Jedro

Za ukinitev delovnega mesta ni potreben sklep o ukinitvi delovnega mesta niti sprememba sistemizacije, temveč je pomembno, ali je bilo delovno mesto dejansko ukinjeno. Sodišče se ne more spuščati v smotrnost ukinitve in presojati, ali je ekonomsko upravičena. Delodajalec je samostojen pri organiziranju delovnega procesa ter svojih poslovnih in organizacijskih odločitvah.

Zaradi zmanjšanega obsega dela in izgube posla z določeno družbo je tožena stranka ukinila delovno mesto pomožni delavec v reciklaži, ki ga je zasedal tožnik. Zaradi ukinitve delovnega mesta je prenehala potreba po delu tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zato je bil podan utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu določb prve alineje prvega odstavka 88. člena ZDR. Tožena stranka je tudi dokazala, da je preverila možnost zaposlitve tožnika na drugih delih, vendar takšne možnosti pri toženi stranki ni bilo. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča in tožena stranka sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 20. 12. 2010, ki jo je tožena stranka izdala tožniku, nezakonita in se razveljavi, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 20. 1. 2011, ampak z dnem izdaje sodbe sodišča prve stopnje 22. 11. 2011, da je tožena stranka dolžna tožniku za ves čas prenehanja delovnega razmerja do dne izdaje sodbe sodišča prve stopnje obračunati in izplačati pripadajoče mesečne neto plače, obračunane od bruto mesečnega zneska 816,11 EUR in zmanjšane za prejeta nadomestila iz naslova brezposelnosti, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec, od bruto zneska plač plačati davke in prispevke ter akontacijo dohodnine in tožnika prijaviti v zdravstveno, invalidsko in pokojninsko zavarovanje. Zavrnilo je tudi zahtevek na plačilo odškodnine v višini neto zneska, obračunanega od bruto zneska 10.837,12 EUR (tč. I. izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (tč. II izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži tudi stroške tožnika s pritožbenim postopkom.

Opozarja, da je sodišče prve stopnje prekršilo načelo ločenosti trditvenega in dokaznega bremena. Tožena stranka ni ponudila nikakršne trditvene podlage za dejstvo, da je opravila svojo dolžnost po tretjem odstavku 88. člena ZDR in preverila, ali je tožnika mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja oziroma prekvalificirati za drugo delo. Tožena stranka tudi ni navedla dejstva, da bi tožniku vročila pisno opozorilo o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. ZDR v prvem odstavku 82. člena določa, da je v primerih, če redno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi delodajalec, dokazno breme na njegovi strani. Za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov morajo biti kumulativno izpolnjene predpostavke, določene v ZDR, kar pomeni, da jih je delodajalec, na katerem je dokazno breme, dolžan tako zatrjevati kot tudi dokazati. Ločenost trditvenega in dokaznega bremena je odraz razpravnega načela (7. člen ZPP), po katerem morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoj zahtevek in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi navedlo, da v sami odpovedi res ni navedeno, da je tožena stranka izpolnila dolžnost po tretjem odstavku 88. člena ZDR, česar pa 86. člen ZDR niti ne določa. Tožnik ni zatrjeval, da naj bi tožena stranka kršila 86. člen ZDR, saj ima odpoved vse predpisane sestavine. Izpodbijana sodba je popolnoma neobrazložena, tožena stranka v postopku ni zatrjevala, da bi tožniku vročila pisno obvestilo o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi, do tega dejstva se sodišče prve stopnje sploh ni opredeljevalo. Glede možnosti ohranitve zaposlitve po tretjem odstavku 88. člena ZDR je sodišče prve stopnje nezatrjevano dejstvo s strani tožene stranke ugotovilo kar iz listin in zaslišanjem tožene stranke. Takšno postopanje je v nasprotju z že ustaljeno sodno prakso. Ker je sodišče prve stopnje določbe pravdnega postopka uporabilo nepravilno in kljub pomanjkanju trditvene podlage ugotavljalo dejstvo, ki ga tožena stranka ni zatrjevala, je izpodbijana sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka, ki ima za posledico njeno nezakonitost. Tožnik izpodbija tudi zmotno oceno sodišča prve stopnje, da tožena stranka tožniku upravičeno ni ponudila drugega dela pri njej, ker tožnik naj ne bil zdravstveno zmožen za delo na drugih delovnih mestih. Tožena stranka je imela obveznost preveriti možnosti ohranitve zaposlitve v času pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, kar pomeni najkasneje v trenutku podaje odpovedi. Zakonita zastopnica tožene stranke je sama med zaslišanjem izjavila, da zdravniškega izvida z dne 9. 12. 2010 do predmetnega delovnega spora ni videla, kar pomeni, da zdravstveno stanje, ugotovljeno v zdravniškem spričevalu z dne 9. 12. 2010 ni moglo predstavljati razloga, zaradi katerega tožena stranka ni bila dolžna tožniku ponuditi druge zaposlitve. Iz navedenega sledi, da je o odločilnem dejstvu, ali je tožena stranka ustrezno preverila možnost ohranitve zaposlitve, očitno nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami in zapisniki, to pa predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Tožnik izpodbija tudi zmotno oceno sodišča prve stopnje o edinem dejstvu, ki ga je tožena stranka zatrjevala. Dokazna ocena sodišča prve stopnje temelji predvsem na izpovedbi A.A., glede prihodkov tožene stranke v letu 2010 v primerjavi z letom 2009. Meni, da je bila ocena učinkovitosti, izdelana v zadnjem četrtletju 2010 v spis predložena zgolj fiktivno. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva, pri sojenju ni zagrešilo očitanih bistvenih kršitev določb postopka, odločitev je tudi materialnopravno pravilna. Obrazložitev sodbe ni pomanjkljiva, zato je bila tožniku dana možnost, da je učinkovito branil in varoval svoje pravne interese in mu ustavne pravice niso bile kršene. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tem individualnem delovnem sporu je pritožbeno sodišče že večkrat odločalo. S sodbo opr. št. Pdp 215/2013 z dne 15. 3. 2013 je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Sodišče druge stopnje je pritrdilo presoji sodišča prve stopnje o neobstoju poslovnega razloga, ker je tožena stranka odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljevala z zmanjšanim obsegom dela in izgubo posla s B.. Nadalje je presodilo, da tožena stranka tožniku ni ponudila drugega dela in ni preverila možnosti prekvalifikacije in dokvalifikacije. Tožena stranka je zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo. Vrhovno sodišče RS je s sklepom opr. št. VIII Ips 175/2013 z dne 12. 11. 2013 reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje, odločitev o stroških revizijskega postopka pa je pridržalo za končno odločbo. Sodišče druge stopnje je s sklepom opr. št. Pdp 1103/2013 z dne 27. 3. 2014 pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

