Jedro

Vrhovno sodišče se je izreklo, da popravku ustreza kombinacija zanikanja mnenjske navedbe in trditev o dejstvih […] ter kratke trditve o zakonitem delovanju tožnika. Bistvo teh argumentov leži v sprejemljivosti kombinacije zanikanja in (dodatnih) kratkih navedb, dodatne navedbe tožnika v predmetnem primeru pa niso kratke in se tudi, kot pravilno ocenjuje sodišče prve stopnje, pretirano odmikajo od navedb v spornem prispevku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek za objavo popravka na prispevek z naslovom „X.“, ki je bil objavljen na spletni strani medija, ki ga ureja toženec, 8. 7. 2021. 2. Tožnik se zoper to sodbo pritožuje, predlaga njeno spremembo z ugoditvijo njegovemu zahtevku, ali pa razveljavitev in novo sojenje pred sodiščem prve stopnje, opredeljuje pa tudi pritožbene stroške. Pritožba najprej povzema izpodbijano odločitev in razloge zanjo ter pravno ureditev objave popravka. Pritožnik meni, da je sodišče napačno uporabilo določbo 4. odst. 26. čl. Zakona o medijih (ZMed), saj bi moralo njegov popravek dopustiti kot popravek v širšem smislu, pri čemer se sklicuje na sodno prakso, konkretno odločbo VS RS II Ips 36/2011. Prispevek, na katerega se njegova tožba nanaša, navaja o njem precej neresnic in vrednostnih sodb, saj se mu pripisujejo kazniva dejanja (zapiranje vodstva države, metanje kasetnih bomb, streljanje in aktivno delovanje proti RS). Nadalje pritožnik meni, da se sodišče ni zadosti opredelilo do njegovih navedb o tem, da se tožena stranka ni odzvala na njegovo zahtevo za popravek, kot to določa ZMed, in da je kasneje navajala drugačne odklonitvene razloge, kot jih navaja sodišče. Očita tudi napačno uporabo 31. čl. ZMed. Ne strinja se s stališčem sodišča, da se popravek v celoti zavrne, četudi je samo za kakšen njegov del podan odklonitveni razlog. Navaja, da je moral opisati okoliščine svojega službenega delovanja v JLA v daljšem časovnem obdobju in o delovanju A. A., in sicer ker se mu očita, da je bil agent sovražnikov. Iz dela zahtevanega popravka (3. odst.) je razvidno, da ni bil sovražnik in da ni škodoval ne RS ne njenim nosilcem oblasti. Zaključi, da je zahtevani popravek sestavni del medijske svobode, ne gre za kakršnokoli sankcijo.

3. Toženec je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Izpodbijana sodba je pravilna in zakonita. Sodišče prve stopnje ni storilo niti očitanih niti drugih relevantnih kršitev določb postopka, odločitev je tudi materialnopravno pravilna, relevantno dejansko stanje - kaj je bilo objavljeno, pa ni sporno.

6. Pravilna je ocena sodišča prve stopnje, da je v obravnavanem primeru toženec utemeljeno odklonil objavo zahtevanega popravka, ker je podan odklonitveni razlog. Ta je med drugimi podan tudi takrat, ko zahtevani popravek v ničemer ne zanika navedb v obvestilu in se v njem tudi ne navaja oziroma prikazuje drugih ali nasprotnih dejstev in okoliščin, s katerimi bi prizadeti spodbijal ali z namenom spodbijanja bistveno dopolnjeval navedbe v objavljenem besedilu (2. alineja 1. odst. 31. čl. ZMed), in takrat, ko je zahtevani popravek nesorazmerno daljši od obvestila, v katerem so navedbe, zaradi katerih se daje, oziroma od dela obvestila, na katerega se neposredno nanaša (6. alineja 1. odst. 31. čl. ZMed).

7. Pravilna je ocena sodišča prve stopnje, da se popravek, katerega objavo zahteva tožnik, vsebinsko bistveno preveč odmika od spornega prispevka, preveč, da bi se še lahko štel kot tim. popravek v širšem smislu, do katerega bi bil tožnik še upravičen. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da se lahko popravek objavi samo v celoti, neskrajšan oz. nespremenjen, kar pomeni, da mora v celoti ustrezati merilom ZMed in da ne sme v nobenem delu vsebovati česa takega, kar bi utemeljevalo enega od odklonitvenih razlogov. Takšno je enotno in utrjeno stališče sodne prakse.

8. Popravek je sicer res dovoljen tudi v širšem smislu (4. odst. 26. čl. ZMed), kar pomeni, da ne gre le za golo zanikanje, pač pa še za nujno dodatno pojasnilo, in sicer zaradi razumljivosti celotne zahteve. Vseeno pa mora zahtevani popravek ostati v mejah svojega osnovnega namena. Če se ne bi zahtevalo, da se obrazloženo zanikanje ali podajanje nasprotnih dejstev zapiše s pravo mero, bi se pravica do popravka sprevrgla v pravico do dostopa do medijev, ki pa ni in tudi ne more biti zagotovljena.

