Jedro

Presoja nedopustnosti izvršbe zaradi zatrjevane stvarne oz. obligacijske pravice tretjega.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožnica mora prvi toženki v 15 dneh od vročitve sodbe povrniti 2.218,00 EUR revizijskih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je nedopustna izvršba z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi na nepremičnini parc. št. 468/258 k. o. ... do višine izvršljive terjatve, ki je bila dovoljena s sklepom Okrajnega sodišča v Kopru In 121/2012 z dne 24. 4. 2012 na predlog prve toženke zoper tretjega toženca zaradi izterjave denarne terjatve 86.703,08 EUR s pripadki in s sklepom Okrajnega sodišča v Kopru In 93/2012 z dne 9. 5. 2012 na predlog druge toženke zoper tretjega toženca zaradi izterjave denarne terjatve 11.704,09 EUR s pripadki, pri čemer je bila izvršilna zadeva In 93/2012 pristopljena k izvršilni zadevi In 121/2012. Odločilo je še o pravdnih stroških. Presodilo je, da tožnica ni izpodbila dobre vere prve toženke v času ustanovitve pogodbene hipoteke, ki na podlagi predložene prodajne pogodbe in izpisa zemljiškoknjižnega stanja ni imela razlogov za dvom v pravilnost zemljiškoknjižnega stanja. Tožnica v razmerju do druge toženke ni dokazala, da bi imela lastninsko pravico na nepremičnini pred zaznambo sklepa o izvršbi v korist druge toženke 9. 5. 2012. Verjelo je izpovedi notarke A. A., da je skrbno izpeljala postopek ob podpisu prodajne pogodbe, sklenjene med tožnico in B. B., tako, da je pogodbenima strankama najprej razložila vsebino pogodbe, ki jo je nato še prebrala, pri čemer je tožnica vedela, da podpisuje prodajno pogodbo. Sicer pa tožničine navedbe merijo bolj na izpodbojne razloge zaradi napak volje kot pa na navideznost pravnega posla, ki zahteva zavest in voljo pogodbenikov, da skleneta navidezni pravni posel. Izpodbojen pravni posel velja in učinkuje, dokler ni razveljavljen na podlagi oblikovalnega zahtevka ene od pogodbenih strank. Zatrjevano najemno razmerje med tožnico in tretjim tožencem ni dokazano, pa tudi če bi obstajalo, gre za pravico, ki ne preprečuje izvršbe.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

**Revizijske navedbe**

3. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo tožnica vlaga revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj ji Vrhovno sodišče ugodi ter sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbi nižjih sodišč razveljavi in zadevo vrne sodišču prve ali druge stopnje v novo sojenje. Navaja, da je ponudila zadostno trditveno podlago za ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe z dne 20. 2. 2009. Sodišči prve in druge stopnje sta presodili, da sporni pravni posel ni navidezen, kvečjemu bi lahko bil izpodbojen, nista pa sklenitve prodajne pogodbe preizkusili z vidika temeljnega načela pravičnosti in splošnega pravila iz 92. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), po katerem mora sodišče na ničnost paziti po uradni dolžnosti. Ugotovitve sodišča nudijo zadostno podlago za presojo dejanskega stanja z vidika določb o oderuški pogodbi. Ker sta sodišči sporno pravno razmerje presojali le z vidika navideznosti pogodbe, sta zmotno uporabili materialno pravo.