7. Pritožba neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki niso niti nejasni niti med seboj v nasprotju.

8. Sodišče prve stopnje tudi ni bistveno kršilo določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bilo podano nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. S svojimi ugovori tožnik dejansko izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar pa ne predstavlja pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

9. Drugi odstavek 81. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. list RS, št. 42/2002 in naslednji) določa, da delodajalec lahko delavcu redno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstaja utemeljen razlog za odpoved. V skladu z določbo prvega odstavka 82. člena ZDR je dokazno breme na delodajalcu, če redno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi. V določbi prvega odstavka 88. člena ZDR so opredeljeni razlogi, ki se nanašajo na trajno prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Delodajalec lahko odpove delavcu pogodbo o zaposlitvi, če so takšni razlogi utemeljeni ter onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja. V primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi mora delodajalec tudi preveriti, če je možno zaposliti delavca pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja oziroma prekvalificirati za drugo delo.

10. Tožena stranka je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov na delovnem mestu pomožni delavec v reciklaži. Iz obrazložitve odpovedi izhaja, da je tožena stranka reorganizirala in optimizirala delovni proces, kar je imelo za posledico reorganizacijo družbe, zmanjšal se je obseg dela na delovnem mestu pomožni delavec v reciklaži, zaradi česar ga z novo organizacijo in sistemizacijo delovnih področij ni bilo več utemeljeno sistemizirati.

11. V skladu s prvo alinejo prvega odstavka 88. člena ZDR je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Delodajalec mora torej dokazati, da je zaradi reorganizacije delo delavca pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi postalo nepotrebno.

12. Sodišče prve stopnje je na podlagi ponovno in dodatno izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je tožena stranka dokazala obstoj utemeljenega poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku, ker je potreba po delu, ki ga je opravljal tožnik po pogodbi o zaposlitvi, prenehala. Tožena stranka je zmanjšanje potrebe po delu tožnika dokazovala z zmanjšanim obsegom dela in izgubo posla z družbo B.. Po pogodbi o zaposlitvi mora pomožni delavec v reciklaži opravljati naslednja dela: sortiranje in demontiranje materiala, mletje in stiskanje materiala na delovnem stroju, skrb za zaščito in urejenost skladišča in druga dela po navodilu nadrejenega. Dokazna ocena sodišča prve stopnje temelji na izpovedbi direktorice tožene stranke A.A., ki je izpovedala, da je prišlo do dejanske ukinitve tožnikovega delovnega mesta, da tožnikovega dela ni bilo nič in ga ni nihče prevzel, delavci, ki so mleli v mlinu pa so sami pred tem sortirali material. Delo, ki sta ga opravljala C. in D. pa ni bilo enako delu tožnika.

