Jedro

Prvostopenjsko sodišče je pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se nanaša na nedopustnost izvršbe, ki teče na predlog prve toženke. Za to odločitev je ključnega pomena ugotovitev sodbe, da je bila prva toženka ob sklenitvi sporazuma o ustanovitvi zastavne pravice, dobroverna. V skladu z ustaljeno sodno prakso pogodbena pridobitev zastavne pravice učinkuje tudi zoper nevpisanega lastnika pod pogojem, da je pridobitelj v dobri veri.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice na nedopustnost izvršbe na nepremičnini 468/258 k.o., dovoljene s sklepoma Okrajnega sodišča v Kopru In 121/2012 z dne 24.4.2012 na predlog prve toženke zoper tretjega toženca ter In 93/2012 z dne 9.5.2012 na predlog druge toženke zoper tretjega toženca1 (točka I izreka). Tožnici je naložilo, da povrne prvi toženki 3.070,43 EUR in drugi toženki 9,34 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Proti sodbi se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica po pooblaščencih. Zanjo ni sporno, da je 1.9.2008 sklenila posojilno pogodbo s klavzulo neposredne izvršljivosti in sporazum o ustanovitvi hipoteke na vknjiženi nepremičnini z upnikom M. M., od katerega sta si vnukinja tožnice in njen partner izposodila 22.500,00 EUR. Vsi nadaljnji navidezni pravni posli v zvezi sporno nepremičnino pa so bili koraki skrbno premišljenega goljufivega ravnanja. Tretji toženec je postal lastnik na nepošten in nezakonit način. Navaja, da je v zvezi z goljufivo odtujitvijo njenega stanovanja zoper odgovorne osebe v teku kazenski postopek zaradi suma storitve kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja in goljufije in kolikor bo potrjeno, da je bilo stanovanje odtujeno z izvršitvijo kaznivih dejanj, bo pogodba v tem nična in stvar vrnjena tožnici. Prvostopenjskemu sodišču, ki je prenose lastninske pravice ocenilo za veljavne, očita napačno oceno dokazov. Nepravilno je sledilo izpovedi notarke F. F., ki je med obdolženci kazenskega postopka. Pritožba se sklicuje na izpovedbo priče, notarke J. J., da je neobičajno, da gre notar na dom stranke, ki je izven območja njegovega poslovanja in očita sodišču, da se do te okoliščine ni opredelilo. Sodišče tudi ni upoštevalo navedb tožnice in priče S. S. v zvezi s sklenitvijo kupoprodajne pogodbe, ki je bila tožnici predstavljena kot nova posojilna pogodba in nova hipoteka. Tožnica ni nikoli prejela odpravka podpisane pogodbe, še manj kupnine, za katero ni dokazano, da bi jo in to ne izhaja niti iz izjave notarke, ki je bila prisotna pri sklenitvi pravnega posla. V spisu ni dokaza o izvoru takšne vsote gotovine za kupnino, ki bi ob pristnem poslu nedvomno obstajal. Take prodajne pogodbe tožnica ne bi nikoli podpisala. To niti ni bila volja kupcev, ki so vedeli pri kakšnem navideznem in goljufivem poslu sodelujejo. Več kot očitno je, da je šlo za simuliran pravni posel. Tožnica ni imela volje odsvojiti nepremičnine, P. P. ni imel namena postati lastnik. Pravni posel je predstavljal en del verige pravnih poslov, ki so pripeljali do aktualnega nezakonitega zemljiškoknjižnega stanja. Tožnica ni prejela kupnine, še naprej je mirno posedovala nepremičnino. P. P. je zavestno in hote v pogodbi zapisal to, kar ni bila njegova resnična volja, kar pomeni, da je pravni posel navidezen. Naslednji pravni posli so si sledili izjemno v kratkem časovnem obdobju, očitno je šlo za verigo nezakonitih poslov, ki so povzročili škodo tožnici.

Pritožnica zatrjuje nekonsistentnost v obrazložitvi, ki po njenem mnenju kaže na nepravilno oceno dokazov. Sodišče na eni strani ne šteje kot znak navideznosti sklenjenih pogodb dejstva, da je tožnica ves čas bivala v stanovanju, s čimer naj bi bili kupci seznanjeni in kar naj bi sprejeli, po drugi strani pa sprejme kot razlog za nenavadno hitro prodajo stanovanja s strani P. prav dejstvo, da se tožnica ni izselila.