4. Tožnica je morala, da bi lahko še naprej živela v nepremičnini, tretjemu tožencu plačevati najemnino, in sicer tako, da je na transakcijski račun prve toženke nakazovala obroke kredita tretjega toženca. Plačevanje obrokov kredita bi moralo sodišče opredeliti kot asignacijo. Pravni položaj tožnice je specifičen, saj tretjemu tožencu ne priznava lastništva stanovanja, je torej najemnica po pogodbi z dolžnikom, v katerega premoženje nepremičnina ne spada. Dosedanjo sodno prakso bi bilo treba razširiti tudi na primere, ko obligacijska pravica na stvari izvira s strani tretje osebe. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča Up 438/04 z dne 6. 7. 2006. 5. Sodišče je med drugim prebralo tudi dopis PU Celje z dne 28. 1. 2015, iz katerega izhaja, da je bila zoper odgovorne osebe (notarko in druge) vložena kazenska ovadba. Kaznivo dejanje je bilo storjeno na škodo tožnice. Sodišči se do tega dokaza nista opredelili, zato je podana absolutna bistvena kršitev iz 14. točke 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče druge stopnje ni preizkusilo pritožbenih navedb, in sicer, da tožnica ves čas mirno živi v spornem stanovanju, ki je predmet izvršbe; da je notarka A. A. med obdolženci kazenskega postopka; da se je opredelilo le glede dobrovernosti prve toženke, dobrovernosti drugih pogodbenikov pa ni presojalo, čeprav so v primeru ničnosti prve prodajne pogodbe po načelu kavzalnosti nični vsi nadaljnji pravni posli. Sodišče ni upoštevalo izjav tožnice in C. C.. Vsi posli so si sledili v izjemno kratkem časovnem obdobju.

6. Prva toženka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške. Opozarja, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Meni, da je bila prva toženka glede na ugotovljeno dejansko stanje dobroverna in se je ob sklepanju pogodbene hipoteke v notarskem zapisu zanesla na podatke iz zemljiške knjige. Predmetna odločitev je v skladu s sodno prakso Ustavnega in Vrhovnega sodišča. Tožnica ni izkazala zatrjevanega najemnega razmerja, tudi če bi ga, pa to ni razlog za nedopustnost izvršbe. Očitane procesne kršitve niso podane. Če se bo v kazenskih postopkih izkazalo, da je tožnica zaradi ravnanj vpletenih dejansko utrpela protipravno škodo, jo bo lahko uveljavljala v kazenskem postopku v obliki premoženjskopravnega zahtevka ali s klasično odškodninsko tožbo zoper navedene osebe.

7. Revizija ni utemeljena.

**Ugotovljeno dejansko stanje**

8. Bistvene ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih je sprejelo tudi sodišče druge stopnje, so naslednje: - prva toženka ima na spornem stanovanju vknjiženo hipoteko z učinkom od 6. 10. 2009 na podlagi sporazuma o zavarovanju terjatve z ustanovitvijo hipoteke po 142. členu Stvarnopravnega zakonika; - druga toženka je pridobila hipoteko z učinkom od 10. 5. 2012 z zaznambo sklepa o izvršbi; - v letih od 2002 do 2009 je bila v zemljiški knjigi kot lastnica spornega stanovanja, ki ga ima še vedno v posesti, vpisana tožnica; - 6. 5. 2009 je bila tožnica izbrisana kot lastnica stanovanja na podlagi prodajne pogodbe v notarskem zapisu z dne 20. 2. 2009, sklenjene s B. B.; - prodajni pogodbi z dne 20. 2. 2009 je sledila veriga prodajnih pogodb in zemljiškoknjižnih prenosov, in sicer je bil 10. 9. 2009 kot lastnik vpisan D. D., 6. 10. 2009 pa tretji toženec.

**O bistvenih kršitvah postopka**

9. Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da ni bilo dolžno vsebinsko preučiti navedb v reviziji, ki so nedopustne, ker se nanašajo na nepopolno in nepravilno ugotovljeno dejansko stanje (drugi odstavek 370. člena ZPP). Očitki o kršitvah postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP o pomanjkanju obrazložitve oziroma o pomanjkljivi obrazložitvi sodbe sodišča druge stopnje (na primer, da je notarka A. A. med obdolženci kazenskega postopka in da je nenavadno, da je prišla na dom tožnice, čeprav sicer deluje na drugem koncu Slovenije; da sodišče ni upoštevalo izjav tožnice in C. C.; da so si vsi posli sledili v izjemno kratkem časovnem obdobju; da tožnica ves čas mirno živi v spornem stanovanju, ki je predmet izvršbe; da se sodišče ni opredelilo do dopisa PU Celje z dne 28. 1. 2015), so navidezni, saj merijo na dokazno oceno sodišča prve stopnje.

10. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ima namreč funkcionalen značaj in je podana le v tistih, zelo redkih primerih, ko sodbe zaradi formalnih napak in pomanjkljivosti sploh ni mogoče preizkusiti. Takih pomanjkljivosti pa izpodbijana sodba (in tudi sodba sodišča prve stopnje) nima. Res je, da pravici stranke, da se v postopku izjavi, na drugi strani odgovarja obveznost sodišča, da vse navedbe strank vzame na znanje, pretehta njihovo relevantnost in se do tistih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi sodbe tudi opredeli. To hkrati pomeni, da se ni dolžno opredeliti do nerelevantnih navedb stranke. Mednje spada tudi vprašanje dobrovernosti drugih pogodbenikov (B. B., D. D. in tretjega toženca), ki z vidika materialnopravnih določb, ki jih je treba uporabiti za razrešitev spora, ni pravno relevantno.

**O zmotni uporabi materialnega prava**

11. Določba 92. člena OZ, ki sodišču nalaga, da pazi na ničnost po uradni dolžnosti, ni izjema od razpravnega načela. Pomeni le, da mora sodišče ničnost upoštevati, četudi se prizadeta stranka nanjo izrecno ne sklicuje; nikakor pa ne spreminja vsebine razpravnega načela, ki v konkretnem primeru tožnici nalaga dolžnost, da navede vsa dejstva, ki morajo obstajati, da bi sodišče lahko sklepalo o ničnosti prodajne pogodbe z dne 20. 2. 2009. 12. Revijska trditev, da je tožnica ponudila zadostno podlago za presojo morebitne ničnosti te pogodbe z vidika oderuške pogodbe, je neresna. Za zaključek, da je pogodba oderuška, morata biti kumulativno izpolnjena objektivni in subjektivni element. V zvezi z objektivnim elementom tožnica ni navedla ničesar (trditve, da ni prejela kupnine, ki se nanaša na izpolnitveno fazo pogodbe, ni mogoče subsumirati pod pravni standard "očitnega nesorazmerja" iz prvega odstavka 119. člena OZ), glede subjektivnega pa je le skopo navedla, da je "kot prava neuka stranka brez pravne podpore in ustreznega pravnega svetovanja slepo verjela E.E. in drugim vpletenim".

13. Nižji sodišči sta izčrpno pojasnili, da abstraktni dejanski stan pravnega pojma v "navideznosti" pravnega posla ne zajema primerov, ko je ena stranka zavedena oziroma je v zmoti glede pravne narave posla, ki ga sklepa. Za navidezno pogodbo je značilno zavestno razhajanje med voljo in izjavo vseh pogodbenikov, česar tožnica nikoli ni zatrjevala.

14. Ugovor tretjega v izvršbi (poleg stvarnih pravic) utemeljujejo le tiste obligacijske pravice, ki omogočajo vrnitveni zahtevek. V teh primerih namreč stvar, ki je predmet izvršbe, ne spada v dolžnikovo premoženje. Najemno razmerje, če v konkretnem primeru res obstaja, ne utemeljuje najemnikovega vrnitvenega zahtevka. V zadevi Up 438/04, na katero se sklicuje tožnica, so ustavno pritožbo vložili kupci oziroma domnevni lastniki posameznih stanovanj v stanovanjski hiši, ki je bila predmet prodaje v izvršbi. Uveljavljali so stvarno pravico, ki jo imajo na predmetu izvršbe in ki preprečuje izvršbo, ne obligacijske, zato nosilno stališče v tej odločbi v ničemer ne potrjuje pravnega naziranja tožnice.

15. Vrhovno sodišče je tožničino neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

16. Stroškovni izrek temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnica z revizijo ni uspela, mora prvi toženki povrniti stroške odgovora na revizijo, ki so odmerjeni v skladu z veljavno Odvetniško tarifo, in znašajo 2.218,00 EUR.