9. V konkretnem primeru je sporni prispevek povzetek pogovora z A. A. in B. B., ki ga je imel v oddaji .... na ... programu RTV Slovenija voditelj C. C. V prepisu prispevka, ki je na štirih straneh (s tremi fotografijami), je tožnik omenjen petkrat: prvič, da ga [H. H., torej tožnika] kujejo v višave, kako je bil prestopnik, bil pa je agent sovražnikov, drugič, da so ga prepričali, da ima slovenska stran skritih dva tisoč plačancev, tretjič, da je bil eden bolj zanimivih trenutkov [pripovedovalca] srečanje z njim [s H. H., tožnikom], četrtič da so mu [pripovedovalcu] enkrat na srečanju z njim [s tožnikom] podtaknili diktafon, in petič, da je [tožnik] povedal, da bi bilo treba D. D., E. E., F. F. in G. G. postreliti in zapreti v K. 10. V tekstu zahtevanega popravka se zanikata le dve navedbi glede tožnika (od petih), in sicer o dva tisoč plačancih in o izjavi o streljanju D. D., F. F. in G. G. (ne pa tudi E. E.), vendar je to zanikanje le v dveh vrsticah (v 5. in 6. vrstici 3. odstavka), medtem ko obsega celotni zahtevani popravek (brez naslova) 35 vrstic teksta. Takoj se torej vidi, da je zahtevani popravek bistveno preobsežen in da ne ustreza temu, čemur je ta zakonski institut namenjen. V spornem prispevku gre za pripoved dveh oseb o vseh mogočih dogodkih v povezavi z vojaškimi in političnimi dogodki ob osamosvajanju R Slovenije, pri čemer tožnik ni osrednja figura, čeravno je večkrat omenjen. Zahtevani popravek je torej pravilno ocenjen za neustreznega, saj je dolg skoraj celotno stran, vsebinsko pa se v precejšnji meri odmika od jedra spornega prispevka; v njem je obsežno pojasnilo o tem, kaj vse je tožnik počel in v kakšni vlogi v času osamosvajanja ter v kakšni povezavi je bil z njim A. A., zanikanju oz. prikazu nasprotnih dejstev pa je namenjenih le nekaj vrstic. To pa presega popravek tudi v širšem pomenu.

11. Tožnik s tožbo torej neutemeljeno zahteva dostop do medija, čigar odgovorni urednik je toženec. Ta ima pri svojem opravilu svobodo in ga ureja, kot ga pač ureja. Kot pravilno razume tožnik, popravek po ZMed ni sankcija za poseg v njegove pravice zaradi objave morebitnih neresnic, pač pa le sredstvo za dosego takojšnjega odziva, na podlagi katerega si naslovnik medija lahko ustvari svojo sliko. Gre za pravico predstaviti svojo plat, če je posameznik prizadet, vendar mora to storiti sorazmerno, primerno. Morebitnim sankcijam v primeru posegov v pravice posameznikov so v našem pravnem sistemu namenjena druga pravna sredstva.

12. Sodišče prve stopnje je torej pravilno uporabilo določbe 26. čl. in 31. čl. ZMed, ki jih povzema v tč. 8 na str. 6. Sklicevanje na sodbo VS RS v zadevi II Ips 36/2011 do drugačne ocene ne vodi. V omenjeni zadevi je Vrhovno sodišče izreklo, da popravku ustreza kombinacija zanikanja mnenjske navedbe in trditev o dejstvih […] ter kratke trditve o zakonitem delovanju tožnika. Bistvo teh argumentov leži v sprejemljivosti kombinacije zanikanja in (dodatnih) kratkih navedb, dodatne navedbe tožnika v predmetnem primeru pa niso kratke in se tudi, kot pravilno ocenjuje sodišče prve stopnje, pretirano odmikajo od navedb v spornem prispevku.

13. Ravnanje toženca pred začetkom sodnega postopka ne vpliva na navedeno presojo, zato se sodišče prve stopnje pravilno ni ukvarjalo s pravilnostjo razlogov toženca za zavrnitev zahtevane objave popravka pred vložitvijo tožbe.

14. Pritožbeni očitki so torej neutemeljeni, preizkus izpodbijane sodbe pa tudi ni pokazal relevantnih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP), zato je bilo treba pritožbo zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje potrditi (353. čl. ZPP).

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP. Tožnik mora sam kriti stroške svoje neuspele pritožbe (1. odst. 154. čl. ZPP). Odgovor na tožbo ne vsebuje nobene bistvene navedbe, s katero bi toženec lahko koristil svojemu procesnemu položaju, zato se šteje za nepotreben (155. čl. ZPP) in stroške v zvezi z njim krije toženec sam.