Pritožnica graja tudi zaključek o nedokazanosti zatrjevanega najemnega razmerja med njo in tretjim tožencem. Sodišče je zmotno zaključilo, da denar, ki ga je tožnica oz. njena hčerka mesečno plačevala, ne predstavlja plačila najemnine. Napačno je tudi zaključilo, da obstoja najemnega razmerja ni mogoče šteti kot obligacijsko pravico, ki bi preprečevala izvršbo. To je v nasprotju s stališčem iz ustavne odločbe Up 438/04-28 z dne 6.7.2006. V okviru zatrjevanega pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb postopka pritožnica očita sodišču, da se ni opredelilo do vseh njenih navedb, s tem pa je zagrešilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Ni se opredelilo do njenega očitka, da so bile kupoprodajne pogodbe, ki so sledile tisti z dne 20.2.2009, brez učinka, ker pogodbene stranke niso bile dobroverne. Zavzelo je pavšalno stališče, da tožnica ni dokazala, da bi imela lastninsko pravico na nepremičnini pred zaznambo sklepa o izvršbi v korist druge toženke oz. ni izpodbila dobre vere prve toženke glede zaupanja v zemljiškoknjižno stanje. Pritožnica se sklicuje na 40. člen Stvarnopravnega zakonika (SPZ) in navaja, da so v primeru ugotovljene ničnosti pogodb vsi prenosi po načelu kavzalnosti neveljavni in ima tožnica veljavno lastninsko pravico na stvari. Sodišče ni upoštevalo izpovedi tožnice, da ji ob sklenitvi pogodbe notarka ni povedala, da gre za kupoprodajno pogodbo, da ji P. P. nikoli ni izročil kupnine in zato ni razumsko in logično, da bi bila sklenjena pogodba veljavna. Sodišču očita tudi, da ni zadostilo načelu proste presoje dokazov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da zahtevku tožnice v celoti ugodi, podrejeno, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Prva toženka in druga toženka sta upnici iz izvršilnih postopkov, ki tečeta zoper tretjega toženca kot dolžnika na sporno nepremičnino (stanovanje), ki je v zemljiški knjigi vpisana kot njegova last. Prva toženka ima na tej nepremičnini vknjiženo hipoteko z učinkom od 6.10.2009 na podlagi sporazuma o zavarovanju terjatve z ustanovitvijo hipoteke po 142. členu SPZ, druga toženka pa ima hipoteko, z učinkom od 10.5.2012, pridobljeno z zaznambo sklepa o izvršbi. Od leta 2002 do leta 2009 je bila v zemljiški knjigi kot lastnica spornega stanovanja vpisana tožnica in ga ima še vedno v posesti. Dne 6.5.2009 je bila tožnica izbrisana iz zemljiške knjige kot lastnica in na podlagi notarskega zapisa prodajne pogodbe z dne 20.2.2009, sklenjene med njo in P. P., je bil vpisan nov lastnik P. P.. 10.9.2009 je bil na podlagi prodajne pogodbe med P. in B. B., vpisan B. B., do zemljiškoknjižnega prenosa lastninske pravice na tretjega toženca R. R. pa je prišlo 6.10.2009, na podlagi pogodbe med njim in B. Ta dejstva, ki izhajajo iz sodbe in podatkov zemljiške knjige, med strankami niso sporna. Tožnica trdi, da je lastnica stanovanja. Trdi, da je prodajna pogodba, sklenjena med njo in P., fiktivna in zato nična in da so brez pravnega učinka tudi vse nadaljnje pogodbe, ki so si sledile v relativno kratkem času in privedle do sedanjega zemljiškoknjižnega stanja. Kupci naj ne bi bili dobroverni. Sklicuje se tudi na najemno pogodbo, ki naj bi jo (kot najemnica) sklenila s sedanjim zemljiškoknjižnim lastnikom in ki naj bi preprečevala izvršbo.

5. Po mnenju pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo zatrjevanih postopkovnih kršitev. Opredelilo se je do vseh tistih navedb strank (tudi tožnice), ki za ta spor pravno relevantne in je svojo odločitev tudi ustrezno obrazložilo. V okviru pavšalnih trditev, ki jih v tej zvezi zatrjuje pritožba, pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitve 8. člena ZPP, ki bi se nanašala na odločilna dejstva in bi vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe.

