodje ODS). Iz izpovedbe M.H. izhaja, da so bili režijski delavci (vodje osnovnih delovnih skupin, strojniki, vzdrževalci, skladiščniki v proizvodnih skladiščih) ocenjevani posebej. Odločitev delodajalca, da bo zmanjšal obseg svoje proizvodnje, zaradi česar postane trajno nepotrebno delo določenega števila delavcev določene kategorije, je stvar poslovne odločitve delodajalca, v katero sodišče ne more posegati, logično pa je, da ob prenehanju potreb po večjem številu proizvodnih delavcev prenehajo tudi potrebe po delavcih, ki spadajo med režijske proizvodne delavce. Tožnik je bil kot vodja ODS glede na oceno 110 točk, ki jo je sodišče prve stopnje preverilo in ugotovilo, da je sprejeta ob pravilni uporabi kriterijev, pravilno uvrščen med presežne delavce – od 49 delavcev na delovnem mestu vodje ODS je bilo, kot izhaja iz izpovedi M.H., med presežne delavce uvrščenih sedem vodij ODS, med njimi tudi tožnik. Tožeča stranka se sicer sklicuje na seznam presežnih delavcev, ki ga je predložila v pisni obliki z označbo vseh delavcev, ki so zbrali manj točk kot tožnik in v pritožbi poudarja, da je bilo 48 delavcev od 198 režijskih proizvodnih delavcev ocenjenih z nižjo oceno od tožnika, zato tožnik ne bi smel biti uvrščen med presežne delavce v tej kategoriji, ki jih je bilo le 25. Pritožbene navedbe s tem v zvezi niso utemeljene. Iz seznama presežnih delavcev sicer res izhaja, da so nekateri delavci (48) dosegli nižje število točk od tožnika, vendar je iz seznama tudi razvidno, da so to delavci, ki so bili razporejeni na druga delovna mesta in niso opravljali del vodje ODS. Zato ti delavci oz. ta delovna mesta niso primerljiva s tožnikom, ki je bil ocenjevan v skupini vodij ODS, kar je skladno s programom.

S pritožbenim zatrjevanjem, da naj bi tožena stranka od 15. 12. 2009 dalje zaposlovala tujce, tožnik pravzaprav zatrjuje, da ni obstajal resen in utemeljen poslovni razlog za redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ta pritožbena navedba pa je neutemeljena, saj iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi ti tujci opravljali delo na delovnih mestih, primerljivih s tožnikom, niti da je tožnik zaradi tega diskriminiran. Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja zaradi tega, ker tožena stranka ni opravila poizvedb na Zavodu za zdravstveno zavarovanje o prijavah v obvezno zavarovanje po 15. 12. 2008. Ti podatki ne bi prispevali k razčiščevanju odločilnih dejstev, saj so bila z izvedenimi dokazi ugotovljena, zato je bil dokazni predlog utemeljeno zavrnjen.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožnika, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita zato, ker tožena stranka delavcev ni obveščala o vseh aktivnostih, povezanih z nastankom in izvrševanjem presežkov delavcev in da delavci niso bili osebno seznanjeni z možnimi načini reševanja svojega delovnopravnega položaja (kar določa peti odstavek 12. člena Kolektivne pogodbe za dejavnosti elektroindustrije Slovenije; panožna kolektivna pogodba, Ur. l. RS, št. 108/2005 in nadalj.). Iz izvedenih dokazov (zaslišanje priče M.B., predsednice sindikalne podružnice tožene stranke; zaslišanje priče M.B., predsednika sveta delavcev tožene stranke) izhaja, da je sindikat podjetja o celotnem postopku seznanil članstvo sindikata in vse ostale delavce (objava celotnih zapisnikov o posvetovanju sindikata z vodstvom tožene stranke na oglasnih deskah, informiranje delavcev s strani sindikalnih zaupnikov na sestankih, …), kar pomeni, da so bili o aktivnostih sindikata in sveta delavcev, torej tudi o aktivnostih, povezanih z nastankom in reševanjem presežkov delavcev, delavci seznanjeni. Dejstvo, da tožena stranka tožnika ni osebno seznanila z možnimi načini reševanja svojega delovnopravnega položaja, pa še ni razlog za nezakonitost odpovedi.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.