13. Glede upoštevanja določbe tretjega odstavka 88. člena ZDR, ki določa, da mora delodajalec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga preveriti, ali je mogoče delavca zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oziroma prekvalificirati za drugo delo, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik pred podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bil zmožen za delo na višini, za vožnjo viličarja, niti za delo pri strojih, niti za težko fizično delo. Navedeno izhaja iz zdravniškega spričevala z dne 9. 12. 2010. Dejstvo, da je imel tožnik zdravstvene težave že pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi je bilo znano tako tožniku kot toženi stranki, tožnik sam je to navajal v tožbi. Pritožba zato neutemeljeno uveljavlja, da je zakonita zastopnica tožene stranke izpovedala, da ni bila seznanjena z zdravniškim spričevalom v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi in da torej ni vedela za tožnikove zdravstvene težave. Tožena stranka je tožnika poslala na zdravstveni pregled, to dejstvo med strankama niti ni bilo sporno. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dokazala, da je preverila možnost zaposlitve tožnika na drugih delih, vendar takšne možnosti pri toženi stranki ni bilo.

14. Pritožbeno sodišče poudarja, da za ukinitev delovnega mesta ni potreben sklep o ukinitvi delovnega mesta, niti sprememba sistemizacije, temveč je pomembno ali je bilo delovno mesto dejansko ukinjeno. Če je bilo delovno mesto ukinjeno, je to dovolj za obstoj odpovednega razloga. Sodišče se ne more spuščati v smotrnost ukinitve in presojati ali je ekonomsko upravičena. Kot že navedeno, je delodajalec samostojen pri organiziranju delovnega procesa, ter svojih poslovnih in organizacijskih odločitvah.

15. Četrti odstavek 83. člena ZDR določa, da mora delodajalec pisno obvestiti delavca o nameravani redni odpovedi iz poslovnega razloga. Dejstvo, da tožena stranka tožnika ni pisno obvestila o nameravani odpovedi še ne pomeni tudi nezakonitost same odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Dolžnost predhodnega obveščanja delavca se povezuje predvsem z vlogo sindikata v postopku pred odpovedjo, kar pa tožnik niti ne zatrjuje. Zato je neutemeljena pritožbena navedba, da tožena stranki ni ponudila trditvene podlage za dejstvo, da je opravila svojo dolžnost po četrtem odstavku 83. člena ZDR.

16. Pritožbeno sodišče poudarja, da mora po 212. členu ZPP vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotne stranke (trditveno in dokazno breme strank). Sodišče je pri svoji presoji vezano na trditveno podlago strank, ki jih niti izvedeni dokazi ne morejo nadomestiti. Tožnik je odpoved pogodbe o zaposlitvi v postopku pred sodiščem izpodbijal, ker naj ne bi bil podan poslovni razlog, da je bila odpoved podana iz diskriminatornih razlogov in šikaniranja ter da se je odpovedni rok iztekel, ko naj bi bil tožnik v bolniškem staležu. Tožnik ni v postopku pravočasno uveljavljal, da tožena stranka ni preverila, ali pred odpovedjo obstajajo možnosti za zaposlitev tožnika (tretji odstavek 88. člena ZDR) ter ali je tožena stranka tožnika pred odpovedjo pisno obvestila o nameravani odpovedi (četrti odstavek 83. člena ZDR).

17. Če redno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi delodajalec, je dokazno breme na njegovi strani (82. člen ZDR). Tudi v delovnem sporu o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi mora pravotvorna dejstva, s katerimi zatrjuje nezakonitost odpovedi, pravočasno navesti tožnik in sodišče opravi presojo zakonitosti odpovedi le v okviru pravočasno navedenih in dokazanih dejstev. 82. člen ZDR tako določa le obrnjeno dokazno, ne pa tudi trditveno breme v teh sporih.

18. Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavani zadevi niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP), se pritožbeno sodišče do njih ne opredeljuje.

19. Glede na navedeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

20. Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, tožnik iz razloga, ker s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni prispeval k rešitvi zadeve (165. člen ZPP v zvezi s 154. in 155. členom ZPP).