6. Prvostopenjsko sodišče je pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se nanaša na nedopustnost izvršbe, ki teče na predlog prve toženke. Za to odločitev je ključnega pomena ugotovitev sodbe, da je bila prva toženka ob sklenitvi sporazuma o ustanovitvi zastavne pravice, dobroverna. To ugotovitev pritožba napada pavšalno, brez argumentov in je ni izpodbila. Tudi, če bi tožnica uspela dokazati, da je bila v času, ko je prva toženka pridobila hipoteko, dejanska lastnica nepremičnine (in je to še vedno), ne bi mogla uspeti. V skladu z ustaljeno sodno prakso, ki ji je sledilo tudi prvostopenjsko sodišče, pogodbena pridobitev zastavne pravice učinkuje tudi zoper nevpisanega lastnika pod pogojem, da je pridobitelj v dobri veri. Sodba ima o tej odločitvi prepričljive razloge (stran 12, točka 9 obrazložitve), ki jih pritožbeno sodišče ne bo ponavljalo.

7. Tožnica ni uspela izpodbiti niti pravilnosti odločitve, ki se nanaša na nedopustnost druge izvršbe (In 93/2012). Tožnica tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni uspela dokazati, da je pogodba, sklenjena med njo in P. P., navidezna in iz tega razloga nična (50. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Pri navidezni pogodbi stranki hočeta, da pogodba, katere zunanji videz sta ustvarili, velja le v očeh drugih, ne pa tudi zanje same. Navidezna pogodba predvideva strinjanje strank o njeni navideznosti. Njuna pravno poslovna volja je zaigrana. Tožnica pa je fiktivnost pogodbe utemeljevala s trditvami, da je podpisala pogodbo v prepričanju, da gre za novo posojilno pogodbo z zastavno pravico, ker je kot prava neuka stranka slepo verjela P. P. in ostalim vpletenim, da gre le za ponovno in začasno hipoteko in je šele kasneje ugotovila, da so jo zavedli. Tudi ko je bila zaslišana, je povedala, da ko je podpisala papirje, ni vedela, da gre za prodajno pogodbo. Če bi šlo za prodajno pogodbo, je ne bi podpisala. Mislila je, da je podpisala kot garant za posojilo.

8. Če je bila tožnica s strani kupca in notarke prevarana, bi lahko predlagala razveljavitev pogodbe, vendar takega zahtevka v tej pravdi ni postavila in zato to vprašanje za konkretno pravdo ni pomembno. Do tega vprašanja se je prvostopenjsko sodišče pravilno opredelilo. Zato je v konkretni pravdi potrebno šteti, da vpis lastninske pravice na P. na podlagi prodajne pogodbe, ki ni bila razveljavljena in ni fiktivna ter iz tega razloga nična, ni neveljaven, opravljen je na podlagi veljavne pogodbe. Že to je dovolj za neuspeh tožnice v tem postopku. Dobrovernost ostalih kupcev in morebitna fiktivnost ostalih pogodb, zato ni odločilna.

9. Sodba ima pravilne razloge tudi glede tožničinih trditev o obstoju najemne pogodbe. Razlogi so povzeti v točki 9 sodbe (na 13. strani) in jih pritožbeno sodišče ne bo ponavljalo. Stališče sodbe, da najemnega razmerja ni mogoče šteti kot obligacijsko pravico, ki bi preprečevala izvršbo, ni v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča Up 438/204-28 z dne 6.7.2006, na katero se sklicuje pritožba. V ustavni odločbi navedeni primer obligacijske pravice, ki bi lahko preprečil izvršbo, ni enak kot v tej pravdi. Tožnica se je sklicevala na najemno razmerje. Stanovanje naj bi uporabljala z dovoljenjem tretjega toženca, ki ji je dovolil, da ostane v nepremičnini in plačuje namesto njega obroke za kredit prve toženke. Trdila je torej, da ima stanovanje v posesti na podlagi najemne pogodbe z zemljiškoknjižnim lastnikom. Ustavno sodišče pa je navedlo primer, ko ima dolžnik stvar v posesti na podlagi zakupne pogodbe, ki predpostavlja izročitev stvari pogodbenemu partnerju, kar je nekaj drugega.

10. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo vsa tista dejstva, ki so pomembna za odločitev. Teh dejstev pritožba ni ovrgla. Pritožbeno sodišče se strinja z dokaznim zaključkom sodbe, da tožnica ni dokazala pravice, ki bi preprečevala izvršbo. Njen zahtevek je bil zato pravilno zavrnjen.

11. Upoštevaje navedene razloge je pritožbeno sodišče, ki tudi ni zasledilo uradoma upoštevnih procesnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (člen 353 ZPP).

1 pristopljena k zadevi In 121/2012